Muzika

Favš ste Adele? Adele?!?!

Tako. Zdaj je pa zadosti. Res. Basta. Pa, a se je Slovencem, no, ne vsem, pač nekaterim, res dokončno odpeljalo? Štekam, da bo tisti, ki bo znal favšijo monetizirat, bolj nesramno bogat kot Mark Zuckerberg, Bill Gates in šefi Applea skupaj. Ampak za zdaj takega heroja še nismo našli. Okej, morda Janez Janša. Ampak ne bi zdaj o politiki, res ne.

Kako ste lahko favš – Adele? Pa kako? Od kod? Okej, razumem, morda ste kozlali, ko ste Someone Like You slišali še 67.189. na tistih naših komercialnih radijskih postajah, ki so senilno skužile po kakih dveh letih, da je to res hit in so potem še sfižili in zagravžali Rolling in the Deep, Rumor Has It, Set Fire to the Rain in celo Skyfall, ki pa se je trpežno borila proti računalniškim algoritmom. Okej, z računalniki in nemškimi programi se ne bom kregal. Tudi z Mišom Holblom ali Leom Oblakom ne. Pač, njuna stvar. V gostilni res nimam izbire, kaj bi poslušal, a vedno lahko zamenjam gostilno. 

Težje pa je zamenjati mentaliteto. Če v Angliji vsi na veliko pišejo, kako bo mogoče Adele single-handedly rešila glasbeno industrijo v letu 2015, ko si več niti imena bandov in izvajalcev ne zapomnimo, kaj šele naslove štiklov ali albumov, in prodala na tone svoje plošče 25, ki bo izšla še ta mesec – pa pri nas čitam in poslušam… Kako da so nekateri, recimo cenjeni kolega Denis Živčec, razočarani, ker ni prebolela bivšega tipa, da je že na prejšnji plošči vse izjamrala, bedirala in jamrala, ampak da smo takrat to kupili, ker je pač najboljše trpela.

Vsi ne prebolijo. Žal. Adele je skušala pisati tudi o tem, kako je, ko se moraš vrniti na sceno z otrokom. Za nasvet je vprašala Damona Albarna iz skupine Blur, ki jo je kot mladenka neskončno oboževala. Kar razumem. Sam sem sicer bolj za Oasis, ampak Blur so tudi hudi, kar so nenazadnje pokazali na The Magic Whip, zadnji plošči, ki je bila pričakovano nepričakovana. Že solo izdelki blurovcem (Graham Coxon, baby!) so remek dela. Ampak Albarn se je domala posral Adele v usta, ko je po snemanju povedal, kako je njena glasba za middle of the road, kar je tisti žanr, ko pač najdete radijsko postajo, kjer iz dreka delajo potico. Adele je zdaj lepo povedala nazaj, da jo je Albarn razočaral in da itak ničesar ni ponucala. Več itak zveste tukaj, še bolje pa o efektu štikla Hello najdete tukaj. Bo bolje napisano, kot da jaz zdaj tu prepisujem Guardian. 

Bolj kot torej vse to, da ni imela pravega koncerta že štiri leta, pa so koncerti tako dragi danes zato, ker so zadnji, kjer muzičarji še poberejo kaj denarja, zato so tudi dnevi seksa, drog in rock’n’rolla že zdavnaj fitnes, eko hrana in polikan pop; bolj kot vse to, da obrača na glavo glasbeno industrijo, vidim, kako pri nas marsikdo šimfa Adele. Da si nabija klikanost, da je že slišano, da bla bla bla. 

Ravno prej na Valu 202. Da “se pojavljajo očitki”, da je Hello v bistvu plagiat Marthe. Nikad čuli? Tom Waits je legenda svoje vrste, ampak kako si lahko lastiš original za pesem, ki za tematiko vzame – telefonski klic?! In to iz leta 1973. Morda zato Adele ponuca oni zložljivi telefon, ki imajo še danes eno lastnost, ki je pametni telefoni nimajo: zložiš ga lahko. Kakorkoli že, Waitsu se za pol kariere lahko zahvali Rod Stewart v srednjih letih, ko ga je minilo do seksanja v diksiju. Tudi Scarlett Johansson ne bi nikoli pela, če ne bi bilo Waitsa. In tako naprej in tako dalje. Tom Waits, kapo dol. 

Ampak, čakajte, ni James Hetfield drajsal po praznih strunah med telefonskim klicem in napisal Nothing Else Matters? Ni Billie Joe Armstrong napisal When I Come Around po telefonskem klicu in pogrešanju svoje drage, ki je skoraj ratala bivša, pa se je potem skregal z njo? Kaj pa vsi ti? Nenazadnje, Goran Bregović je napisal Ala je glupo zaboravit njen broj, pa celo njega, plagiatorja vseh plagiatorjev, ni šel nihče tožit (so ga pa za druge lumparije). “Dobri umetniki kopirajo, odlični umetniki kradejo,” ni rekel nihče drug kot Pablo Picasso. In imel je prav.

Morda sta res kriva Robin Thicke in Pharell Williams, ki sta tako grdo kradla iz groba Marvina Gaya, tistega nadcarja, ki ga je ata pehnil s šusom v glavo v grob, da sta naredila spot s samimi joški, češ, misleč, da smo vsi gluhi in nihče ne bo poštekal. Če že kradeš, kradi od neznanih. Ali pa od žene, kot je Ted Hughes kradel od svoje žene Sylvie Plath. Kako je Plathova končala, vemo. Z glavo v pečici. 

