Zdaj si pa predstavljajte. Na eni strani mega, iber, super-duper talentirano dekle. Ni, da ni. Vse zna. Nastop na božičnem koncertu v top angleščini s tako interpretacijo, da ti gre na jok od sile? Check. Interpetacija ta hudih muzikalov? Itak. Miganje s koleni, poplesavanje, prodoren glas, vse to v svetlikajoče utripajočih ugicah? Ja pa iii. Mrzel, leden mimohod kot Bela kraljica v Alici v čudežni deželi [English Student Theater]? Brrrr, da te nazebe, tako prepričljiva. In potem še tole, kar sem videl v nedeljo na premieri Gledališča Gnosis. Ker sem se štulil, da sem prišel do svojega priljubljenega zica v Amfiteatru II. gimnazije, sem seveda ostal brez letaka. Kjer je vse lepo pisalo. In to sfalim jaz. Pisec.
Živalska farma je eno bolj nazornih, direktnih, neizprosnih del. Spomnim se, kakoo sem jo čital takrat, ko je izšla z Delovimi vrhunci stoletja. Fultrefer od distopije. George Orwell, eden in edini. Okej. Predstava, ki jo je – to sem vedel – režiral Svit Vurberški, je v dobri uri zradirala kakršno koli upanje, da bodo vsaj živali, če ne ljudje, našle nek sistem pravil, kjer bi bili vsi enakopravni. Ja pa ja. Pozabi, Miki. Nizanje scen, kot da bi spet stopili v svet diapozitivov [mlajši, vprašajte starše, kaj so diapozitivi ali pa si poglejte tale nadroljan klip, presežek tv serije Mad Men / Oglaševalci], deluje ravno prav silovito, a hkrati povezano, da poante ni težko zgrešiti. Za srednješolsko gledališče taki šus, da ti ostane še par dni v glavi. Igra, režija, dramaturgija, tehnika, scena, kostumi, glasba… Od ruske himne do Kalinke. Bamf, bum, dras! Trofi te. Ne moreš mimo.
Skoraj čisto nabit amfič je iber ploskal. Jasno. Čeprav je po svoje težko ploskati dejstvu, da bi še živali zajebale, če bi se šle politiko, pa magari na farmi. Ja, Orwell je bil znalac. Ni dileme, Živalska farma [1945] je eno izmed največjih del svetovne, ne le angleške književnosti. Podpišemo vsi. Razen morda Stalin. Pa dobro… Okej. Nisem šel na kanapeje po predstavi. Zradiral sem dol po štengah. In potem vidim plakat. Prvič. Rdeča svinja. Oink, oink. In potem napis. Sarah Marn Ženko po Georgeu Orwellu. O. Moj. Bog. Ne. Pa ne more bit’. A-a. Ni šans. Kaj? Pogledam še enkrat. Sarah Marn Ženko po Georgeu Orwellu.
Ha? Pa ne no. Punca, ki je komaj v drugem letniku srednje šole, in me je tako navdušila že v predstavi Alica v čudežni deželi [intervju z Alico / Rahelo Horvat Toš lahko preberete tukaj], se je zdaj lotila še dramatizacije in dramaturgije? Pa dobro, no. Ko sem jaz hodil v gimnazijo, takih multikulti talentov ni bilo. Ali pa sem se prepričal, da jih ni bilo? Ni pomembno. Pobiral sem brado iz tal. Kako je mogoče, tako mladi talenti, pa toliko… Vsega. In potem nekako nafehtam Sarah [ime Sarah se, če še kaj obvladam slovenščino, sklanja po tretji ženski sklanjatvi, kot Ines / Iris, in tako bo sklanjana tudi v tem tekstu] za intervju. Bal sem se, da bo krhko, preplašeno… Odklonila. Kajti ko sem jo ogovoril po božičnem koncertu, iber prehvalil njeno interpretacijo, je bila tako… Plaha bi bil preveč miškast izraz. Previdna, bi morda bil pravilnejši.
V svojem otroštvu sem spoznala kar nekaj prašičkov, hišnih ljubljenčkov namesto psov, ki so se recimo zmeraj obrisali, preden so vstopili v hišo.
