Urbano

Kebabmajster na Partizanski

Nikoli ni slabe volje. Nak. Nikoli. Vedno sicer gleda nekam tja, ne ravno v tla, ampak pač… Nekam nižje. Išče že kaj, najbrž. Ampak kaka faca. Res. Če mi je kdo dal upanje, so mi ga skozi leta, odkar jih je vedno več, dajali prodajalci kebaba. Ta v Mariboru, tam na Partizanski, je iber faca. 

Ko sem v sredo po kinu domala laufal, šprintal, triatlonil tja do Partizanske, ker nikoli ne vem, do kdaj imajo odprto [baje do enajstih, polnoči, zdaj pa se znajdi], sem prisopihal in evo. Še preden sem rekel, nadihal, namudril, kaj bi… Je on naredil žalostni ksiht. Kot-da-mu-je-kdo-umrl žalostni ksiht. 

“Zaprto je že, žal.” 

Zaprto?!??!?!

Svet se mi je… Padel mi je iz alu folije. Direkt na podn. Nič ni bolj obupno, kot to. Da ti kebab zaprejo pred frisom. Pa tako si sanjal, upal, čakal, odšteval. Zdaj pa nič. Zaprto. Žal. Malo je manjkalo, pa bi se bil zjokal ali pa skočil čez šank in se nabodel gor na oni štil, da bi se jaz vrtel okoli. Ja, vem, že vas vidim vse one, ki zavijate z očmi, češ, kako lahko piše tekst o kebabu, to ja redi, to je fuj tajfl in to. Ma, ste samo favš. Ker bi ga vi tudi. Razen če ste legitimni vegani/vegetarijanci/desni beki. Pol okej. Pol vzamem nazaj. 

Skratka. Faca. Sesuta. Na jok mi je šlo. Mami, pomagaj, varianta. Nič. Pavza. Bom pač žemljico glodal, jaz, ubogi vrabček. Kakšen down. Depresija. Ne, Niet ne bi napisali tako za-žile-rezat depresivnega komada. Tole je huje od samomora. 

“Ne, saj te hecam samo. Kakšen obraz si ‘mel. Haha.”

Faaaak! Najbolj obična, najbolj poceni finta, ona, še iz vrtca. Vici tipa, je bil en, pa je prišel še en, pa sta b’la dva. Haha. Haha? Fak ju, pa haha! Najbrž me je na to foro nekdo nagnil nazadnje, tam, še 1990-ih. In sem se mu iskreno narežal. Res. Ker sem debelo nasedel. Nagnil me je. Uhe. Saj sem pa ja videl, da so v lokalu še gostje, da na notranjem šanku še nekdo naroča. Ampak vse upe pač položiš v kebabmajstra. Vedno. On je takrat tata-mata. On ve vse. On je bog. On je… Karkoli hoče bit. In če kebabmajster reče, da je zaprto – je zaprto. Štekaš? Štekaš!


“Boš kot vedno?”

“Ja, ja.”

In, e. Kako je to topel občutek. To je iztegnjeni sredinec globalizaciji. V H&M me pač ne vprašajo, če bom ono, kot vedno. Še manj v McDonald’su, le če bom za tu ali za zraven; že gostilne, kamor hodiš, je to nemogoče slišat, sploh ker je ponudba danes pač večja in ne moreš rečt “pivo ono moje bi”, ker kelnarco skoraj infarkt trofi. Večja verjetnost je, da me bo mestni redar vprašal, če bom “tak kot vedno”. Aha. Precej Večja. 

In potem je do okenca, na kebabmajster strani, prišel njegov kolega/sodelavec. Z najbolj horny faco na planetu. Sreda zvečer, študentje ga žurajo, čeprav v center mesta žal ne lazijo, ker so jim vse prinesli direkt do riti. Pač. 2010-ta. Enivej, oni njegov kebabmajster kolega se je naslonil na njegovo ramo in gledala sta me – oba sicer prek 30 let – kot dva top sošolca, 7.b, ki jima manjka samo še žoga. Mislim sem, itak, da zijata mene, čeprav je bil filing preveč čuden. Mah. Kje. 

“Glej, kak’ ‘ma ona kratko krilo! Glej… Ti… Njo… Ijuuu!”

“Kje?!”

“Ona, tam.”

“Aaaaa. Aaaaa. Aaaaaaaaaaa!!!!”

“Pizda, veš, zadnjič sem kruh od kebaba zažgal, ker sem se na žarčič naslonil, ko sem eno gledal, pa čisto pozabil na kruh. Kake noge… Ijuuuu.”

Na glas sem se narežal. Ker sta govorila tako, da si štorijo videl. On demand. Boljše kot na televiziji, majke mi. Tam ti filma ne zarolajo tak nazaj. Še boljše pa je bilo, da sta dialog oddelala v slovenščini. Ti, ta pravi kebabmajstri, se med sabo sicer pogosto pogovarjajo v albanščini. Kar štekam. To je njihova prednost. Folk jim pač komaj, preredko in še to na silo reče “zdravo”, “hvala” ali “nasvidenje”. Ne. Večina folka, ki pride, je mitraljez navodil: “Daj mi… Doner, pa brez čebule… Pekoče mi daj, samo ne preveč… Jufko mi zrolaj z leve proti desni…” Jaz bi na njihovem mestu, če bi lahko, tudi prešaltat in se pogovarjal na nekem devetem jeziku. Itak. 


 

“Veš, kaj mi je zadnjič en rekel?” mi reče ovi, faca kebabmajster.

“Kaj?”

“Da bi kebab brez zemlja.”

“Kaj?!”

“Ja. Tak’ je bil pijan, da je rekel zemlja namesto zelja. Haha. Slovenci. Hihi. To je Maribor.”

Lahko bi zvenelo, ono, podjebavanje na nacionalni ali regionalni osnovi. Nak. Ni. Kebabmajstri garajo tam cele dneve in se še režijo poleg, ko režejo tisto slastno meso. Face. Vsi po vrsti. Vsakič, ko pridem tja, me vpraša, če kaj delam. E, to ti je Maribor. Da ti prešvicani in zgarani gastarbajter nabije tisti filing, ono, delaš kaj al samo laufaš na kebab? 

To mi je tako kul, da sem vam preprosto moral povedat’. Žal o kebabmojstrih še noben ne poje komadov – kot nekoč Zaklonišče prepeva o burekmejkerjih. Morda se kdo najde. Ker si zaslužijo, tile modeli pa res. Zaklad štosov, anekdot in dobre volje. Pa se naposlušajo o tem, kaki da so. Šiptarji, Albanci in to. Ma, jok. Niso. So face. Velike. Včasih zažgejo kaki kruh, ampak ja. 

Zato je kebab… Izkušnja. 

Dober tek.

Komentarji

komentarjev