Niti taksist ni bil v tem mojem nadrkanem fazonu. Kako sem šel na trepalnice samemu sebi. Fuj. Njemu? Njemu pa se ni niti dalo. Jebiga, še taksisti niso več, kar so bili. Skužili in skontali so, tam doli, kamor rinemo mi, ki se ne ljubimo s kreditom, da mi, ki kao nekaj vemo o vsem tem, kako napisati zgodbo nekega mesta, itak iščemo samo njihove citate, ki bi jih drapnili na prvi večerji, prvem romanu in ta sranja. Zato so taksisti, ko slišijo sploh nas Slovence, raje tiho. Kimajo še, ajd, celo nekaj sicer zinejo, ono nujno, da je promet še vedno v kurcu, ampak nimajo več rešitev za tvoj roman, ono, dvostavčnih citatov, ni več modela za tvoje probleme.
»Evo nas na aerodromu. Hiljadopetsto dinara, ako imaš sitno, bilo bi taman,« je pljunil model, skorajda tako brezosebno kot da bi bil v Stochkolmu, ne pa v Beogradu. Tam, gori na Švedskem, bi ga poslal v kurac, ker me tika. Tu pa… Je bilo prikupno.
»Evo vam, izvolte… Jao. Znate… Kako mi se ne vraća u Sloveniju…« sem se nekaj otožno guzil, da bi model ja pisnil, evo, peljem te nazaj, zrihtam ti stanovanje, ženo, ki te bo imela vsaj za ta tvoj šengenski pasoš. Neke te pizdarije. Pa nič od nič.
»Hvala, e, pa srečno.«
In to je bilo to. Odpizdil je. Skoraj. Šel sem do šajbe in mu potrkal gor.
»Šta je, mali? Joj, jesi li uzeo kofer?«
»Pa jesam, nije to. U koferu mi ionako nije ništa osim tuge.«
Mislil sem, da bo razumel mojo poezijo. Je kurac moj razumel. Zadaj je nekdo že hupal, neka aerodromska kontrola, ki skrbi, da se ne navežeš na taksista. Pogledal sem, koliko se le da zahodnoevropsko, proti temu dripcu v avtu, ki se je nekaj duval, da se moramo premaknit, čeprav ni bilo nikjer nikogar. Ni mi ratalo, ker imam taki fris… Taki znani. Imam fris onega modela iz sosednjega bloka, ki ti gre na jajca.
»No, šta je? Šta me gledaš?« me je vprašal taksist.
»Pa… Ja bi..«
»Ajde, mali, pljuni. Šta bi ti? Drogu? Pičke? Šta?«
»Pa ništa, e, ja bi da ostanem u Beogradu.«
»Čoveče, razumem te, stvarno te razumem, ali… vidiš ovog modela na jumbotu?«
Pogledal sem na jumbo plakat in se žalostno zamislil, kako me bo napizdil obični taksista. Na plakatu je seveda bil gor Novak Đoković z neko ribo, tigrom, drago uro in tenis loparjem, ki je bil njegova viza, da je spizdil čim dlje od tu, kar so ga noge nesle. Novak se je smejal, okej, itak, PR fora, ampak filing sem imel, da se smeji samo meni, ker ne razumem štosa.
»E, pa znaš, i Novak je izletio od ovde. Šta bi ti, bre, Slovenac, tu kod nas? Nemaš ni vize, a potrebna ti je radna dozvola a ti mi baš bre ne izgledaš kao neko, kome bi dao posao, ono, baš tako. Ti si neka valjda literarna šonja, neka slovenska zvezda. Da nisi ti onaj… Pisac.«
»Koji? Vrisković?«
»Da, taj. Ko je bre to nama preveo na sprski… Ko da bi mi izvozili Romunima makadam. Znam da se vi Slovenci kezite, kad pročitate nešto po naše… ipak ste, vi bre, od nekud da smislite ‘švegetafček’. Ja sam, bre, mislio, da vam je to nešto za kuvanje ili pranje suđa ili neko to sranje? Klitoris, bre. E, to. Piši o tome. O klitorisu. To se prodaje, od toga češ da kupiš ferari.«
Zažvalil bi ga, pa nisem za te špile. Kako to oni tam, doli, povežejo. Ne samo, da te prečitajo, kdo si in kaj bi naštimal, ampak te še nadriblajo med nogami. En taksist, ki te tako gladko našamari, da bi se mu javil za talca.
