Lažje je v dvoje. Ena + ena = zmaga? Ja. In. Ne. Športni prenosi so lahko pravi znanstveni paket, če se najdeta dva, ki se ujameta. Saj veste, kemija, biologija, filozofija in to. Pa ne, ne mislimo na Gorana in Dejana Obreza, kjer gre za tekmovanje v nabijanju stila in bratskem sodelovanju. Vse odkar sta v kolektivno zavest naroda upravičeno šla neponovljiva Igor Bergant in Tomaž Cerkovnik (bržkone tudi zato, ker smo se z Juretom Koširjem in Urško Hrovat na novo našli kot nacija), se iščejo športni komentatorski pari (še posebej na nacionalki).
Ocene, kot jih dajo pravi kavč selektorji
Nekateri so bili tako nabriti in polni vsebine, da se Miha Žibrat in Peter Vilfan kmalu nista več mogla, ker sta začutila konkurenco. Matjaž Kek je kmalu pogruntal, da o fuzbalu ve dovolj, da lahko gre spet med trenerje, Zlatko Zahovič se je obnesel ob Ivu Milovanoviču, a kaj, ko ima nacionalka zdaj tako malo fuzbala in še tisto, kar ima… Se pa denimo Sportklub zelo redko odloča za pare (zdaj pri ameriškem nogometu) Zato smo pripravili pregled minulega poletja in zgodnje jeseni (pozimi bomo obdelali še zimsko falango) in jih ocenili kot pravi kavč selektorji. S pojasnilom: daleč najboljši komentatorski zadnjih let sta bila Rok Grilec in Uroš Valant, ko sta na Šport TV ameriški fuzbal spravila do res zavidljive gledanosti. Ju kar pogrešam. Zelo. Vsako nedeljo.
TOMAŽ KOVŠCA & MARTIN HVASTJA
[TV Slovenija / kolesarstvo]
Dovolj uigrana in zdaj že vajena drug drugega med prebijanjem po klancih Dirke po Franciji, da Hvastija gladko pove, če se s čim ne strinja. Pogosteje je to letelo na nadebudne številke Mihe Mišiča, kjer je bivši kolesar dal vedeti, kako vse to spremljajo vidijo profiči. Definitivno najbolj strokovno podkovan tandem, ki dolgometražnost (skoraj tri tedne) vzame kot šlepanje za avtom ne pa naporni klanec. In spomnimo: prispevek Davida Črmelja, ki se je z beciklom lotil vzpona na Alpe d’Huez in vmes v 11-odstotni breg še ponudil razlago, je pokazal, da športno novinarstvo ni zgolj stanje v ciljni areni z vprašanjem: »In? Kakšni so vaši prvi občutki?«
Ocena: 5/5
LEON ANDREJKA & NIKO MIHELIČ
[TV SLO/formula 1]
Vzeli bomo za primer dirko za VN Madžarske. Svetovna dirka, res, končno brez dolgčasa, ubijalski štart, Hammilton zapelje s proge, varnostni avto, kazni… Ni, da ni. In Andrejka je vse to videl, kričal, dal v nižjo prestavo in stopil na gas. A kaj ko ga je Mihelič zraven njega grozovito lomil. Od strokovnega komentatorja, ki se mu še morda oprosti zdolgočasen in monoton ton, bi pričakovali vsaj, da prepozna dirkače (hudo se je motil), še bolj pa, da ni pristranski. Andrejka ni žal nič kriv, a ocene, da bi Ališič zmogel sam več kot v tem primeru dva, niso povsem napačne. Povsem pa stoji na mestu Ališičeva kritika, da v živo lažje začutiš dogajanje. Okej, če so bili izleti v Avstralijo in Singapur pretiravanje za osiromašeno nacionalko, bi se lahko Andrejka in Mihelič zapeljala vsaj v Hungaroring.
