Rahela HT. Jap, lahko si zapomnite samo končnice. Gre skozi. RHT. Morda, nekega dne. Kratice bi šle skozi. Itak! Sicer pa je Rahela Horvat Toš. Itak pa… Kakorkoli že se bo že poimenovala. Ratalo ji bo. Bo? Bo! Mora! Okej, pretiravam, pa ne da bi izvajal zdaj tu pritisk nad šestnajstletnim čudežnim dekletom iz Maribora. Ampak, dragi urbanci, drage urbanke… Kako me je minuli petek na muzikalu Alica v čudežni deželi prilimalo na zic! V amfiču, za katerega bi rad napisal, da je dobri-stari amfič II. gimnazije. Ni, itak, da ne, sploh odkar ni več balkona. Toda… S takimi predstavami, kot je Alica v čudežni deželi amfič piše novo zgodovino. In to kakšno! O. Moj. Bog. Rahela HT. To. Morate. Videt. Slišat. Gibat. Zapet. Odigrat. Rahela HT. O. Moj. Bog.
Na premiero, tam konec oktobra, nisem šel, ker sem se pri Romeo+Juliet resnično zajebal z izbiro spremljevalke, ki se je pred predstavo, med predstavo in po predstavi šuntala z mojo prfokso nemščine, ki ji je kdo-ve-kaj vse natvezila za vsa tista leta, ko sem pisal na testih stavke tipa »Ich hat ein fahrrad gerriden wollen sein werden!« Zato sem rekel: a-a. Bom počakal na redno predstavo in šel med froce. Okej, vem, premiera je premiera. Pa naj bo. Sploh pa je bila ena druga prednosti. Kooooončno sem lahko nekaj napisal o EST-ju, ker sem se na Večeru pač, če se je le dalo [po lekciji na prvi praksi leta 2003, ko sem fotra klical in vikal v slušalko], izognil pisanju o »fotrovi gimnaziji«. Še ko sem se upognil, požrl cmok svojega profesionalizma [in ugotovil, da imam previsoke standarde glede nato, kakšno dno koplje slovensko novinarstvo] in šel v Bolzano z EST-om ter tam spoznal neprekosljivi talent Maje Keuc, sem skratka pomislil, da na debelo kršim novinarski kodeks, ker je foter ravnatelj. E. Odnesite si kodeks nekam. Nisem jaz kriv, da sem se rodil. In ,e, zdaj sem končno lahko šel kot kao recenzent. In pokasiral. Zaliman zic. Brada do tal. O. Moj. Bog.
Še samo pol tega, okej, celega odstavka in bo dovolj o meni. Bom povedal, zakaj. Videl sem vse EST muzikale od Aladina [1997] naprej. Manjkajo mi torej tisti prvi trije kultni: Fantom iz opere [1990, Phantom of the Opera], Nesrečniki [1991, Les Miserables] in Mačke [1992, Cats]. Ker sem pač bil mulo. Aladin, Briljantina, Levji kralj, We Will Rock You, Feel the Beat, Deček z džungle in Romeo+Julija pa sem videl. Nisem zaradi tega dejstva stručko za muzikale, eh, kje pa. Nisem stručko. Okej? Okej. Sem jih pa nekaj videl. Tudi v Londonu. In Križankah. In tak. Pač. Fen? Ne bi ravno rekel, čeprav je Grease res še vedno nekaj najboljšega, kar je film spravil skupaj. No, poleg Moje pesmi, moje sanje.
