Najbrž bo, draga, cenjena, “naša” Ana, “pismo” res še najboljša oblika. In to v tej, e-obliki. Ker dobro, saj v bistvu niti ni pismo. Ker… Pač. Že zato, ker ga ne bova brala samo midva ter poleg naju še ona navihano firbčna gospa na pošti, ki si krajša čas z odpiranjem kuvert, medtem ko narod s položnicami čaka v vrsti in si kupi še one zadnje čunga lunge, da bi bil svet malo bolj… Znosen. Pa… Veš, kaj? Svet je zaradi takih ljudi, kot si ti, ne samo znosen. Svet zna biti kot preval, ki ga spontano, po sto letih za štos narediš, čeprav veš, da imaš preveč kil in da boš vmes prdnil, si nategnil trtico in pošobal parket. Ti si, Ana, ta preval, ki ga nisem naredil sto let.
Prekucnil sem se. Hopla. Glej, kako lahko je. Ni popolno, eh. Narediš nekaj, na kar si pozabil ali pa nad tem obupal. Pa je… Tu. Vselej. In se počutim preklemano dobro, ker verjamem, da bi ga ne samo moral, ampak da ga dejansko bom. O, ja. Ti si, draga Ana, moj preval.
Saj ne rečem. Lahko bi te, kaj pa vem, povabil, sfehtal, nakičkal za intervju. Sem ipak ta kaliber, da bi te res. Morda… nekoč, nekje. Z veseljem, če boš za! Ko se bo vse malo umirilo. Ko boš, kot zdaj pred Pohorjem, nekje v Avstriji, tri dni daaaaleč stran [mimogrede, Avstrija je tudi zate očitno rešitev tako kot za večji del Štajerske)]. Kar pa, joj, prosim, ni enako kot: bom počakal, ko bojo vsi drugi pozabili nate. A-a.
Prej bolj dvomim, da se bo umirilo do točke, ko bi najin intervju res – ratal. Iskreno? Bojim se namreč, da nama ne bi. Zakaj? Uf. Težko in nefer bi bilo, če bi sodil le po tvojih mini, flash intervjujih na TV Slovenija s Polono Bertoncelj ali pa s Slavkom Bobovnikom direkt v živo za TV Dnevnik. Ali pa z vsemi časopisnimi kolegi, ki jih poznam, pa mi nikoli niso omenili tebe in tvoje zgodbe. Itak pa ste vsi, ki takoj po vožnji daste intervju, za moje pojme iber carji. Ljudje z adrenalinom v glavi.
Sam sem smučal le v osnovni šoli in to tako slabo, da… Če bi mi kdo rekel, naj še pred celo državo kaj povem o tem, kakšni so moji občutki… Bi prosil za lavor vode, šestnajst pirov ali nekoga, ki bi vsaj nabavil vso to mojo opremo, lahko za bakrene kovance, kupite, nesite, ker se jaz tega več ne grem. Predragi musklfiber!
Pa še en drug problem bi imela. Ne vem, kako bi sploh prišel do besede! Ha! Pa hvala bogu. Toliko športnih intervjujev sem naredil, ko je bilo treba vleči iz sogovornika. Pridevnike sem si lahko bil narisal. Ti pa… Dras! Šus, nič te ne ustavi. No, če si slučajno že doslej dobila občutek, da mislim, kako ful na veliko govoriš [in kao nič ne poveš]. Eh! Kje pa! Govoriš resda kot navita, ampak s tistim tonom, da se mi zdi, kot da sem v gimnaziji in si ti naša blagajničarka, ona sošolka, ki že novembra šopa s podrobnostmi maturantskega plesa. Ne ker bi bila hudobna ali pedantna. Ne. Ker želi biti dobra. In v tem je poanta. Zdi se mi, da te nekaj kakor poznam.