Ocena: 2/5
MIHA PENKO & DAMIR RADENOVIĆ
[Sportklub / košarka]
Nista še imela toliko priložnosti za komentiranje #junakov (kakorkoli že se ta hešteg po vseh odpovedih zdaj sliši), ampak imata svežo, sodobno, ameriško dinamiko, kakršno sicer najbolje zmoreta na podcastu Anže Tomić in Boštjan Nachbar. Na Ptuju sta proti Novi Zelandiji na začetku priprav morda preveč po fuzbalsko vzela vse skupaj in se bolj malo posvečala tekmi, vendar je stil vseeno pritegnil, kar se je pokazalo v Laškem na tekmi z Avstralijo.
Ocena: 4/5
MIHA ŽIBRAT & ROMAN HORVAT
[TV Slovenija / košarka]
Dva obračuna #junakov z Avstralci sta bila idealna ne le za Jureta Zdovca in njegovo obrv, temveč tudi, da gledalci vidimo, kaj se lahko zgodi, če nekdo ne pride v 21. stoletje. Okej, z dolžnim spoštovanjem do Žibrata, trenutno urednika športa, vendar četudi so naši v Stožicah z Avstralci izgubilo, to še ne pomeni, da mora biti komentiranje takšen zeh, da mora Horvat iz pet vlečt karkoli uporabnega. Košarka ima pač to prednost, da lahko neposredno primerjamo in še vedno sta tu Dani Bavec in Zoran Martić nepremagljiva. Ko sta Žibrat in Horvat komentirala tekmo z Latvijo, je bila njuna kemija primerna rezultatu.
Ocena: 2/5
MIHA MIŠIČ & GREGA NACHBAR
[TV Slovenija / košarka]
»E, to pa je ata Nikolić!« je rekel Grega Nachbar. »Ja? Kako veš?« je vprašal Mišič. »Vem, ker sva igrala skupaj. On je igral na moji poziciji, zato pa sem jaz sedel, on pa igral.« E, to. To! To je tisto, kar manjka komentatorskim parom. Komunikacija, debata, ta dobimo končno občutek, kako poslušamo dva tipa, ki se dejansko ne le poznata, temveč spijeta kavo in tudi po prenosu debatirata in razpredata. Sveža kri sta oba, da je prav škoda, ker TV Slovenija nima (še) več košarkarskih prenosov.
Ocena: 5/5
JOLANDA BERTOLE & BLAŽ MEDVEŠEK
[TV Slovenija / plavanje]
Da ima Bertoletova svoj način komentiranja in je v športnem komentiranju to, kar je Mojca Mavec v turističnem novinarstvu, je znano. Redke so trde kritike, konkertne ocene in realni povzetki. Pa ne da bi karkoli kršila ali upogibala resnico. Ne, samo njen bazen je pač ponavadi pol poln. In ne pol prazen. Morda ima zato zdaj že lep čas ob sebi Blaža Medveška, ki pa ji nekako ne upa kontrirati, ko našim ne gre, ali pa skuša raje kar sam prevzeti vlogo komentatorja. Plavanje ni pogost šport na malih zaslonih, zato Bertoletova skuša udariti čez planke, kar šport približa, vendar… Ga ne naredi za tekmovalnega, ker zanjo nima poražencev. Tam zmagajo vsi. Morda ker se ne utopijo? Hm. Zakaj bi morali žalovati, ker Damir Dugonjič v Kazanu ni dobil kolajne, če je pa skoraj odplaval k sosedu na desni špuri? Je pač ni. Gremo dalje.
Ocena: 2/5
BRANKO ZUPAN & KDORKOLI ŽE
[Televizija Slovenija / nogomet]
Nekdo, ki je odigral osem tekem za državno reprezentanco, težko daje resnično konkretne ocene. Pa da ne bo pomote: še vedno velja občutek, da Branko Zupan, nekdanji golman, ki je na tistih osmih tekmah prejel devet komadov, tega ne bi rad počel. Ampak mora, ker drugega ni in ker si tako nacionalka ščiti hrbet, saj ima ob sebi komentatorje, ki so (zdaj pa sploh, ko ni več niti državnega prvenstva) povsem izven forme, ko gre za fuzbal. Dvoboj z Milovanovičem v San Marinu je bil vnaprej izgubljen. Je pa Zupan uspel znervirati Katanca, kar pomeni, da ga poslušajo, čeravno njegovega mnenja ne kupijo. To je problem Zupana, prodaja, a za kupit ni.
