Slovensko ligo sem začel bolj organsko spremljati po tistem pilotskem Ofsajdu. Takrat mi je bil predstavljen koncept. Slovenska liga. O tem največ vema, oziroma lahko to česar še ne, še izvema. To je lahko najina konkurenčna prednost. O Messiju lahko piše vsak in lahko pridobi boljše informacije. O Amadeju Vetrihu pa ne. Seveda sem se strinjal. Saj v bistvu bi se tudi, če bi bil Jaša predlagal rusko ligo. Mene pač zanima fuzbal. Seveda tudi in še toliko bolj slovenski. Če je to ideja, lahko padem not, sem rekel. Ne samo v Maribor, ampak tudi v Gorico, Celje, Krško, v drugo ligo, v slovenske mladinske in kadetske lige; v vse, kar bo potrebno, da postanemo kvaliteten nogometni medij. Za dobro (slovenskega) nogometa.
Poleg tega je slovenska liga v vzponu. Izboljšala se je infrastruktura, razmere v klubih, strokovnost trenerjev, spet imamo močan klub iz prestolnice, obisk raste, zdaj smo z Kanalom A in Tomažem Lukačem dobili tudi zelo solidne televizijske prenose in vrhunskega komentatorja. Temu mora zdaj slediti medijska rast v širšem smislu. Liga rabi kvalitetno nogometno poročanje. In širše razumevanje pomena kvalitetnega medijskega poročanja, igralcev, direktorjev in vseh drugih nogometnih profesionalcev.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa.
Tudi, če pustimo selektorja ob strani, je tukaj še ogromno rezerve. Naj vam podam primer iz resničnosti: Marko Šuler, ki ga sodeč po njegovi pojavnosti na igrišču in v medijih smatram za inteligentnega, razgledanega in razumnega med nogometaši, me je po članku, kjer sem na svojem blogu in Slovenskem nogometnem portalu [tukaj], nekoliko pokritiziral njegovo igro v obrambi in podvomil v njegovo hitrost, kliknil na Facebooku. Žal ni bilo navdušenje nad analizo in tem, da tudi v Sloveniji nekdo končno govori o razvoju in viziji igre. Da v taktičnem smislu pogleda globje in ga zanimajo postavitve v obrambi, način prevzemanja igralcev, obrambne postavitve pri kotih in prostih strelih, kontrapresing ali ustvarjanje viška na posemeznih delih igrišča.
Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa. Gluh je bil za moje obrazložitve, da nikakor nočem biti žaljiv, ampak popolnoma nasprotno. Da s tem, ko se bolj poglabljam, pišem o taktiki, v bistvu izražam spoštovanje. Tudi opravičil sem se mu, čeprav seveda ne bi rabil, a želel sem se mu približati in predstaviti svojo vizijo. Nič slabega nočem. Ne njemu, ne Mariboru, ne nogometu, ne slovenski ligi.
Popolnoma nasprotno. In želim delati kvalitetno novinarstvo. Biti kritičen, ko je potrebno. In pohvaliti, ko je tako. Pri tem so in bodo prišle tudi napake. Na začetku več, potem jih mora biti vedno manj. Kasneje se je ohladil in vmes tudi priznal, da veliko stvari v članku drži. Bolj konkreten ne bom, saj s tem člankom nikakor ne želim obračunovati, ampak ta primer le uporabiti za razumevanje trenutnega odnosa nogometnih profesionalcev do medijev v Sloveniji. S tem pa nikakor ne želim generalizirati. Obstajajo izjeme. Veliko izjem. Zavoljo slovenskega nogometa upam, da bodo postale in ne potrdile pravilo.
Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Do takrat bomo pri naših naporih za izboljšanje stanja, delali tudi težke korake. S tem se že in se še bo srečevala celotna novinarska scena. Ker mora biti vsako kvalitetno novinarstvo dosledno, natančno, objektivno in s tem povezano tudi kritično, bomo slej kot prej prihajali v konflikte s klubskimi in drugimi nogometnimi strukturami. Tukaj potrebuje trud za boljše novinarstvo v Sloveniji razumevanje in podporo od vseh nogometnih profesionalcev. Seveda je predpogoj za to podporo odlično informiranje, poznavanje področja in iskrenosti pri svojem delu.
Takšno novinarstvo mora postati pomemben del razvoja slovenskega nogometa. Od tega bodo največ imeli klubi sami. Novinarji, ki pokrivamo slovenski nogomet ne smemo postati podaljšana roka PR-ovcev, saj s tem ne bomo izboljšali medijske podobe nogometa. Ne, slovenski nogomet bo na ta način izgubljal. To bo njegova konkurenčna slabost. In da, spoštovane bralke in bralci. Krepko se zavedam, da nisem (še) noben Doktor nogometa, vendar se trudim in želim postati dober, kvaliteten, analitičen in tudi kritičen novinar. Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.
Ta članek je želel biti povsem drugačen, a sem do zdaj porabil že preveč besed, zato bo to, kar je želil biti uvod, postal uvodni članek. V naslednjem prispevki, ki ga boste lahko prebrali že čez nekaj dni, pa bom napisal to, kar sem želel že tukaj. Sešteval bom gole – dane in prejete. In ugotovil… Da ni dobro obiskovati tekem Domžal… Toda ali res? Ali ni najbolj orgazmičmo, ko čvrsto tekmo s številnimi odličnimi obrambami odloči evrogol za 1:0 v 91. minuti? Koliko takšnih tekem je pri nas in koliko v tujini? In zakaj?
