Nazadnje, kaka dva tedna nazaj, sem rekel, e, kurc. Pa grem spet sam. Kaj te z’aj. Za tega Marsovca [Martian] bom pa že pretrpel, pregural, preziciral. Ja? Ja. Pa saj ni več takšen tabu it’ sam v kino. Če lahko fukaš sam, lahko greš tudi v kino sam. Ali nekaj takega sem enkrat nekje slišal. In za Marsovca… Sem dejstvo, da nimam punce, kolegov, ki nimajo punce, ali sorodnikov, ki nimajo partnerja, pač pogoltnil dol. In šel. Moral sem. Ker sem že Interstellar gledal na svojem iPad Miniju, kar je totalni narobe, kot bi mi rekli vsi filmofili. In sem šel. Sam.
Že davno sem se odločil, da me v Koloseju ne vidijo več. Zakaj? Ker sem zadnjih dvakrat, kako leto dni nazaj, obakrat dobil zic, kjer je manjkala blazina na naslonjalu in sem se naslonil direkt na dva svinjsko ostra šraufa. Ker je obisk naših kinodvoran porazno nizek – pa dobro, saj, kolikor čitam, tudi drugod ni drugače -, ni bilo panike. Sem imel na izbiro itak 74648 ostalih zicov v dvorani. Z izjemo nekih PR natuporanih premier je varianta, da bo v dvorani več zasedenih kot praznih zicov, nemogoča. Ampak ta površnost, da v Koloseju niti ne vejo več, kateri zic ima naslonjalo in kateri ne…? Hvala lepa, adijo.
Vem, da je zaradi ene moje kolumne Mitja Rotovnik, ko je bil še šef Cankarjevega doma, resno razmišljal, da bi mariborski Liffe preselil kam drugam. Morda v Udarnik, kjer je zdaj od filma žal bolj malo. Pa ga ni preselil. In ga niti Popek ne bo. Škoda, grozna škoda. Tudi letošnji Liffe bo v Mariboru v Koloseju. Fuj, bruh, ne hvala. Pa saj, da ne bo pomote, tudi v Ljubljani je Liffe postal ista finta kot H&M. Zdaj je to mainstream in šus. Pa dobro, boljše, da gre folk vsaj enkrat na leto pošteno v kino. Zakaj pa ne.
Za Liffe je itak boljše, če greš sam. Če nič drugega, ker lažje prideš do karte. Ali pa itak nekoga srečaš. In v kinu je za ostale obiskovalce boljše, če nekoga srečaš po sto letih, a ima zic petnajst vrst pred/za tabo. Ker klepetanje… No go.
Ampak, okej, kje sem bil? Aha. Ja. Kolosej – ne, hvala. Ne več. Sploh ko je Lenart Kučič pisal, kako Kolosej jemlje nazaj akreditacije tistim novinarjem, ki šimfajo predstave ali, bog ne daj, samo infrastrukturo, ki se bo itak zdaj, zdaj podrla. Ni čudno, da escape room postavijo v Kolosej. Lahko še paintball. Komot. Itak je bajta strahov. Nekje pa ja lahko neki Fritz ali Dolfi pogleda in te proba šicnit. Itak. Zato, če že, se odpeljem čez Dravo, na ono stran, v Cineplexx aka Tuš. Kako se Ljubljančani počutijo, ko se morajo za solidno filmsko izkušnjo peljati v Kranj, o tem seveda ne poroča nihče, ker da bo Kinodvor rešil vse. Ne bo. Itak da ne.
Ni mi problem lazit tja. Se vsedeš in pelješ in parkiraš in čao. Do sem je vse okej. Pa tudi ko prideš noter v Cineplexx, zadeva vsaj ni videt kot Stalingrad, potem že ko so Nemci šli na dopust v Sibirijo. Betonske plošče ne odpadajo v garaži, recimo. In pa tekoče štenge dejansko delajo normalno, ne da stopaš na oni senzor in skačeš kot opica, da te vsi gledajo, zakaj si tako len, da se ne spakiraš na obične štenge in shujšaš kaki gram… Pa celo nekaj ljudi pije kavo ali čaj v predemenzioniranih kafičih. Kako glomazno. Noro. Ne vem, kaj so mislili, ko so postavljali te katedrale, večje od katere koli dvorane [z izjemo Stožic, kjer bi morda bilo celo bolje, glede na obisk in formo tamkajšnjih klubov, če bi tam postavili nov kinocenter].