In tu zdaj pride drugi, manjkajoči del iz uvoda. Na eni strani punca, ki je povrhu še akademsko iber naduspešna in te povozi s svojim zrelim razmišljanjem. Na drugi pa to nežno, krhko, mirno, neizstopajoče bitje. Ki sicer, toliko pa pove bolj hitro kot na glas, res hitro in veliko govori. Ja. Veliko pove. Zelo. Veliko. Pove. Po intervjuju sva čebljala še in še in še bi jo lahko poslušal. Stara je šestnajst let, za njo je prva dramatizacija, ki premore polni šus intrigantnih, neizprostnih, živalskih, a tudi življenjskih, moralnih, etičnih dialogov. Sarah Marn Ženko je podala žogo Georgu Orwellu, kot Neymar in Luis Suarez žogo podajata Lionelu Messiju. Evrogol.
Opomba: Predstava gledališča Gnosis je na sporedu za zdaj planirana za danes [10. marec, 19.00], ter 25. in 26. marca, vse predstave pa bodo v Amfiteatru II. gimnazije Maribor.
Kako velike svinje smo ljudje?
“Ne verjamem v belo in črno, ne verjamem, da je nekdo čistokrven prasec, nekdo pa čistokrvna miš. Vsak ima nek prostor, v katerem zna biti bolj domačen v svinjaku, in prostor neke urbane, meščanske hiše. Ampak tako zelo in vse bolj opažam, koliko vpliva okolje, v katerem smo vzgojeni. Če imaš ugodne pogoje, postlane z rožicami, lahko lažje razviješ svetlejši del sebe. Kot da bi ti bilo v življenju bilo pogledano skozi prste… O tem sem ravno razmišljala… Kako očitati nekomu, da je slab človek, ki je zabluzil življenje, če je imel pa res grozno otroštvo? Sicer pa… Ljudje smo ena najnevarnejših živali.”
Vztrajaš torej, da smo ljudje živali?
“Da.”
Zaradi Charlesa Darwina?
“Tudi [smeh].”
Kaj ti zdaj, ko si obdelala Živalsko farmo, pomeni, ko nekdo nekomu zabrusi “ti si pa taka svinja”?
“Spomnim se najprej na umazane svinjske parklje, ki so povrhu še tako okorni. Tako skušam to razumeti, le z okornimi parklji lahko nekoga tako kruto raniš z vulgarnostjo.”
Torej ne samo v predstavi, kjer si igralci okorno podajajo steklenico, ker imajo parklje, dejansko v vsakdanjem življenju vidiš, kako imajo nekateri namesto rok tu in tam – parklje?
“Ja, ker se takrat vidi, kako zelo grdo in okorno delujejo takšni ljudje; če ne navzven, pa zagotovo navznoter. Živali v predstavi so poosebljene, kažejo bodisi na specifično zgodovinsko situacijo (padec ruskega carja) ali pa na povsem vsakdanje obnašanje, pokažej0 pa še bolj na to, koga bi se morali bolj(e) čuvati.”
Svinje so sicer med najbolj inteligentnimi živalmi, a imajo v vsakdanjem jeziku negativno konotacijo. Zakaj misliš, da je Orwell na vrh vseeno postavil svinje?
“Mogoče, ker se svinja povezuje z nečim umazanim, kar je svojevrstna krivica, saj so svinje v določeni meri zelo snažne živali, če jim daš prave pogoje. V svojem otroštvu sem spoznala kar nekaj prašičkov, hišnih ljubljenčkov namesto psov, ki so se recimo zmeraj obrisali, preden so vstopili v hišo. Zgodovinsko gledalo pa so bile svinje v svinjaku in ta slika se je kmetski populaciji precej bolj vtisnila v spomin.”
Moram vprašati. Na kolinah si bila kdaj?
“Ne, nikoli, povrhu sem vegetarijanka [smeh]. Diana, rimska boginja lova, je vsako žival poljubila, posvetila, preden jo je ubila in nato ‘uporabila’ vsak del te živali. Ta varianta se mi zdi še najmanjše zlo. Pripovedali so pa mi, ja, kako je na kolinah. Že med opisovanjem in oponašanjem sem vohala tisto kri… Joj, groza.”
