Muzika

Muzika na bando

Trash Candy. Evo jih! Spet so tu. Tretja plata. Ha! Tisti mariborski band, ki sicer lahko menja člane, pevko, bobnarja, spodnje gate, ampak je še vedno najboljši kufer, rugzak ali pasoš. Ker z golo muziko pelje vse nas, ki smo še kar tukaj, tja, kamor bi vsi mi radi, da gre tudi tale band. Ne ven, ne stran. Temveč dlje in naprej. 

Dol, pod Slomškov trg, so me povabili. Tam, kjer sicer deluje tudi Alice Blue, poleg Happy Ol’ McWeasel del mariborskega trojčka, ki najbolj kuka ven, ko gre za novodobno muziko teh treh bandov, ki jim celo jaz priznavam, da morajo nujno peti v angleščini. Ker ja. Pivo sem si prinesel poleg [kar se sliši tudi v intervjuju ali kot je Medo sredi balade Should Have Listen ob zvoku sntntna zakričal: “Ovi pa kuj zadi pire štema!”], ampak so na koncu potegnili ven nek avstrijski viski – ja, avstrijski, majke mi -, ki je bil res tako dober kot pravi ameriški bourboni.

“Res je pohvalno, da hodi z vlakom na vaje” – Medo o Špeli

Škoda le, da je Martin Potočnik alias Smeh spil večino kokakole in prvi kliznil, ne da bi lahko kaj povedal o tem, kako pri quadruplem gin-tonicu priteče solzica. Kot je pritekla po intervjuju tam nekje okrog izida druge plošče Nihče se ne spomni predolgega naslova, je pa tip imel rugzak na na naslovnici [sicer pa Running from something, searching for anything iz leta 2013, ki je sledil prvencu What’s The Story iz leta 2011]. 

FullSizeRender 5

Trash Candy je večno mlad. Res. Še vedno je to muzika, ki je malo bolj nežna od tistega, kar smo cepali v dijaških letih. Green Day, Nofx, Bad Religion… Ampak ne. Ni. Toliko več je. In po svoje nežno. Čeprav… Hud šok je bil, ko je odšla Pija Tušek. Vem, ker sem sedel za isto mizo, po naključju, in se presedel stran in samo videl šok. To je res drama. Da bo šel Niko Rakušček in bo na njegov zic sedel Tomaž Medvar zvani Ropotuljica, raje pa sliši na ime Medo, se je vedelo in izšlo dobro. Ko je šla Pija… In to ravno ko je kazalo, da bo Trash Candy najboljši izvozni produkt Maribora, pa tole. Neradi govorijo o tem, vsaj ne uradno. Boli, seveda boli. Koga ne bi. Ker je bilo tako… Dobro in spevno in visokoleteče. Od koncertov v Nemčiji do krutega dejstva.

“Maribor je daleč – od tam, kjer sem jaz doma.” – Špela

Ampak Candyji niso obupali. Ma, jok. Ni šanse. Niso taki. Vse povedo že v komadu Something To Believe In. Če bi radi videli najbolj nasmejane tipe, e, idite kdaj pa kdaj v Living Room. Tam so. In se režijo. Pokajo štose. Ti je hudo? Pa seveda je, glej, kaj sem v piru not našel. In taki štosi. To so old-schol post high school muzičari. Gurali so dalje, naredili avdicijo. Da bi Tine šel za mikrofon, a-a. Ženska mora bit. No. Punca. O tem itak več povedo v intervjuju, ki vam je na voljo v poslušanje.

Špela, ki se za tuje trge predstavlja kot Shana, jih je takoj prepričala. Ujeli so se. Čeprav so ugotovili, da Sevnica ni isto kot Selnica. Niti malo. Zato se Špela tako cijazi s cugom. Dve uri in še malo čez. E, dragi moji, to je volja, to je žalja, to je upanje. Špela se sicer piše Gorogranc, priimek, ki ni šans, da si ga zapomnite, še manj pa bi se bil našel junak, ki bi znal priimek zaklicati trikrat zapored. A-a. Kar vprašajte Medota. In prav njega sem vprašal, naj opiše pevko.