Torej… Ja, da preidem na poanto. Bilo je nekaj vlog, ki so te sezule. Ali pa celo obule. Jani Kancler je bil oh in sploh, turbo mega, iber, fultrefer Danny Zuko. Jani je bil to, kar je danes Cristiano Ronaldo. Pr’mejdun, da je bil. Izrezani John Travolta, ampak taki, naš, štajerski. Šmeker, rocker, zvezda, nadcar. Olivia Newton-John pa je v Tini Pečar in/ali Maji Pihler [takrat slednja ni bila še ne Stermecki ne Bilbi] ni imela le dostojni naslednici v vlogi Sandy Olsson. O, ne. V Tino si se zaljubil, direkt, sploh kot osmošolec. Z Majo si pa pel in delal vragolije. Sanjaril sem in šel muzikal gledat vsaj petkrat. Bum, tresk, dras! Vsaka zmaga, vsaki gol, nikol mi ni dovol…
Tako izrazito, izstopajočo, nepozabno predstavo je [kot rečeno, ne štejem prvih treh] imel le še neponovljivi Primož Bezjak [ja, tisti Primož Bezjak] v vlogi Duhca v Aladinu, kjer je haral na dolgo in široko, povozil celo sceno in celi ansambel. Maradona, Jimi Hendrix, Don Draper. Nato pa so z novim tisočletjem muzikali na Drugi zavili v bolj kompaktno smer. Saj so nekateri res poželi zaslužene aplavze, nenazadnje Maja Keuc, ki pa sploh ni imela glavne vloge. So bile izstopajoče vloge, so bili top liki. So. Ampak ne tako top.
Do petka. Do Alice v čudežni deželi. O. Moj. Bog. Direkt to sem nakracal na facebook. O. Moj. Bog. Povozilo me je. Odprlo oči, ušesa, nos, usta, kocine. Že tam nekje, v drugem prizoru. Rahela HT, oblečena v priskrčano modro oblekico, majhen otroček, tako krhek, nežen, ampak navihan, zvedav, razigran, je visela dol iz štrika, na škripcu. In pela. Lucy in the Sky With Diamonds. Za zjokat dobro. Za. Zjokat. Dobro. Takega šusa ni bilo vse odkar je Jani Kancler med Greased Lightning skakal po onem jugecu/fičotu v Briljantini, e, tako dolgo nisem fasal tega občutka. Da gledam… Presežek, kvaliteto, sfingo, peterobojko.
In potem… Nimaš šans, da uganeš, koliko je stara. Po eni strani je res šestnajstletnica, drugi letnik, čeprav je hitro tudi na videz kako leto več, po drugi pa je ob zlasti moškemu delu zasedbe tako drobna drobtinica, mali cukrček, ki pa se v dveh urah in pol razsipa po odru v skorajda vseh kadrih. To je sladkor, ki se vam iz vrečice pet gramov vsipa po mizi, po vseh vaših kolegih. Ki vas gledajo in se vam čudijo. Da ste tako… (ne)normalni!
Na odru je Rahela, koliko, 95% časa? Tekst, ples, komadi, igra, predstava. To je, dame in gospodje, moderni peteroboj. In Rahela HT tako prepriča, da jo kar vidite. Ne, ne več tukaj. Tam, v West Endu ali na Broadwayju. Okej, saj je logično, da izstopa, če pa je naslov predstave Alica v čudežni deželi, ona pa igra Alico. D’oh! Itak! Ona je Zlatan Ibrahimović v dobri ekipi, Jimi Hendrix v dobrem triu, Josip Murn v dobrem kvartetu. Zaradi nje je Alica v čudežni deželi najboljši muzikal EST vsaj zadnjega desetletja. Top 3? Tu nekje.
Kako tako punco sploh vprašati za intervju? Trajalo je, da je odpisala na FB. Ko je, ni imela nobenih tistih bojazljivih podvprašanj, za katera bi bilo povsem normalno, če bi jih imela. Ne. Le če bi šlo, v torek, 13:45, nasproti Druge. Seveda. Itak. To je to.
In potem pride. Oblečena tako, kot so oblečene vse tiste sošolke, za katere rabiš tri konference, da si zapomniš njihovo ime. Sveže oprani, gosti lasje ji prekrivajo še kolena skoraj. Ampak njena velika očala poudarijo ta neskončni pogled. Igriv, prikupen, avanturističen. In večja je v živo. Čisto res. Na odru tako majhna, v živo pa… Ne bi naciljal, da je stara 16, a-a, ni šans. Sede, začne govoriti. Nič treme, nič strahu. Nič. Pismo, še ljudje, ki redno dajejo intervjuje, imajo tremo. Ona pa nič. Ne, ni to nonšalantnost ali, bog ne daj, zvezdništvo. Ne. To je ta prvinska iskrenost. To je… Rahela. Alica. Rahela? Alica? Rahela! Alica!
