Iber razlog za iber srečo

Fak. Imamo tv serijo, kakršne imajo Američani! Ha! Ono, kar najdemo na torrentih in netflixih! Ha! Mamo! Faaaak. Pa je Mateja Kokol pet let mlajša še od mene. Ne. Morem. Verjet. In ji potem rata… Tole. Dobro, da ne bo zdaj izpadlo, kot da je predstava Razlogi za srečo, šarfni prvenec Kokolove v SNG Maribor, gledališki Woodstock, ki bi ga zamudili na kavču, v kafiču ali na eni od milijon drugih zategnjenih predstav, kjer ploskate, da pridejo igralci gor še tretjič, iz vljudnosti in navade, ne pa navdušenje. Faaak!

Okej, niste zamudili Hendrixa, kako z zobmi igra ameriško himno in končuje vietnamsko vojno. Tako iber tudi ni, ni tak’ za dol past, nenazadnje ima predstava cel kup felerjev, ampak vseeno pa prinaša nekaj, kar me je povsem sezulo, povozilo, navdušilo. Mateja Kokol [l. 1990]  je naredila nekaj, česar TV Slovenija, Pop TV, Planet TV [častna izjema: Življenja Tomaža Kajzerja] več kot očitno ne bodo še nekaj časa.

Kajti če v tv nadaljevankah na naših televizijah gledamo slabe, neumestne in spužvaste kopije gledaliških dram, zdrizaste žajfnice za razočarane mamice ali regionalni pritlehni štos župnika, poštarja in kelnarce, lahko v SNG Maribor zdaj vidimo čisto pravo tv serijo. Na odru. Ne na kameri, ampak na lesu.

Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji.

Kar je, če pogledam malo z distance, itak pričakovano. Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji. Če bi se, bi se itak že. In se ni. Največ, kar lahko slovenska tv produkcija spravi skupaj, nista Usodno vino ali Ena žlahtna štorija. Ne. Presežek bo, ko bo TV Slovenija naredila crossover muzikal med Moje pesmi moje sanje in Briljantino. Tema? Modrijani. Glavne vloge? Oni štirje iz Modrijanov, Tanja Žagar, Saša Lendero in Primož Petkovšek. Zato bo za tv serijo, kakršne s torrentov dol jemlje in jih tudi pri nas zagrizeno gleda cela generacija, pač treba pokukat drugam. Očitno. Kar se mene tiče, lahko oni T na koncu AGRFT kar zbrišejo.

Nisem namreč niti najmanj pristaš tega, da bi se morali filmski režiserji najprej dokazovati v gledališču [ali obratno]. Film je film, teater je teater, tv je tv. Samo zato, če je nekdo dober center pod košem v košarki, še ne pomeni, da bo dober bloker v odbojki. Ne gre. Težava pa je, kot je zadnjič dobro skupaj na enem mestu spravila Irena Štaudohar v Delu, da nimamo dobrih scenarijev. Morda so tudi zato sčrtali igro Roka Vilčnika o mariborskem fuzbalu, ki je že bila napovedana. Ne poznam teh zakulisnih iger v mariborskem teatru, ne zanimajo me, vsaj ne še zdaj, ker o gledališču itak premalo vem. Trije abonmaji in par predstav, na katere sem šel, kot marsikdo, v upanju, da bo obisk gledališča dal partnerski zvezi neko težo, niso ravno neka resna referenca, zato je tole bolj videnje, opomba, kot resna recenzija. 

Skratka, priložnost je dobila Mateja Kokol. In začela čisto na malo, tam spodaj, v Mali dvorani. Zdaj, težava Male dvorane je – bolj kot, da je mala – pomanjkanje globinskega pogleda za gledalce. Le štiri, pet vrst, pri čemer so vrste duple in če se vsedeš tako kot jaz, je resna možnost, da boš videl bolj malo oziroma iber trajno gospe pred tabo. Sploh ker je Kokolova postavila sceno na dolgo mizo, ki je šank, ki je življenje, ki je gostilna, ki je karkoli hočete, da bi bila. Visoko mizo, barske stole. Da smo igralce videli še manj. Bili so skratka previsoko. Ali pa prenizko. Kakorkoli… Razumem, če je režiserka želela, da bi bili vsi na isti tako valovni kot metrski dolžini, ampak ugibam, da imajo oni v prvi vrsti danes resen heksnšus. 

Ne bom vam zdaj tu obnavljal predstave. Zato vam nekaj piše na uradni strani, nekaj pa vam po o Neilu LaButeju pove že Wikipedia. Avtor teksta je torej star 52 let, tekst je pa star le dve leti. Zakaj je to kakršenkoli faktor? Ker se mi je zdelo, da so igralci v predstavi za malenkost prestari. Saj ne rečem, včasih to rata. Ravno prej omenjena Briljantina. Nihče v filmu ni bil dijak [Travolta jih je imel 24], pa vseeno dela, čeprav je z leti, ko je holywoodska mularija dokazala, da lahko dobro igra tudi v najstniških letih, v filmu to vse bolj opazno.

