Predstavljajte si, da vam band posveti komad. Ono. Res. Posveti. Ga uštuli na konec setliste samo zato, ker si napisal tekst. In pove. Da smo dali tole gor, ker… So prečitali. Tekst. Dobro, ne tekst. Faking epopejo, ep, zbrana dela. Ti pa… Manjkaš. In zamudiš. Le Mavrico. Kaki hepan, kaki butl, kaki feler. Ker pač. Se zlomiš. Pod težo spominov. In dobiš od kolega ob 00:41 sms: “Hvala za Mavrico, hvala, hvala, hvaaaalaaaaa!” Ki ga prebereš zjutraj. In se… Nasmejiš. In nato kresneš po glavi. Bumerang.
Ni šans, da bi bil zamudil sobotni špil. A-a. Ni. Šans. Še peš sem šel na Štuka, kot legendarni plac sklanjamo v Mariboru. Kot v gimnaziji. Ko zajebeš petek, pa se v soboto pobereš. In greš. Da si dovolj zgodaj, da še ujameš Tima Koresa – Korija, ki je s svojimi “plačanci”, kakor jih je imenoval, odžingal, odžvrgolel in odkresal dobre pol ure kot predvozač. V petek so zružili Shit Happens, v soboto on. Kar je dobra, hvalevredna in poštena ideja. Čeravno sem v svoji koncertni karieri kdaj pokasiral tudi kakšen svetovni polom – daleč največji je bil neki nemški pop-brutal metal trio pred Them Crooked Vultures v Münchnu -, je vedno boljša muzika v živo kot pa nek cd štiklov, ki jih itak lahko slišimo doma. Ali, povedano po naše, raje Sazasu kot IPF-u, haha. Sploh pa, če so predvozači lokalni matadorji.
Kori, ki mu nikoli ne zmanjka ne energije ne besed, je znova pokazal, da obvlada oder, pa naj bo kot frontman I vs. I, pop pevec na tvju, član boy banda/nismo boy band In & Out, ali pa v tej, klasični, rockerski to-sem-jaz-in-to-je-moj-band vlogi. Kot predvozač je dobro nasmejal publiko, precej bolj sicer s svojimi dovtipi kot petjem, malo tudi pregibal boke sploh nežnejšega spola in pripravil večji del zbrane populacije, da je prišel v dvorano in ni tako iber dolgo čikal zunaj. Čeprav… Saj si lahko mislite. Večji del publike je prišel nekje ob pol enajstih v dvorano, nekateri pa še kasneje, ker pač. Saj se ne bo začelo točno, saj koncert ne bo razprodan, saj ne bo take gužve, saj… Logika, ki te vedno, slej ko prej, grdo zajebe.
Pohvala torej organizatorju, Koriju in Plačancem ter Siddharti, da so se precej držali ure [Siddharta si je vzela akademskih 15, to pa je tudi to]. Skratka, Kori je ponudil, koliko, šest, sedem štiklov? Resda je vsak bil žanrsko diametralno drugačen od prejšnjega, da smo čakali, kaj bo šele naslednji koamd, vendar vseeno to ni bil klasični če, že imamo eno šanso, pa se gremo “pokaži kaj znaš”. Čeprav bo Kori najbrž karierno prihodnost morebiti lažje našel v svoji radijski karieri [na podelitvi štartnih številk in nagrad za Zlato lisico je bil ob Tanji Kocman precej boljši del gobčnega tandema Radia Center], vendarle deluje samozavestno, prepričljivo in, ne nazadnje, tudi relativno kvalitetno. Pubec je v osnovi rocker. Pa še svojo giga zastavo je imel na skrbno odmerjenem prostoru na Štukovem odru. Naj se vidi, naj se ve, ne? Dobro, Kori. Dobro.
Štukov oder deluje večji, kot dejansko je. Vem, ker sem tam parkrat sam stal, ko sem bil del žirije Šou Rocka. Pa sem mislil, da bomo fuzbal gor špilali. Nak. In ko se gori z gigaferšterkerji drenjata, gužvata in štulita dve skupini… Bi človek pričakoval, da bo tole trajalo. Ampak ne. Siddharta ima toliko teh modelov s “Siddharta Crew” majicami, da gre vse utečeno, usklajeno, mašinasto. Zastava z logotipom se je prirolala za vsemi inštrumenti tra-la-la. Skratka, hitro je šlo. Skorajda prehitro. Kar naenkrat je priružila matrica Volk Q Ovce, uvodnega štikla Ultre, zadnje plošče. Mihe Šaleharja tokrat ne slišimo. Je pa uvod ravno dovolj dolg, nekaj, kar Siddharta obvlada. A takoj ko so pripalile kitare, je… Ne vem. Bilo nekako pretiho. Sploh v primerjavi s Korijem in ekipo, kar je nenavadno, saj so ponavadi predvozači tisti, ki so “stišani”.