Naročila je čaj z meto in vljudno, nasmejano in razigrano počakala na prvo vprašanje.
Rahela, že v sedmem razredu si izrazila željo, da bi nastopala v – muzikalu. Prišla na avdicijo EST. V sedmem razredu!
»[vskoči] ‘Izrazila željo’ je zelo relativen pojem. Šla sem v sedmem razredu na šolo muzikala, kar je bila predpriprava za EST, ki je takrat menjaval del vodstva. Bila sem sprejeta, ampak ‘izrazila željo’ je relativna izjava zato, ker sem to željo izrazila že pri štirih letih.«
Štirih?! Večina punc izrazi željo za… Ne vem. Še malo soka.
»[smeh] Vem, vem. V nekem trenutku je moj oče na gramofon dal vinil Fantoma iz opere. Prvi muzikal, ki sem ga kadarkoli slišala.«
Pa te, pri štirih letih, Fantom ni nič preplašil?
»Ne, najbrž, ker mi je ati razložil, za kaj gre. Od takrat dalje je to bil in bo moj najljubši muzikal. Tako me je prevzelo, da sem se že v vrtcu začela ukvarjati z baletom. Fantom je bil morda, ko zdaj pomislim, takšen motiv zato, ker je bil opera v operi. Vse je imel. Z mamo pa sva potem šli še na II. gimnazijo gledati Levjega kralja in… Sanje. To. Sanje.«
Ampak tako rosno mlada, kaj, dvanajst let, pa na avdicijo? Te ni zdelala trema, ko si se začela dotikat sanj?
»Prednost sem imela zaradi baleta, saj sem tremo znala dati na stran že na produkacijah SNG-ja. Na avdicijo sem pa šla, čeprav sem bila pod minimalno starostjo. Kar bo, bo. Nič nisem imela za izgubiti, dušo sem dala noter in…«
…In takoj dobila vlogo Julije v Romeo + Julija.
»Ja, eno izmed Julij, hehe. Tisto resda ni bila večja vloga…«
Oprosti, težko boš našla večjo vlogo od trenutne Alice [smeh].
»Ja, ja, pardon, saj vem [smeh]. Med premikom EST iz Romea in Julije v Alico sem se tudi osebnostno zelo spremenila, to sem mislila. Človek se pač baje največ spreminja prav v tem obdobju.«
Ja, drugi letnik je križ, ja.
»Aha. Pade malo uspeh v šoli, hihi.«
Kakšen uspeh si imela kot fazanka?
»Odličnega.«
Čakaj, ples, petje, igranje, balet, jazz petje… Če polijem ta čaj po tleh, boš hodila po vodi?
»Ne, to ne [smeh].«
Začela si torej z baletom?
»Ja, ker me je pri baletu najbolj navdušilo, da lahko pogovor izraziš s telesom. Komunikacija brez besed mi je v tej obliki tako všeč. Da pojasnim: recimo, če imate v baletu masivno sceno, kjer ima nekdo solo na sredini, v ozadju pa je ogromno statistov, kao dvorjanov, si druga oseba že zato, ker gib ni običajen način komunikacije. Stojiš, v ozadju, pa vseeno ‘govoriš’.«
Res pa je, da je plesa nekoliko manj v tej Alici v čudežni deželi kot recimo v Levjem kralju ali Dečku iz džungle.
»Drži, ampak na to ne morem vplivat’, hehehehe.«
No, pa saj itak »plešeš«, tudi ko sediš. Zdi se, kot da nikakor ne moreš biti pri miru. Popravljaš si obleko, lase, migaš z glavo, rokami, koleni… Del igre ali je to tvoj karakter?
