Nerazvrščeno

To ni bila Slovenija v letu 2015

Razumem. Stiščati eno leto, sploh pa eno slovensko leto – jebiga, (pre)majhna država (pre)velikih problemov -, ni šmorn. Razumem. Ni. Tovrstne preglede redko zamudim, priznam, rad jih spremljam. Že iz (post)novinarske afinitete. Firbec me daje. Rad bi bil dejansko favš. Zakaj? Ker daje avtorju oddaje eno uro možnost, da podpiše leto s svojim videnjem, svojim razmišljanjem in svojo karizmo. Lahko nam nastavi špegl, hrakne v fris, hodi okoli z odprtim šlicem in nam vsem flešne en velik kurac. Lidiji Pak Horvat je tisto prvo, videnje, še relativno uspelo. Razmišljanje in karizma pa vsekakor ne. Je to, TV SLovenija, res bila Slovenija v letu 2015? Po moje ne. Niti blizu.

Najprej, skrajno perverzno in še huje, je, da nekdo vtakne uspehe naših športnikov – sploh Petra Prevca in Tine Maze – med referendum o istospolnih porokah, kjer avtorica le delno namigne, kako ustavno sodišče da imamo, in krizo beguncev/migrantov. To je, preprosto, totalno dno. Nižje ne gre. Šport imamo torej, kot postransko stvar, zato, da pozabimo na vse probleme? Torej, navijači, ki so šli navijat za naše gori doli naokoli, grejo v Lvov ali Lille zato, da bi bili pozabili, kako kretensko državo imamo?! Je to edina svetla točka? Torej, beguncem lahko pove, alo, veste, da je naš skakalec, ja, tudi to obstaja, sneg, smučke, skoki, no, naš skakalec je prvi skočil 250 metrov nekje tam na Norveškem, medtem ko se lahko istospolni pari tolažijo s tem, da gre ženskam bolje v smučanju kot tipom, ker Tina Maze. Halo?! Haaaaalo?! In še nekaj: kako lahko ob omembi športnikov, ki so se upokojili, pozabiš na Mitjo Petkovška in Tomaža Razingarja?!?! Haaaalo?!

Slovenec v letu 2015.

Pa se je začelo tako vizualno obetavno. TV Slovenija je nagruntala uporabo droneov za potrebe snemanja in smo tako videli Ljubljano (Čopovo, Prešerca, Klinični center) in begunce iz bolj filmske perspektive. Luštno. Fino. Slovenija je akcijska drama. Štekamo. Nekaj med Hunger Games, Game of Thrones in Usodnim vinom. Ja. Samo kaj to pomaga, ko je Lidija Pak skušala pokazati Slovenijo skozi politike, bankirje, gospodarstvenike, uradnike, birokrate, strokovnjake, akademike. Ja, saj se vmes pojavi mali človek, ampak ne, to ni bil povratek socialnega realizma. Ni to Telečja pečenka, niso to Samorastniki, niti Strici so mi povedali. Nak. Mali človek se le skuša pojaviti kot velika žrtev vsega, ampak Pakova si ga pač izposodi, ker je želela pokazati, kaj se dejansko zgodi “na terenu”. In kaj je njen teren? Ne, ni bil stanje ob žici, kar bi še razumeli. Da bi naša draga Lidija recimo vzela škarje in rekla: “Kdo ima škarje in kdo platno v naših rokah?” E, to bi bil dobri stari kliše. Ne. Postavila se je na – Bled. Manjkalo je še samo glasbeno ozadje Ko boš prišla na Bled… Bled?! Ker, ja, privatizacija. To je res hud problem in Bled je sinonim za to? Ne, celo Janez Janša ji je lepo povedal, kako je v avtu sopotniku namignil, da bi nekateri raje žrtvovali stavbo parlamenta za tole stavbo (Telekom Slovenije). 