»Pa, da, pišem nešto, vamo-tamo. Kao. Zvezda. Imam ugovor za roman…«
»I na kojem bi ti to bre jeziku pisao? Srpski nisi baš neki dasa, ali kad ovako pričaš naše, onda te sladko boli kurac za ovu vašu slovenštinu. A tek da ne pitam šta bi ti priča bila? Ti?«
»Pa, ne baš ja, moj alter ego.«
»Vi, bre, Slovenci, vi nemate alter ego. Vi mislite, da imate alter ego jer žderete alkohol ko konji. Vi bre ne znate da se opustite i ono, na izi, ko što bi rekli tamo u Ljubljani.«
»Ja sam iz Maribora.«
»E, to ti nije loše, fudbal, Zlatko Zahović i to, e, poštujem brate. Ali… To ti nije neka šema za roman? Da bi ti bila, ne bi ti sad tu mene da karaš sa svojim filozofskim pitanjima. Imate vi i onog svog Žižeka.«
»Ali se je on, kao vaš Novak Đoković, odlogirao iz naše zemlje.«
»Zašto? Zbog para?«
»Ne, zbog politike.«
»A šta bi bre neko da odseli iz Slovenije zbog politike? Šta, jel je bio previše ‘zelen’? Drmnuo neko drvetino koja je bila mišljena za božić? Jao jao.«
»Ne, odselio je zbog desnice.«
»Rukić?«
»Da, baš zbog nje.«
Malo mi je šel že na živce, ker sem se mu ponudil, da me mota sem in tja in dela z mano, kar hoče. Ampak to mi je všeč. Kreativen je bil pri tem, doma, v Mariboru, mi vsi čisto drugače solijo pamet. Neka debilna morska, uvožena sol. Ta model pa me je solil s soljo iz Tuzle, ona belomodra pakunga, za katero bi vsi čefurtriperji napisali neki roman in na to vezali simbol pomanjkanja naše nacionalne identitete. Nabijem jih vse po spisku. Meni ne manjka nacionalne identitete. Rad imam Slovenijo. Kako to vem? Ker imam rad, ko spoznam tuje narode, ko mi v glavo mečejo, kdo sem in kaj sem. Mi Slovenci. To se edini deremo na stadionih. Kar je, če tak pogledaš, res debilno skandiranje. Mi, Slovenci? Jebeš to.
»Dobro, mali. Moram da vozim neku ribu isto na taj prokleti aerodrom. Ali ona ne putuje u malu Ljubljanu. Ide ona da se provodi u Minkenu. Znaš kako ti je to.«
»Da. Neki lete, a neki polete.«
»E, vidiš. I ti, bre, ti samo letiš. Ja ti kažem. Poleti. A kako se ono zoveš?”
“Jaša Lorenčič.”
“A tvoj alter-ego?”
“Urban Šoštar.
“Pa evo. Budi i jedan i drugi. Ajd. Zdravo.”
In tako sem priletel. Na www.urbani.si. Propad levo in desno, sonce sije in ker sem nazaj doma, lahko pljunek neko lepo zvenečo, vsebinsko pokozlano oznako, da so letališča osamljenim ljudem napolnjen hladilnik. Kvazi občutek domačnosti in družabnosti. Pijemo pa toplo pivo, ker nimamo cajta, da bi cenili bistvo hladilnika. Da prehitro pozabimo, kje in kako živimo. Seos.