Urbano

Ni šajba! Maribor je šibedah!

Just do it, Franček. Ja, Franc! Just. Do. It. Ha? Kak? Ha? Ker glih se je pa Frančku, tam okrog osamosvojitve, ko je po Lentu itak španciral Jurček, sanjalo, kaj pomeni just do it. Najkičev itak ni imel. Vsaj ne takih, kot jih je imel Jordan. Ime je pa, v svoji glavi, skoraj take. One, ko so s tovornjaka dol padle. Boljše bit fejk kot bos. Itak. Aha. Zbledel je že ta grafit, žal, tam, doli na Lentu. Hvala bogu, da vsi še niso. Najboljši mariborski grafit? Konkurenca je kar silna, taka prepotentna in naduvana, ampak za moje pojme zmaga še en lentovski: Oko za oko, pasta za zobe. Ni ga piarovca ali marketingarja, ki bi pogruntal boljši slogan. Ni. Oko za oko, pasta za zobe. To je vsa življenjska resnica, ki ju rabiš. 

Sposojati si grafite za uvod je seveda čizi. Sploh ker Maribor nima ravno na pretek popkulturnih referenc. Kar pa ne pomeni, da jih nima. Itak, da jih ima. Tekochee Kru so jih posodobili na vseh svojih treh albumih. Najjača je valjda tista »Kaj ti si care, ker si trofo listek na stavnici? Kaj vsaki teden maš dejt v avtopralnici? Kresno vse lulike na pravni si? Pa ja no, stari, glej – glavni si.« Skulirano so Tekoči nadaljevali tam, kjer sta zdrmala sceno Dandrough, še danes najbolj kreativna dijaka III. gimnazije. Kritiki, ki bodo to poslušali, bodo rekli, da sem nor – dobrodošli v Maribor. Dets haw it iz on d maribor strits. Tudi ta grafit najdete, na nadvozu pri železniški postaji Maribor – Tezno. Nastal je post-festum, itak. O, ja, devetdeseta. Trda, kruta, siva, zafurana devetdeseta. Štrajk, stečaj, štrajk, stečaj. Zavod za zaposlovanje. Čakanje, pet let, na prvi naslov v fuzbalu. Lokalna, šank tranzicija. Skejtanje, novi punk. Katja Koren, Tomaž Pandur in Alojz Križman.

“Zakaj bi rad živel, ustvarjal in dihal v Mariboru?”

Lahko bi šel daleč nazaj. Do Nekaj lepljivega na prvi plati Lačnega Franza. Dobro jutro vam strehe in servus soseda. Ko je Zoran Predin živel še v Mariboru in se na II. gimnaziji režal, da mu zjutraj, tam zadaj za senfom, v hladilniku mežika hladen pir. Oto Rimele, čudo na kitari, pa je žingal svoj jazz. Cela Juga mu je gledala v prste, nihče ga ni skužil. Enako, le da v noge, so zijali v Mladena Kranjca, baje najbolj talentiranega fuzbalerja, ki je kadarkoli brcal žogo v Ljudskem vrtu. Ja, socializem, sedemdeseta. Za Jančarja trda, za ljubitelje fuzbala zlata. Maribor je igral v prvi ligi. Pet sezon. Ko je prišla Crvena zvezda, ki je sem pošiljala na izobraževanje svoj perspektiven kader, so sneg metali gor na igrišče, ne dol z njega. Pa tudi fuzbal ni bil vedno perla. Eh. Maribor je en klub potopil (in malo je manjkalo, da bi tudi drugega). Branik je nastal na pogorišču kluba, ki so ga oblasti ukinile, ker se je zastrupilo fuzbalerje Karlovca, da so ti fasali drisko, a na koncu je srat pritisnilo Mariborčane.

Ko sem pri znanih imenih… Adolf Hitler je gotovo najbolj znano ime, ki je obiskalo to mesto. Aha. Okej, saj je prišel Tito, pa Janez Pavel II. Vredu. Ampak Hitler je prišel samo v Maribor. In nikamor drugam. Evo vam, Ljubljana. Za en popoldan. Baje so se mu lokalne dekline z oken dol ponujale, iz tistih redkih, ki jih Švabi niso z latami dol zabili, ker so se zbali, da bi kaki lokalni Joža pahnil s puško, granato, kamnom ali šuhom Dolfija in bi bilo vojne konec. Tako vsaj pravi eden in edini Furgula, ki ve vse, kar morate vedeti o Dolfiju. Naredite nam to deželo spet nemško. Kar je pljunil pri Astorii, tam, ko ima zdaj Astoria zimski vrt. Ne z Rotovža dol. Se je pa prošetal čez stari most, ni pa šel na sladoled tam prek, kjer pol Maribora liže sladoled. Ja. Za tri, štiri leta je bil spet nemški. Maribor je bil tega, da bo nekdo iz njega nekaj naredil, že počasi vajen. Na oni strani starega, rdečega, zdaj sto let starega mosta, na desnem bregu, so trg devetkrat preimenovali v sto letih. Ne sprašujte, po kom in čem vse. Zdaj ostaja ime. Že dolgo. Trg revolucije. Nekaj ulic so preimenovali (nimamo več Svetozarevske, temveč Ulico Maksimilijana Držečnika), Leon Štukelj, mož, ki je največkrat prehodil park, je dobil eno šolo in en trg…