Adele je zelo stabilna, vsaj sodeč po intervjuju, ki sem ga doslej pobral. Boli njo đok. Skyfall je, vsaj zame, najboljši Bond song po Golden Eye (napisala sta ga, by the way, The Edge in Bono, ja, da še Hold Me, Thrill Me, Kiss me za Batmana ni tako ratala), vsekakor pa ne dosega Shirley Bassey ali Paula McCartneyja. Je pa blizu. Zelo. In tam je non-stop bondova tema, stara, koliko, 50 let. Inspiracija, ljudje. 

Kam so šli inspiracija, navdih, zgled, vzor? Je to vse zdaj zamenjal – plagiat? V filmu The Social Network, kjer se pač pozna podpis Aarona Sorkina, je lepo pojasnjeno, kaj je kraja in kaj nadgradnja. Če boš naredil mizo, ne boš walda šel pogledat, kdo je patentiral mizo in mu šel plačevati tantieme ali odstotke ali avtorske pravice. Ne. Zato, ker je Waits dvignil telefon in poklical bivšo, ne pomeni, da je zdaj lastnik gušenja po telefonu bivši. Vsi to počnemo, jaz celo preveč. In če bi napisal pesem o tem, bi bil zadnji, na katerega bi mislil, Tom Waits. Ziher. 

Zato ni prav, preprosto ni, da Val 202 najprej spusti Adele, tako, za boljšo poslušanost in aktualne trende, potem pa takoj zadaj s ciničnim komentarjem, ki je sicer presežek Vala 202, a pač vsakemu špikerju ne rata [beri: kot to običajno počne Janez Martinčič, ki mu enkrat rata drugič ne – a tokrat ni bil on na programu, beri beri: popravek!], pove, kako lahko sami preverimo, na Valu 202, ali je res kopija ali ne. Pa dajte no. Ni. Nihče ne more kupiti pravic na telefonski klic bivšemu.

To moti ljudi. Očitno. Da kliče bivšega. Da še ni vsega prebolela, pa ima otroka in partnerja. In je garala, povsem stran od vseh. Ženska ni šla na premiero najbolj uspešnega Bonda. Zdaj bo Spectre pobiral več keša in ga že pobira, a kaj bom jaz počel v kinu, ko bom moral tri minute poslušati Sama Smitha… Ne vem. Najbrž si bom dal škatlo kokic gor na glavo. In glumil Bucketheada. Ne vem. Takšno poceni sranje, kot je tale štikl od Smitha, ki se je še hvalil, da ga je napisal v pol ure, medtem ko je Adele hodila gulit v Abbey Road Studios, kot so to nekoč počeli The Beatles… Narobe. Zato je največji, pardon, drugi največji mindfuck ta, da je Adele med oglasi med angleškim X-factorjem vtaknila samo besedilo svojega komada. Samo tekst. Minimalizem? Ja. Evo vam. Da smo samo čakali. Ker že itak čakamo, kdaj bo Adele spesnila kaj novega. 

Hello je mešanica osemdesetih, devetdesetih in danes. Za kar Radio City in Radio Center in Radio 1 ponucajo eno uro, v katero naflodrajo prepoceni štose in reklamo za vsaki drugi s.p., Adele ponuca šest. Pri čemer je prvo minuto in četrt tišina. To je retro. In kaj je največji uspeh? Da smo vsi, ki nas to kakorkoli zanima, komad poslušali. Ne samo do konca. Res poslušali. Ker je Adele. Ker čakaš, da vidiš, kam bo še zavil njen glas, kot je to naredila v Skyfall. Vrhunsko! Ponovi refren, večkrat, močni backvokali in tako naprej. In refren si poješ, ker je tekst takšen, da si ga zapomniš. In poje o nečem, kar smo vsi ali pa skoraj vsi dali skozi. Adele pač še ni prebolela vsega. Štekam jo hudo fejst. Tudi jaz California Dreamin sanjarim o tem, kako je bilo nekoč, ko sem bil v dvojini… In marsikaj zajebem. In se oseba na drugi strani ne javi. Kdor me pozna, ve, o kom in čem govorim. Lahko mi rečete, da ne prebolim, ampak da delam plagiat iz bediranja? Halo?! 

Ja. To. Zgražanje nad Adele… Ne vem. Bil bi žalosten, če ne bi bil tako svinjsko jezen. Dovolj šodra, skakanja, jošk, plastike, kopij in slabega popa je vsak dan okrog nas. Adele je presežek. Štiri leta sem čakal na nekaj novega. Bum! In zdaj imam. Nihče mi ne bo vzel veselja, da imamo končno muzike. Ne bom pa tiho. Ne bo vsaki zadnji špiker na Valu 202 kakal gor po Adele. Ne. Ne bo. Ni prav. Vredu, prav je, da imamo različna mnenja, ampak pričakovati, da bo Adele pela, ne vem, pač o nečem drugem… Dragi moji, Adele ni on demand. Ni to Netflix, ni to House of Cards. Ni to želeli ste – poslušajte. Ni. To je umetnost. Zakaj se spravite na vsakega, ki umetnost dela iz nečesa, kar počnemo vsi? Okej. Torej bolje, da gledamo tweerkanje in silikon? Okej. Pa dajte. Jaz si bom pa še 65. zavrtel Adele. Jaz in 220 milijonov drugih. Bum!

Komentarji

komentarjev