Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:1]

Muka. Res. Ena. Sama. Muka. Taka muka, da nihče najbrž ni bil povsem prepričan, ali si res želimo vsi skupaj, v tistem mokrem, vetrovnem mrazu, še sodnikovega podaljška. Še malo… Muke? Ali pa naj bo raje čimprej konec tega… tega… tega mučenja žoge, oči in možganov? Grotesknih 0:0. Ena tistih tekem, ko zna fuzbal kravžlati možgane, skakati po živcih, spreminjati navijače v zafrustrirano množico.

No, Damir Skomina je Mariboru, Celju in občinstvu ponudil še tri minute fuzbala. Še tri minute, da Maribor od nekod, nekako, nekje pričara gol. Ali pa da se Celjani vsaj ubranijo. In ravno takrat se je navijač, ki v zadnjih vrstah zahodne tribune Ljudskega vrta, tam pod novinarsko tribuno, ne slovi ravno po optimizmu, vsekakor pa je v svojih krikih običajno luciden, česar smo že vajeni, zadrl: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

FullSizeRender (3)

Dve minuti kasneje je dobil odgovor on in šest tisoč drugih, ki s(m)o prezebli čakali, kaj se bo zgodilo v uvodu spomladanskega dela prvenstva. Odgovor, ki smo ga prej gledali prek YouTube prenosov tekem, s katerimi NK Maribor skrbi, da navijači vidijo vse, tudi vse tisto, česar morda nekateri v klubu ne znajo ali nočejo videti, smo zdaj dobili v živo. Milan Spremo. 0:1. Marko Šuler je akcijo spremljal kot vsi mi. In se na koncu prijel za glavo. Erik Janža je akcijo pospremil s tekom srednjega tempa, čeprav je ravno on zapravil žogo. Ni čudno, da je po tekmi pred medije stopil samo Jasmin Handanović. Pri golu ni mogel nič. Ubranil je, kar je lahko, večinoma pa gledal, kako žoga ne gre nikamor.

Navijač na zahodni tribuni: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

Nič. Odgovor je jasen. Krunoslav Jurčić je v Turčiji začel očitno podirati vse, kar je tako (visoko)leteče zgradil jeseni. Na svoji petnajsti tekmi PLTS je sicer izgubil šele drugič, vendar ta poraz je prišel v najslabšem času [pred derbijem] in na najslabši možen način: niti Jurčić točno ne ve, zakaj je bila njegova ekipa tako brezzoba.

V osnovi resda šteje rezultat in Maribor je proti Celju izgubil [0:1], šele četrtič v 23 krogih, kar ni nezanemarljivo. A resna težava je, kako je izgubil. Brezidejno, medlo in predvsem mučno. Težko bi rekli, da nogometaši niso bili pri stvari ali da niso bili psihično dobro pripravljeni. Na tekmo so bili, kot je poudaril Krunoslav Jurčić, morda še preveč osredotočeni. No, Jurčić je uporabil besedo “opterećeni“, kar bi lahko najbolj ustrezno prevedli v obremenjeni. Toda obremenjeni s čim? Jurćić pravi, kot piše SN Portal, da je storil vse, da igralci ne bi razmišljali o minusu točk, o derbiju, o tem in onem. Kaj jim pa pravi okolica, lahko le ugiba. Umik v karanteno, v hotel Betnava, na oni breg Drave, očitno ne pomaga. Igralci, ki imajo za slovenske nogometne pojme ne samo vse, temveč raj, so bili vendarle obremenjeni. Zdelal jih je pritisk? Ekipo, ki je igrala v ligi prvakov? Je 6.000 gledalcev preprosto preveč?