»Ne, ne – igra. Podzavestno to počnem zdaj, ko sem prisvojila Alico. Ko sem Alica, sem Alica. V nekem trenutku mi Rdeča kraljica v predstavi reče, naj ne migetam s prsti. Kot Alica pa prav to vedno počnem, razumete? E, to.«
Ker ti balet očitno ni bil dovolj, si končala tudi nižjo glasbeno šolo iz klavirja… Zakaj?
»Klavir je bil zato, da bi lahko kasneje pela in spremljala tudi sama sebe. Najraje pa igram Schumanna.«
Ne Chopina?
»Ne, Roberta Schumanna [smeh].«
Okej, in kje si potem ob baletu, klavirju, odraščanju, naganju staršem in še čem našla še čas za igro?
»V šolskih predstavah [OŠ Ludvika Pliberška, op. a.] sem rada sodelovala in že v šestem razredu sem napisala predstavo Druge Julije, parodijo na Romeo in Julija. Pravo Julijo sta ukradli čarovnici iz Sneguljčice, Romeo jo je šel iskat’, a je na poti srečal toliko različnih Julij. Vse so malo zaljubljene vanj in ga skušajo osvojiti, na koncu pa se on združi s svojo pravo Julijo. In to smo igrali, vtaknili zraven sodobne pesmi, da je vse skupaj že imelo obrise muzikala.«
Ostane nama torej v tem tvojem peteroboju le še petje.
»Pela sem poleg klavirja, ja, ampak šele v zadnjem letu sem začela hoditi na solo petje. Sem se pa osnov naučila v šoli muzikala na II. gimnaziji. Dve leti smo vadili in vadili… in vadili.«
Za Alico v čudežni deželi ste izbrani večinoma prvi in drugi letniki. Posledično zlasti ti deluješ krhko, mlado, zalo, mičkeno. Ampak imaš hkrati resnično zajetno, epsko, zahtevno vlogo. Kakšen občutek je bil, ko si izvedela, da boš – Alica? Je bila konkurenca za vlogo Alice velika?
»Mogoče je bila moja prednost pred ‘konkurenco’, da sem že dve leti sodelovala v EST-u. Poznala sem zgodbo, prebrala sem knjigo, pogledala film(e), predstave… In že kot otrok sem imela na kaseti radijsko igro Alice v čudežni deželi, slovensko verzijo. Polovico sem znala na pamet! Vedno sem se identificirala z Alico, z liki, ki pobegnejo nekam drugam. Strašno simpatično!«
Pa ni prav Alica najbolj »normalna« v celotni zgodbi?
»Hm. Meni se že v osnovi ne zdi normalna, saj pride v nenormalno okolje in se tam normalno obnaša, kar je po svoje nenormalno, če razumete, hehe?«
Razumem [smeh]. Večina »nealic« najbrž ne bi pogledala v zajčjo luknjo, padla v labirint?
»Morda res ne.«
Ti, kot Rahela, bi šla v labirint?
»Ja, takoj! No, nisem pa štartala na vlogo Alice. Najboljša vloga se mi je zdela vloga Rdeče kraljice, ker je tako… tako… tako… No, tako [zadržano prikupen smeh]. Zdi se mi, da nisem v realnem življenju takšna oseba, kot je Alica. Nisem tako otročja.«
Otročja ali otroška?
»Otročja. Alica je v knjigi stara sedem let! Sedem! Morda sem jaz – kot Rahela – malo bolj odločna, hladnokrvna, saj se mi zdi, da so nekatere moje reakcije na odru pretirane, če jih primerjam s svojim življenjem. Med mano in Alico so in niso primerjave. Pričakovala sem, da bom Alica, nisem pa bila prepričana, da bom izbrana. Ko sem nato končno izvedela, me je pa postalo pošteno strah. Vedela sem, da ne bo več Alic v eni predstavi in da bom celotno predstavo tam, sama, na odru. Čutiti jo moram, biti moram Alica – to mi je šlo po glavi.«
Zdaj dobiš alternacijo, understudy v predstavi?
