Že vse od prvega videospota Hairy Grizzly, ko jih je Grega Jančič – Moon dobil direkt na gobec, je Happy Ol’ McWeasel band z zgodbo. In pivom. Ja, veliko piva. Ampak vseeno band z zgodbo. Nekaj pove. Kar je bil štikl Sail Away na prvencu No Offence [2012], je na Heard Ya Say! skoraj pol plate. Najbolj od vseh pa… Left Behind. Zdaj, ko smo dobili še sliko. Zdaj smo dobili še vsi mi na gobec. Direkt. Na. Gobec.
Grega me je slab mesec nazaj vprašal, ko mi je pokazal še nedokončani video, če bo taka zgodba palila. Če ne bo prehuda. Kaj naj bi mu bil rekel? Itak, da bo. Ko vidiš spot prvič, te čisto povozi. Ker misliš, da… Saj se bo zgodba zasukala kot se take zgodbe ponavadi zasučejo. Ampak ne. Ne tokrat. Left Behind je špegl, ki te fseka direkt v fris.
Nekoliko presenetljiva je tokrat izbira (jutranje) Ljubljane za tako iskreno mariborski band. Ampak… zakaj pa ne? Zakaj bi moral biti vedno Maribor sinonim za socialni problem? Kot da jih v prestolnici nimajo. Itak, da jih imajo. In če kje, je tam nekdo na vozičku atrakcija, avantura, neznano. V Mariboru je precej bolj verjetno, da onega, ki fehta na ulici, od nekod / preko nekoga poznamo. Ampak, da ne bo pomote. To ni prekotrojansko predrkavanje. Sploh ne. To je usoda današnjega časa.
Zgodba, da se vsak od nas lahko znajde v vozičku v enem samem trenutku, je sicer klasična, da ne rečem klišejska. Toda režija Perice Raia je tako prepričljiva, da še nas zalima na zic. Tam smo. Ne moremo vstat, pa da ga jebeš. Znova vidimo igralsko res nadarjene člane banda, kako s prstom kažejo nate ali, še huje, vzamejo ven najbolj gigantski phablet in šklocnejo tvojo bedo. Iz katere ne moreš, ker sociala onih, ki so ostali zadaj, pritiska bolj kot sekundkleber.
Liki so razdeljeni ne samo sodobno, ampak ono, naše sodobno. To vidimo mi vsaki dan. Hipsterja 1 [Primož Zajšek], hipsterja 2 [Aleš Voglar]. Karirasta sreča, ki gleda nekam mimo in kaže s prstom. Aleš Pišotek je vrhunski šalabajzerski fotograf, ki bi ga vsak kresnil na gobec. Martin Bezjak in Matej Kosmačin pa že skoraj preveč prepričljiva huligana.
A vendarle je Aleksander Stepanovič osrednji izstopajoči kafkovski lik, ki mu v štiriminutnem videospotu rata ultimativna preobrazba. Scenarij, kakršnih manjka ne samo v glasbi, ampak v slovenskem filmu, kaj šele v naših nadaljevankah. To je wizlowski realizem, ravno prav nostalgičen in sentiš, da ni preveč pocukran, zlajnan ali, bog ne daj, neprepričljiv. Obratno. Prepričljivo do amena.
Left Behind je zdaj še z videom najbolj socrealistični komad. Nekaj pove. Mumford & Sons takega komada ne morejo posneti, ker pač ne. Pa ne, da bi Wizli kopirali ali karkoli. Eh. Bendžo pač vselej potegne malo tja… Ampak tokrat z violino in akustičnimi kitarami ne poboža, temveč zapiha. Kot veter, ki prezebe in nas spomni, kako srečni smo lahko tisti, ki imamo varno zavetje. Družbe, kolegov, partnerjev.
Left Behind nas na neklišejski in nevsiljiv način skuša spomniti, kdaj smo nazadnje vrgli kovanec v kovček. Pomagali. Pa ne samo s kovanci. Ne. Z obnašanjem in odnosom. Itak je ultimativno sporočilo spota, da je karma še vedno velika kurba. Happy Ol’ McWeasel pa to naredijo tako, da ne samo poštekamo, temveč se zamislimo. Kar je v teh youtube časih sila redko. Predbožični čas pa ne bi mogel bolj primeren. Zato… Bravo, pubeci! Čista desetka!
P.S.: Naslednjič pa naj nekdo spet v spotu kresne Jančiča direkt na gobec. Že zaradi hipsterske kravate!