Vsi bi radi (po)fukali vse

Nimam pojma, kolikšno starost likov je imel avtor v glavi. Vladimir Vlaškalić, ki igra zmedenega, ne pa tudi norega profesorja Grega, je star 42; Maša Žilavec kot daaaaleč najboljša v predstavi v vlogi razrvane, kolerične, opolzke, direktne in pedvsem prepričljive Carly jih ima še tri več; v vlogi nerealizirane latentno feministično samostojne Steph je Mojca Simonič, letnik 1972. Okej, vsi ti trije so torej generacija avtorja besedila. Matija Stipanič je od njih mlajši za desetletje [1982] in v predstavi, ki jo je težko generacijsko umestiti, kot Kent predstavlja mladost, brezskrbnost, jebivetrstvo in gobčnost. Mladi pubec, ki življenje jemlje prehitro, kresnil bi na gobec vsakega, ker je pač posesivno ljubeč. 

Enivej, ker tole ni ne maturitetni esej ne recenzija s tujkami, ki bi jih razumel le recenzent… Prepucavajo se, ti štirje liki, med sabo. Lajtmotiv, rdeča nit? Vsi bi radi (po)fukali vse. Le Greg ne ve, če bi, zato ni čudno, da je ravno on tisti, ki kao največ fuka. Ampak sporočilo predstave ni fuk – no, razen tega, da ženske kričijo “pocuzala ti ga boooom!”, če jih ne šljiviš 5 posto. Ne vem, če točno predstava ve, kaj je njeno sporočilo. Vsi bi fukali, pa potem nafukajo? Hm. Ne vem.

V dobri uri slišimo izključno dialoge [torej dveh oseb], čeprav se zgodbe vseh štirih prepletajo, nikoli pa ne govorijo trije hkrati, kaj šele štirje. V bistvu je Kent 90 posto predstave celo pod mizo in pride ven kot križanec med psom iz azila in bivšim sošolcem, ki je ostal na nivoju srednje šole. 

Če boste šli gledat predstavo, vam bo poanto itak na koncu razkril Greg, preden se vsi primejo za roke in kao pogledajo življenj naproti. Prikladno se druščina štirideset-in-nekaj letnikov poslovi ob komadu Absolute Beginners. Ne vem, ali je Kokolova vedela o Davidu Bowieju to, kar skoraj nihče ni vedel, toda konec ji absolutno rata. Ker je nazoren, a ne pocukran. Štekaš, a ne kažeš s prstom na oder: aaa, štekam.

Pa ne samo zaradi izbire komada. Eh, glasbena podlaga [avtor z imenom SZ3] je pol predstave moteča, ker ne vem, ali skuša biti radio ali muzika iz mobilnega telefona. Zgolj opozorilo: ne, nikomur v publiki ne zveni telefon, to je dejansko glasbena podlaga, čeprav me zdaj mika, da bi si za melodijo na mobitelu dejansko nastavil It’s Now Or Never. Tu so z glasbeno podlago malo mimo brcnili, prav tako bi lahko lučkar, ki na koncu pripali luči do konca skorajda preveč očitno, še malo zmanjšal luči in tako menjaval prostore še vizualno [gostilna, igrišče, šola]. No, saj ni kriv lučkar, oblikovalka svetlobe je režiserka sama.

Slovenščina lahko v prevodu iz ameriške angleščine prehitro postane banalna

Tekst je glavni adut predstave. Ker je res dober. Ni kaj, vidi se, da je LaBute posnel več filmov kot napisal iger. Tole je bolj scenarij kot dramaturški tekst in zato je vse skupaj podobno tv seriji, kjer se liki definirajo najprej s tekstom, šele nato z vsem ostalim. Kostumografija je Suzani Rengeo uspela zato, ker se zdi, da to sploh niso kostumi, temveč da so igralci/liki taki prišli že od doma. To je tv realizem, karkoli že to pomeni. Ampak da se vrnem k dramaturgiji [Maja Borin], k tekstu. Ravno v nadkvaliteti teksta je edini resnejši problem. Slovenščina ima težavo, ko skuša postati tako preprosta kot angleščina, še posebej ameriška angleščina. Že na primer v rock in pop muziki se to vidi. Če Don’t Cry, uspešno balado Guns N’ Roses prevedete neposredno [ker je to rock, ne Walt Whitman], pride ven Ne joči. Okej, smo imeli film, ki je imel ta naslov. A v čisto drugem kontekstu. Zato ne vem, kaj točno je počela lektorica Metka Damjan, ko je dobila mestoma preveč okoren, mestoma pa fenomenalen prevod Zdravka Duše. Popustila? Izgubila živce? Rekla, klinc? 