Poznalo se je, da je bil za bandom že petkov špil. Ni bilo toliko tiste primarne, pristne, evforične karizme. Kar je logično in nromalno. Bojda je bil povrhu v petek obisk še malo boljši. Kaj mislim s “še malo boljši?”. Bojda je bilo krcato. Ono, ko tri prste daš skupaj, da nekomu pokažeš, kako krcato. Zelo soliden obisk, vendarle Štuk sprejme, tja, kaj pa vem, prek 800 do 1000 ljudi? In bolje, da sta dva koncerta koliko-toliko komot… Raje to, kot tisto, kar se je predlani primerilo na prednovoletnem koncertu Mi2, ko nekdo ni ustavil prodaje kart in se je gužvalo skoraj 1.500 ljudi na placu, ki je bil narejen za precej manj.
Štuk sicer slovi kot tehnično dovršena dvorana z dobrim zvokom. Ampak zvok. Tokrat, pa ne, da bi bil preveč razočaran ali cinično kritičen, ni bil ravno najbolj idealen. “Če se lahko menima, stari, vse te čujeeeem!” mi je rekel kolega Marko sredi špila. Okej, ko sem mu odgovoril nazaj, se je zadrl “kaaaaj?”, ampak recimo da veste, kaj mislim. Morda sem itak gluh od vseh slušalk in vsega, kar poslušam tam od prvega diskmana naprej, vendar meni se je vse skupaj zdelo morda še rahlo pretiho? Pa ima Siddharta izkušeno tonsko tehnico/tehničarko/ženski tonski tehnik [izberi po potrebi]. Toda pri žaganju, za katerega se je odločil band s tako setlisto, bi se Štuk lahko precej, precej, PREEEEEECEJ bolj tresel. Kajti vse tja do sedmega komada, ko je bila na vrsti šele prva balada Baroko, je Siddharta ognjeno pripalila. Vsaka čast za tak izbor komadov, ki kaže na to, da Siddharta klubske električne špile jemlje konkretno resno. Saj so prinesli tudi (elektro)akustične kitare, vendar le za Strele v maju, kar je logično, saj je to drugi singel plošče Ultra, ki pridno prodira naprej. Ne glede nato, kot je spomnil Tomi, da je manjkal Damir Urban, ki se ga ne bi splačalo voziti po državi samo za en štikl.
Ampak nazaj k začetku. Jajca. Velika jajca. Cojones. Balls. Priropotalo je vse. B Mashina tako zgodaj? Pa ja, zakaj ne? Daj. T.H.O.R. je bil tretji že za Bežigradom. Kar seveda ni ravno top pomembna informacija, čeprav je Tomi med komadi pridno razlagal, iz katerega leta in/ali iz katere plošče bo naslednji štikl. Siddhartologija v živo in v žilo. Tomi je dober z letnicami, čisto zares. Zanimivo, da se na setlisto vrača Japan, ki je očitno vrgel iz repertoarja koncertnega favorita Napoj. Rh- ohranja svojo prvinskost in ostrino, sintiš presežke in aranžmajski celofan, ker ne pogreša ne Ceneta Resnika, ki je saksofon itak pustil v kovčku za tretjo ploščo, naprej pa pridejo simfonični refreni, ki pomagajo Tomijevemu vokalu, da sporočilo ne pošlje samo v ušesa, temveč v želodec, ksiht in možgane.
Med novimi komadi se je… Ma ne. Obnesli so se praktično vsi. Ko pogledaš po dvorani in vidiš, da si folk mrma besedila štiri mesece starega albuma… Te veš. Kaj bi boljše od tega? Da po 20 letih publika, nova ali ona od prej, še kar golta plošče in besedila. Bodi ogenj, bodi voda, bodi zemlja, bodi zrak! Dras! Kakšen šus je Dios v živo. Vsi ga ne kupijo kot otvoritev Infre, jaz gotovo ga. Hej, Tomi kriči, da je lahko bog, band pa žaga v svoji najboljši maniri, ko Tomaž s klaviaturami nadrolja refren do neba in še čez. In ko pokasirate takoj zatem še Rave… Komada, ki imata kar ducat let razlike, se zlepita kot ata na mamo. Dela? Ne. Ruši!
