TV

Neizprosno nadkvaliteten stil Erike Žnidaršič

Nisem tv news frik. Res. Nisem. Ne gledam na uro, kdaj bo 18:55. Sicer pa… Kdo pa sploh gleda, kdaj bo 18:55. Te finte s pet minut prej, ki jih zdaj že lep čas poznamo tudi v slovenskem fuzbalu [16:55 pa take fore]… Nima takega efekta kot šoping pri cenah x,99 EUR. Zato, ker je nekaj pet minut prej, ne bomo “kupili” nič bolj. Sem pa z informativnimi oddajami v devetdesetih gor rasel, pač, predinternetna generacija. In zato, če čas dopušča pogledam večerno informativno oddajo v ponedeljek, ker pač. Ponedeljek. In za vikend. In vse na TV Slovenija. Ampak nekaj pa resnično komaj čakam. Ono. Res. Kot neki zadnji groupie fan. Da TV Dnevnik na TV Slovenija vodi Erika Žnidaršič.

Najprej. Ker to spada najprej. Ne. Piramida se mi ni zdela oddaja, vredna nacionalke. Ker ni bila ne zabava ne politika. Preveč kričanja in tekmovanja v nabijanju čim bolj direktnih političnih sporočil, zaradi česar ni čudno, da smo si Piramido vsi zapomnili predvsem po Zmagu Jelinčiču. Zato se mi Erika Žnidaršič ni dopadla, čeprav sem imel enkrat, ko je še vodila Piramido, intevju z njo za Večer in me je sezulo, povozilo, očaralo in hkrati navdušilo, kako profesionalna, skrbna, razgledana in vešča svojega dela je. Ne bom zdaj tu flodral o njeni novinarski biografiji, ki je, kolikor vem, skrbna in precej pestra. Bom pa napisal, da se mi je zdelo, kako bi si Erika Žnidaršič zaslužila več in bolje. Kar je pokazala že s tem, ko je upravičeno šla iz Pop TV na nacionalko. Zaslužila bi si bila konkretno, vsebinsko, dodelano stvar. Ne pa takšno šrajanje, kričanje, lajanje in kičkanje.

IMG_8067

Ko se je torej končno vrnila v ustroj informativnega programa, je dobila vikend rotacijo, ki jo je, če se spomnim prav, uvedla urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, da bi vikend dnevniki dobili bolj “osebno” noto. Težava z današnjim grajenjem dovčerajšnjih klasičnih voditeljev, kakršnih itak nikoli več ne bo, saj veste, prijateljev dnevne sobe, je, da bi pri nas morali bolj v smer novodobnih “anchormanov”, kjer sta stil in stas prav tako sestavni del. Ne ključni. Eh. Itak, da ne.

Ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli

Povedano preprosto, ne rabiš biti iber lep, da ti bodo ljudje verjeli. Škodi pa seveda zagotovo ne, a vseeno zgolj prezenca ne more biti ključni faktor. Ivo Kores je bil recimo tak, všečen izbor. Ivo Kores ni konflikten, ni oster, ni predrzen. Pač. Je. Vizualno prepričljiv, a kaj, ko je telovadil in manekenil pred troteljbobnom, izumljal novo postavitev komolcev, dlani in rok nasploh ter s tem kršil vsa počela in pravila voditeljske drže pred kamero, a kaj, ko je hkrati imel nepopisne težave z izgovarjavo, intonacijo, poudarki besed in podobno. Kores se je vidno mučil, a je bil ob tem vidno vljuden, prijazen, vanilija. Za razliko od njegovih skokov iz Maribora na Kolodvorsko, se je precej bolj izdelal Dejan Ladika, ki počasi, umirjeno, preudarno gradi svoj specifičen, objektivni in tudi prijazni stil.

Erika Žnidaršič pa pride, stopi, prikoraka kot top, tank, Cristiano da-vam-pokažem-kaj-vse-znam Ronaldo pred nas na tiste štiri, pet vikendov, ko pač pride na vrsto. Verjamem, pardon, vem, da marsikomu njen stil ni pretirano blizu. Da jim gre na živce in da zaradi nje rek, da se nekdo “dere kot jesihar”, živi še naprej na naših kavčih. Erika Žnidaršič taka je. Pride v paketu. Njena glavna prednost in najbrž tudi razlog, zakaj gledalci lahko v njej vidijo jesiharja, je ta, da je hkrati tudi zelo pronicljiva, delovna in zlasti neizprosna novinarka.

IMG_8073

Njeno kičkanje z Metko Tekavčič iz ekononske fakultete o ogabnih dodatkih za stalno pripravljenost je bilo domala kultno. Ampak ker živimo v državi, kjer se vsak povprečni, predobro plačani urednik boji kakršne koli reakcije [najbolj bi bilo, če delamo povprečni, siv, prozoren, mehkužen, sluzast program, na katerega se noben ne odzove], jih je na koncu Žnidaršičeva dobila po glavi zaradi ostrega poročanja. Ne pa Tekavčičeva, ki se je obnašala pred kamerami, češ, kaj mi sploh težite zdaj tu, kdo sploh ste vi. Ko se govori o plači in to takšni plači, to nekoga pri nas zmoti. Sploh če ima dobro plačo. Kdor ima slabo, mu ni težko stopiti pred kamero oziroma ni več tako težko, kot je bilo. Če pa se poroča o ljudeh, ki jim nikoli ni dovolj, povrhu pa račune izstavljajo državi… Je seveda kriva kričeča novinarka, jasno, ker je sploh tiščala tja, kamor bojda naj ne bi. Fuj jo bodi, ne?

Ne zganja morale, temveč resnico.

Čudi me, v tem konktekstu, da Žnidaršičeva sploh dobiva te vikend priložnosti, ker tako vidno izstopa iz konkurence. Za razliko od Slavka Bobovnika, ki mu večji del države poje hvalospeve, marsikdo [a nihče javno] znotraj novinarskega ceha pa jasno vidi skozi prozornost njegovega sicer dodelanega in konkretnega stila, pri njej ne gre zato, ali bo uspela dobiti točno tiste odgovore, ki naj bi zadostili morali in etiki. Tega dela sam pri Bobovniku ne kupim, ker sta morala in etika že zdavnaj spakirali iz Slovenije. Boljše se je torej driblati z dejstvi in tu je Erika – sploh, kadar ima goste v studiu – neizprosna. Ne zganja morale, temveč resnico. Za ene prodira, za druge guši. Verjamem. In nič narobe, če gledalce deli. Kaj torej narediti, če vidiš, da ti gost ne bo povedal, da je lagal, da je kradel, da je bil nepridiprav? Lahko mu stisneš eno tako moralno, z iztegnjeno dlanjo in nekim mrmranjem v brk. Ali pa vprašaš 518-krat isto vprašanje. Erika Žnidaršič počne to drugo in novinarsko gledano ima takšen stil, vsaj zame, večji efekt. Zganjati moralo pri nemoralnih ljudi pa… Nima smisla. Je pripovedanje pravljic.

Zato menim, da je takih voditeljic in voditeljev, kakršna je Erika Žnidaršič, premalo. Takih, ki se vržejo v temo, ki jih zanima vsak aspekt zgodbe, ki dihajo s prispevki. Njena gestikulacija je pristna in ne zaigrana. Ko eksplodira bomba, pokaže žalost, ker je to, da je nekje eksplodirala bomba, dejansko zelo žalostno. Ampak ne glumi, ne poka frisov, ne riše solza. Ko pride pa lahkotnejša, nedeljska tema, kot je recimo včerajšnja o Planici, se ji je še Jelko Gros nazaj smejal. Pri čemer Erika Žnidaršič ne stoji za tisto najbolj okroglo mizo na planetu, ki vsekakor je scenska brca v temo, kot naduvano samozavestna voditeljica, ki misli, da je nezamenljiva. Nak. Žnidaršičeva se bori za to svoje mesto. V vsaki oddaji, ki ji je na voljo.

IMG_8070

Ne verjamem pa, da je Erika Žnidaršič med najbolj popularnimi kadri znotraj lastnega uredništva. Najbrž ni. Ponavadi ravno taki kalibri niso, ker grejo višje, ostreje, močneje. In jih dobijo po grbi. Zakaj? Ker so zvesti novinarstvu, dejstvom, resnici. In potem, če tega ne dobijo ali pa dobijo nekaj, kar niti prostovoljni prispevek ni, rinejo naprej. “Če je drzna ženska, je pa arogantna in nevljudna, kajne? Sem pač energična, neposredna in odločna. Drugačna ne znam biti,” je povedala za portal Govori.se. In s tem povedala vse.

Ne gre zato, da bi se Erike Žnidaršič gostje bali, temveč da bi se bali, ker ne bi imeli odgovorov na njena konkretna vprašanja

Premalo je takih profilov ljudi zlasti v tv novinarstvu, ki ti dajo vedeti, da so takšni, kot so, zato, ker ne znajo biti drugačni. Pa niti ni to tisto, kar šteje. Pri Eriki Žnidaršič šteje, da je prepričana, samozavestna in, da, tudi predrzna. Ampak predrzna ni zato, ker bi bila freh, favš ali žleht, temveč zato, ker mora biti. Ali kot pravi sama: “Če si ne upam vprašati vsega, kar gledalce zanima, potem si ne zaslužim biti novinarka in voditeljica.” Ja. Erika Žnidaršič si upa. In še vedno je tu kar precej seksizma, v sicer vse bolj poženščenem novinarstvu, kajti zlasti nacionalka premore vse manj in manj moških kadrov, še posebej med novinarji. V tem oziru voditeljica prebija meje, ne stavi na “ženski”, temveč na “ostri” stil. Kar je težko, saj bi takšen stil prej pripisali voditelju. In že zato si Erika Žnidaršič zasluži vse pohvale. Ona prebija, vrta, razbija. Tudi za ceno lastne popularnosti. Ne vodi Dnevnika zato, da bi bila prijateljica naše dnevne sobe, temveč da bi one, ki ufoteljeni sedijo v svojih dragih baročnih dnevnih sobah preplašila samo zato, ker postavi tisto najmočnejše: orožje.

Predvsem pa – in zato predstavlja tudi navdih – sama sebi pred nami postavlja najvišje kriterije. Vidimo njeno nezadovoljstvo, če ni vprašala tistega, kar je želela vprašati, pa iz kdo ve katerega razloga ni. Vse pa počne v imenu gledalcev, kar je tudi najboljša pot, če imaš svojevrsten stil ali, v primerjavi z nekaterimi drugimi voditelji dnevnika na nacionalki, če sploh imaš stil. In stil Erike Žnidaršič je za čisto petko. Ker pelje slovensko novinarstvo naprej. Ne zato, ker bi se gostjem, politiki, profesorji in drugi Erike Žnidaršič bali. Ne. Počasi se bodo bali, da ne bodo imeli odgovore na vsa tista iber konkretna vprašanja, ki jih ona postavi. In ni prav to največ, kar lahko danes naredi tv voditelj? Erika Žnidaršič. Sedi, pet.

IMG_8065

Komentarji

komentarjev