Muzika

Punca za na radio

Ne gledam nazaj je bil res d štikl. Nekaj, kar si komaj čakal, da bo ven vrgel tisti okorno skupaj zloženi WinAmp. Poleg Siddharte in ostalega, kar je takrat res rinilo v ospredje in v moje možgane, je bil Ne gledam nazaj štikl, ki sem ga lahko poslušal do onemoglosti. Najbrž, ker je bil tekst takšen, kakršnih ne pišejo več. Niti Los Ventilos, kamoli kdo drug. S strumnim korakom. Huf. Kam so taki teksti šli?

Prav je, da je band, ki ga je nekoč vodil Jacuzzy Krall – vse in še več je povedal Igorju Bašinu v res kvalitetnem pogovoru za Odzven – na stara leta povlekel ven svoje glavne adute in mikforon posodil slovenski prvi rock’n’roll ligi. Okej, morda sta Tomi Meglič (Vanilija) in Tokac (Ne gledam nazaj) res hudo očitni izbiri, a nič zato. Obe priredbi dokazujeta, da so tisti štikli delali z razlogom. Čeprav, Tokac in Tomi gor ali dol, original je le original.

unnamed

Zato je toliko bolj zanimiv nov singel Punca. Ujel sem ga zadnjič kot popevko tedna, čeprav je že mesec dni, kar je na YouTubu. Ja, kako so se časi spremenili. Kam je šlo tisto čakanje na pol osem zvečer in prepiri, da bi raje gledali Videospotnice kot pa TV Dnevnik. Ampak da ne bom klasični kako-je-bilo-včasih-vse-bolje senilnež, se bom raje obrnil k Punci. 

Produkcija je takšna, kakršne pri nas ni. Tega srednjega, varnega, toplega, foteljastega pop rocka. Nič ni narobe s tem. Eh. Vprašajte Jana Plestenjaka. Če bi se Omar Naber bolj držal tistega, v čemer je bil dober (“emasti” komadi) in ne sanjaril o ne vem kakem punku (ena Avril Lavigne je dovolj), bi še bolj haral, tako pa je prostor dobil Gal Gjurin. Ampak to so solerji, kantavtorji, popevkarji… Kakor vam drago.

Los Ventilos je band. En in edini, ki ostaja za vedno – piše na spletni strani, ki ne razkriva ravno kaj prida veliko, pa tudi slogan je morda kanček… No, nima veze. Važen je komad. Pod okriljem Mitje Ritlopa je Punca točno tisto, kar želi biti. Všečen štikl. Vreden celo ene recenzije. Ker umeščena v sodobni radijski program prav nič sramežljivo ne stavi na viskozen refren, tipično kitaro in ne preveč natupiranega teksta. Prav to zna biti prepogosto problem: slovenski bandi pišejo besedila, ob katerih je težko peti zraven, včasih še melodije refrena ne gre mrmrati. Punca je pa ravno vse to. Ja. Aha.

Zato. Eto. Res kul štiklc. 

Komentarji

komentarjev