Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Krško [6:0]

FullSizeRender 23

Dva hat-tricka. “Ne. Tudi jaz ne pomnim,” je Tomaž Petrovič, trener Krškega, ponovil za Krunoslavom Jurčićem, če pomni kako tekmo, kjer bi dva igralca zabila vseh šest štiklov. Jap. Šest. Trikrat Jean-Philippe Mendy, trikrat Gregor Bajde. Maribor 6, Krško 0. In, ja, 50. gol Maribora v 21. krogu. Tekma, kakršne v Ljudskem vrtu rišejo šampionski občutek. Ko so aplavzi tu, aplavzi tam. Ko da izjavo za televizijo obetavni – Dino Hotić. Ko je čez Trojane poslano sporočilo: mi smo razturali, zdaj ste na vrsti vi. 

Čeprav… Še zdaleč ni bilo čisto vse tako, kot bi si Maribor najbrž želel. “Morda nismo v določenih fazah, predvsem v obrambi, delovali, kot bi si želel. Zvrstilo se je nekaj neizsiljenih napak, ki se ne bi smele dogajati, a ne bomo kvarili vtisa, ki je zelo dober,” je povedal Jurčić. Spomnil je, da je kljub vodsvu z 1:0 pošteno skakljal ob avt črti. Njegov stil? Da. So se igralci nanj že privadili? Ne povsem. Krško pač ni tak tekmec, ki bi znal izkoristiti darila Maribora, ki jih v prvem delu še zdaleč ni bilo malo.

“Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” – Tomaž Petrovič, trener Krškega, o svoji taktiki

Ja, Petroviču je bilo lahko zelo žal, da Krško ni odneslo vsaj častnega gola. Tista vratnica Volariča je dobra popotnica, ampak slaba uteha. Jurčić je dal priložnost Dinu Hotiću, Danielu Vujčiću in Damjanu Boharju, fantom, ki jim občinstvo še posebej rado zaploska. Tekma, na kateri se je Erik Janža končno sprostil [a gotovo prepozno], Gregor Bajde potrdil, da je najbolj razpoložen napadalec [sedem golov na zadnjih sedmih tekmah], Jasmin Handanović pa, da se lahko klub zanese nanj [on pa na vratnico].

FullSizeRender (4)

Tavares 10, Mendy 9, Bajde & Ibraimi 8

Krško je bila primerna, pardon, idealna tekma za konkretna vprašanja o sicer vse bolj konkretnem mariborskem napadu. Škoda, da nismo videli, kako bi se Jurčić odločil, če bi imel na voljo Marcosa Tavaresa [prepoved nastopa]. Njegov 4-3-3 je našel idealno mesto Gregorju Bajdetu na levi strani. “Zelo sem vesel za Mendyja in še posebej za Bajdeta, ki iz tekme v tekmo potrjuje, da je odkritje tega dela prvenstva.” Ja. Bajde je stisnil sedem komadov na zadnjih sedmih tekmah. Bil sem med tistimi, ki je v prišleku iz Celja videl sicer pravilno odločitev za domač nakup, a v trdem pomanjkanju sreče po Astani resno podvomil, da bo Bajde tako hitro prišel v pravo formo. Po derbiju je bilo jasno: Gregor Bajde je trenutno najboljši mariborski napadalec.

Mendy je zares lepo zabil prvi gol in pospravil dva odbitka. Ironično je, da jih je Mendy slišal od Jurčića [o tem malo nižje]. Agim Ibraimi, ki je pri osmih golih, je tokrat skušal z vsaj kanček hitrejšo igro [a še vedno deluje preveč očitno, ko gre v dvoboje z žogo] in predvsem pomagal z odzvemanjem žog. Za Krško (6:0) je to bilo več kot zadosti, v Domžalah (0:0) je bilo konkretno premalo, proti Olimpiji (2:2) pa ravno prav. Jurčićeva statistika pa je brutalna: na njegovih trinajstih tekmah je Maribor zabil 40 golov [brez gola le proti Domžalam v ligi in Rudarju v prvi tekmi četrtfinala pokala].

Konkurenca v napadu je po eni strani zato zelo resna, po drugi strani pa je tudi bolj na papirju [kot je bilo tokratno sedenje Daliborja Volaša na klopi]. Za sistem 4-3-3 se zdi, da bi Maribor, ki ima v vezni liniji sicer preveč igralcev, potreboval več globine v kadru, drugačni tip igralcev. Sploh če bi rad šel s takšnim sistemom naprej, po naslov in nato še v Evropo. Ko so tukaj boki [Stojanović, Viler], se zdajšnji kader poklopi. Ko ju ni, igra ne steče in Mariboru zmanjka že strelov, kaj šele golov. Glavna razlika je, da so pod Jurčićem vijoličasti še manj moštvo, ki bi zmoglo igrati na 1:0 [kar je bila usodna ugotovitev proti Astani].