Ni problem, da je vse to kliše, stereotip, lajna. Pač je. Problem je, da je Pakova nehote poskrbela, da je Slovenija v letu 2015, če leto skozi oddajo tako zreduciramo, personificirana v enem Allau, ki bi pri nas rad živel. V angleščini, ki presega znanje naših politikov in večine novinarjev, skuša razložiti vse tisto, česar vsi oni, ki bi lahko naredili iz Slovenije Indijo Koromandijo, ne znajo ali nočejo. Enaintridesetletni Alla je njen lajtmotiv, perpetuum mobile, njen Akakij Akakijevič, njen Kekec, njen Peter Klepec, njen Fredi Miler, njen karkoli že.

Kul. Bi še kupil. Ampak kaj ko Pakova ne zna podstaviti podtona! Ne zna prilimati šamarja vsem tistim, ki bi si ga zaslužili. Če je želela pokazati, da so pri nas tisti, ki bi morali biti dobri fantje (good guys), nesposobni, ampak da so slabi fantje (bad guys) pač malo manj nesposobni, ji je oddaja uspela. A dvomim, da bi želela kogarkoli ali kritizirati ali užaliti ali karkoli. Ni znala izpeljati do konca. Ni znala na koncu reči: “To je bila Slovenija v letu 2015, kot smo jo gledali na televiziji. A prava Slovenija, cenjeni plačniki RTV prispevka, ste vi. In na vas mislimo. Dajmo. Zmoremo!” In nato bi naflodrala nekaj v stilu Boruta Pahorja. Pa saj… Kar kaže že njeno sklepno sporočilo, ki je še bolj pocukrano od tistega, kar očitajo predsedniku republike: “V tem spreminjajočem se svetu se je vredno boriti za svoj prostor pod soncem. Za vsak korak – na bolje. Zase, za druge, za potomce.”

IMG_0161

Lidija Pak ni Fran Saleški Finžgar. Jebiga, ni. Pa tudi tam… Pakovi manjka subjektivnost, zmanjka ji pri nizanju patine. Ona vidi tehnično oviro dejansko kot Simona Kustec Lipicer. To je tehnična ovira, ne ograja. Kako naj jo drugače razumemo? Vse se dogaja torej pred kamerami, pa naj bodo to politiki ali pa begunci. Miro Cerar se v pregledu leta tolikokrat pojavi, da bi avtorici kakšen drugi montažer rekel, naj raje premiera povabi v studio ali pa si vse skupaj sama zmontira. Ker res ni imelo več nobenega smisla, ko se je enkrat pojavila druga, tretja in žnj liga politikov. Kaj imajo Matej Tonin, Bojan Dobovšek, Branko Grims in taki iskati v pregledu leta? Štekam, so, khm, predstavniki ljudstva. Tudi če je izjava ne vem kaka [pa ni], Pakova še kar ni pogruntala, da je strankarska politika grozljivo – out. Ne pa in. 

Lidija Pak ni Fran Saleški Finžgar. Jebiga, ni.

Enako velja za vse možne inštitucije. Saj smo se vseh teh tipov in tipic nagledali že čez leto. Zato toliko bolj vžge recimo šefica medicinskih sester na nevrologiji. Končno pove, s podnapisi, nekaj, kar si zapomnimo, kar pritegne. Kako je nek pacient tri ure umiral. Boli, a je iz mesa in krvi. Ne pa duhamorno flodranje in politično korektno štancanje predsednika računskega sodišča, tega sodišča in onega sodišča. Akademska sfera je v Sloveniji izgubila težo že zdavnaj, čeravno so plačani, da so vedno v pripravljenosti, avtorica pa bi jo na vsak način rada naredila tehtno, kot da živimo v času Karla Velikega. Ko bi nemara ponudila minutažo še komu drugemu iz kulturne sfere kot Svetlani Makarovič in Dragu Jančarju ter delala iz Ljubljane dobre stare Firence, ajde, okej. Ampak kulture praktično ni. Kot da ne obstaja. Šolstvo? Dve ministrici smo zamenjali. In to je to. Kje so znanstveno-raziskovalni dosežki? Niti enega izseka iz cenjene oddaje Prava ideja. Nula. Koma. Josef. Je slovensko gospodarstvo torej kičkanje nacionalnega interesa? 