Šele pri Baroku se je vse vsaj malo ustavilo. Zanimivo, da niso zaigrali Napalm 3, ampak tudi Baroko ima svoj čar. O, ja. Sploh za ženski del publike. Za mano so se punce/partnerke med sabo kar ornk žvalile. Jap. Ornk. Po ksihtu. In plesale valček. Drugi s(m)o se drli, kako bo vso noč naju dva luna skrivala in kako zavija cesta za raj. Poleg Vojne idej edini komad iz Sage, ki pa pusti dober vtis. Predvsem zato, ker pokaže, kdaj in kako je band zavil v povsem drugačno glasbeno podobo. Ne, kitara ni več spredaj. Že na Rh- ni bila, ampak tukaj dobi še kitara [Primož] zelo simfonično sliko. Tako da so spredaj Jani [bas je zdaj, brez kančka dvoma, najbolj močan, izrazit in jedrnat del zvočne podobe Siddharte], Tomaž [klaviature ponujajo motive, epe, kar nizajo trilčke, pa viskozne pejsaže] in, jasno, Tomi. Razlika je, da zdaj glasba interpretira Tomijeve tekste in ne več obratno, kar je bil najbrž razlog, da sta Id in Nord tako prekleto vžgala, kasneje pa smo potrebovali, da smo dali priložnost glasbi.
Morda je to bilo nujno? Zakaj nujno? Že na januarskem koncertu za TV Slovenija je Tomijev glas… Bil vsaj hripav. Enako, ko je gostoval v Spetku. In karkoli je zdaj povedal na Štuku, je hropel. Ni se ravno mučil, seveda je imel tisti razkavi joe cocker glas. Ki ga dajo čiki in pir. Tomi ni popuščal, ne za trenutek, je pa bilo opazno, da skrbno premisli, kdaj bo glasilke povsem razprl in zakričal, kot smo ga bili vajeni. Kar je, še enkrat, pričakovano. Zdi se, da sta Infra in Ultra terjali svoj davek tudi na vokalu. Vsi tisti kriki, ki bi jim še Axl Rose v zlatih letih prisluhnil… So bili vredni? So. Jih pogrešamo v živo? Konkretno.
Tudi zato se je Tomi dobro znašel, da je marsikateri del štiklov dal peti publiki. Pa saj. Ne vedooooo, iiiiii, je nehal prepevati že leta 2003, ampak to ne pomeni, da bi Pot v X letel iz set liste. A-a. Hvala bogu, da ne. Sicer če gremo na začetek, se nekateri ne bi branili Stipeta, ki bi v to klubsko setlisto, kakršno smo pogrešali med vsemi akustikami… Ne more kričati in se dreti kot jesihar, če pridejo komadi, kakršen je spevni Do Konca, morda najtanjši med vsemi novinci, ki so bili predstavljeni, a ima dovolj močan refren, da si ga je publika mrmrala. Mrmrala? Ja. Mrmrala. Kričala je namreč pri Samo edini, ki mu je takoj zatem sledil – vsaj zame – največji presežek in ultimativno presenečenje. Neon. Pogreb iz Norda s tisto solažo… Vau. Še dela. O, ja. Zgodovina v živo. V temnih kolonah… Mravljinci in kriki zveste publike. Če kje, se tu vidi generacijski razkorak med fani Siddharte. Oni v zadnji vrsti so peli, oni spredaj pa gledali. A prav takšen retro paket je dal priložnost še dvema novincema, basovsko močnemu Flipu in punk angažirenemu Nastalo bo. Pri slednjem se pozna, kakšen vpliv vendarle še imajo videospoti. Jap. Tega je folk pošteno poznal.
Pri obeh stadionskih standarda – Ring in Od Višine se Zvrti – se je morebiti še najbolj poznalo tisto, o čemer sem pisal. Da ne bi imeli najbrž nič proti, če bi bilo še kanček bolj na glas. Da bi še bolj kričali in rjoveli. Daaaaajem ti strup v čaj. Jap. Si lahko mislite. Roke v luft in gremooo. Originalni košček Od višine se zvrti pred sklepnim vulkanom pa je zdaj že tako tradicionalen, da smo vsi vendarle čakali, da se nam bo zmešalo s “skrij me v svojo dlan…” Ker tako dela. Priredba priredb.
Za sklepne tri komade rednega dela bi lahko šel pisat samostojen članek, ki bi bil spet iber (pre)dolg in s samimi predolgimi pridevniki. Strele v maju se premika po lestvici najboljših komadov Siddharte pridno navzgor. Čisto res. Najprej je resda kaj-te-to-je moment, ker po šrajanju in skakanju pride akustika na totalni piš. Svet se ustavi, umre, crkne, gagne. In potem ta atonalna glasba, igranje s toni, ki nekako najprej ne grejo skupaj, kot da je Siddharta šla na Metelkovo in tam predolgo ostala? Ampak Tomi zmore sam, čeprav je to tip komada, ko bo originalni duet pač vselej – boljši. Seveda se gre med takimi komadi po pivo, na hajzl, gušit, pecat, žvalit. Ja. Ampak. Ne uide ti komad. Narediš lahko karkoli, pa ti pride v kri.
Kaj potem šele reči za Calvi? Vem. