Bilo je, hm, kakih sto let nazaj. Tam enkrat. Ne vem, tisti plac, kjer je nastal in gagnil tattoo salon, pa Raca, pa parking pa ne vem kaj še vse… Tisti plac, točno tam, med ono v’lko stavbo [Bukvarna] in Gustafom… Narejen je za točne take špile. No, pa da je kdo letel ven iz MC-ja in tam kozlal. O, ja. Točno za take. Ne vem, kolikokrat sem gušil Ramizu iz Kluba MC, da je tisti plac idealen za tovrstne špile. In to še v tistih časih, ko je bilo pol manj kafičev, stanovalcev pa sploh nobenih. Ko sem potem šel na Kasabian na prvi Open Air v dunajski Areni, mi je bilo še tolikanj bolj žal. Da ta “open air” v KC Pekarna nikoli ni zaživel. Ker… Ima vse. Je popoln. Točno. Za. To.
Do petka sem čakal. Bum! Iskreno… Nisem imel veliko pričakovanj, kar se obiska tiče. In kot se rado primeri, sem bil ekstra pozitivno presenečen. Itak, da je počasi kapljalo, ker pri nas še prihodnost načeloma zamuja. Ampak ne, končno se nek organizator ni šel kičkuglat s folkom, folk pa z organizatorjem. Pobje in punca iz Koala Voice so skorajda točno začeli. Če bi si Manca Trampuš, trenutno najboljša frontwomanka v državi [Tabu lahko samo sanjajo tako pevko, pa naj jo iščejo ne vem kje, resda v povsem drugem žanru, ampak govorim o privlačnosti, zavzetosti in karakterju], vzela še malo več časa in naštelala svojo ritem kitaro, ki ji je mraz pač prišel do živega [pa dobro, saj ni bilo tako mraz, tri ali koliko stopinj nad nulo], ne bi nihče zameril. Ti. Samo. Špilaj.
Še najmanj, po moje, bi zamik zamerilo osebje na tistih dveh domiselnih štantih. Jaz sem izbral onega bližnjega glede na prihod. Mladenki sta pričakovali manj žeje, kot je je bilo. In, ja, rekel sem, obljubil, da bom napisal, kako mi je modelka v medico dala noter – led. Svašta. Se dogaja, jebiga. Led v medico. Svašta. Kuhano vino so pridno skuhali v lonce za juho, naredili neko dokaj solidno brozgo, ki je, kakorkoli pač izpade, še vedno najboljši možen uvod v decembrske open air zadeve. Aja… cene? Zelo okej! Sicer pa celotna organizacija in vse… tip top. Hcat sem šel dvakrat v Gustava in enkrat v MC, pa je bil slednji tak nafilan [hvala bogu], da sem šel raje v Gustafa.
Predvsem pa… Nobenega kompliciranja. Ja, varnostnika sta čorila pri obeh možnih vhodih, ampak bolj zaradi lepšega. Nobenega čekiranja, nič. Najbolj izi špil ever, ker pri nas znajo eni zjebat še prireditev, kjer ni vstopnine. Nazadnje kaj takega? Hm. Ko je Večerov oder na Festivalu Lent še imel tisti svoj vajb in nobenih ograj. E, mogoče takrat. Ko je prišel mimo Marko Brumen in rekel, da ne pozna ravno veliko folka, sem bil nad tem navdušen. In on tudi. V tem je finta. Naj pride nek nov folk že, o katerem vsi samo govorimo in ga ne dočakamo. Nikomur ne koristi, da bi se nas dobilo, ono, ducat krat ducat in bi nato samo obujali spomine na neke sentiš senilne finte.
Ozvočenje je donelo malo v ono bolj odprto smer proti tirom, pa tudi sosedi vse tja do mosta so lahko uživali v tem, kar je vnovič pripravil Koala Voice. Ni kaj. Če bi še bil njihov letošnji prvenec Kangaroo’s A Neighbour tako sproduciran, kot sfolgajo v živo, bi bilo že kičasto. Gibljivo, migetajoče, muzika za boke in petkov večer. Bobnar Miha Prašnikar je vse bolj gonilna sila, kitarist in basist pa v nekem svojem svetu, ravno dovolj narazen, da ima Manca na sredini ves tisti prostor zase. V črnem puloverju in s tako dolgimi lasmi je nehote na trenutke spominjala na Ozzyja Osbournea – ampak samo takrat, ko je odložila kitaro, kar rodi, saj ne vem zakaj, presenetljivo željo po tem, da bi čimprej vzela kitaro nazaj. Ker so preprosto drugi band. Pa še z nečim? Kaj že? Aja! Saj res! S slovenščino. Sede jim, kar sem pisal že po avgustovskem nastopu v Rušah. Koala Voice, štiričlanski zagorjanski šus, ima ves potencial in je trenutno, brez konkurence, najbolj živahen, živ, oprijemljiv, s kilometrino nadroljan slovenski band. Pravi izbor! Morda bi lahko le bobnar drugič malo bolj konkretno zakričal, ne pa resignirano, utrujeno in čisto kanček preveč hipstersko dodal: “Jutri pa Murska Sobota.”