(Pre)stari, (pre)počasni, (pre)utrujeni

Že poletne priprave niso prinesle želenega. Ampak čeravno se ponujajo primerjave z Antejem Šimundžo, je bolj skrb zbujajoče to, da se Maribor na lastnih napakah praktično ničesar ne nauči. Če je bil cilj priprav ugotoviti, da sta Dnipro in Esbjerg boljša enkrat, učinkovitejša in močnejša kluba… In da je Astana vse to dvakrat… Rotacija je bila na pripravah najprej hokejska [najprej prvih enajst, potem drugih enajst], nato pa so v zgoščenem ritmu igrali zdaj eni, zdaj drugi, vsi skupaj pa so – sploh, ko so se prišleki Valon Ahmedi, Matej Palčič, Amar Rahmanović in Denis Šme poškodovali – vedeli, kdo bo na koncu igral.

Resda Jurčić ni imel izbire na desnem boku. Pa saj Aleš Mertelj je svoje solidno opravil, kakor pač ve in zna. Korektno. Ampak staviti pri takem kadru na tako tanko varianto po odhodu Petra Stojanovića? Ko je Erik Janža enkrat jeseni dobil priložnost, se zdi, kot da ni internega boja z Mitjo Vilerjem, ki ima boljši predložek, a počasnejši tempo. Davek je bil viden v soboto. Maribor je zmogel le igro po bokih, pa še tam so letele dooooolge diagonale iz ene na drugo na stran.

Prvi polčas je bil za… No, ne ravno za pozabo. Ker je to prva tekma po pripravah, bi Maribor proti Celju moral pokazati več. ALi pa vsaj dovolj. Razpored pripravljalnih tekem je sicer bil smiseln, saj se je težavnost tekmecev stopnjevala, vendar Maribor se je Celja lotil, kot da bi nova igral z Esbjergom, Astano ali Dniprom. Prepočasi in predvsem brezidejno. Kombinacija Željka Filipovića in Marwana Kabhe se že jeseni ni obnesla in po takem polčasu je resno vprašanje za Krunoslava Jurčića, zakaj vztraja pri postavi, ki upočasnjuje igro.

FullSizeRender (5)

Zakaj sploh taka taktika?

Največji paradoks pri neumornem teku, kričanju in vriskanju Krunoslava Jurčića je, da se v to pozicijo spravi sam. No, ob predpostavki, da je seveda samostojen pri svojem delu [pa tu ne mislim na nasvete Saše Gajserja]. Njegov stil je resda na trenutke sila karizmatičen, vendar ko karizma preskoči tanko linijo in Hrvat manično skače… Vprašanje, če bi takrat Petar Stojanović na derbiju reagiral, kot je [in dobil iber kazen], če ne bi videl, da trener počne podobno.

Jurčić bi lahko že na pripravah videl, da ima resne težave v sredini. Lahko upa, kolikor hoče, najde tekmece po celi Evropi, a dejstvo je, da Željko Filipović na tej poziciji ubija igro. Ni ne branilec ne igralec sredine. Še bolj kot zgrešene podaje so škodovali pozni štarti v obrambi, kar je Celju omogočalo protinapade, ki jih niso izkoristili. Dare Vršič že dolgo ni več igralec, kakršnega so Jurčiću najbrž opisovali. Marcos Tavares se v tej taktiki na koncu neumorno vrača po žogo in izgubi vso energijo. Nekaj jo nabere sicer, ko čaka [kot vsi mi], da si Agim Ibraimi nastavi svojo žogo… Poškodbe so resda onemogočile, da bi Maribor dobil nekaj svežine in novih rešitev. A vendarle, Maribor je drugouvrščeno moštvo lige, ki je letelo po igrišču jeseni. Kam je šlo to moštvo? Jurčić bi ga po sobotni tekmi zamenjal. Ampak ne Kruno, njegov brat, kot je povedal na tiskovni konferenci.

