Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [4:2]

Taka klasična, obič(aj)na, medtedenska zmaga. Okej, saj vem. Ni. Šest komadov na hladno sredo ni, ono, nekaj običajnega. Ne pride vsak teden. So pa običajne take tekme, če ima klub resne ambicije po ambicijah. To, prav to, Maribor spet ima. Cilja tja. Na vrh. Itak. Gladkih 4:2, ki niti enkrat, niti ko se je ustavila igra sredi prvega polčasa ali ko je Gorica takoj po odmoru znižala na 2:1, ni dajala vtisa, da bo G0rica odnesla kaj več kot upanje, da bo naslednjič v Ljudskem vrtu še vedno tako visoko na lestvici. In da bo prišel ta dan, ko bo po petih letih spet nabila vijoličaste. Maribor? Izi-pizi, dokazal je, da ima širino v kadru [Dino Hotić!] in da je remi na sobotnem derbiju [2:2] vzel kot napredek in motivacijo za naprej. Krunoslav Jurčić drži poskakajoče pubece na gumitvistu z Olimpijo.

Ravno na takih tekmah se dobiva prvenstva, na takih v nizu, med tednom, ko padeta temperatura in obisk. Od štirih zadetkov Maribora si je Gorica kar dva zabila praktično sama, saj je Alen Jogan podaril žogo Sintayehu Sallalichu, nato pa še brcnil v lastno mrežo odbitek istega igralca. To je res slab dan. Uf. Boli. Prvi gol Ibraimija pa je bil protinapad, kakršnega so Goričani najbrž na poti na tekmo planirali sami, četrti pa opomin, da se tako pač v Ljudskem vrtu nima smisla odpreti [kar so letos izkusili najprej Krčani, nato Koprčani in nazadnje dvakrat Velenjčani].

In dva prejeta zadetka? Prvi je bil iz ofsajda, drugi pa iz pomanjkanja zbranosti na samem koncu, čeprav je bila priložnost še za 5:2, kar je pač dvoreznost Srebrničevega sistema [Gorica ima na četrtem mestu bizarno gol razliko 29:30]. In drugo? Maribor je dovolj hitro rešil tekmo, da je lahko Jurčić radodarno talal minutažo. Dino Hotić 25 minut, Damjan Bohar 20 minut. Sledi pet ugotovitev.

FullSizeRender 8


Gregor Bajde x4
Rudar. Krka. Olimpija. Gorica. Še mesec nazaj je bil Gregor Bajde tretji napadalec. Bil bi morebiti četrti, če ne bi Dalibor Volaš imel svoje “zgodbe”. V sistemu z enim napadalcem in tretji napadalec? Uf. Zdaj je prvo ime mariborskega napada, z dolžnim spoštovanjem do Marcosa Tavaresa, ki mu je nastavil gol proti Krki tako, kot mu ga je tokrat Marwan Kabha. Bajde je najbolj agilen izmed vseh napadalcev, z največ zagona, želje in gibanja. To je tisto, kar so vijoličasti potrebovali, čeprav smo nekateri sprva v fanta, ki je prišel iz Celja, tudi nekoliko dvomili. Zdaj ne dvomimo več. Gregor Bajde je v top formi.

Čakal sem, da sem Bajdeta spoznal. Kajti vsakič, ko smo imeli reprezentančni premor, sta skupaj s Hotićem odšla v mlado reprezentanco. Čakal sem na ta znak, da je živ(ahen). Dobil sem ta znak v Velenju, ko smo izgubili 0:1 v pokalu. Ima energijo.Vprašanje je bilo samo vstopanje v tekme, ima dobro energijo. Mislim, da bodo tudi drugi lahko pokazali to,” je povedal Krunoslav Jurčić po tekmi. Statistični fakt za Jurčića: Bajde je vse štiri gole zabil, če je začel tekmo.

“Čakal sem na ta Bajdetov ‘znak’!” – Krunoslav Jurčić


Sodniki res niso problem #plts?
Blessing Eleke je dal enajsti gol, kar pa bi moral biti njegov štirinajsti ofsajd [ta je sicer prišel na vrsto malo kasneje]. Tako ste vsaj pisali in govorili, takoj po golu. Imeli ste prav, tako se vidi tudi na posnetkih. Eleke – čisti ofsajd. Nov feler. Obupen. Meter v ofsajdu. Mariborska klop je vstala, Jurčić je krilil, za njim še igralci, a manj kot v Ljubljani – zavedajo se, da jih publika in javnost opazujeta. In da ima lahko jamranje nad sodniki [razen če spisete maturitetno dolg esej, kot so to storili pri Domžalah] tudi kontraučinek. Igralci Maribora so skočili in predvsem kazali na Francija Pavliča [Laze v Tuhinju], prvega pomočnika anemičnega Dejana Balažiča [Ljubljana]. Maribor je sicer takoj znova povišal, vendar znova so sodniki posegli ne samo v igro, ampak tudi v rezultat, kar pa tokrat ni dalo podpisa na lestvici.