No, v bistvu vem. Zadnje, na kar so mislili, so bili filmi kot taki. Češ, folk bo sicer šel v kino. Okej. Ja. Ampak kupil bo ne samo kokice in kokakolo. Nak. Haribo bonbone. Sladko peno. Morda še solatko. Pa hamburger. Škampe, orado, belgijskeg zajca. Ti samo sipaj. Potem bo šel folk malo bovlat. In še malo. Pa žirafica pira. Dve, tri. Šluk, šluk. In nato bo šel, lepo narolan, še malo po trgovinah. Kupil bo knjigo. Pa novi mobitel. In tako naprej.
Pa še ko narediš vse to, še vedno čakaš, da bo začela utripati tista debilna številka tvoje kinodvorane, ki se ne prižge in ne prižge. Narod čaka in čaka. In čaka. In še malo čaka. Kmalu nimaš več kje sedet. Ker so predstave bolj ali manj časovno sinhronizirane ali se pa tako vsaj zdi, se nabere gužva, kot da bi bilo kaj zastonj. Pa ni, seveda ni. Kino je relativno drag špas. Okej, ne v ponedeljek, torek ali sredo ali kako že. Študentski dan, kino dan, predfilmi dan, slabi podnapisi dan. Ni, da ni. Za vikend pa še doplačaš in še posebej doplačaš, če je film daljši od, ne vem, dveh ur? To je šele noro. Da plačaš za dolžino ne pa kvaliteto filma? Noro, kam smo prišli. Mogoče pa je Peter Jackson vedel nekaj, česar mi niti v sanjah nismo namudrili.
“Ni še, ko bo utripalo lahko greste noter,” pove tip tam pri zajli. On itak pojma nima. On je robot. Človeku je trgatev [kart] pač poklic. Nekaj evričev na uro in čao. Po moje ne gre niti enkrat v kino, ker se mu ne da čakat. Nimaš tu vez, ni VIP linije, ni varnostnika kolega. Vsi čakajo. Borut Pahor, Sebastijan Cimerotič ali ti. In enako za vse one, ki prodajajo karte. Tam je šele cirkus. Prvo kot prvo, sploh ti več ne pokažejo tako lepo, na zaslon, kje bi ti sedel. “Kje pa bi?” te vpraša, pa itak ne vidiš. Ja, kaj kje, pokaži mi pizda ti materna! In ti pokaže tak, da skoraj zlomi plastičen monitor, ti pa fašeš heksnšus stoletja. In ko rečeš, potihoma in hitro, ker se nabira vrsta za tabo, da bi samo eno karto, res, eno karto za Marsovca, nič več ne bi, prosim, samo to, prosim lepo… Te seveda oni vpraša:
“Bi Haribo bonbone?”
“Ne bi, hvala.”
“Bi kokice? Imamo giga akcijo?”
“Ne bi, hvala, rekel sem, da bi samo k…”
“Bi kaj popili?”
“Ne, res, joj, samo karto, prosim…”
“Bi karkoli drugega?”
Razumem, da so taka navodila, ki jih morajo zaposleni upoštevati. Ampak to ne pomeni, da ne bi blagajničarju rekel oziroma ga jaz vprašal, če ne bi morda on ene okrog kepe. Jebemomast, no. Olupi te že pri ceni karte, potem pa bi ti skočil v denarnico in tam pokavsal tvojo kartico? Ko te jebe. Zato, evo, Cineplexx. Ne imejte nas za debile, ker to nismo.
Ko se skratka načakaš in končno zasveti luč tvoje kinodvorane, kamor gledaš kot neki zadnji butl, se nabere kolona. Okej. Veste, kdaj zasveti luč? Pet minut pred uradnim pričetkom predstave. Prideš noter. Dobiš zic. Vsi ljudje grejo seveda po štengah, bližjih vratom, in morajo potem nazaj dol, ko vidijo, da imajo karte na drugi strani. To me še ne moti tako zelo, ker saj noben niti ni dobro videl, kje sploh ima tisti svoj zic.
Moti me pa zamujanje. Uf. Zelo. Zakaj ne naredijo tako kot v gledališču, kjer vrata dol feršlosajo minuto, dve, po začetku, nimam pojma. Če si zamudil, ko te jebe. Če si čakal, da se bo načo čips omaka pogrela, ko te jebe. Če si želel parkirat na placu za invalide, ker si invalid v glavi, ko te jebe. Skratka, ko te jebe. Če nisi do predstave tam, hvala lepa. Ampak finta je, da bi marsikdo upravičeno rekel, da je zamudil zaradi slabe oziroma prepočasne organizacije. Stavim da Cineplexx celo upa, da narod zamuja. Ker tako, pismo, je še mene melo, ko so prišli tretji z načo čipsi, da bi si šel sam ponje. Zakaj pa ne.