Krunoslav Jurčić pravi, da v te igralce verjame, a videti je bilo, da ti igralci kar naenkrat ne verjamejo več vase. Pa ne pomagajo ne karantena ne oddaljena Turčija ne slastna kosila v Novem svetu ali Rožmarinu in nasploh najboljši pogoji v ligi. Jurčić je jezo publike nekajkrat že občutil in skušal apelirati, naj vendarle podpirajo njegove fante. A ko ti znajo žogo podati le nazaj, ko se mudi in voda teče v grlo… Je spodbujati težko. Zato se je Jurčić zdaj postavil v podobno situacijo kot Šimundža pred jesenskim derbijem v Ljudskem vrtu.

FullSizeRender (2)

Rodrigo Defendi & Marko Janković

Med vsemi okrepitvami smo lahko videli le novega branilca. Kaj smo ugotovili? Okej, boljši je od Abela Giglija. Vendar ob novi vesti, da je par mesecev pred podpisom nove pogodbe Aleksander Rajčević znova poškodovan in da Denis Šme na pripravah, kolikor smo ga lahko videli, ni ravno blestel, Defendi ni ultimativna rešitev, temveč še eno krpanje na poziciji, ki bi nujno potrebovala ravno to. Rešitev. Mario Brlečić je Defendija v prvem delu enkrat pošteno nasmodil, enkrat je bil Defendi povsem iz pozicije, z Markom Šulerjem pa se ne ujame, kar gre bolj na rovaš vnovič nenatančnega Šulerja. Počasi bo vprašanje tudi, ali ni nemara v obrambi pri iskanju stabilnega partnerja težava tudi v Šulerju, ki po vsaki večji individualni napaki pokaže nekaj soigralcem, nič krivim, nič dolžnim. Za začetek ne bi bilo slabo, če bi se nekdanji reprezentant obrnil, ko ga Jurčić trikrat na glas pokliče. Ali da bi ostal na nogah v dvobojih z igralci tipa Danijel Miškić. Njegovo komandiranje soigralcev je postalo ne samo očitno, temveč kontraproduktivno. Šuler ima pač že sam dovolj dela [veliko si ga naloži sam].

Čeprav je v klubu že od poletja, je sorazmerni novinec še vedno Marko Janković. Mladi črnogorski reprezentant je gotovo najraje videl slovenski potni list Agima Ibraimija, saj ima zdaj večjo možnost, da pride v kvoto tujcev [Welle N’Diaye, Sintayehu Sallalich, Marwan Kabha]. Dosedanjim 28 minutam iz tekme 11. kroga proti Domžalam je dodal še pol ure proti Celju. Zakaj? Jurčić ni želel pojasnjevati menjav [razen Tavares/Bohar], zato lahko le ugibamo, kaj je želel doseči z Jankovićem, ki je zamenjal Kabho. “Iskal sem igralca s potezo več,” je najbrž alibi, ki ga lahko upravičimo z dejstvom, da se je Janković znašel višje, a z žogo tudi ni zmogel kaj prida več kot Kabha. Seveda bo zadaj na priložnost čakal tudi Valon Ahmedi, ne nazadnje bi tako pozicijo lahko izpolnil tudi Damjan Bohar, nekje na sredini bo prostor iskal tudi Amar Rahmanović.

File_001

Kapušinov odkriti optimizem

Ko je Iztok Kapušin prišel na Areno Petrol, ki je bilo daleč od moštva, ki je dalo lekcijo ravno Maribora v polfinalu lanskega pokala, se je mučil s končnicami. Če je omejil število porazov [na 14 tekmah zgolj trije], je šele počasi nabiral točke in Celje spravil na šesto mesto, ki ga bodo Grofje držali, kot kaže sedaj, še vsaj en krog. Po odhodu Simona Rožmana smo se spraševali, ali se bo Celje igralo, da bo prvič izpadlo iz PLTS – kot se je lani Gorica. Bili so več časa v nevarni coni, na dnu, kot Krško. Ko sta odšla še Ivan Firer in Valon Ahmedi, je Sebastjan Gobec, športni direktor, vseeno ostal prizemljen. Vsi ostali so šli še dlje. Videlo se je, da Celjani verjamejo, kako lahko iz pompoznega Ljudskega vrta odnesejo… Vsaj nekaj.

“Na koncu morda tudi nismo najbolj zasluženo zmagali,” je odkrito priznal 41-letni trener. Pohvalil je svoje moštvo za upoštevanje njegove precej bolj izdelane taktike – do 60. minute, ko je bil izključen tragični junak Marko Pajač. Z naskokom najboljši nogometaš Celja, ki pa mu je zmanjkalo pri zaključku oziroma je bil Jasmin Handanović na mestu. “Čvrsto in agresivno z nekaj sreče – zadel je rezervist Milan Spremo,” je povzel Kapušin. A proti koncu tiskovke se tu ni ustavil. Čeprav je Celja vedno manj [Verbič, Firer, Ahmedi, Bajde…], še vedno verjame, da bo njegovo moštvo poleti znova igralo v Evropi. “Pokazali smo, da imamo kvaliteto. Želimo konkurirati Gorici in Zavrču za četrto mesto, za Evropo, imamo še pokal…” Res je. Celjane, ki so v zadnjih petih letih kar trikrat igrali v finalu, a vsakič izgubili, čaka še polfinale z Domžalami. Kapušin je pametno menjal zlasti spredaj, da je lahko izvajal še višji pritisk v drugem polčasu, kar je Mariborčane še posebej mučilo. Kapušin je letos že izločil Olimpijo iz pokala in zdaj nasmodil še Maribor.

FullSizeRender

Novi glasbeni uvod, dober obisk

Napoved res dobrega obiska se je uresničila. Niti vreme – par minut pred tekmo je še deževalo, nato je pa nesramno pihljalo – ni moglo uničiti te silne mariborske želje po fuzbalu. Paketna prodaja se je tokrat obnesla, saj je pokazala predvsem, kako zelo Mariborčane zanima – Maribor. In ne drugi klubi, kot se to rado primeri v PLTS, ko obisk variira glede na renome tekmeca, ne pa glede na formo lastnega kluba [najboljši dokaz sta bila jeseni Domžale in Gorica]. Vreme, na srečo, letos ni skisalo ali zasnežilo uvodnega kroga. ,

Še največja pozitivna novost/sprememba je prišla iz zvočnikov. Če se zgolj tisti klasični bobnarski intro, ki se v kar nekaj letih nikdar ni povsem obnesel, da bi Ljudski vrt spremenil v ogenj in kaos Južne Amerike, je akcija Radia City, ki je ves teden vrtel različne priredbe navijaške pesmi Vijolčna je ljubezen večna, tokrat resnično uspela. V prvem polčasu se je ponudila rockerska varianta The Sticky Licks, mariborskega garažnega miksa Rolling Stones in Psihomodo Pop, v drugem pa bolj domača viža Ansambla Poskok, ki je sicer ponudila občinstvu nekaj pozibavanja, ki pa se ni preneslo na teren, saj je Maribor v drugi del krenil še manj animirano kot v drugega.

Kresala pa so se mnenja – tako, preko palca – na stadionu med dvema taboroma: prvi je želel igralce nagraditi z aplavzom in jim oprostiti slab dan v službi, drugi je igralce nagradil z žaljivkami, žvižgi in še čim. Viole so si tokrat vzele zgolj akademskih pet minut in proti koncu zelo stopnjevale tempo, gradile moment in precej utišale žvižge – dokler niso priletele baklje na igrišču, kar je z dvignjenimi rokami in vidnim neodobravanjem pospremil novi slovenski državljan Agim Ibraimi. Na koncu pa tokrat klasični uvod z juga za derbi “j… Olimpijo….” ni zazvenel ravno kot nekaj, kar bi vsi željno pričakovali.

FullSizeRender (1)

Komentarji

komentarjev