Pavza je bila kratka za en špricer, mali ali v’lki, saj ni važno. Tonski mojstri so se lovili, ker je pač bilo prvič. In pri Dječacih so se ulovili izjemno. Dragi moji, e, tako se pride na oder! Tako. S flašo Jacka! Polno flašo Jacka! Rene mi je pisnil, da bo šel štet folk, pa smo nekako preko prsta prišli do… kaj pa vem… 500, 600? In ja, ta folk ni zalutal. Prišel je… Na Dječace!
Hrvaški hip-hop trio, ki je v živo sekstet, je na sceni dlje, kot bi pričakovali – glede nato, da so šele zdaj, konec leta 2015, prvič v Mariboru. Bojda. Tako so (mi) rekli. Skratka, tako se pride gor na oder. Da že vse dela. Da se Nejc Birsa, napovedovalec špilov [kapo dol, to manjka na večini takih prireditev, lokalec, ki ve, kako in kaj!], lahko dere že v uvodu komada. In potem. Ivo Sivo s flašo Jacka. Zondo pa s flašo – janževca. Žlempal ga je, da je pogasil žgoče glasilke, kar iz flaše, dragi moji. Janževec. Ja. Oni. Literski. Šluk, šluk, šluk.
Za band, ki ima za sabo že tri plate, izpadejo tako profi neresno, kot da jih imajo posnetih že osemnajst. Vse dela. Vse štima. Vse ruži. Hudo dosti moraš dat’ skozi, imet jajca, napolnjena z antifrizom in dober dan, da zvoziš taki šov tako narolan. Punjene paprike, Ajmo ća, Dalmacija, tralala. Folk? Polovica skoraj jih je znala večino refrenov. Band, ki ima v svoji biografiji napisano “nikom slični, najjači”, je točno to. Nikomur podoben in najjaći. Zakaj? Ker so pohvalili ona dva soda, iz katerih je bruhal ogenj, da bi nam bilo vsem topleje. Kot v ZDA, je priletelo z odra. Ja. Res. Soda sta zmagala.
Dječaci nimajo tistega hip-hop efekta, ki zna ubiti špil v živo, če se live izvedba preveč zavleče in odluta nekam v tri krasne. Nak. Dječaci so zadržali publiko… Jaz sem kliznil malo prej, ampak dobil hudo več od tistega, kar sem bil pričakoval iz izkušenj. Da bo pač.. Na pol izvedeni špil, ki bi lahko bil toliko več. Nak. Petkov Open Air večer na Festivalu Mladi Maribor je bil več, kot bi lahko pričakoval in sanjal. Festival Lent že dolgo ni to, kar je bil ta petek. In tudi ne Piše se leto. In še kaj. Tole je nov začetek, nova priložnost, nove iskre. Itak, da je zadišalo tudi po zelenem, vendar mirno, kouzi, nasmejano, prijetno, toplo in domačno vzdušje je pokazalo, kaj vse lahko Maribor zmore. V Ljubljani so podobno poskušali precej bolj velikopotezno tam pri Tobačni s tistim urbanim festivalom in se velikopotezno skeširali in potem na prste šteli folk.
Tu me je pa spomnilo, ko sem videl par fac, ki je semkaj prišlo iz glavnega mesta, zakaj ima Maribor zadeve, kot so Poštna, Salon uporabnih umetnosti in to. In ko vidiš onega Lovšeta iz Stolpa 3 in ga oteraš nekam, ker ni več Stolpa 3, pa ti pove, da ima baje neko noro novo idejo… Ne smem povedat’, kaj je, ampak ideja je res luda.
Kot je ta predlog, da bi ta open air na tak način, ki ne daje takoj vnaprej vtisa, ono, kaj se te pekarnarji spet nekaj grejo, saj se ne znajo nič zmenit.. skratka, da bi to prizorišče zaživelo tudi v toplejših mesecih. Morda na zadnji šolski dan? Ja, verjamem, da stanovalcem to ne bi dišalo. Ampak hej. Vseeno pa so lahko ponosni, da se je izpeljalo nekaj takega. Ker… Sicer o takih zadevah beremo v tekstih o Beogradu, Berlinu in to. Ne več. Zdaj imamo kaj takega tudi mi!
P.S.: Če utegnete, kliznite še nocoj na Site hlapce in Polyzone. Več lahko preberete tukaj.
-
Koala Voice
-
Dječaci
-
Obisk
-
Ponudba + Osebje
-
Štimunga