Ko se nekdo loti Živalske farme, je prednost ali slabost, če je vegetarijanec?
“Pri mojem delu me ne smejo ovirati moja prepričanja, razen če bi bila ta zelo blizu Orwellu. Prebrala sem njegov komentar farme in se bolj želela približati temu.”
Moja generacija je Živalsko farmo spoznala, ko je Delo izdalo knjigo v svojih Vrhuncih stoletja. Kako si ti, še ne šestnajstletno dekle, sploh prišla na idejo, da bi distopično novelo dramatizirala za gledališče?
“V stik s knjigo sem prišla pred dvema letoma, ko mi je brat David podaril knjigo za rojstni dan – v originalu. Prebrala sem jo vsaj sedemkrat [smeh]. Tako globok pečat je pustila, a sem jo nato vseeno odložila, ker nimam še te navade, da bi se vseskozi vračala k nekemu delu. No… V svoji sobi imam kakih pet metrov dolgo vrvico, kamor obešam listke s citati iz knjig.”
Čakaj… Zaradi motivacije pred kontrolkami, premagovanja pubertete ali vzpodbujevanja kreativnosti?
“To zadnje, haha. Nikoli namreč ne bom imela priložnosti, da bi se z večino avtorjev, ki jih berem, lahko dejansko pogovarjala. Že zato, ker je večina pokojnih [smeh]. Najbolj se jim lahko približam, če si njihove misli izpišem in jih nato jemljem kot nasvete, kot nekaj, kar mi lahko stoji ob strani, kot varno zavetje.”
Moj edini napotek sami sebi je bil: povej zgodbo, povej zgodbo, povej zgodbo.
Sarah, vse lepo in prav. Samo pri šestnajstih letih… Obešati Orwella na žnuro…
“Hahaha, razumem. Pa saj… Edini citat, ki sem si ga izpisala iz Živalske farme, je bil tisti, kako so vse živali sodelovale pri osnovnem uporu.”
In potem si šla sama do režiserja, do gledališča Gnosis. Dober dan, jaz bi pa naredila dramatizacijo Živalske farme?
“Joj, ne! Hodila sem v poletno gledališko šolo Gnosis, kjer mi je Svit Vurberški, vodja gledališča, rekel ‘ej, Sarah, bi ti naredila eno dramatizacijo zame’. Ni pa še točno vedel, kaj. Večkrat sem ga zavrnila, nato je prišel na idejo z Živalsko farmo in mi dal na voljo en mesec.”
Čakaj, čakaj, izi, oooo. V enem mesecu si napisala celoten tekst?! Saj ne rečem, Živalska farma je relativno tanka knjiga, ampak saj najbrž prej nikoli nisi delala dramatizacije?
“Imela sem samo en mesec časa, ja, ampak najbrž sem vse skupaj napisala v treh dneh. Poleg tega smo imeli v tistem obdobju še intenzivne vaje z EST, zato sem do dveh ponoči pisala to stvar. Če se kaj ni izšlo, kot sem mislila, da se bo, sem krivila pomanjkanje spanca [smeh]. Večkrat sem mislila, da bom obupala. Ves čas sem razmišljala, kako bom Svita poklicala in mu rekla, da se tega ne grem. Ne, ne in ne. Na koncu pa sem s koščkom papirja, novim delom, stala pred njegovo hišo in sva šla skozi.”
![Sarah kot Bela kraljica [Foto: Matevž Rudl]](http://urbani.si/wp-content/uploads/2016/03/EstAlice_Rudl-1466.jpg)
“Letos ga imam, da, to sem podarila nekako sama sebi. Z osnovno šolo sem videla morda tri, štiri predstave, gledališče sem še najbolj spoznala z EST – šolo muzikala, a tisto vendarle ni klasično gledališče kot Gnosis. Sicer pa sem doslej prebrala le Antigono in Kralja Ojdipa za spis ter Plešasto pevko.”