FullSizeRender 4

Nekaj spomenikov tudi imamo. Ne, ne mislim stare trte. Eh. Najboljši je, vsaj zame, Kođak, ker smo se kot froci vedno drsali po njem. Nato pa je že oni Maistrov, čeprav ga zaradi tega tam v kotu kot neki knjižničar, ki te jebe zaradi opomina, nadrajsa Josip Jurčič, ki je Josipu Stritarju pisal, kako lačen da je v Mariboru, čeprav so tu, kdo bi pa bil vedel zakaj, nagruntali prvi slovenski cajtng. Skratka, dobri stari Rudi vleče vun tisto sabljo, obrnjen najprej proti vsem onim prvogrimnazijcem, ki bi radi fazote pometali noter v fontanico, v bistvu pa tja, proti Koroški, proti Avstriji. Kar je malo ironično, saj je zdaj Avstrija socialno-ekonomski korektiv, popravni izpit za zavoženo lokalno politiko. V Seiersbergu dobiš 25 evrov za liter krvi. Po glavi. Hm. Včasih se je na liter kupovalo vino, naročalo štajerski kristal (liter-liter), pa so tudi Vinag zafurali. Kdo ve, morda pa ga reši penina Marcos (Tavares). Ja. Kapetan. Braziljero, ki je mislil, da v Mariboru ne bo ostal več kot pol leta, zdaj pa govori samba štajerščino. Oni, Nilton, kjer koli že je, ga je bil pripeljal.

Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof.

No, v bistvu pa Zlatko Zahovič. Mož, ki nam je vsem pokazal, da se da. Kako? Huf. Lahko tudi nepreklicno odstopite. Za teden dni. Zaho, ostani. Ja. To so klicali, leto zatem, ko je spakiral Kangler. Za njega so pa želeli vse, razen da ostane. Gotof je. Dve besedi, tako preprosti, tako naši, tako aufbiks. Gotof je. S f. Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof. Ne gotou, gotow, gotov, gotol. Gotof.

Maribor je torej, aha, glasen. Pardon, GLAAAAASEN. Pove, kaj si misli. No, pove. Misli raje potem, ko nekaj pove. In se čoha, tumba, šora po glavi, kasneje, če sploh. Kangler je spakiral. Šel je v – medije. Saj jih obvlada, čeprav mariborskih medijev res ni težko obvladati, saj se še sami komajda obvladujejo in se ne znajdejo z interneti, kaj šele s svojimi bralci in poslušalci. Gledalcev ne bom omenjal, ker imamo več televizijskih hiš kot gledalcev. Če je Večer zdaj pisker in popotovanje, pa naj bo. Po bivših tolčt in pizdakat… Ni ravno žur. Ampak, hej, Reporter Milan ostaja. Še je tu. Ne gre nikamor. Ima nivo, kakršnega ima. Bolje imeti taki nivo kot hipertolerančnost in nobene karizme. Pa, ne pozabimo, šef Radia City, ki je začel iz nule od nule, vozi ferrarija. Rdečega.

Ja, pikam. Tja čez. Čez Trojane zbrane grem, adijo Jožica, je pel Zoran. In šel v Laibach. On in horda drugih, le da drugi za povprečni evropski basket klub ne bi šli in žvajznili sodnika. Direkt. Na. Gobec. Tudi sam sem bil devet let v Ljubljani – žvajznil nisem nobeneg. Kako sem fotra podjebaval, češ, kakšno svetsko mesto je ta »naša« prestolnica. Vraga. Vkradli so mi tri bicikle, avto in vlomili v stanovanje. Imel sem intervju z Zoranom Jankovićem, kjer mi je, de, povedal, de, da nimam, de pojma o muziki in da imajo Stožice, de, vrhunsko akustiko, de. Imajo vraga.