»Ja. Ker vloga je res zajetna, urnik pa tudi.«
Kdo po tvojem mnenju bolj vpliva na koga: Alica na vse čudaške like ali ti liki na Alico?
»Definitivno oni vplivajo na Alico! Ona je tujek v čudežni deželi. Moj glavni napotek je bil: Rahela, čudi se! Vsi liki okrog mene imajo strašno močne karakterje, ker so, no, pač – nori. So čudni, a hkrati zanimivi. Bolj jaz reagiram nanje kot oni name. Včasih se mi zdi, da me sploh ne ‘šmirglajo’, ono, kdo te ti si, Alica? A proti koncu sem vedno bolj vajena te čudežne dežele. V prvem prizoru pa sem najbrž res totalni kontrast vsem ostalim.«
Ni to že zaradi te prikupne, male, modre, izrezljane obleke?
»Gotovo, ja, hehe. Moja obleka je najbolj praktična v celotni predstavi, definitivno! Najbolj zračna je, gibam se lahko v njej, plešem, skačem. Mislila sem pa na karakter: ne pašem ne v čudežno deželo, ne v realni svet.«
Se držiš napotka »čudi se« tudi kot Rahela?
»Se, raziskujem, to že, ne reagiram pa tako čustveno na reakcijo drugih ljudi. Moj najlubši knjižni žanr, kar najbrž ne bo presenečenje, je znanstvena fantastika.«
Me ne čudi [smeh]. Slišal sem, da veliko bereš stripe?
»Ja.«
In to v – srbščini?
»Ker jih je v slovenščini premalo. Svet domišljije, svet umetnosti je ta čudežna dežela, po kateri lahko vidiš nekaj globljega tudi v vsakdanji realnosti, v vsaki stvari lahko odkriješ zajčjo luknjo. Zato sem najbrž sploh šla na gimnazijo, ker me je zanimalo vse, kar smo se naučili v osnovni šoli in naletim nanje vsak dan.«
Ko je padla odločitev za vlogo… Misliš, da je bilo bolj strah tebe ali umetniške vodje/koreografinje Maje Pihler in režiserja Matjaža Latina?
»Najbrž smo bili vsi nekje tu-tu. Nov začetek za vse nas, zdaj smo gradili skupaj nek kompleksen lik, česar pri Juliji ni bilo. Doma sem veliko razmišljala o Alici, o tem, kako reagirati pri vsaki novi sceni, ki so si tako različne.«
Kako Rahela »izklopi« Alico?
»Ko sem Alica, najdem vse tiste točke, ki jih ima Alica, pa še pretvarjam se malo zraven. Ko sem Alica, mojega življenja ni. Kot Rahela pa… Ne vem. Zdaj se mi zdi, kot da imam dve različni osebnosti. Ni to čar igre?.«
Je, seveda, nisi bipolarna, če me to sprašuješ.
»Okej, hvala [smeh].«
Kakšna je Maja/Bilbi kot umetniški vodja? Ali Latin kot režiser?
»Tako dobra človeka sta, ker lahko z njima sodeluješ in dodajaš. Sprejmeta tebe in tvoje ideje. Če ne bi sprejela toliko naših idej, bi bila predstava najbrž čisto drugačna. Ravno v pravi meri ‘nas’ vključita. Kot vodji sta zelo fajn.«
Februarja ste začeli, oktobra že premiera.
»Ja. Zveni več časa, kot je bilo potem dejansko. Pomembne so ustaljene vaje, seveda, vendar največ smo naredili med poletnimi počitnicami, ko smo se lahko fokusirali res na to. Ni bilo distrakcij šole ali česarkoli drugega. Zdaj šola malo trpi, ker nimam polovico zapiskov… Ampak je vredno, res je vredno.«
Po petkovi predstavi – kot vsaki drugi – so obiskovalke, mlade učenke osnovnih šol, takoj tekle do fantov, ki so igrali v predstavi… Kaj pa ti? Si oblegana, si zvezda? Pazi, ne sprašujem te v okvirjih oddaje Slovenija ima talent.