Ne samo, ker si rojena, tako kot jaz, v Slovenj Gradcu in to skorajda natanko mesec dni za mano. Morda ima kaj to s tem, ono, nadvesoljsko. Hm… Ne verjamem v te stvari, sploh pa to ni pomembno. Zakaj se mi zdi, da te poznam? Ker o tebi ne vem skorajda nič, pa sem nekaj kakor že slišal zate. Kako vem, da si rojena v Slovenj Gradcu? Ker sem te kakopak poguglal. In, zanimivo, o tebi kljub temu da cela Slovenija zdaj ve, da Ana Drev dobro smuča, nisem našel kaj prida veliko, res pa je, da nisem šel na “Page 2” pri zadetkih, ki jih je našel striček Google o tebi. Nisem baš ekstra voajer. Preklikal sem tri povezave, našel nekaj malega informacij, skušal najti tvoj facebook bilokaki profil [ne tvoj osebni], da bi izvedel še kaj o tebi. Pa nisem. Razen tega, da si bila na filofaksu. In da si, aja, ta me je res bolela, bila deveta na veleslalomu na olimpijskih igrah v Torinu.
Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze
Pismo! Jaša! Tale zadnja me je res povozila, ker sem tiste igre dokaj pozorno gledal. Ampak spomnim se – poleg Pavarottija – samo tega, kako nefer se mi je zdelo, ker Jure Košir ni dočakal slovesa na igrah — kar bi si v vsakem primeru zaslužil. Ampak dobro. Ker sem že klikal tebe, nisem šel gledat, kje je bila na tisti tekmi Tina Maze. Okej. Ne takoj. Bolj me je zanimalo, koliko ti je zmanjkalo za kakšno mesto višje. In šele nato sem opazil, da je bila Tina Maze tri mesta za tabo. Tri. Za. Tabo. Hm. In to me je… dokončno povozilo. Ne v slabem smislu. Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze. Itak da ne. Samo.. Ti, Ana, si bila deveta! Vau!
Ampak nič od tega ne bi bil vedel, če ne bi bilo tvojega Flachaua dobra dva tedna nazaj. Ravno tisti dan, ko si ti vozila prvi tek, sem jaz peš lazil gor na Pohorje. Po tej progi, ja. In se spraševal, pismo, bo letos sploh kdo prišel, pa tudi če bo, ali bo sploh sneg… Takrat je ravno pritisnil dovolj mraz, da so lahko bruhali sneg. In ko sem prišel dol, prečekiral mobitel, sem drvel domov, v center Maribora, da bi prižgal tv. In potem ti! Vau! Veselil bi se, če bi taka uvrstitev uspela hologramu. Ali nekomu, ki je ponaredil slovenski potni list.
Glej, smučanje spremljam relativno površno. Prihajam bolj iz fuzbala, kjer se na skijanje, saj veš, gleda malo… Postrani. Pa skušam biti čim bolj športno, kulturno, družbeno razgledan. Ja, sem tvoj letnik, zato sem se kot mulo čudil, zakaj poslušamo o Križaju in Stenmarku, ko pa so se dogajali Lillehammer, vražje Slovenke in Primož Peterka in kasneje hokej… Zdelo se mi je, vselej, kot da imam smučanje kao premalo rad. Ker je bilo zame smučanje dokaj kruto.
Dal sem skozi osnovni tečaj smučanja v drugem razredu osnovne šole, ko so bile zime še take, da si s prstom začudeno kazal na snežni top ne pa na naravno plato snega. Ker je mama po moji smučarski diplomi, ki sem jo ponosno prinesel domov, rekla, da ni šans, da gre na smučke, je foter vzel svoje stare dile, za katere bi še Križaj v svojih cajtih ubijal, ker bi bil nažgal vse. In sva šla z atejem smučat. Z gondolo na vrh Pohorja. Foter ni vedel več točno, kam in kako. Meni se je “bejbika” zdela preenostavna in prepoložna, ker smo jo prevozili že na tečaju. “Grema tu!” sem hrabro pokazal fotru. Kaj naj bi ata? Rekel ne? In sva šla dol po Bolfenku, vzporedna proga dobri stari “fiski”, kjer je bila originalna Zlata lisica. Ne vem, koliko si slišala o njej. Vem pa, da je zmagala že vsaka, ki je sploh prišla v drugi tek. Strmo za popizdit! No, in po skoraj taki, črni, vratolomni progi sva šla dol jaz in foter. Grizla kolena, plužila, se ubijala s progo… Ono, ko imaš rad ateja, on tebe, a čutiš, da sva razočarala drug drugega. Ne vem, če bi sam zmogel kaj takega za svojega sina, če bi ga imel. Da bi bil pred njim neroden in pred mano? Hm. Čemu? Da bi si dokazala, da sva kaj bolj… Slovenca?
Nikoli nisem smučanja niti približno osvojil. Ko sem se dal v smuk prežo, sem vedno pogledal med noge, če sem si slučajno tam pri riti strgal kombinezon. Drsal sem dve zimi ornk, da so me vabili že v hokejsko ekipo, pa me je bolj mikala fuzbalska žoga. Ampak ja. Ko smo šli v tretjem razredu osnovne šole na Ribniško kočo, so nam frocom prepustili odločitev, da izberemo težavnostno skupino. Ker se je meni vseeno navkljub vsemu zdelo, da je moj ata Ingemar Stenmark, jaz pa Bojan Križaj, sem šel v nadaljevalni tečaj. Za ateja! Za familijo! Za narod!
In to z vsemi oonimi. Ki so imeli ta boljše pancarje, vezi pa take, da se je smučka odpela, če si plosknil. Uf. Jaz sem šele dobil prva smučarska očala, oni so že imeli blindirana. Jaz sem smučke tiščal z rokami skupaj, oni so imeli oni elegantni trakec. Iz Avstrije. Isto kot v šoli. Meni so se lomile one voščenke Duga, oni so nastavljali dolžino z Jolly.
Njihove palce so snegu rekle “hvala lepa”, meni je sneg rekel “ko te jebe”. Mislim, da je to bil moj največji polom v prvem delu osnovne šole. Travma. Še danes. Kaki focn v fris. Vsi so me čakali, se guzili s svojimi perfektnimi zavoji [to je bilo še pred curving smučkami] in mi vselej pobegnili. In ko so me zehajoče in živčno čakali v vrsti, sem se praviloma zaletel naravnost vanje, ko se je mentor, ki je sicer videl, da se mučim, a ni imel srca rečt “alo pubec, ti si bolj za sanke al pa vrečko”, potrudil z “Jaša, saj ti gre, samo daaaaaaj….” Je že bilo prepozno. Jebiga. Dras! Direkt vanje!
Ko smo imeli nato v četrtek — saj veš, v petek greš iz šole v naravi naposled domov — še sklepno tekmo in sem jaz tekmoval v, kot bi se temu profi reklo, “prvi jakostni skupini”, sem izbral položnejšo progo. In bil… Ne vem. 52, 68, tam nekje. Groza. Nekje na pol proge se mi je zdelo, da je nekdo stopil za mano in me potisnil. In ker sem za klic domov na telefon na žico prišel na vrsto ravno v četrtek, sem nekako komaj zadrževal solze, tam, za šankom, prav spomnim se koče in vsega… Nisem imel srca povedat’, da bi najraje smučke polomil. Raje sem, ko smo prišli domov, povedal, kako smo v naši sobi postavili ultimativni rekord. “Pa kaj ste čisto zmešani? Kak se niste zadušili?” je kričala mama, ko sem ji povedal, da smo imeli vsi v naši sobi ene-te-iste zokne skoraj celi teden in da smo bili solidni drugi, ker so nas prehiteli v sosednji sobi, kjer si zoknov baje nikoli niso sezuli. Le na radiator smo jih dali potem tretji dan, ker so bile nogavice že vse preperele.
Kasneje se nikoli več nisem oglasil, ko je šlo za smučanje. Na športnih dnevih sem praviloma smučal sam in imel raje dirke sam s sabo. Na sedežnici sem si lagal, kako bom pa zdaj pravilno zavijal. Kot oni v reklami za Nekermann cote. Dejansko pa sem si mislil: “Dvakrat še sedežnica, pol pa hot-dog!” Užival pa sem res iskreno, ko sva šla z atejem na Roglo, saj sem ga imel cel dan zase. Med tednom je delal v Ljubljani in… To je bilo nekaj, kar je bilo najino. Nisva znala smučat, najbrž so se nama vsi režali in kazali s prstom na naju. Ampak jebiga. Pač. Ko sem dobil tisti hot-dog ali pico… In mi je ata razlagal svašta… Sem užival na polno. To je bila moja zmaga! Ata in jaz. Še najbolj pa, ko sva se peljala domov, osvobojena trdih pancarjev in sva poslušala muziko in mi je ata tumbal o Catu Stevensu, Woodstocku in tem. Pancarji? Poslednjič sem jih sezul pozimi 1999/00, v osmem klasu. Ne spomnim se ne dneva, ne trenutka, ne nič. Pa sem nagnjen k velikim gestam. Saj si lahko misliš. Kot ti v Flachau. Ko ti končno rata!