Ocena: 2/5
ALEŠ POTOČNIK & GREGOR BROD
[Televizija Slovenija / judo]
Ko je bila glavna napoved za svetovno prvenstvo v judu ta, da Tina Trstenjak ni dobila obljubljene službe v vojski… Se prvenstvu ni ravno dobro pisalo. Pa še v času atletike in povrhu v Astani, kraju, kjer je NK Maribor končal svojo Evropo. Ampak! Trstenjakova se je vključila z mlatenjem tekmec ravno prav, ušunjala med atletiko, oglase in popoldneve. In bam! Tisto malo časa, kar sta imela Potočnik in judo trener Brod na voljo, sta ponucala v nulo. Strokovno, dinamično in ravno dovolj navijaško. Malo, ampak sladko.
Ocena: 5/5
URBAN LAURENČIČ & NENAD PROTEGA
[Televizija Slovenija / nogomet]
Tekma v Švici, ja, tisti hercinfarkt, ne samo, da ni bila »lahka« za komentiranje. Itak da ne. Ampak Urban in Nenad sta se povsem izgubila, še bolj kot taktika Srečka Katanca. Bolj kot sta želela, slabše je bilo. Protegin edini plus je, da umirjeno, a vseeno direktno pove, ko kaj ne štima. Težava je, da nas prepriča bolj kot dobrega starega Urbana. Ki nogomet vidi kot dve vožnji med količki. Ampak fuzbal ni smučanje. Postavitve ne postavljajo ljudje, katerih biografijo nadudlaš med tekmo. Nak. Nogomet postavlja samega sebe. In tega Laurenčič še do danes ni dojel. Da fuzbal ni tako omejen kot smučanje. In da biografije igralcev nimajo prav nobene povezave z uspehom (nekaj, kar je v nogomet na našo žalost prekopiral Igor Bergant). Tekma s Švico je samo pokazala, kako neustaljena in nepripravljena je ekipa nacionalke za veliki, pravi fuzbal. Če odštejemo, da sta imela Urban in Nenad bolj šank debato, tikala igralce in tonila nižje in nižje. Na nivoju nekaterih reprezentantov. Ali pa selektorja.
Ocena: 2/5
MARJAN FORTIN & MARKO ZADRAŽNIK
[Televizija Slovenija / odbojka]
Marjan Fortin rad komentira. Še raje pa navija. Ampak navija kot mi. Ni kavč selektor. Rad bi bil kavč selektor, v tem je finta. Muči ga, ko »našim« ne gre. Joče, ko so medalje. Njegova navezanost na Petro Majdič je presegala športne okvirje. In prav Majdičevo je, ko se je končala odbojkarska pravljica, ponudil Fortin. Že res, da je stručko za odbojko, a se s svojim sokomentatorjem kaj prida ni ujel. Delovalo je, kot da je stručko tam za mašila, za rešitev, za dodatek, ne pa za pogovor. Ker glavno besedo ima Fortin. O tem, kaj se čuti. On poroča o čustvih in to je težavno, ko ne gre. Nič ni, kot pravimo, narobe z navijanjem. Ampak Fortin je v duhu nacionalkinega športnega uredništva nekje vmes vendarle izgubil občutek za širši kontekst. Ni razumel, še danes ne razume, da bron Petre Majdič vendarle ni enak srebru (in kasneje zlatu) Tine Maze. In enako velja za odbojko. Primerjava z Majdičevo je bila nepotrebna. Boljša bi bila tista z rokometaši, ki so doma osvojili prav tako srebro. Kakorkoli že… Sam sem pogrešal Ervina Čurliča.
Ocena: 3/5