»[smeh] Mogoče se to, da sem Alica, sliši malo bolj pomembno kot dejansko je. Ne zdi se mi, da bi se kaj posebej spremenilo pri mojem odnosu do drugih. Znotraj EST-ja pa se pozna, da smo se pri Alici zelo zamenjali, sama pa se nisem imela časa toliko družiti z ostalimi kot oni med sabo. Včasih sem zato morda kanček izolirano, ker je vloga tako zajetna. Ampak funkcioniramo res dobro, še vedno smo tim, sprejeta sem toliko, kot želim biti.«
Kaj pa sošolci?
»Če bi sama to potencirala, prišla v razred in rekla ‘čujte, jaz s’n pa Alicaaaaa!‘, bi bilo najbrž drugače, ja, hehe.«
Da taka nisi, se vidi iz aviona.
»Vem [smeh]. Nič posebnega ni, itak pa ne vem, koliko sošolcev je predstavo že videlo. Nihče me ne ustavi na hodniku, res pa je, da če ne bi hodila v EST, me res nihče na šoli ne bi (pre)poznal. V kakem trenutku zato spoznam, da me ‘pozna’ več ljudi, kot si mislim, da me.«
Omenil sem osnovnošolke in osnovnošolce, ki predstavljajo (naj)večji del obiskovalcev predstav EST. A že zaradi teksta, delno arhaične angleščine, dvoumnih dialogov in dolžine se mi je predstava morda zdela kanček zahtevna za učence pod devetim razredom. Tebi?
»Kot zgodba je Alica v čudežni deželi primerljiva recimo z Medvekom Pujem. Prebereš/poslušaš jo lahko že pri štirih letih in določene stvari razumeš. Ne vsega, pač vzameš nek delček. Drugače jo dojemaš nato pri 20. ali 60. letih. Vsakič jo dojameš drugače v neki novi polnosti. Zelo majhnega otroka lahko pripelješ na Alico, mu bodo pač zanimive druge stvari, nekaj bo pa gotovo odnesel. To, e, to je prednost muzikala, ker je tako vizualen. Če bi igrali dramo, bi bilo gotovo drugače. Ples, petje, skakanje, kostumi – saj zgodba je lahko potisnjena tudi v drugi plan. Odrasli ljudje bi najbrž drugače gledali predstavo celo od mene.«
Matjaž Latin, ki je pri svojem fotru našel navdih za stari rock, je vtaknil vse od The Beatles, Pink Floyd, The Doors pa do Toma Jonesa, Toma Waitsa, Donovana, Jefferson Airplane, Queen in Rolling Stones. Povej mi, si poznala že od prej pesem Lucy in the Sky With Diamonds [1967]?
»Z’aj pa tak’…! Hehe, Beatle sem poznala že od – nekdaj. Res, od nekdaj sem jih poslušala. Ko smo slišali, da bo muzikal Alica, smo že mi ‘gušili’ za Lucy in the Sky With Diamonds [smeh]. Pašejo v predstavo [tudi I Am the Walrus, op. a.], sem pa Beatle nekoliko prerasla morda v zadnjih letih, ampak se vedno vračam k njim.«
Končate pa z You Can’t Always Get What You Want od Rolling Stones. Kako doživljaš stari rock v Alici?
»Osebno sem fan klasičnih muzikalov – kot je v Alici skladba Beyond the Sea, ta del je zame najlepši v predstavi – vendar na tematiko klasika ne bi tako ‘pasala’. Če bi sama režirala ta muzikal, bi izbrala podobno muziko. Kako strašno paše Jefferson Airplane in komad White Rabbit! Uf! Pri mački tudi recimo kaj drugega kot What’s New, Pussy Cat niti ne bi moglo biti«
Bo tvoja generacija zdaj prvič slišala Jima Morrisona?
»Hm, znotraj EST smo vsi glasbeno razgledani in smo bili te glasbe zelo veseli. Širše pa… Do muzikala je že v osnovi publika prizanesljiva, ni pa ta izbor del tistega, kar je recimo najbolj priljubljeno sedaj med mojimi vrstniki. Ne vem niti, če bi sedlo. Izbrana glasba je dokaj kompleksna in povzame kompleksnost same zgodbe. Hudo popularne sodobne glasbe res ne bi mogli tiščati zraven. One Direction, recimo.«
Moram vprašati: si imela svojo fazo One Direction?
»Ne, moja faza One Direction so bili Beatli (smeh).«
Te Slovenija, ko razmišljaš o prihodnosti, glede muzikalov – duši?
»Pa saj, nimam kaj veliko izbire, vemo, kje so muzikali v Sloveniji. Pa je naša država zelo potencialna za muzikal, bi funkcioniralo, res pa je, da je platforma, na kateri bi lahko ustvarjali, res (pre)majhna.«
Vi kot EST na odru komunicirate in pojete v angleščini. Bi funkcioniralo tudi v slovenščini?
»Bi, zakaj pa ne? Velikokrat sem se ob poslušanju slovenske glasbe spraševala, o moj bog, kaj se tu dogaja? Toliko petja skozi nos, ponavljanje enih-in-istih besed, vse tako nosljavo… Sem pa gledala pred kratkim Mammo Mio in čeprav so bili prevodi kanček smešni, so svoje povedali. Bi šlo v slovenščini, bi.«
Mimogrede, zadnja filmska verzija Nesrečnikov z Russelom Croweom in Anne Hathaway ti je bila všeč?
»Hmmm. Nerodno je, ker sem Nesrečnike videla kot muzikal v živo v Londonu [smeh]. Saj vem, klasika je, ampak to je predvsem muzikal in dosti bolj funkcionira na odru kot na filmu.«
![EST: Alica v čudežni deželi [info: www.est.si]](http://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/cropped-Alicadizajn.jpg)
»Tako, da bi me ljudje čudno gledali, (še) ne [smeh]. Ljudje me sprašujejo, kako to, da si ne prepevam nekega komada, ki gre skozi radio in ga vsi na kavi recimo zamrmrajo. Češ, ti igraš Alico, kak’ to, da ne poješ? Zakaj? Ker glasbo povezujem bolj z dejanji.«
Vaše »plačilo« za ustvarjanje je izlet v London, kjer si ogledate muzikale in mesto in to. Je vredno?
»O, jaaaaa! Če bi že samo dve leti samo vadila in lahko enkrat samkrat nastopila… Bi. Taaaaakoj! Že ena predstava je… Vau! Ko smo šli pa po Romeo + Juliet v London, ta ekipa… Eno najboljših doživetij v mojem življenju doslej.«
Doslej ste imeli štiri reprize Alice. Kolikor vem, ste jih po drugi predstavi kar pošteno slišali, ker je vsem bojda malo padla zbranost?
»Približno enako je očitno, kako predstave rastejo in padejo. Pri Romeu in Juliji je bilo podobno zgodaj, ko je nekoliko padlo. Pozna se, če dva tedna nič ne delamo. Pozabi se tekst, pozabi se koreografija… Zgubi se občutek, kar je logično, saj smo vsi srednješolci. Je pa Alica tako nabit muzikal, da hitro noter padeš, pri Romeu in Juliji kot klasični drami pa smo se mogoče malo bolj lovili.«
Rekla si, da je Alica v originalu stara sedem let. Ti se boš od nje poslovila stara osemnajst let. Bo ostati otrok največji izziv?
»Na nek način, ja. Ampak otroškosti se navadiš, ne vem, zakaj, a postaneš vedno bolj podoben otroku. Ne gradiš vsake predstave iz nule. Spomniš se, zakaj je vsaka predstava lahko boljša – vsakič ugotovim, kaj bi lahko bilo še boljše.«
Ko je bil Luka Zahovič, še en (bivši) dijak II. gimnazije, star približno toliko kot ti, se je podil po okoliških, razritih igriščih. Dve, tri leta kasneje je dal gol v ligi prvakov in šel brcat na Nizozemsko. Ko si gledala predstave v Londonu, si se videla na tamkajšnjih odrih? Te je motiviralo ali…? Kaj je tvoja liga prvakov?
