Mala, naporna mal’ca

Če bi ultimativno droljal, bi hvalil restavracije. Češ, i’ite tja žret. Tam je dobro. Tam boste vrei pajsnili. Pa tokrat ne bom, čeprav bi enkrat rad živel od pisanja. Oziroma rad bi živel tako, da bi si lahko sredi dneva, tam nekje med 12. in 14. uro spet privoščil malico, ki stane od 5 evrov gor. Ker zdaj niti blizu nisem, da bi si kaj takega lahko redno privoščil, se lahko počutim toliko bolj napizdnjenega. In sem se. Včeraj. Tam, v Mal’ci. 

Všeč mi je, da so se tudi v Mariboru našli ksihti, ki jim vrhunec kulinarike niso šnicl, pomfri, solata z jajčko in litrom bučnega ter babičin štrudl, čeprav babice nikoli niso delale štrudla. Ni jih malo in eni se tega lotijo tak, drugi drugače. Vietnamsko je, recimo, totalno na Koroški presenetil obisk in naval. Vsaj ko sem šel tja še službeno. da je to jebivetrsko, ni bilo daleč od resnice, ampak, hej, pubec je to zalaufal iz čiste nule. Malo je takih, ki še nafehtajo kredit ali erbajo milijone. Imamo London street food, imeli smo Hudo hrano in tako naprej. Ko je lokalni časopis Večer pogruntal, da narod raje je debeli štikl mesa v hamburgerju kot čita črno kroniko in fuzbal, se je lotil gastronomije. Zakaj pa ne. Pun pisker je relativni hit.

No, ampak pride dan, ko te kolega vpraša: “Čuj, si kaj lačn? Bi šou kaj žret? Daj, grema nekaj pajsnit!” In sva šla. Ker je bil Arty totalno nafilan, sva šla dalje po Slovenski. Zakaj pa ne. In, evo, bum. Prideva v Mal’co. Pardon, uradno Mal’co mimogrede. Bil sem prvič, z zamikom, ker pač nimam 6 evrov za rižoto. Včeraj sem pač imel in, gremo, ajmo.

Najprej sem mislil, da je pod stropom, kjer je bil napisan meni, dejansko dobra stara črna topla, popisana z dobro staro belo kredo. Ma, kje pa. To so te hipster finte. Vse je videti kao original pa ni. Zakaj dva led zaslona, če bi lahko bilo res lepo na roko napisano in imelo ta čar… Ne vem. Ne kupim tega. Ampak dobro, delovalo je sveže. Kot tudi napisi, v pristni mariborščini, na papirnati podlogi. Raje neke štajerske fraze kot reklame za neke firme, o katerih še nikoli nisem slišal. Tisti časi, ko si pod pico videl reklamo za frizerja, ginekologa ali kremo proti glivicam, so hvala bogu mimo. Zdaj skuša vsak čim bolj uturit ta očitni marketing. Ono, dajmo prodat tisto, kar folk govori. Zveni dobra ideja, zakaj pa ne, a slovenščina zaradi milijon razlogov ni tako prožna, da bi zadeva delala sama po sebi. Zato so tisti izreki, frazemi, drobci štajerskih pogruntavščin, povezanih s hrano, malo preveč na silo in predvsem jih je preveč. Ne dela.

Itak pa niti nisem imel časa prebrati vsega. Narisal se je ob nama kelnar. Šef. Ali kelnar. Saj ne vem. Ni se predstavil, kar je glede na šov, ki ga je bil želel ponudit, epski feler. Kot da bi žogo falil na metru pred golom ali jo nabil tak kot mali Zaho proti Chelseaju tja, čez Kalvarijo, do Lipnice. Mize so itak postavljene zelo skupaj, kar je glede na koncept gostilnice pričakovano in dobrodošlo. Ampak Slovenci nismo taki, Štajerci morda malo bolj, a še vedno, ko je tako majhen razmik med mizami, se ne moremo sprostiti. Vsaj ne trezni.

Zato je bilo tako nenormalno čudno, ko je tip začel s svojim monologom. Zraven naju sta sedeli dve gospe/ični, ki sta ravnokar dobili svojo porcijo. Za njima je sedela še ena gospa in en gospod v kotu. In to je za izhodišče vzel kelnar, strežaj, šef. Nekaj v stilu, da je vesel, ker sta prišla dva deda, saj da ima sicer le ženski spol. Mislil sem mu reči, da je za to najbrž kriva ponudba, še bolj pa cena. Štajerca boš težko nagnil, da bo dal 6 evrov za neke testenine ali njoke, ki jih lahko prešteješ, saj jih je že na oko manj kot deset. Pa sem bil tiho. Ko pa se je postavil, ono, da je na to ponosen, da ženske res rade poklepetajo z njim, e, te mi je dvignilo dekl. A ne tako kot kolegu, ki pa ima drugačen pristop.