FullSizeRender 5

Ko bo Maribor ugotovil, da ima krog 360 stopinj in da je Ljubljana le ena od smeri, kamor lahko usmeriš svoj bes, srd, jezo [evfemizmi za pičkarjenje]… E, takrat bo krasno. Graz je to že skužil. Itak. Avstrijci nas sicer nikoli ne bodo gledali kot enakopravne Evropejce, čeprav so k nam poslali najbolj slavnega Avstrijca… Ne, ne Darka Milaniča. Ampak jozefi strobli so pogruntali, kaj imamo radi. Da nismo tako različni. Saj, zato pa pušijo v kafičih. Še vedno. Ne pa mi, bolj evropski od modrega fascikla v bruseljski pisarni. Kao.

Iz Maribora najhitreje vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

Ampak, evo. Da ne bom bluzil predolgo. Vse to, dobre in slabe plati mesta, vse to kupim. Kar je lažji del. Težji je tisti, kako vse to prodati. Kot EPK? Ma, jok. Kot ligo prvakov? Okej, bolje, ampak žoga je okrogla, tekma pa relativno kratka. In vedno te, potem ko ti čestita Jose Mourinho za remi, lahko zajebe nek Kazahstanec. Ali Branko Ilić, da še bolj boli. Borštnikovo srečanje? Se trudi, čeprav je gledališče postalo odmaknjeno od ljudi in mesto s festivalom, če smo iskreni, res ne diha. Na Poštno bi lahko dali kako predstavo. Pa dol na Lent. Dež, veter, tornado, cunami. Nima veze. Mariborčani imajo radi ulico, čeprav tam hitro vidijo sebe čez kako uro ali leto. Vidijo iztegnjene roke, šilt kape, kitarske kište. Vidijo. Vejo, izračunajo, potihoma, ko gledajo v tla, kako daleč so še od tam. Ne daleč. Vse bližje je. Iz Maribora za zdaj najhitreje in najbolj pogosto vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

In kaj naredijo, oni, ki so še tu, ko res zagusti? Na drink kliznejo. Aha. Pa ne na enega. Enega pira v Mariboru ni. Daj tu en pir, čeprav je miza že puna punih pirov. Morda to res spominja na Srbijo in sankcije poznih devetdesetih. Pa ne samo zaradi tega, ker turbofolk dobro prime na šestnajst đekkol. Ampak hej, narod ne pije, da bi bil pozabil. Ne. Pije, ker je fajn pit. Zavre kri, aufbix in dras, bum, šus. Tudi v glavo. Žal. Ampak Mariborčani imamo vseeno v sebi nekaj tistega upora. Ne bomo tiho in pri miru. To ne. Raje se zajebemo kot da odjebemo. Nekak tak. Raje na glavo kot na noge. 

FullSizeRender 3

Je lahko živet v Mariboru? Kakor za koga, ampak neki graf v Ljubljani na Statističnem uradu najbrž na širši skali, pokaže, da res ni. Da je težje kot drugod v državi. Ampak se živi. Po svoje. Z vsemi problemi. Šinfamo? Seveda šinfamo, gušimo, težimo, žnjarimo. Itak. Ampak se tudi režimo. Sami sebi? Bi se lahko bolje, ja, a vseeno nam grejo štosi na lasten račun bolje kot drugim. Je lahko ustvarjat? Pa… Če si pravi, si pravi. Filip Flisar je tu najboljši primer. Do prve kros proge ima, kolko, tri, štiri ure vožnje. Pa je svetovni prvak. On ima v glavi tiste kuclje in hufernle. Skače, se reži, miga z brki. V glavi. Štala v glavi je druga opcija, kot je Tekochee naslovil svoj debi. Glava v štali, štala v glavi.

Daj mi avtogram, daj mi zokn!

Če si pravi, si pravi. Luka Šulić, violončelska rock zvezda, je kot dripec ravno tak plezal čez ograjo v Ljudskem vrtu, ko je imela še špice, ko so vijoličasti drmnili piko Ajaxu. Edwin van der Sar je skušal laufat. Pa ne pred Šuljotom. Daj mi avtogram, daj mi zokn. E, to. Sanje. Samo en je klub, samo ena čast, samo ti si naš – gremo Maribor! Okej, itak da je zajebano, če je glavni psiholog Maribora fuzbalski klub, kot so rekli Tekochee. Freud najbrž ni zaman izumil kavča, vprašanje, kaj bi bil porekel, če se psihoanaliza mesta igra na dve štangi in prečko. Se je pa težko upreti. Bobby Robbson, trenerski guru, je bil v nogometu doživel vse živo. Vse je vedel, znalac, majstor. Dokler ni prišel v Maribor. Pero Breznik, legenda, že zato, ker si je komaj dres gor spravil na krepki štikl torsa, je stisnil štikl za zmago proti PSV Eindhovnu. Pero Breznik. Sopihal je, zaripel v lica, pa ga je maznil. Dras! Liga prvakov je sicer počakala še leto dni, ampak you get the picture. Ko je prišla v mesto liga prvakov, ko je padel Lyon, je prišla Evropa. Takrat smo se nekako res osamosvojili. Takrat smo vedeli, e, zdaj smo v Evropi. Evo nas!

