Bo pa res malo nenavadno, če Krunoslav Jurčić prizna, kako ne bi bilo prav(ično), če bi Zavrč izgubil 4:3 v Ljudskem vrtu. Že zato, ker je Jurčić z Zavrčem že imel izkušnjo na Tekmi treh golov, ko je Maribor v Halozah zabil vse tri komade in – izgubil. In tudi zato, ker je imel Jurčić tokrat prvi konkretnejši obračun z lastnimi tribunami. Ga je dobil?
Tu nekje kot tekmo z Zavrčem. 3:3? Remi ali poraz? Navdušenje, ker so se pobrali, ampak dejstvo, da je 3:3 resda super za nevtralne gledalce in pristaše Olimpije, za Maribor pa bolj očitno dejstvo, da nekaj več kot očitno ne štima. Če si aktualni prvak, ki legitimno želi ostati prvak, poškodbe, kazni in ritem ne bi smeli biti problem. Prej je problem recimo sedem prejetih golov v tednu dni, tanek kader v obrambi, tri brutalne napake. Kriza je izključno pri Mariboru samem, žal razpored tekem in tekmeci s tem nimajo nič. V ključni fazi prvenstva, ko Maribor in Olimpijo čakata obračuna z Zavrčem in Domžalami, so vijoličasti tisti, ki si ne bi smeli privoščiti spodrsljajev.
Gigli? Ni kriv čisto za vse…
Že res, da Abel Gigli pri prvem golu Zavrča ni imel veliko opcij, ker je Željko Filipović tako dobro zaposlil Dejana Glavico, da se je ta spustil v šikanje, obnil Giglija, se ognil Mertlja, evrogolu naproti. A vendarle: Gigli kljub 90 minutam proti Olimpiji, Gorici in zdaj še Zavrču bolj ali manj nazaduje. Lahko se tako še trudimo, ampak fant… Ni pravi. Ne gre mu. Muči se. Ko bi dobil vsaj na samozavesti, pa mu še to dela preglavice – tako kot izbijanje žoge, sodelovanje z Markom Šulerjem ali ubadanje z napadalci. Definitivno nogometaš, ki zavira razvoj dol po hierarhični lestvici. Damjan Vuklišević je tokrat vsaj prišel na klop, toda to je bila bolj slaba uteha zanj, saj je lahko v živo, ob igrišču gledal nekoga, ki mu ni težko biti dorasel. Jurčić bi moral reagirati, pa ni. Gigli je štorasto podrl še bolj štorastega Riero, da je Zavrč dobil penal in zalet. Zatem je zgrešil Gigli na sredini še celo žogo in njegov dan se je končal obupno.
“V zadnji vrsti imamo probleme, odkar sem tukaj. Ne bi preveč krivil Abela, ni bil na pripravah tu. Napake so normalne. Nisem pristaš tega, da bi dobre ali slabe partije ekipe dajali na dušo enega igralca,” ga je vsaj malo v bran vzel hrvaški strateg. Morda gre kritika bolj na rovaš višje po lestvici, torej do Zlatka Zahoviča, ki se bo moral odločiti, kaj z Žigo Živkom in Damjanom Vukliševićem. Poškodba Aleksandra Rajčevića in odhod Arghusa sta na debelo odrezala kvaliteto štoperjev. In ko ni še Petra Stojanovića (kazen)… Zavrč zabije tri komade, Maribor pa prejme sedem golov na treh tekmah v tednu dni.
Mučenje žoge na sredini, rešitelj Kabha
Tokrat pa se varianta z enim zadnjim vezistom ni obnesla. Pričakovali bi, da bi se to zgodilo z dvema drvarjema [ko smo pri drvarjih, Amir Dervišević je bil po dolgem času spet na klopi], imajo vijoličasti največje luknje, sploh ko je treba žogo spravit naprej, proti moštvom, ki se tako kot Zavrč uspešno postavijo v dve stabilni vrsti. Prav to je pohvalil Jurćić, kar skrbi, saj se je Zavrč tako postavil že, ko je Jurčić gostoval v Halozah.
Tako je padel prvi gol in tako je padel tretji. Željko Filipović se sam kar naenkrat ni znašel več in povrhu še grdo padel na hrbet, da je mesto nato – skoraj usodno prepozno – prepustil Marwanu Kabhi, ki bi moral vstopiti že ob polčasu, pa z nekim razlogom ni. “Moral bi se posvetovati z zdravniško službo med polčasom, pa se nisem, če ste to mislili,” je Jurčić odvrnil na vprašanje, kaj je rekel med polčasom, ko se 1:1 niti najmanj ni zdelo rutinskih. In kaj je rekel? Naj bodo mirni. Ampak nekateri igralci niso pravi v glavah, tekma se ni lagano pripeljala kar sama od sebe do konca. Kabha je z ligaškim prvencem, evrogolom, rešil čast, vprašanje pa je, kaj 7 točk, ki jih je Maribor že izgubil proti Zavrču, pomeni za usodo prvenstva. S takimi tremi napakami je čestitka za vstajenje po 1:3 bolj slab hansaplast.