FullSizeRender 23

Handanović rešil Giglija

Če bi zamižali ob pogledu na semafor, bi ugotovili, da obramba tokrat ni imela svojega večera. Rešila sta je želja po golih in dokončni padec Krškega. A prvi polčas? Uf. Malo več sreče za Krčane in… Za začetek: Abel Gigli. Ko se tujec, ki bi naj bil okrepitev, po seriji tekem muči z Davidom Poljancem iz Krškega… Je jasno, da je njegov prihod zgrešen. Gigli je imel s Poljancem take težave, da mu je omogočil eno resno priložnost in pokasiral še rumeni karton. Luka Pavič ni izkoristil darila Aleša Mertlja, ki tu in tam še vedno kiksne s kako nevarno podajo – a je vendarle najbolj pozitiven element, ko gre za “veterane” v jesenskem delu – eno tistih, za katero si prepričan, da ne bo šla tako zelo hitro tako zelo narobe. In ko je Luka Volarič zadel še prečko… Je publika ratala živčna.

Upravičeno. Maribor bo tako čez zimo čakalo veliko dela. Aleksander Rajčević bo – ko se bo vrnil – prišel v poimensko resda enako zasedbo, ki pa je leto starejša, leto manj okretnejša in ima resne težave, ko si predolgo podaja žogo [ne po svoji krivdi sicer]. Jasmin Handanović je skorajda vselej na mestu [kot je bil tako tokrat, ko je vrhunsko levoročno zaustavil žogo kot hud nadcar, pa tudi v Domžalah je reševal], toda čisto vselej pa tudi ne. Obramba bo ključni faktor na pripravah [veliko bo odvisno tudi od tega, koga si bodo vijoličasti našli za tekmece], Jurčića pa lahko veseli, da že drugič zapored niso prejeli gola [so se pa ornk tresla vrata tako v Domžalah kot sedaj še v Ljudskem vrtu].

FullSizeRender 21

Jurčić vs. Ljudski vrt

Krunoslav Jurčić je hitro, praktično takoj, dal vedeti, da mu grejo žvižgi – sploh pri relativno pozitivnih rezultatih – silno na živce in da bi raje uvidel malo več potrpežljivosti. Imel je ta peh, da je prvič Ljudski vrt izkusil, ko je Saša Gajser proti Krki komajda izvlekel remi [2:2]. Vse lepo in prav, toda prav Jurčić je skočil v Mendyja, da sta imela debato na avt črti, ko je Francoz imel na računu že svoj sedmi gol [sledila sta še dva]. Debatni krožki Jurčića so tokrat delovali, v Domžalah komajda. Morda bi se Jurčić lahko vsaj malo brzdal, saj na mlajše igralce to slabo vpliva.

Petar Stojanović se je vrnil po treh tekmah kazni, ker se mu je odpeljalo v Ljubljani, pa je v zaključju tekme, pri vodstvu s 6:0, šel v prodor, igral z roko in potem gestikuliral Nejcu Kajtazoviću na eni mirnejših tekem letošnje sezone. To kaže, da se s fantom, ki je lani zbral največ kartonov, in tudi letos vodi v kaznih, žal prav nihče ne ubada. Ko je manjkal, je Maribor remiziral z Zavrčem in Domžalami. Okej, delna neokretnost Mendyja očitno Jurčića skrbi, potem ko je Bajdeta pomaknil na levo, saj je občasno nezadovoljen zaradi premalo kombiniranja v fazi napadi. Ljudski vrt je pač okolje, ki hoče fuzbal. To je bil napotek, ki je pospremil Anteja Šimundžo. Ja, hočejo fuzbal tudi pri 3:0. “Zavedali smo se, da je to bila zadnja letošnja tekma pred našimi navijači in hoteli smo se jim oddolžiti na najlepši način za zvesto navijanje v tem delu sezone. Odkar sem tukaj, je bilo njihovo spodbujanje dobro in zvesto. V vseh trenutkih so bili z nami. Upam, da smo poskrbeli za zadovoljstvo,” pa je izjava, ki kaže, da vseeno Maribor na trenutke bolje razume kot Šimundža. Kar je pokazal tudi z menjavami.

FullSizeRender 20

Krško [oziroma sodniki] domov s špalirjem

Popravek. Bila bi ena najlepših gest letošnjega prvenstva, če bi vijoličasti naredili špalir Krčanom. Pa ga niso, zanje so jesenski prvaki [kot sem dobil lekcijo naknadno] torej sodniki. Hm. Tudi prav. V Domžalah in Gorici so se recimo obrnili na javnost z dokazi, pisnim materialom in po uradnih kanalih. Maribor je to naredil, kot vse drugo v ligi, po svoje.