Čas je, da nekdo za takšne napake odgovarja. Pa nekdo višje od Drečnikov in Pavličev. Liga je pač – to lahko po polovici prvenstva že rečemo – postala prevelika za sodnike, nevajene takega pritiska. Pol Ljudskega vrta se je smejalo, ko Balažič ni upal pokazati rumenega kartona Sallalichu za rokometni vložek. Pač. Nikomu ništa.

FullSizeRender 7


Učinkovitost Maribora v napadu
Največja prednost Jurčićevega Maribora je v zgornji četrtini terena. Torej vse, kar je naprej od zadnjih veznih/drvarjev. Tam Maribor preprosto zmore več, čeprav je prvi polčas po prvem in pred drugim golom dolgih 20 minut znova spomnil na tiste “anti” čase, ko je Ante Šimundža verjel, da bo žoga že nekako prišla do gola. Sama od sebe. Hvala bogu je to preteklost. Ne še povsem, a je. Kar se je prej na sredini končalo, se zdaj začne. Žoga pride do napadalcev, ampak se za to gara in pomaga, ko se igra s hrbtom proti golu [Tavares].

Gregor Bajde se je na levi strani tudi dokazal kot hvaležen, trpežen in predvsem kondicijsko suveren igralec, kakršnega takšen Maribor nujno potrebuje. Nekoliko je bila vprašljiva znova le igra Ibramija – ob odsotnosti Dareta Vršiča: znova je dobro mislil, a je to počel prevečkrat, čeravno ni sam kriv, da gre žoga vedno k njemu. Maribor pod Jurčićem z manj kakovostnimi tekmeci precej lažje igra. “Prave” pa premalokrat dobi. Zato je motivacija, ko pridejo na vrsto tako (ne)razpoloženi tekmeci, toliko bolj ključen faktor.


Preveč odprta Gorica?
Človek bi pomislil, da Miran Srebrnič ni bil branilec v svoji igralski karieri. Vse stavi na napad… Ni plač, ni obrambe? Pa saj… prvih četrt ure je še šlo. Andrej Kotnik je na levi strani stal tako visoko, da ga je še Aleš Mertelj, provizorični desni bek, čudno gledal. Stavili so na protinapad, pa jih je prav to pokopalo takoj na začetku. Nato pa obupna predstava Alena Jogana, ki je podaril drugi gol in dal tretjega. Res obupno za Srebrničevo četo, ki bo ena tistih, ki komaj čaka na zimski premor, saj so vse dlje tisti časi, ko so resno krojili vrh lestvice.

Še gol Elekeja, ki bo imel vse več razlogov za odhod, je bil dosežen iz ofsajda. Obramba pa živa groza. Mariboru so podarili zmago. Na mestu je bilo vprašanje, zakaj je Maribor za Gorico tak bav-bav. Štirikratni državni prvaki, ki so vijoličastim z nekimi drugimi fanti v predprejšnji sezoni snedli pokalno lovoriko, niso vijoličastih premagali že od leta 2011. In to v štirikrožnem sistemu. Srebrnič? “Odločile so naše napake, proti Mariboru moraš biti pa 100%, če želiš odnesti vsaj točko.”

FullSizeRender 6


Zimski obisk: 2.000 Maribor [500 Ljubljana]
Dva tisoč duš – ko zveš hkrati, da jih je v Ljubljani četrtino tega – niti ni tako malo. Jap, še enkrat, sploh če je po derbiju v Stožice štiri dni kasneje prišlo zgolj 500 gledalcev. Oziroma v Krškem še 100 gledalcev več kot v prestolnici. Uf. Bizarno. Postderbi efekta torej ni bilo, res pa je, da bo pravi efekt derbija viden za vikend, ko Maribor v soboto gosti Zavrč, Olimpija pa v nedeljo Gorico. Okej, Kanal A, bojda rešitelj slovenskega ligaškega fuzbala, ki pač planira svojo shemo očitno dovolj vnaprej, da prestavljenega kroga ni uvrstila na spored v času, ko ima svoj vse bolj prodoren produkt Svet.

Obisk v Ljubljani in odločitev Kanala A po derbiju nekoliko izgublja na momentu, saj je do zimskega premora še nekaj zanimivih krogov, nenazadnje pa Olimpija in Maribor tečeta mrtvi tek in samo čaka se, komu bo prej spodletelo. In takrat bi vsak rad bil zraven. Res pa je, da takšna premoč – kot v zaostalih tekmah 18. kroga – pač nima takega draža kot izenačeno napeti derbi. Čaj za novinarje – takoj po prvem golu Ibraimija – je znova lepa gesta Ljudskega vrta, saj vse tiste, ki tipkamo med tekmo, pošteno nazebe v roke [fond za rokavice, s katerimi se lahko tipka, bomo kmalu odprli, nato pa razpisali referendum za benificirani delovni staž].

FullSizeRender 9

Komentarji

komentarjev