Mimogrede, kakšno oceno si dobila za spis o Antigoni in Ojdipu? Jaz sem dobil komaj tri…
“Do sedaj je bilo še vse pet (smeh).”
Ampak to so tri res orto trde drame. Če je že Antigona en sam pogreb, je Kralj Ojdip še manjši žur, Plešasta pevka pa sesutje ravno tovrstnih dram. En sam safer, skratka.
“Antidrama in dve najbolj klasični drami, da. Ko sem končala z Živalsko farmo, se nama je pridružil še scenograf David Mohorič in kmalu zatem sem na vse skupaj pozabila. Ko se je Gnosis začel dobivati oktobra – so vestni, veliko delajo -, sem že pozabila, da sem to sploh napisala. Svoje delo raje pustim na strani, ko nekaj narediš, nekako pustiš. Zato me je tako šokiralo, ko sem videla prizor s konjem Boksačem, ki se zgaran zgrudi, sem se spomnila, kako sem jokala že, ko sem ta del pisala na morju.”
Koliko je bilo umetniške svobode? V predstavi namreč dobijo vidnejšo vlogo živali, ki jim je Orwell namenil manjšo vlogo, skoraj nikjer ni ljudi, povrhu je v vaši predstavi zdaj kmet Kranjc.
“Ah, umetniška svoboda? Moj edini napotek sami sebi je bil: povej zgodbo, povej zgodbo, povej zgodbo. Nič ne smeš izpustiti, ker je vse pomembno. In to je bil namen Orwella, da poda zgodbo razvoja stalinske Rusije. A čeprav je knjigica tanka, bi na odru vse skupaj trajalo vsaj tri, ne pa eno uro. Opazila sem, da sta bila vran in mačka v knjigi pač… Tam. Da nekaj povesta. Nimam pa nobene tehnike, po kateri bi delala. V nobeno šolo pisanja nisem šla [smeh].”
Skušal bom vprašati čim manj… Politično. Predstava se začne s krsto, na kateri je zastava nekdanje Sovjetske zveze. Kaj ta simbolika, srp, kladivo, pomeni tebi? Kaj si želela povedati oziroma kaj misliš, kot bi te vprašali v šoli, da je želel povedati Orwell?
“Svoje misli sem pri razlagi zaupala oslu Benjaminu, ki lahko izrazi svoje izkušnje in poudari, da se bodo ideje znova sprevrgle in da bo vnovič nasejano zemljo sovraštva, ki ni bila za to preorana. Grozno, da ti nekdo da novorojeno dete z idejo o enakosti, bratstvu, svobodi, nato pa ugotoviš, da to dete ni človek, temveč iznakažena, brazgotinasta svinja. Kar pokaže, da še do zdaj človeštvo ni našlo popolnega sistema, ki bi se obdržal, kljub temu da smo ljudje nepopolni. Za idealiste je farma morda res idealistična, ampak slej ko prej se izkaže za krivično.”
Kdo je največja svinja na farmi?
“Skozi pisanje sem najbolj sovražila Micko, ker ne privoli niti v samo idejo, da bi bilo vsem boljše. Samo za lastno korist dela in spletkari. Merjasec Napoleon je tudi pokvarjen do dna, ne premore kančka dobrega, a je vsaj zvest tej svoji ideji. Krava Micka pa ni ničemur zvesta in takšnih ‘ljudi’ ne prinesem. Če je nekdo tvoj sovražnik, naj bo tvoj sovražnik, ne pa da hodi sem in tja, sem in tja in se skriva za humorjem in prijaznostjo. Niso taki, hinavski ljudje… v bisvu… najnevarnejši? Najlažje zarinejo nož v hrbet!”
Ja, pri čemer še čakajo, da se jim opravičiš, ker si padel ti v bistvu na njihov nož… Sicer pa… Karolina Cep v vlogi Micke pusti skorajda največji pečat. Res igra. Ono. V nulo.
“Karolina je izjemna igralka, pa saj so vsi v predstavi res dobri. Najbolj me je presenetilo to, da so tako prepričljivi, ker se je večji del igralskega ansambla poleti spremenil. Karolina in Sergeja [Kavaš, igra mačko, op. a.], ki hodita sicer na škofijsko gimnazijo, imata več izkušenj, hodita v tretji letnik in gledališko šolo… Vidi, pozna se, da že veliko vesta.”