»Motiviralo me je! Da bi delala vse in še več, samo da bi prišla tja. Zanimivo se mi je zdelo, da se tako vidim v igralcih, dokler igrajo svoje vloge. Ko se pa priklanjajo in so ‘navadni’ ljudje, se tam nikakor ne vidim, nikoli mi ne bo uspelo, to so ja profesionalci, zvezdniki, supertalenti… Ločen svet je med vlogo in prodorom, tako se mi zdi. Izkušenj takih še itak nimam, ampak tako nekako razmišljam.«
Pa imaš plan b?
»Jazz petje, igra, ples…«
Okej, torej ne medicina, arhitektura, šport?
»Ne-ne, joj ne. Jeziki, morda zgodovina, angleščina, slovenščina. Imam široko področje, vendar strogo družboslovno. Medicina gotovo ni zraven [smeh].«
Si se kdaj vprašala, češ, nabasala sem ravno zdaj na Alico, zakaj nisem raje katere druge predstave?
»Vedno bi si to mislila, pri katerem koli muzikalu – če bi ga gledala, zakaj nisem igrala tu noter, ker so meni pač vsi muzikali ‘všeč’ [smeh]. Enako bi rekla, če bi gledala Alico. Najbolj všeč mi je, ko sem lahko nekdo drug ter pojem, plešem in igram. Čez tri leta bi bila najbrž še vedno enako srečna in enako uživala. Če bi zdaj spet igrali Romeo in Julijo, bi uživala. Ni to ta čar igre, da si kadarkoli lahko kdorkoli?«
Saj, zato pa se hodi v gledališče. Koliko je v tvojih mislih publika? Koliko lahko spremeni celotno predstavo odziv občinstva?
»Publike ne dojemam kot skupek posameznih ljudi; publika je publika [smeh]. Zabavno mi je, publika naše delo dela interesantno. Malo me je že strah, pred in po, ampak med predstavo pa nikoli več. Odpravim jo, ampak zelo se potrudim, da me vidijo. Niso ljudje, so enotno bitje, ki se mu moram ‘kazat’. Ni pa najbolj pomembna stvar, važno je, kaj se dogaja na odru. Sem pa imela na začetku težave, da nisem gledala niti malo proti občinstvu, bila sem čisto noter v dogajanju na odru. In sem jih slišala. ‘Daj, Rahela, odpri se, lezi k publiki’!«
Kaj je – po tvoje – diva?
»[smeh] Samozavestna in samovšečna oseba, ki veliko gleda v publiko, da bo dobila neko dodatno potrditev.«
Pa si samovšečna?
»Malo baje moram bit’, če igram, ne? [smeh]. Samovšečnost ne bi bila prava beseda, sem pa samozavestna, to pa.«
Rahela, hvala.
»Hvala vam.«
RHT – na kratko
Najljubši muzikal. Fantom iz opere.
Najljubši pisci. Isaac Asimov, Stanislaw Lem, Kurt Vonnegut.
Najljubša glasba. Esperanza Spalding, The Beatles, The Cardigans.
Najljubši dan v tednu. Bil bi petek, če ne bi bil tako grozen urnik; sicer pa sobota.
Najljubši šolski predmet. Se spreminja glede na ocene [smeh], zgodovina.
Maribor v eni besedi. Dom.
Najbolj ponosna sem na… Dneve, ko imam ogromno stvari, pa lahko počnem stvari, ki jih imam rada in sem v njih dobra, a tudi tiste, v katerih nisem dobra.
O Alici nihče ne ve, da… Da ima rada stripe in slikanice; ko ji na začetku predstave ni jasno, zakaj ni slik v knjigi o angleški zgodovini.
EST. Amfiteater.
EST Tehnika. [smeh] ful sposobni in ful zabavni; najprej nisem vedela, kako jim je ime; zdaj končno vem vse.