Nekateri [tudi med novinarji] to vidijo kot inteligentno provokacijo. Ni. Maribor ni izgubil 0:3 z Olimpijo zaradi sodnikov. Ni izgubil niti z Zavrčem niti s Koprom zaradi sodnikov. Ali nabral nekaj remijev. Maribor je bil, če pogledam pavšalno, najmanj oškodovan med vsemi klubi. In če Krunoslav Jurčić v Domžalah odgovori na vprašanje, kako se počuti, ko je razlika za Olimpijo osemtočk, da se s tem ne ubada in nima komentarja… Očitno slačilnica misli drugače. So lige, kjer bi za tako gesto Maribor fasal kazen. Sploh pa, kaj ima z vsem skupaj – Nejc Kajtazović?

O, ja. Res. Da se vrnem na Krško. Prav mravljinci gredo gor. Krško je klub, ki ga pač moraš imeti rad. Kraj, kjer so pred desetletjem imeli več kot 1.000 gledalcev na tekmo – v drugi ligi. Zaslužijo si tak špalir, saj še držijo stik z ligo, čeprav se vidi, kako zelo jim pojenja sapa. Kvaliteto za obstanek bodo imeli, če bodo vsaj malo skušali okrepiti nekatere pozicije – zlasti v obrambi, čeprav so tudi v napadu zelo skromni.

Manjka zlasti hitrost, kar je glavna razlika očitno za klube, ki pridejo v prvo ligo. Najbolj v oči pa seveda bode zgoj 9 golov na 21 tekmah, od tega so dva zabili Mariboru na treh tekmah. Videz pa po takem porazu nekoliko vara: Krško je prvič na deseto mesto padlo šele v 15. krogu in je še vedno na dnu manj časa, kot so tam prebili Celjani, ki pa so premagali Koper in se vsaj za en dan zavlekli v varno območje. Bolj nas lahko žalosti, da tokrat Krčani – po izjemnem poletnem gostovanju – niso imeli svoje zveste podpore. Kajti prav to bo spomladi njihovo glavno orožje, še posebej, če se bodo za obstanek/kvalifikacije po možnosti dajali s Krko.

Ampak špalir so si zaslužili že za fenomenalno izjavo Petroviča, ko je direktno odgovoril, če niso morda vendarle šli preveč korajžno v tekmo s tako visoko postavitvijo: “Brezveze je priti v Maribor in igrati bunker. Nič posesti, 80 minut za žogo pa bi vseeno izgubili 0:3. Tekma je tudi trening.” Izjava, ki je še nihče pred njim ni upal povedati. Sploh tisti, ki so mislili, da bo njihov bunker ratal, pa ni. Kapo dol, Tomaž Petrovič.

FullSizeRender 19

Obisk: 1.800 ali 2.000?

Znova smo videli najprej številko, ki jo je postregla PLTS [1.800]. Nato je Stipe Jerič na tiskovki povedal, da se je v Ljudskem vrtu zbralo dva tisoč gledalcev. Vredu, 200 gledalcev gor ali dol, saj ni takšna razlika. A po svoje vendarle je. Kar najbolj čudi, je to, da v Ljudskem vrtu že lep čas elektronsko preverjajo vstopnice, kar pomeni, da jim napravice zabeležijo dejanski obisk in bi tako lahko izvedeli dejanske cifre in ne napihnjene. Ali pa one preko palca, kot je Rene Puhar ugotavljal v zadnjem Ofsajdu po gostovanju Maribora v Domžalah.

Proti Krškemu se je tako zbralo – tudi po naši oceni – 1.80o gledalcev, kar je najmanj v jesenskem delu mariborske sezone. Dobro? Ja. Pozna se, da je december, sploh ko ni evropskih tekem, nenogometni mesec, približno tako kot februar. In tu bi liga lahko naredila več, kljub tistemu snegu za vikend, ko je bil derbi. Mraz resda pritisne, vendar gre tudi za druženje in podporo, ki jo je lažje podaljšati v december [kot so letos naredili Hrvati], kot na novo zalaufat v februarju.

Sicer pa je Maribor letos pri 3.628 gledalcih/tekmo v ligi [lani v celotni sezoni 4.406]. Koliko je to? Povprečje PLTS do tega kroga je bilo 1.473 gledalcev/tekmo. Najmanj obiskana tekma v Ljudskem vrtu je torej še vedno krepko nad povprečjem lige. In za primerjavo: ko se je Maribor prav v tem terminu [6. decembra] doma lani pomeril s prav tako zadnjimi Radomljami [4:1], je v Ljudski vrt prišlo 1.200 gledalcev. Efekt izpada iz Evrope zato, vsaj za zdaj, še zdaleč ni negativen. Prej nasprotno. PLTS je kvečjemu še bolj popularna.

FullSizeRender (3)

Komentarji

komentarjev