Modela je pogledal in mu, ko je še tretjič omenil ženske to in ženske ono, rekel, da je morda razlog, da mu manjka moških, prav on sam. Pristop je bil… Ne, ne bom. Ker bom izpadel nekaj, kar nisem. Vem, da nisem. Vsak ima pač svoj stil. A ker je namig razumel, je na mizo dal svojo roko, veliki zlati prstan in povedal, da je srečno poročen oče dveh otrok. Lepo njemu. Če bi bil sam in če kolega ne bi bil tako lačen, bi se v tistem momentu vstal in rekel, veste kaj, potem pa i’ite domov k ženi in otrokom.

Ampak itak nisem prišel na štih. Eh. Tip se je nato lotil jedilnika. Kar razumem, saj imajo pač malo manj tipične jedi. A ko nama je začel razlagati vse tisto, kar si lahko razbral iz zaslona, pismo, še McDonald’s ima večjo kvantno fiziko od menijev [vlki, mali, srednji; coca cola, fanta, sprite; za tu ali za zraven], se mi je zdelo, da naju ima malo za dva kretena. Malo je manjkalo, pa bi nama povedal, kaj delamo z žlico in kaj z nožem. Iz vsake jedi, napisane na meniju, je delal ne vem kake kulinarične presežke. Okej, če grem k Maku, Denku ali kamorkoli, kamor te punce naflodrajo, da greš, potem mi je jasno, ker bi rad kaj več vedel, vsaj ime tote svinje, ki me košta 40 evrov. Ali kdo je trgal vino, ki mi ga še poleg zaračunajo za 20 evrov.

Težava Mal’ce mimogrede je zato ta, da skuša biti hkrati minimalistična, ono, by-the-way, kot pravi že njeno ime, a kako je lahko mimogrede, če smo ponucali skorajda 10 minut, da sva mu midva še 15-ič rekla, da bi rižoto. Žal mi je bilo, da sem mu, ko je prišel do maminih žlikrofov, omenil Idrijo. Žal zato, ker me je tip spomnil, da stranka nima nikoli prav. Čeprav je Idrija znana po čipkah, sesedanju, rudniku, dobrih žurih, Kuzlah in Zablujeni generaciji ter žlikrofih, sem slišal predavanje, da so žlikrofi iz Poljske. Vredu, okej, seveda se tudi jaz motim, ampak eno je, da ti nekdo – tebi kot stranki – lepo, nasmejano in vljudno razloži, pardon, popravi tvojo omembo, nekaj povsem drugega pa je, da sem se spet počutil, kot da mi profesor želi povedati, da sem ne samo zabit, ampak še predrzen in pobalinski.

Naročila sva zraven še deci vina in kolegu se je zaluštal čikec. Pa sva šla ven, ker je bilo pač dovolj toplo. Pepelnik mislim, da sva našla, ni pa bilo blazin na železnih barskih stolih, kar je epic fail. Ko sva ravno padla v debato, je prišel kelnar ven, čeprav je imel noter stranke. Želel je klepetati z nama. Okej, desetka za trud, ampak čista nula za izvedbo. Ni vsak za kelnarsko evrovizijo, i guess. Prekinil je debato in želel biti nekaj kakor komičen. Češ, če je kaj prometa in kje je sonce in take jajce. Pusti goste pri miru, jebemomast. Da sva pozabila, kje sva sploh bila. Deloval mi je kot tip, ki si je zamislil, kako točno naj bi gostje “uporabljali” njegov lokal in želi imeti čisto vse pod nadzorom. E, zato je morda McDonald’s tako uspešen. Ko naročiš, ti dajo dokončno mir. Še odložiš vse sam, nikogar ne čakaš, odvisen si samo od sebe.

Ko sva se vrnila, je bila hrana že na mizi. Rižota je bila… Nisem stručko za hrano, pojma nimam. Ampak za moje pojme so bile bučke pretrde, nepotrebne kocke korenja čisto prekuhane, od pancete ni bilo veliko, kaj šele od miniaturnih gamberov, ki so delovali bolj kot prostovoljni prispevek. Preden sem jih našel, sem opazil, da se je riž ekspresno hladil ob robu krožnika, na sredini pa je bila jed korenito prevroča. Poštekal sem, da je kolega imel prav, ko je izbral žlico za rižoto, čeprav sva dobila na voljo celoten pribor. Menage a trois.