Gregor Bajde ne potrebuje Stojanovića & Vilerja
Maribor je bil na bokih hudo tanek, zdaj, ko je Stojanović kaznovan, Viler pa poškodovan. Erik Janža je tekal kot kura brez glave, ni vedel, kdaj naj prodre naprej in kdaj naj raje popazi v obrambi. Nekaj, kar na desni strani Aleš Mertelj vse bolje obvlada. Zato pa je Bajde tudi pri prvem golu vse storil sam. Potegnil je mimo Ivana Novoselca, ki bi ga lahko kvečjemu poprosil le za avtogram – potem ko bi splo prišel do sape. Bajde je našel Agima Ibraimija v polnem šprintu, kar je Bajdetova glavna odlika.
Je najbolj okreten in ekspresni napadalec Maribora, ki je željan tako asistenc kot, jasno, golov. Jurčića utegne nekoliko skrbeti le njegovo igranje v obrambi, saj se tokrat Bajde ni toliko vračal, ravno ko je obramba Maribora najbolj potrebovala dodatnega moža – res pa je, da je Bajde pričakoval več od igralcev za svojim hrbtom. Suša Tavaresa na zadnjih treh tekmah daje prednost njemu, je pa zato zadel Jean-Philippe Mendy.
Jurčić vs. Ljudski vrt
Že ko je Jurčić prišel v Ljudski vrt, je kmalu povedal nekaj, česar v eri Zlatka Zahoviča nismo slišali. Da naj imajo ljudje, ki pridejo na tekmo, vendarle malo več potrpljenja. V mrazu jih je prišlo uradno 2.500 [500 več kot med tednom proti Gorici, iskreno smo pričakovali večji obisk] in že pri 1:1, do polčasa, ko žoga nikakor ni znala naprej, so žvižgali. Jurčić je pošizil in jih s kretnjo želel… Spremeniti. Nak. Njegovo skakanje ob sodniških odločitvah je tisto, ki za zdaj bolj vpliva, čeprav je pri 3:3 dobro dvignil tako Viole kot ostali del stadiona.
“Če je 1:1, ne moremo menjati stila svoje igre. Ne more Handanović nabiti naravnost do Tavaresa, ki povrhu ni igralec za tak stil. Razumem navijače, želijo si, tudi sam si, ko sem navijač,” je bilo njegovo pojasnilo. Priznal je športno “remi”, ki je, kot je rekel, v boju za naslov pač poraz, ter poudaril, da je izpod vsakega kriterija, ko doma prejmejo tri gole. Da je Maribor v trdem ritmu sreda-sobota, kar je še lani bil privilegij, pa je pri tako širšem kadru brutalno slab izgovor in jamranje. Se opravičujem, ampak je. Jamrati, da je prišla spočita Gorica in da je prišel spočiti Zavrč. Zato pa je Maribor – Maribor. In s tem pride tudi takšna publika, ki sploh na zahodni tribuni (pre)hitro začne z žvižgi. Jurčić se temu upira in ne bo požrl vsega samo zato, ker “je tako od nekdaj“. Kar je prav in kar izredno cenimo. Doslej še ni bilo trenerja, ki bi tako delal s publiko.
Za Solomuna uspeh, za Vuka…
Ivica Solomun, ki ga je Šalca pred tekmo duhovito predstavil z “Trener gostov je DANES Ivica Solomun”, še svojega drugega remija v Ljudskem vrtu v tej sezoni ni ne vem kako slavil. Zakaj? “Hvala bogu je za nami nekdo, ki išče še več od tistega, kar smo danes pokazali mi,” je spomnil na enega-in-edinega Mirana Vuka. Ko sem ga vprašal, kako je lahko letos remiziral dvakrat z Mariborom in enkrat z Olimpijo [Zavrč je poleg tega še premagal pod Slavkom Matićem tako Maribor 2:1 doma kot Olimpijo v gosteh 0:2] in skušal dodati, da Zavrč točke izgublja nižje po lestvici, je kar vskočil v besedo, da je težko biti kapetan po bitki in da “kdor se ne zna nositi s pritiskom, naj gre kelnarit.”
Prav to izrazoslovje utegne spet slišati, ko ne bo šlo proti manj kvalitetnim tekmecem. Zavrč suvereno [a rahlo pretrgano] drži peto mesto že enajst krogov; tisto mesto, ki dvakrat doslej med elito Vuka ni zadovoljilo. Kot smo se strinjali na pogledu na lestvico novinarji: že dolgo ni bilo tako lahko biti peti in tako težko šesti. Da ne omenjamo, kako točke v boju za tretje mesto letos zapravljata tudi Gorica in Domžale.