Kakšno vlogo ima v bistvu alkohol, ki ga začnejo žlempati še živali? Kaj ponazarja?
“Fizično jih zastrupi. Prva fizična kršitev dogovora je, ko Napolen spije dva lavorja mleka in od tam gre hitro navzdol. Alkohol pa ima – za razliko od mleka – še izrazit vonj, ki ga ne moreš skriti. Alkohol pokaže, da kdor ni bil mentalno pokvarjen, je zdaj absolutno fizično, povrhu pa je pitje alkohola lastno ljudem. Če je Napoleonovo pitje mleka še morda dokaz neke ‘požrešne živali’, je spečanje z alkoholom podajanje roke svojim bivšim voditeljem – ljudem.”
Zakaj misliš, da se nov svet, svoboda, nov začetek običajno začnejo s pisanjem – pravil?
“Hm… Da bi se tako lažje utišalo množico? Večina živali najraje sledi, pa saj podobno je z ljudmi. Saj… Že Raskolnikov je imel teorijo o nadljudeh. Nadprascem je dovoljeno kršiti pravila in se nato še zgovarjajo na pravila, ki jih potem pokvečijo, saj vidijo, da gredo navskriž njihovim interesom.”
Orwell se je z Živalsko farmo konkretno spravil na stalinizem. Vidiš kje kakšno Živalsko farmo v sedanjem času?
“Morda najprej, za pojasnilo, nisem poznavalka politike…”
Saj tudi Stalin ni bil [smeh].
“Hahaha. No, te dni sem spoznala prijateljico Jano iz Slovaške, ki mi je povedala, da je na slovaških volitvah dobila osem odstotkov neonacistična stranka. Razlagala mi je, da so vsi odmahovali z rokami, češ, saj ni nihče tako neumen, da jih bo volil. Ampak ljudem so dali moč, ljudje to moč imajo… Ne rečem, saj zagovarjam, da imamo vsi volilno pravico…”
No, ti boš prvič volila čez dve leti, ko boš polnoletna.
“Res je [smeh]. Na Slovaškem so tako ven vzeli svastiko in začeli marširati po ulicah. Učimo se vsi, očitno, na novo. Pred referendumom o družinskem zakoniku sem se iskreno spraševala, zakaj bi nekdo nosil bedž ‘čas je za’, saj bo itak izglasovana ta opcija. Pa ni bila. A vse to je demokratično, vendar past demokracije je, da išče voditelje, namesto da bi se posvečala izobrazbi vseh ljudi. V fevdalnem sistemu so izobraževali le tiste, ki so kasneje odločali. Zdaj pa… Ne vem, če dovolj cenimo izobrazbo. Testi, matura, faks, gimnazija je vse bojda ena sama muka. Ki naj bo čimprej mimo. Samo, da dobim oceno in – zdravo. Naučiti bi se morali, kako se v življenju lahko ognemo svinjam, kako prepoznati Micke. To.”
Morda je – in to bo zadnje politično vprašanje – nova živalska farma Evropska unija, ker se zdi, da velja tisto orwellovsko pravilo: vse živali so enakopravne, le da so ene enakopravnejše od drugih. Bi ti bilo žal, če bi EU postala še večja – farma?
“EU prinaša sploh mladim veliko ugodnosti in prednosti: študij, potovanje med državami, delo v tujini. Morda bi morala EU dobiti bolj centralno vodstvo, saj vse – kolikor pač sledim – tako dolgo traja. Medtem ko Evropa sestankuje, druge države že ukrepajo. Neenotnost je najhujša, vsaj tako se mi zdi. Bolj pripravljeni bi morali biti na kompromise.”
Se sicer držiš katerega od sedmih pravil farme?
“Em… Zagotovo se trudim [smeh]. Že tistega se držim, da ne pijem alkohola [smeh]. Oblačila nosim, spim večinoma v človeški postelji, razen med učenjem včasih zaspim na tepihu; ubila nisem nikogar, razen morda kakšno muho…”
Si. Ziher.