Ko sem jaz obupal nad smučanjem, si ti šele začela!
V gimnaziji sem nato vselej trdil, da je bolje zapravit keš za feršterker in kitaro kot za smučanje. Ker pač… Nisem imel tistih glej-kje-smo-vse-bili izkušenj, ki jih ima folk, ki smuča med gimnazijo in sploh kasneje na faksu. Grejo v Badkleinkirhajm in Francijo in… Potem poslušaš vse tiste zgodbe, ki ti nič ne povejo, oni pa se režijo kot kreteni. In se počutiš, ne vem, kot neki polulani mešanček poleg samih dobermanov. Šele na športnih dnevih v gimnaziji, ko sem šel vselej na pohod [alternativa: smučanje/drsanje], sem našel svojo sredino. Užival sem v tistem lazenju gor. Na borovničke! Ha! Nisem imel špeglov, nisem imel neke posebne bunde, nisem imel vsega tistega, kar bi te naj delalo kul. In takrat nekje, leta 2001, si ti prvič štartala na FIS tekmi, kolikor pravijo podatki in kolegi novinarji. Ko sem jaz obupal nad skijanjem, si ti šele imela iber upe.
Kasneje me je bilo najbolj strah, da bom naletel na punco, ki smuča. Jaz pa kao ne. In ja, tisti dve, resni, sta dejansko smučali. Ampak, hvala bogu, s starši. Ne s tipi, ki so Bode Miller ali Ted Ligety. Ali Boštjan Kline. No, vsaj tako sta mi povedali. Tebi se najbrž zadnji sanja, kako je, če si z nekom, ki smuča, ti pa ne. Groza. Počutiš se impotentno, nesocializirano, neslovensko, revno… In še in še. Če ne smučaš, nisi naš. Ali nekaj takega. Zato sem vse bolj previdno spremljal vsaj smučanje po tvju. Ko sem potem študiral v Ljubljani, sem si posebej naštudiral posebne rituale za januarske presežke, ki so praviloma povezani sicer z moškim smučanjem. Adelboden. Wengen. Kitzbühel. Schladming. Za Adelboden sem recimo sprejel dejstvo, da bo Urban Laurenčič imel vedno raje smučanje kot fuzbal. Da se najdejo taki ljudje. Pazi, jaz. Prisluhnil sem mu… In kupil zgodbo!
In potem Wengen. Tega sem si želel gledat s fotrom in mi je večinoma ratalo. S prstom sem kazal v tv, ko se je vlak peljal čez oni most! Za Kitzbühel pa… Vse odkar je Kristian Ghedina takrat naredil tisto akrobacijo — ko je bil zadnji skok še takšen, kot je bil — , sem se zaklel, da tega ne bom zamudil. Pa sem zamudil tudi kdaj, ne rečem. Ampak še dobro, da sem si to bil rekel, ker če si ne bi… Ne bi nikdar tako zavzeto spremljal Schladminga. Ko sem bil v Ljubljani, sem se naučil nekaj skuhat med obema tekoma. Praviloma v ponvi. Ali pa v toasterju. Pač nekaj. One zmrznjene cordon blue! Ha!
Zato sem našel ljubezen do smučanja, počasi, nazaj. Po svoje. Imel sem travme, saj si lahko misliš. Že zaradi Ribniške, pa potem zaradi dveh punc. In to jaz, ki se spomnim, da je imela Katja Koren številko 66! In vsega kičkanja Tombe in Koširja. Kako sem navijal! Uf! Nikoli pa nisem šel na Zlato lisico. No. Skoraj nikoli. Priznam. Me je sram? Ne, niti ne.