Saj sem poglodal in pojedel, bilo je solidno. Vendar ne za ta denar. Še najboljše je bilo pripadajoče vino. Gostje so malicali, čeprav je bilo jasno, da so bili v bistvu na kosilu. Malica je za mene skorajda nujno pakirana ali v papir ali v alu folijo. Že ko je ona posodica, je to kosilo. Ne vem, vsaj zame. Finta je bila, da se nihče ni upal kaj prida na glas pogovarjat, ravno zato, ker je bil plac tako majhen. Ali pa so se bali, da se bo kelnar našel v debati in jo ubil s svojo vsiljivostjo. Svoje goste moraš pač znati ocenit, če želiš, da se bodo vračali zaradi ambienta. Ena najboljših tv fint vseh časov je recimo bila tista, ko je Tony Soprano rekel Artieju Buccu, naj se drži raje kuhinje in ne hodi ven prodajat preživetih štosov. Artie se je branil z, češ, če znaš jest, pomeni, da veš tudi vse o kuhariji. Ampak ne, Tony je imel prav in Artieju pač pomagal.

Ne, ne verjamem, da bo tale kritika pomagala. Itak, da bom hepan, ki je zloben in ima ne vem kake predstave od ene preproste malice. Okej, nimam pričakovanj recimo, če grem na kebab in naročam hrano skozi šajbo, kot da bi kupoval loto, stavni listič ali čike v trafiki. Pa mi, vsaj tam na Partizanski, vedno kaj povejo, vprašajo, kako je in si zapomnijo, kaj sem naročil kaki mesec in pol nazaj. Zanimam ga jaz. In oni mene. In se nekje na polovici najdemo.

Tu pa me je bilo strah, kaj bo, ko bova naročila račun. Bum. Najprej je takoj rekel, da bo dal račun na pol, za kar ga nisva prosila. Tudi če je 99 gostov prej reklo, da bi račun na pol, to ne pomeni, da bo tudi stoti. Ne vem, izpadlo je, milo rečeno, češko. Čakaj, lahko dobiva prosim možnost, da se sama odločiva, kako bova plačala? Kaj te je to, šolska menza, kjer bi ta glavna kuharica povzroča otroške travme in freudovske komplekse, ki bodo vdarili ven čez 30 let?

Tu se je, jasno, začelo. Nato je rekel, da bova še vedno drmnila eno kavico. Ne bi, hvala. Okej, dajta, ziher bosta. Ne, ne bova. Kaj pa vino. Pa jebemomast, no! Pa od kod ta vsiljivost? Če bi že tako naju želel obdržati, bi nekaj od tega, kar je želel uturiti na račun, tudi častil. Pa tega nisva pričakovala, seveda ne. Samo račun bi. Ko sva skupaj nabrala keš, mu ni bilo nič jasno. Dala sva mu on 10, jaz 5 evrov, račun je bil pa 12 ali 13 ali tu nekje. In on je gledal v denarnico, v drobiž, čisto zmedeno. In ko je videl, da ga ne šljiviva pet posto več, je malo užaljeno bolj glasno odložil gor na mizo tiste kovance.

Ko sva prišla ven na ulico, sem se počutil osvobojenega. Zadihal sem sveže in bil vesel, da imam spet svoje življenje pod nadzorom, da sem jaz kreator lastne usode. Huf. Res, takrat sem šele spoznal, kakšen napor zna biti ena sama malica. Ki to seveda ni. Midva sva opravila v malo več kot pol ure in ko sva šla ven, se mi je zdelo, kot da naju vsi gledajo, ker da sva postavila nek neslavni pogrej-in-pojej rekord. Prišel, pojedel, spizdil.

Verjamem, da vsi nimajo take izkušnje in da je nekomu takšen pristop všeč. In nič od tega ne bi napisal, če ne bi vmes, ko so debatirali o takih malih gostilnicah, ki da so tako okej, za sosednjo mizo in se je v debato seveda ušunjal kelnar, poslušal, kako se drugi lotijo kuharije nekako na pol, neresno in nimajo tako pošlihtanega placa kot on. Pa kaj mu to pomaga. Pismo, še v McDonald’su, ki je naloadan s kešem, nimajo takih LED zaslonov. Ne pretiravajo, pa bi lahko. Saj so McDonald’s. Okej, odnos zaposlenih tam je… Pač pričakovano korporativen, a sem celo tam srečal več študentk in študentov, ki so znali reči nekaj izven tistega, kar baje smejo. In se mi je to zdelo okej. Ne pa predrzno.

Morda sem pa nabasal samo takšen dan. Ampak vem, da bom naslednjič dvakrat premislil, če bom šel še na malico, ki ni ne malica ne mimogrede. Bom pa skušal, vseeno, dati drugo priložnost. Ker si to vsak zasluži. In ne rečem, ideja Mal’ce mimogrede je izvirna, poštena, marljiva, topla in še marsikaj. A včerajšnja izvedba… Žal. Ni zame.

*Naslovna fotografija, vir: facebook