Itak imaš časa več kot med Talenti in Kmetijami. Še tam ni toliko reklam kot v kinu. Česa vse ne naflodrajo. Ajme meni. To je postalo že noro. Kot tisto, da se sicer pojavi opozorilo, da ugasnite vse srčne spodbujevalnike, mobitele, ipade, ipad minije, phablete in ostale pičke materne in da, drobni tisk, ne motite ostalih obiskovalcev v dvorani. Pri čemer bi lahko z debelimi CAPS LOCK ČRKAMI napisali, da je motenje obiskovalcev med drugim:
- PREGLASNO ŽVEČENJE KOKIC
- PRASKANJE IN PREMEVATENJE KORUZE, KI NI NASTALA KOKICA
- HRUSTANJE ČIPSA,
- HRUSTANJE ČIPSA, KI JE PADEL PO TLEH
- ISKANJE ZADNJE OMAKICE Z ROBOM ČIPSA
- TIHO POGOVARJANJE, KI SPLOH NI TIHO
- KLEPETANJE PREKO TREH SEDEŽEV
- GLASNO SIMULTANO PREVAJANJE ANGLEŠČINE, ČEPRAV SO NA VOLJO PODNAPISI
Stanje je postalo tako groteskno, da bi se lahko en par komot nategnil v prvi ali zadnji vrsti, saj vseeno, on bi njo lepo v peseja vrgel, ona bi se drla, menjala bi milijon pozicij in vrtela bi se ona kot kolo sreče, pa tega med tistim grickanjem in pogovarjanjem itak noben ne bi sploh šljivil. Eh. Nak. Kje pa. Včasih se je narod hodil lizat in šlatat v kino, zdaj pa se hodi prehranjevat in pogovarjat o beguncih. Pa kam smo prišli, kaj si ti ja nor malo, če si sposodim besede, ki jih je en model rekel sredi filma, ko je ona raketa eksplodirala Američanom in je skoraj šlo vse nekaj kakor v kurac. Vtihnili so itak samo takrat, ko je Matt Damon operiral samega sebe v stilu Toma Hanksa v Brodolomcu. E, takrat so bili tiho in si pokrivali frise, ker da tega pa ne morejo gledat. Noro.
In tako sem sedel. Pred mano so se seveda 15 minut po začetku filma oziroma 45 minut po uradnem začetku vsedli tipi, ki so imeli karte pitaj boga kje. Niso jih našli, ker so vedeli, da so zamudili. Pač, zicnili so se na prve zicer, kar naj bi bilo nekaj kakor uvidevno. Lepo so se zicnili in hrustali čips, smokije, arašide, bobipalčke, slane ribice in ostalo. Jaz res ne vem. A folk prav strada cel dan, dva, teden, se posti, potem pa gre v kino blagoslovit načo čips? Halo?! In seveda so klepetali. In čakaš, kdo se bo prvi opogumil. Ko imaš v kinu neke klošarje, ki klepetajo in se režijo in ti uničijo drago plačano predstavo, je podobna situacija, kot če bi neki teroristi ugrabili letalo, kakih pet, potnikov pa, poleg tebe, še vsaj 200. Če pomisliš prav, jih lahko v bistvu premagaš, ampak tvegaš, da boš najebal. E, to. Noben ne upa prvi krenit nad te klošarje. In pač klepetajo. Kakšen “ššššš” pride iz osemindvajset vrst zadaj in to je to.
Pa sem gledal. Nekako. Mukoma. Folk je iskal še kaj omake, praskal za koruzo, ki ni ratala kokica… Film je bil pa itak… Preveč. Hotel je biti Odiseja, Apollo 13, Armageddon, Gravity, Interstellar, Ocean’s Eleven, Die Hard 6, Castaway ipd. Naflodral je Ridley Scott pač skupaj vse finte, upajoč, da bo on po dvajsetih letih posnel prvi film – če izvzamemo trilogije in Katniss Everdeen in Harryja in Frodota -, med katerim bodo ljudje odložili svoj načo čips, zaprli goflje in samo gledali v platno. Nak. Ni mu ratalo.
Naslednjič si pa bom, kadarkoli to že bo, tudi jaz kupil načo čips. Do takrat se z načo čipsom postim. Ker bom tako glodal naslednjič čips, da se bom drl zraven. O, ja. Morda pa bom šel res na Liffe. Mmmm, načo!