Mi se itak samo štulimo poleg
Ker nisem s tem gor rasel, ker nisem imel te druščine… ker sem znal samo plužit, ker nisem imel prave bunde… Nisem hodil. Do lani, ko sem tja moral službeno [novinarsko]. In ja, na veleslalomu je res bilo krasno. Bog ne daj zato, ker je Tina Maze pred vsemi nami padla na ksiht in si v tisti mučni parsekundni tišini slišal, kako bus #6 speljuje tam pod vzpenjačo… Ne. Zato ker… Je Lisica kao… Pač. Naša. In je res. Pod nosom jo imamo. Zato ko mi je Ana Kobal v nedeljo odgovorila na tvit, da ono, kak lahko gledaš po tvju, sem se ji na pol zlagal, da prebolevam angino. Pa saj jo res. Lahko bi bil tudi mariborski dasa in naknadno nalagal, kako sem itak vedel, da bo slalom odpovedan. Želel sem prit’ v soboto. Res. Pa sem moral na Brnik nekoga pobrat’. Sem pa zate, ne moreš si niti mislit, kak’ hudo fejst, navijal v avtu z Valom 202. Drl sem se, kričal, ihtel. Ni, da ni.
In nato isto doma. Ampak ne, nisem navijal (samo) zato, ker je pač Lisica. Eh! Ne. Tista sobota, tisti 17. januar 2016… Me je… Ne vem. Spremenila? Naredila? Predrugačila? Ko si tam stala in zadrževala solze in je Tomaž Hudomalj nizal tvojo biografijo [in to zelo dobro, mimogrede]… Me je… Prevzelo, oblilo, napalilo. Bila si tista sošolka, ki je bila marljiva, pridna, naravna, nenarejena, iskrena, naša, pa ji je naposled ratalo. Kdo ne bi jokal? Pa za drugo mesto. Kaj šele, če bi zmagala… Pustimo, ja. Viktoria je super dobra. Manjkajo Anna, Tina, Mihaela… Pa jebeš to. Kogar ni… Ga pač ni. Nič manj ni štelo tvoje veselje.
In potem si začela dajati izjave. In… Nisem te poznal. Vedel sem za “Ano Drev, ki tekmuje in je baje še najboljše, kar imamo po Tini Maze, samo niti približno tak dobra”. Ampak to je bilo toooooliko več. Govorila si, ja, z vsakim intervjujem bolj kot navita. Ti. Taka, kot si. Nič narejeno, nič “medijsko zaspinirano”. Ti. Intervjuval sem kar nekaj športnikov, med drugim tudi Elvedina Džinića, svojega soigralca v mladinski šoli NK Maribor [skupaj sva bincala sedem let], ki ga je Matjaž Kek peljal na svetovno prvenstvo. Recimo, Cristiano Ronaldo je najina generacija. Ampak nikoli nisem dobil tistega občutka, veš, hej, ta oseba je pa toliko stara kot ti. Zdi se mi, kot da nisem hotel na obletnico mature. Potem pa pridem tja, po 15 letih, in vidim, vpijem, začutim tvoj uspeh. Ki je samo tvoj. Mi se itak samo štulimo poleg.
In potem slišim, berem, vpijam tvojo zgodbo. Talent. Še večji talent. Rezultati, ki obetajo. Poskušaš še slalom. In potem poškodba. Dva meseca na berglah? Bil sem dva dni na berglah, pa sem mislil, da se mi bo zmešalo. In bolj, kot je uspevalo Tini Maze, so se pojavljala vprašanja, kaj bo pa za njo? Cele plahte v cajtngih, teme v Odmevih in ta jajca. Kdo bo rešil slovensko smučanje oziroma, bolj slovensko, kdo ga je bil zavozil. Mene bi ta pritisk ubil, pa ne v smislu, da bi se zabubil, temveč bi vse oteral v tri pičke materine. Že zato, ker ko danes slišiš “Smučarska zveza Slovenije” najprej pomisliš na kravato, drago mizo in neke žnj tipe, ki jim je pomembno, da so sklepčni, ne pa na sneg, pobočja in smučarke. Ti pa… Si gurala. Pa voziš samo jebeni veleslalom. Jebeni zato, ker je osnovna disciplina, ki jo kao vsi znajo. Si kot zadnji vezni v fuzbalu, ki kao zna nekaj, pa v bistvu ne. Si Sergio Busquets Barcelone. Recimo. Dobra. Samo noben v bistvu ni prišel gledat tebe. Ali pa Denis Rodmann v Chicago Bulls. Pomemben člen, ki mu vsi rečejo, da je pomemben. Ti lepo skoči, poberi žogo, podaj in pol si idi zaradi nas barvat lase ali brcat kamermane.
Za mene nisi niti neposušena sliva
Zato si me pritegnila. Ker si zgodba. In potem še pojava. Športniki ste, jebiga, tudi pojave, kar vam itak najbolj tumbajo sponzorji. Morda ti je Andrea Massi naredil reklamo, ko ti je rekel, da si kot posušena sliva. Ne vem. Za mene nisi sliva. Si višnja, ki jo najdeš med češnjami. Sladka, redka, bordo.
Mene bi Massi, če bi bil v tvojih pancarjih, prestrašil. Sem glasen, znam rečt “ko te jebe”, samo Massi ima pač renome. Ampak ti si šla dalje. Do konca. Še enkrat: jaz sem se leta 2001 lepo zajebaval v gimnaziji, sanjal o niti ne vem čem, ko si ti začela v svetovnem pokalu. Petnajst let kasneje sem jaz tu, kjer sem, ti pa si…
No… Šel sem v soboto na razglasitev na Trg Leona Štuklja in žreb številk. Ko si skočila v zrak, sem vzel telefon ven. Kot veliki oboževalec. Pa sem, glej… Edwin van der Sar mi je stopil na nogo na Wembleyu. Slash mi je rekel, da lahko komot še predebatirava malo v Tivoliju. Videl sem štiri finala lige prvakov v živo, par sto koncertov blizu in daleč… Ampak vedno kot novinar. Nisem se prepustil čustvom. Nisem stiskal selfijev [razen, če so to želeli intervjuvanci oziroma njihovi piarovci] ali fehtal za avtograme. Nikoli. Drugi morda so, jaz nisem.
Ampak v soboto sem pa pismo… Dejansko pri sebi upal, da te nekje ujamem. Da ti vse to povem. Pa sem vedel, eh, kje te ma čas, plus, kaj bo te, Jaša, tebe poslušala, ima svoj lajf, svoj folk, svoje obveznosti… Jaz bi res bil en selfie v tvojem življenju. Zato sem raje šel domov. Gledat Tv Dnevnik na ta dobili-s(m)o-osem-medalj zgodovinski dan. In… Potem… Ti tam! Ne zadaj v bekstejđu, ne v VIPu, ne ne vem kje. Ti tam! Mizo stran, kjer sem stal še deset minut prej. In odgovarjaš na vprašanja Slavka Bobovnika. “Kaj pa nisi počakal!” mi je kasneje rekel foter. Vsi so me imeli za malo čudnega, ker sem zganjal tako evforijo zaradi — tebe. In to res jaz, ki sem moral odgovarjat na vprašanja “pa tebi je koncert Beyonce/Muse/Mumford & Sons še dejansko kul, ko jih tolko vidiš?” Razpičkan sem bil, ker ti nisem mogel povedati — vsega tega.
Hm. Pa zdaj, ko sem naflodral spet preveč teksta… Kaj bi ti v bistvu povedal v živo? Ma, bolj kot to, kaj bi ti povedal, bi se ubadal s tem, kako bi ti to povedal. Da bi res zaštekala. Ne bi te tikal kot novinar. Mi na pamet ne pade. Še Elvedina nisem, pazi, pa sva bila soigralca. Tako pa bi te… Tikal. In ti skušal dopovedat’, da… da… da… Da si moja/naša generacija. Da si vztrajala. Po svoje. Stran od vsega tistega cirkusa. Da si vozila svoj veleslalom. In da so vate verjeli ljudje iz Šmartnega ob Paki.
Aja, Šmartno. Enkrat smo tja, med pripravami kot mulci, šli gledat prijateljsko tekmo. Mislim, da so igrali člani NK Maribor ali mladinci ali pač nekaj. Če sem si dobro zapomnil, ima Bojan Prašnikar bajto za golom? Ali nekaj takega? Enivej, vsi so govorili samo o — Praletu. Ki je že takrat bil legenda, ker je bilo okrog lige prvakov in NK Maribor in to in si lahko misliš/veš hudo boljše, kot jaz. In si lahko mislim… Kako hudo težko je bilo. Nisi zvezda v Šmartnem. Kar je že dovolj velika jeba, da si lahko samo mislim, kako je Luki Prašnikarju, ki igra za Rudar Velenje. Potem pa še — Tina Maze?
Kot da bi navijal zase
Ti pa… Si vztrajala. Ne vem, kako. Ne vem, zakaj. Ne vem, čemu. Pa bi rad vedel. Ne ker bi bila boljši nasvet od vsakega horoskopa. Eh! Ampak že tam v Flachauu si bila… Tako stvarna, tako naša, tako… Prepričljivo realna. Saj ima tudi tvoja bunda milijon tistih sponzorskih flekov. Ampak tvoje solze, tvoje besede… In potem si prišla v Maribor in naredila, kar si naredila. Jaz sem rekel fotru in mami, da boš razturala. Navijal sem za tebe bolj, kot če bi bil pod Pohorjem. Ja, vem, v živo je vedno bolje, ampak lani na Lisici sem spremljal vse, samo poteka tekme ne. Enako v Planici. Slabše in manj vidiš. Drl sem se doma in navijal zate. Ker si… Kot da bi navijal zase. Pa ne sebično, temveč za svojo generacijo. Za nekoga, ki se ni šel medijskega cirkusa, ki se ni gural, komolčil, prepiral… Pa ne pravim, da je Tina Maze to delala, kot bi morda kdo razbral. Eh! Super zanjo, tudi zanjo smo kričali. Ampak ti? Ti si… Kot jaz? Boriš se, vztrajaš in verjameš.
Zato si mi ti dala nekaj več. Inspiracijo. Da bi našel nekak tvoj kontakt in te prosil za intervju… In upam, da te kdaj bom. In ja, vem, ne bo mi najbrž ratalo iz tebe spravit tega, kar nosiš v sebi. Morda vidim v tebi preteran ideal… preveč, preterano, prehudo. Ker vem, kako je, ko mene nekdo to sprašuje. Ne gre. Ni tako izi. Razen če osebi blazno zaupaš in verjameš in jo, po možnosti, poznaš še iz časov, ko si bil “niko i ništa”. In ti si to bila točno to za večji del Slovenije, kar vidiš zdaj, ko te poznajo/mo vsi, ki nismo vedeli niti blizu, da si bila prej najboljša dvaindvajseta v Mariboru. Zame pa… Morda si mi bila všeč ravno zato, ker… Ne vem. V tisti zeleni bundi. Brez make-upa. Ne vem, nisem modni guru. Pač, ne vem, zakaj bi v takem trenutku pomislil, da nujno rabiš stilista. Ne ti. Ti pa res ne. Ti rabiš samo ta svoj nasmeh in svojo iskrenost.
Ker si, še enkrat, tista sošolka. Pred nosom, pa je nisi videl. Naša generacija, ki nima glasu, prihodnosti ali neke vloge. Smo, pač. Dobri v nečem, ampak niti dovolj niti premalo. Guramo. Razmišljal sem po tistem tvojem drugem mestu v Flachauu o tebi. Ne tako pozorno kot ta vikend, ampak preizprašal sem se o svojih sanjah iz leta 2001. Kje sem bil, kdo sem bil, kaj sem bil. Torej moj drugi letnik… Zima… Hm. Želel sem si, da bi si nekaj res želel. Recimo ljubezen. Ali pa neko stvar. Kasneje sem našel novinarstvo in pisanje. In tudi ljubezen. In izgubil oboje. Zdaj pa iščem na novo. In veš, kdo mi zelo pomaga? Ti.
Spraševal sem se — in zato je tole pismo tako dolgo, kot je — , kako to dobit’ nazaj. No, potem ko sem enkrat nehal iskati krivce in to. Saj veš, kako je. Najbrž precej bolje od mene. Le da ti si vztrajala pri tem bolje in… Bi se te jaz kvečjemu na dolgi rok le “sposodil” za tekst, pismo, kolumno. Kot nek ideal. Kar vem, da nočeš bit. No, “vem”. Ugibam. Deluješ tako (nad)naravno, preprosto, iskreno. Zrelo? Recimo, čeprav vizualno res deluješ kar nekaj let mlajša — prosim, to vzemi kot iber kompliment.
Oprosti, da nisem podprl tvojega uspeha v Torinu
Predolg sem, oprosti. Pač, rad bi sestavil ultimativno pismo, ki bi ga prebrala cela država. Levi, desni. Mladi, stari. DIrektorji in brezposelni. Nosečnice in geji. Pikadomojstri in smučarji. Kar bi bilo sebično, ono, nabijal bi si rad klike na uspehu Ane Drev. Res ne. Reeees ne. Res. Ne. Rad bi se ti čim bolj priklonil in ti povedal vse tisto, kar sama itak veš in tvoji bližnji in tvoji orto feni in Šmartno in… Oprosti, da nisem bolj podprl tvojega uspeha v Torinu. Ne vem, kako bi takrat to storil, ampak ja. Moral bi. Deveto mesto ni švoh. Kot tudi drugo ni. Za mene si zmagala. Si pa lahko mislim, da bi rada dejansko zmagala. Kot Boštjan Kline, ki je bil nekaj časa res vodilni. In ni ratalo. Pa spet: pustimo, kdo manjka.
Zame nisi le številka. Nisi le slovenska alpska smučarka. Nisi le Ana Drev v zeleni bundi. Si… Več kot inspiracija. Si hkrati moj navdih, še bolj pa slaba vest. Garala in vztrajala si petnajst let [profi kariere plus še otroštvo]. Nočem te povzdigovat v zvezde in preterat, čeprav to rad počnem, ker še raje podaljšujem lepe trenutke.
Tisti, ki me kao poznajo, bi rekli, da sem se spet zaljubil kao. Eh. Kak. Če te ne poznam. Nisem se niti zaljubil v tvojo zgodbo. Objemam pa jo. Jemljem jo za svojo. Naspidira me. Morda bi rad vedel ozadje, pa v bistvu ne bi, ker ne bi rad zrušil ideala. Ker trenutno si točno to, draga Ana Drev. Ideal vsaj zame in za to, kar si jaz razlagam pod “naša generacija”. Ker smo morda Štajerci taki? Ne vem. Vem pa, da mi je par ljudi recimo namignilo, ono, zdaj, ko polnijo Tivoli, pa je band Mi2 pun keša… Kako naj bi jim pojasnil? Tudi če so, hvala bogu! Kdo, če ne oni. 20 let in jim rata? Še vsak bi jim moral stisnit petko! In enako velja zate. To je Slovenija. To smo mi. Kao. Jaz bi rad bil. In verjemi, si mi dala ornk štikl inspiracije. Rad bi… Ne bom napisal javno, kaj vse bi. Tebi je to uspelo. In si ultimativna inspiracija, navdih, zagon.
Zato… Bravo, Ana. Hvala, da si. Sem tvoj iber navijač. In si moja inspiracija. Si vse, kar bi lahko bil in kar še morda bom. Ne prenesem, ko poslušam „saj si še mlad“. Neee! Nehal bom iskat izgovore. Nehal bom zapravljat keš. Nehal bom bluzit. Nehal bom to, nehal ono. Tu sem že in to zna vsak. Zdaj si pa želje pišem na list. Kaj bom. Kako bom. Kdaj bom. Ker če lahko Ana Drev dočaka… Zakaj ne bi še jaz? Ne zaradi tebe. Zaradi… fanta, ki je imel rad smučanje zato ker… je z atejem jedel pico. Rad bi našel spet… tisto dobro. Tisto, zaradi česar vztrajaš.
In to je uspelo tebi. Ne nabit slabo vest. Ali mi dala neko tv inspiracijo. Ne. Nisem zdaj na kavču navdušen, dokler ne bomo vsi pozabili nate. Zaljubil sem se. Res ne vem, v kaj. V to… željo in voljo. Da nikoli ni prepozno in da je 15 let truda vrednih za par sekund sreče. Ki jo lahko deliš. Ti z narodom. Jaz pa upam da vsaj s tabo.
Hvala ti, Ana Drev!