S katero se je, seveda, toliko spremenilo. A se v bistvu ni. Nadomestiti Pijo ni bilo lahko, nove Pije ne bi našli, ni šans. Pevk se ne dobi na mercator pike. So pa v Špeli dobili pevko, ki iz grla prinaša nepopisno željo, srečo, otožnost, gromoglasnost, voljo, solze, smeh… Skratka, vstavite po potrebi. Je pa Focus kar hitra plošča – z izjemo, zanimivo, uvodnega komad The Way I Feel Now, ki je na vratih nežno povabilo za neskončni žur, ko starih ni doma. Leto dni je, kar je odšla prejšnja pevka. Zdaj pa že nova plošča in do konca leta koncerti po državi, najbolj pa se seveda ogrevajo za tujino.

FullSizeRender 6

Ja. Prikimali so mi, ko sem jim rekel, da je daaaaaleč najboljši komad, vsaj za moje otožno srce, Should Have Listen. To je njihov Nothing Compares 2 U. Saj. Ker so se tam Martinu Bezjaku, temu mariborskemu znalcu produkcije, tudi baje najbolj prepustili. Sicer pa je Focus nažigaška žoga, na prvo žogo, brez popuščanja, čisti šus, tak kot fuzbal na bande. E, to. To je ta plata: muzika na bande. Ni avta, ni premora, ni kota, ni sodnika. Candyji si sodijo sami, Martin in Jernej oglodata kitare gor in dol, Tine prikriči s svojimi back vokali in Medo je vedno tam, da si obriše pot s čela in tako tolče bo fusi, da vam ne da niti malo časa za neko resno razmišljanje.

Dance je še vedno vrhunski, simpl, čizi komad […] Ampak muzika mora rasti z bandom” – Tine

Focus bo plošča, ki vas ne bo peljala na znižani gigabambus v petek ob treh popoldne, ko se vikend zdi rešitev za vse vaše težave [What’s the Story], še manj vas bo lirično zazibala, objela, pocrkljala in zažvalila [Running From Something, Searching For Anything], vas bo pa zato spomnila, kako je, ko skozi slušalke neko dinamično, mamljivo, melodično in svinjsko dodelano muziko skozi vaše slušalke poslušajo še vsi okrog vas. To je muzika, zaradi katere vas bo nekdo pocukal za rokav in spet vprašaj: čuj, kaj maš to? To je naše?

FullSizeRender 4

Ja. Je. Tinetu sem, ko je dal za xx pir, povedal, da mu samo zato, ker niso razpadli in ker kljub šihtom, puncam, resnosti in vsemu ostalemu še verjamejo. Zato je Focus štirka. Ne šenkana in ne na lepe oke. Čeprav jih Candyji imajo. Itak. Ne. Štirka zato, ker če kdo nuca podporo in motivacijo, so to tile modeli in modelka. Ne nazadnje, te se pa vi peljite v Sevnico, tja dol. Pa tako verjamite kot verjamejo štirje fantje in dekle. Če ne verjamete, se pojdite v soboto, 17. oktobra v Klub MC prepričati na lastne vuhe. Štopli za ušesa so bili nazadnje, ko so izdali drugo ploščo, skorajda obvezni, ampak tokrat baje ne bodo. Greh bi bilo zgrešiti tale šus melodije in mladosti. Muzika na bando!

P.S.: Mulec z naslovnice ni ne oni z Jerry Maguiera niti ga ne poznamo. 

P.P.S.: V zahvalah bookleta lahko ugotovite, da en član banda ni zabezecan. 

tumblr_nvg11rzguz1qhx5dro1_500

Komentarji

komentarjev