Slovenščina postane v nekaterih kontekstih pač… Banalna. Pa ne slovenščina kot taka, temveč slovenščina na odru, ker ne zna imitirati vsakdanje govorice. In tu si je predstava skušala pomagati tako, da igralci kar sem in tja uporabljajo angleščino. Fail! In to cele frazeme, reke, rekla, izjave… Epic Fail! Saj vse to imamo tudi mi. Samo potrudit se je treba in posečt ornk v tekst. Nič me ne motijo “fak”, “blow job” in “faking”. Me pa motijo celi stavki in vzkliki. Ne, ker bi bil purist, marveč ker efekt zaradi efekta v taki predstavi, ki je tako vsakdanja, nima efekta. Kot da bi levi bek začel žonglirat in driblat. Zakaj? Ker lahko, ker zna? Eh. Razlogi za srečo je v bistvu predstava, ki nima publike, temveč stranke v gostilni, učence v razredu in podobno. 

Ravno zadnjič sva govorila z Jurijem Drevenškom, kako gledališče danes ne samo da ne zna prebijati četrtega zidu, temveč se vanj zapre – pa ne v tistem genialnem art smislu Pink Floydov. Skrije se, ker… Je boljše, če te folk ne razume, kot če dejansko vidi. To je še nekaj, kar Kokolovi epsko rata. Podre četrti zid. Greg nekje vmes govori v publiko, čeprav v bistvu ne. In na koncu ima nehamletovski monolog, kako smo vsi absolutni začetniki, še posebej pa v odnosih. To bodo mlajši še posebej poštekali. Glej, meni govori. Videli bodo, da te predstava lahko nagovori, ono, direkt. Alo, ti! Ne glede nato koliko smo stari, očitno.

Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila?

Ne rečem, Vlaškalić ni švoh v vlogi Grega, vendar ga za dokaj zanimiv, a tudi zelo statično neelastičen lik naredita obe izvrstni igralki, od katerih se njegova ne ravno prepričljiva flegma nekaj kakor odbija. Zmaga sicer nihče ne, a po takem remiju bi sam navijal za punci. Že zato, ker Stipanič kot Kent preveč na silo žveči. Zakaj? Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila? E, to so tiste AGRFT finte, ki jih nikoli nisem in očitno nikoli ne bom razumel. Vsaj ne v takih predstavah, ki so v bistvu tv serija. In revolucijo tv serij imamo zato, ker so Tony Soprano, Don Draper in Walter White sicer vsem jasna fikcija, a se zdi, da smo te modele nekje že videli, ampak da ne bi pomislili, da so gangster, fukač in diler. 

Nimam pojma, ali predstava na koncu, pove, kaj so razlogi za srečo. Najbrž jih ne najdemo niti v Labutejevi knjigi, ki si jo liki podajajo med sabo. Če ne najdemo razloga za srečo, nam sicer vedno ostane viski. Jameson. Ki bi ga lahko liki malo bolj žlempali, ne pa samo natakali. Glavno vprašanje za režiserkin prvenec pa je seveda na koncu publika. Jebiga, če jo tako odkrito nagovoriš. Sploh pa je publika pomembna, glede nato, da bodo predstavo – sodeč po sporedu – videli v glavnem dijaki oziroma njihovi (stari) starši, ki kupujejo očitno abonmaje, ki jih oni ne. 

Narežali se že bodo, o tem ni dvoma. Hihitali se bodo onemu delu, ko Kent pove Gregu, kako je ono prvi naštepal v rit, takoj zatem pa kriči na (navidezne) otroke, naj podajo žogo naprej. Videli bodo, da je gledališče lahko tudi gostilniško, a hkrati ne banalno. Je pa res, da bi utegnili videti tudi, da so stari še bolj pritišnjeni kot mularija. Morda je to poanta predstave? 

Ne vem. Vem pa, da je Mateja Kotnik “posnela tv serijo” – od pilota do finala -, ki je še nismo imeli. In že zato si, tako mlada režiserka, zasluži iber aplavz in spodbudo. Ker je pokazala, da je predstava lahko tudi ojštra, hrabra in dostojanstvena; dostopna, tekoča, kratka, udarna. Kul. Zelo kul. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi Tim Grabnar šel pogledat to predstavo in še enkrat razmislil o svoji umaknjeni predstavi na Prvi gimnaziji.

Ker tole dela. Najbrž tudi za mlade. Upam. Mularija, marš v teater!

***

P.S.: Eden od razlogov, zakaj mi je muka lazit v gledališče, je praksa SNG Maribor, da vselej predolgo pušča zaprta vrata pred dvoranami in jih odpre šele tik pred predstavo [okej, tu so igralci že na sceni, ko publika išče zice, pa vseeno], da se naredi gužva, kisik si lahko narišemo in vsi gledajo drug drugega, če so kupli enako Desigual coto. Fuj! V ljubljanski Drami so vrata vselej odprta na stežaj že pred predstavo ali pa so vsaj bila, ko sem jaz tja hodil. Lepo bi bilo, če bi to prakso v SNG Maribor spremenili.

Komentarji

komentarjev