Tako, da eto. Aja, še ono vprašanje, če bi rad dihal v Mariboru? Kako se diha v Mariboru? Imamo hudo veliko sonca, megla se pojavi redko – če odštejemo občinske pisarne. Tako da zrak je svež, kar je posledica dejstva, da so vse fabrike šle cugrund. Kaj ti bo svež zrak, če imaš prazno denarnico? Ne veliko, seveda ne. A vedno je lahko huje, itak. Maribor ne beži od svojih problemov. Ne zna jih (še) rešiti, ker niti ne ve točno, kaj je. Pred sto leti so v mestu živeli sami Nemci. Pred stopetdesetimi leti je bil Ptuj baje dvakrat večji. Kako velik je Maribor, vesta Roman Abramovič in Dimitrj Medvedjev. Tu sta pokasirala fuzbalski šus. Vem, fubal ni vse. Še zdaleč ne. Je pa vsaj nekaj. Daje nam občutek povezanosti. Raje žoga kot tragedija na bankomatu. Morda pa so nam naredili toliko rondojev. Da se nam v glavi malo zavrti. Vijuuu. 

Ne verjamem, da bo en tekst, ena delavnica, ena generacija lahko obrnila to našo slovenceljsko miselnost, ki potolče dol vse, kar izstopa. Ampak če kje, se bo ta sprememba slovenstva, kjer je vse razdeljeno na dvoje, zgodila v Mariboru. Nekdo v Mariboru bo pogledal v nebo, lepo nadelan in narolan, iztegnil sredinec in pisnil: “Cankar, pička ti materna, jaz že nisn hlapec, ti kojn!” Ajnfoh in aufbix. Ne bo to neka revolucija, da bi to prenašal CNN. Niti NET TV ne bo, RTV Slovenija še manj, čeprav imamo tam, pod Pohorjem, celi rtv center, a kaj, ko ga prešiša par njivic in vrtičkov, urbane brazde. Noro, ne? Da je Europark, ki je kriv, da je spraznil celi center, rojstni dan praznoval s Siddharto v – mestu. Noro! Pa dobro, Europark hvala bogu vsaj parkinga ne kasira, niso tam tako nori, da bi se šli neke dajmo-malo-probat fore a la Koroška. Nekaterih stvari se res lotevajo v tem mestu tak kot grejo lačni srat. Pohorje, recimo, je podoben primer. Bo smuka, ne bo smuke, bo smuka, ne bo smuke… A itak je boljše vprašanje, če sneg sploh bo. Vreme bo. Tako in onako. Morda pa bi bilo bolje, če Lisica res odpade. Boga Mazika. Se je zložila ravno pred celim Mariborom, doli v ciljni areni. Kak je telebnila, direkt na fris. In, adijo veliki kristalni globus. Da se je naslednji dan še vremenu skisalo. Pa dobro. Smo uživali vsaj en dan na soncu. Zlata lisica. E. Zlata.

Maribor te zažvali z zadahom.

In, evo, dragi moji udeleženci delavnice (Re)Kreacija. To je odgovor Zakaj živeti, ustvarjati in dihati v Mariboru. Park, Piramida, Pohorje. Drava center, Mačka, Niagara. Podrum, Ribičija, Poštna. Lent, MKC, Pisker. Kalvarija, Betnavska šuma, Stražun. In, ja, joj, da ne pozabim. Štajersko novo leto – martinovanje. Juhuhu, bruhuhu. In takrat, sveže skozlan, še s koščki slabo prežvečenih gobic, z malo salame in one hrenovke brez ovoja, takrat, z zadahom, te Maribor zažvali. Najprej je kislo, potem sladko, nato jedko, potem pa si njegov. Da tega nikakor ne pozabiš. In Maribor zažvali te na debelo. Z jezikom po celi faci. Da dol teče. Da prek teče. To vse je Maribor. Žvaljenje z zadahom. Šlatanje. Mesto z dobrimi fukročkami. Tangice vun gledajo. One, plastične. Vijolčne. Itak. To je Maribor. Res dobra, fajthna, koketna, zgovorna, ampak tudi sposobna, kreativna, pametna, lucidna in freh bejba. Lahko bi rekel, da je droljica ali pičkica, ampak to itak Maribor samemu sebi pove.

 E, zato. Maribor, ostani.

P.S.: Več o delavnici (Re)Kreacija lahko najdete tukaj.

Komentarji

komentarjev