Pohvale gredo Pakovi gotovo za izjavo, da svet pač ni črnobel, češ, niso vsi tuji menedžerji avtomatsko boljši od naših. Ali nekaj takega. Kako to dokazati? Morda v letu 2016? Zato je tista sklepna misel Pakove tako zelo zgrešena, ker ni misel, temveč skorajda retorično vprašanje. Kdo se torej bori za svoj prostor pod soncem? Če smo pa gledali samo to, kako se eni in isti borijo zato, da se ne bi boril še kdo drug, kaj šele za pravo, vredno stvar?

IMG_0169 

Škoda, da je tako pričakovana oddaja, kot je Slovenija v letu 2015, pozabila na tisto osnovno. Da smo država ljudje. Ki počnejo tooooliko različnih stvari. Kje so mladi, ki so se izselili? Kje je kakršno koli razvedrilo? Prešernove nagrade? Kakšen slovenski film? Dober vic. Urbana stvar. Kulinarika. Vremenske spremembe. Upokojenci in njihove zgodbe. 

Slovenija je dosti, dosti več kot to. In si zasluži več in bolje, ne glede nato, kaj vse trpimo in kaj vse se dogaja. Ironično, oddaja je bila pripravljena tako, da bi si na trenutke celo zaželel, da bi Bojan Traven prispeval (še) kak vsebinsko-lepotni popravek. Tokrat je bila TV Slovenija preveč… Preveč… Kolodvorska, če me razumete. Slabo izpeljan greatest-hits, pri čemer smo dobili občutek, da smo šli na koncert zaradi enega samega hita, ono, dobri stari one-hit-wonder, pa nekako v poplavi vseh možnih komadov nismo niti več bili pozorni, ali je bil oni ta glavni štikl zašpilan.

IMG_0165

Nič ni narobe, da je Alla največja zvezda avtoričinega pregleda. Zakaj pa ne. Problem je, da oddaja nima poražencev, luzerjev, zgub, kretenov. Skupaj nametan dolgčas, razvršen tako, da se je delalo kljukice, ko se je obdelalo vsako inštitucijo, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od ljudi – s parlamentom vred. Zato sem resnično razočaran nad tokratnim tv almanahom, saj menim, da bi informativni program moral videti širše ravno zaradi svoje obveščenosti. Tako pa ni čudno, da športni in kulturni novinarji vedo več, širše, bolje in globlje od svojih kolegov v notranjepolitičnih redakcijah, ki nikakor ne vidijo gozda. Namesto da bi bila Pakova najbolje informirana, se zdi, da je marsikaj v minulem letu šlo mimo nje. Oddaja deluje v tonu svojega najbolj prisotnega gosta – Mira Cerarja. Ton Pakove skuša biti za vsako ceno spravljiv, objektiven, pomirjujoč, nevsiljiv, neobsojajoč… Vakumski, mehak, spužvast. Ali, z eno besedo, dolgočasen.

Slovenija je mnogo, mnogo, mnoooogo več. To ni bila Slovenija v letu 2015. Bila je precej več. Že če bi se sprehodila Pakova malo bolj čez prispevke hišnega portala, bi našla marsikaj. Kaj šele v arhivu, zlasti radijskem. Kje je karkoli iz Spetka, oddaje Mihe Šaleharja, ki se ji reži vsak petek vse več Slovencev? Da ne omenjamo raje vseh razvedrilnih oddaj, ki jih skuša harmonikasto raztegnit nacionalka? In, e. To. To manjka. Širina. In to je tisto, s čimer ima tradicionalno slovensko novinarstvo največji problem. Hoče poslušne, marljive in nekonfliktne kadre. Ki pač naredijo. Samo, da je. Dobro je, za koga(r) je. Ampak vse to se da priučiti. Splošna razgledanost? Širina? Občutek za socialo, kulturo, šport, razvedrilo? E. Tega se pa ne da naučiti. Imaš ali nimaš. 

Tokratni pregled tega ni imel. Žal in škoda. 

IMG_0168

Komentarji

komentarjev