“Pa če nisem hotela…”
Glej, ko greš skozi gozd, si množični morilec.
“Haha, res je.”
Najbolj resno in smiselno vprašanje: zakaj sama ne igraš v predstavi?
“Svit mi je ponudil mesto, vendar se mi ni zdelo, da je moj odnos do predstave takšen, da bi jo lahko še igralsko poosebljala. Predstavo znam celo na pamet, ampak raje sem sedla med občinstvo, da sem videla, kaj smo ustvarili, pri EST tega nisem mogla. Poleg tega pa ne vem, kje bi našla čas še za vaje z Gnosisom, vendar so toliko pred mano. Sama se recimo ne bi nikoli spomnila senčnega gledališča, kaj šele Kalinke, ki si jo je Svit tako rad in redno požvižgaval na vajah, haha. Morda a naslednje leto…”
Kako sta komunicirala z režiserjem Svitom?
“Joj, on je tako izjemen mentor! Ko sem pisala tekst, mi je dal popolno svobodo. Naredila, napisala sem lahko KARKOLI. Zdelo se mi je, da ne bi bilo prav, če bi potem sama posegala v njegovo režijo. Toliko izkušenj in znanja ima! Povrhu pa je Gnosis tako sproščeno gledališče.”
Kako se je ujemala tvoja slika, t.i. eidetično doživetje…
“Kakšno?”
Eidetično. Ne me spraševat, zakaj to vem [smeh]. No, kako se je ujemala tvoja predstava, domišljija s tem, kar je kasneje zrežiral Svit?
“Uf! Vojne nisem znala narediti in je ne bi nikoli, hvala bogu, da so se spomnili senčnega gledališča. Povrhu sem velik pacifist, že kako so Boksača pokončali… Že tisto sem težko pisala, kaj šele gledala…”
Če si takšen pacifist, čemu potem Živalska farma?
“Haha, ni bila moja ideja [smeh]. Je pa res, da moraš včasih… O, glej kakšen napis [pokaže s prstom na steno pisarne, kjer je nalepljen slogan Make Love Not War, op. a.]… No, včasih moraš obuditi spomin na grozote, da jih preprečiš v bodoče. Da zreziraš konkreten boj, pa rabiš izkušnje, ki jih jaz še nimam. Sem pa imela, kako ste rekli, ei… ei… ei… eidetično doživetje, ki se je skladalo z Micko, ki hodi okrog. Si pa nisem predstavljala konkretnih igralcev, videla sem le čustva kot jih vidijo slikarji, ko rišejo modele za risanje, ki imajo le silhueto, ne pa dejanskega obraza.”
Od kod tvoja lucidna sposobnost dialogov? Morda iz tv serij, ki jih je zdaj res ogromno in so vse boljše in boljše. Od Game of Thrones dalje, ki je tudi Živalska farma svoje vrste…
“Game of Thrones recimo ne gledam [smeh]. Gledala sem Sherlocka, zadnje čase spremljam The Blacklist. Ampak iz serij ne črpam idej za tekste, morda zgolj to, da vstaviš neke fraze, ki bolje definirajo dialog. Mislim, da ni take živalske serije, kjer bi lahko črpala [smeh]. Vedno sem razmišljala, kakšni geniji morajo biti režiserji in pisatelji, da se postavijo v svoj svet domišljije. Veste, kako sem to naredila jaz? Predstavljala sem si, da prideš v neko sobo, sedeš in spremljaš, kaj igralci počnejo.”
Torej si gledalec? Štekam. Ampak to je tako drugače kot tvoja vloga v muzikalu. Igraš ledeno, zasanjano, a tudi igrivo in plesočo Belo kraljico v Alici v čudežni deželi.
“Ampak je taaaaakšna razlika. Gnosis je bolj surova, EST pa kuhana zelenjava s toliko dodatki in začimbami [smeh]. Lažje je povedati zgodbo s plesom, lučmi, kostumi, muziko, čeprav so kostumi Zvonka Babiča Kurbusa v Živalski farmi tako dobri, da…. Ne najdem besed. Razmišljala sem bolj o tem, da ne bom dala komu preveč teksta, ker sama vem, kako je. Najbolj me je bilo strah za prašiča Cvilka, ki ga igra Miha Smaka. Po moje je imel živčne zlome glede na količino teksta.”
Čeprav, Sarah, Cvilko največ in najbolje kruli v celotni predstavi! Smaka je daleč najboljša svinja [smeh].
“Haha, vem, ampak res se mi je zdel velik zalogaj zanj, upala sem, da me ne bo nahrulil.
Nahrulil ali nakrulil?
“Haha. Kakorkoli, do sedaj me še ni [smeh]. Med vajami se je pa nekajkrat zgodilo, da sem ujela kakšno res nepogosto rabljeno besedo. Vprašala sem Svita, zakaj je to nekdo izrekel na odru, pa mi je samo rekel ‘ja pa saj si sama tak’ napisala v tekstu!’.”
Slovenščina je med najmanj priljubljenimi predmeti v gimnaziji, tudi uspeh na maturi je med slabšimi. Koliko je morala lektorica Bojana Samarin obdelovati tvoje besedilo in kakšna se ti slovenščina zdi v primerjavi z angleščino, ki jo uporabljate v EST?
“Gospa Samarin je prišla ‘v igro’, ko sem tekst oddala in je pomagala, da zdaj sanjam, ker sem napisala ‘vse mleko’. Joj prejoj! Haha. Sicer pa… Slovenščino imam zelo rada. Ker pišem tudi pesmi, sem jih poskusila pisati v angleščini, ampak slovenščina je zame bolj prožna: na platno lahko vržeš več barv. Šumniki dajejo toliko in toliko lepih besed.”
Šelestenje.
“Recimo, ja. Tako romantično noto dobi jezik, tudi če ne iščeš nujno romantike. Nisem pretirano dobra pri slovenščini v šoli oziroma nisem največji genij, ampak resnično uživam v naših pesmih in dramah. Nekaj imajo, kar me očara. Zato se nisem počutila ujeta v slovenščini, kvečjemu bolj svobodno.”
Vprašal sem zato, ker si tako suverena v angleščini kot Bela kraljica, sploh ko poješ These Boots Are Made for Walking ali ko imaš dialoge z Alico. Ono. Native speaker dobro.
“Pri EST si ves čas v zgodbi. Ustvarjaš, podajaš nek idealen svet, nekaj lepega. Ni potrebnih teh prebujanj, ki jih ima Gnosis, ki nosi tudi moralno sporočilo, kaže na socialno dno in podobno. EST pa ima lahne, neobremenjene predstave. To je tako fajn, ko v petek zvečer pustiš cel svoj teden, vse svoje skrbi v garderobi/učilnici… Nikoli se recimo ne spomnim teksta, ki ga imam v Alici, kar tako iz glave. Spomnim se ga po gibih [smeh].”
Kakšno je po tvojem sporočilo Alice oziroma Lewisa Carrolla?
“Da je ta svet zelo nor in da če se znajdeš v njem, zakaj ne bi potem vsaj užival? Vsega je lahko enkrat konec, morda so vse to samo sanje, vendar najti moraš smisel v tem, da ne iščeš smisla in da iz vsake situacije, od živali, narave, ljudi nekaj odneseš.”
Umetnost je tako spremenljiva, kot veter, zdaj je, zdaj ga ni, kar je najlepše pri njej.
V osnovni šoli si dobila na Mladi za napredek Maribora srebrno priznanje za raziskovalno nalogo iz področja psihologije Stres in osnovnošolci. Kaj si ugotovila?
“Raziskovala sem, kaj vse stres je. Skrbelo me je, da se stres dojemlja zgolj kot nekaj nujno slabega z negativnim predznakom. Poznamo namreč tudi stres v obliki vznemirjenja, v angleščini temu pravijo thrill, brez česar bi bilo življenje sila dolgočasno. Stres je subjektiven glede na stresorje. Z mentorskim vodstvom Zdenke Ženko sem lahko predstavila nalogo tudi na mednarodni konferenci, kjer sem spoznala veliko ljudi iz sveta znanosti, menedžmenta… Rada se posvečam akademskemu svetu, ker je vedno enako varen. Umetnost je tako spremenljiva, kot veter, zdaj je, zdaj ga ni, kar je najlepše pri njej. Znanost pa je cesta, ki te bo nekam peljala.”
Saj. To je najbrž eno večjih vprašanj. Kaj, za vraga, bo počela Sarah Marn.
“Rada bi šla v tujino, ali bo to za diplomo ali magisterij, še ne vem. Strogo gledano bi morda raje šla na nevrologijo, medicino, psihologijo – karkoli, kjer sodelujejo živci in kjer lahko pomagaš ljudem. Z umetnostjo pa bi se rada ukvarjala še naprej, če ne drugače, pa vsaj kot hobij. Kasneje pa bi se vrnila v Slovenijo, ker je idealno za odraščanje, tako domače in toplo. ZDA me vlečejo akademsko, vendar tja moraš priti bolj izdelan, čvrst, da se znajdeš v kotlu različnosti, a hkrati vsleej veš, kdo si in od kod prihajaš.”
![Sarah Marn Ženko [desno].](http://urbani.si/wp-content/uploads/2016/03/1272360e-6ab2-47bc-bc97-1fc7ded4b39e.jpeg)
“Na začetku leta je profesorica pri sociologiji spraševala ravno to ‘kdo je po vaše to, kdo je ono’. In zame je padla oznaka, da sem baje tista, ki se najbolje razume s profesorji.”
Potem si ziher predsednica razreda. Boljša, kakršen sem bil jaz.
“Ja, ampak me zato ne obravnavajo nič drugače, razen da se pri razredni uri glasno postaviš za svoj razred [smeh]. Velikokrat manjkam zaradi vaj ali če sem v tujini, sicer pa bi sošolci najbrž rekli, da veliko govorim.”
Že. In hvala bogu, da veliko govoriš. Čeprav deluješ… Ne ravno plaha, nisi pa ravno Zlatan Ibrahimović.
“[Smeh] Vseeno. Vem. Veliko govorim. Oprostite.”
Ne. Se. Opravičevat.
“Pardon. Joj…”
Da ne boš rekla zdaj oprosti [smeh]. Hvala za intervju!
“Hvala vam. Upam, da nisem preveč govorila.”
Nisi.
“Res ne?”
Res. Hvala!
SMŽ – Na kratko
Najljubši pesnik/ca. Feri Lainšček.
Najljubša barva. Modra. Nebo, voda, led, solze… Barva varnosti.
Najljubši glasbeni izvajalec. Ella Fitzgerald, med živečimi pa Ciara Renee, igralka z Broadwaya.
Če bi dobila krila za en dan, bi… Šla na neko goro, nekam, kjer bi lahko videla svet. Vlegla bi se na velike bele kamne, bilo bi hladno, ker ko je hladno, je lepo. Nato pa bi povedala pesem od Saše Vegri.
Maribor v eni besedi. Zavetje.
Nihče o meni ne ve, da… Sem tolikokrat prebrala največje pravljice za otroke Beatrix Potter in da sem vedno sanjala, da sem ena izmed likov: gospodična Ježevka, ki pere robčke za vse živalice.
Nekomu, ki ima slab dan, bi zavrtela… Haha, You Can’t Always Get What You Want od Rolling Stones [saj ne, haha]. Morda bo vpliv Romea + Julia, ampak najbrž bi zavrtela Everybody Hurts [R.E.M.]. Včasih je bolje samo glasba, brez besed. Sama kdaj brenkam na kitaro. Da daš roko samo z brenkanjem na prijazne tone. Lepše kot karkoli prej posneto.
Dragi fazo, II. gimnazija je… Res izjemna šola. Imamo izjemne mentorje in profesorje, vzamite si čas, toliko dejavnosti je, ni vse samo piflanje. Pa na kak kakav s prijateljicami več in ven pojdite, kot grem jaz.
Moj največji življenjski dosežek… Uf, težko. Trudim se biti dobra sestra in vredu hči, mislim, da imam lepe odnose z družino. Mislim, da je to najpomembnejše.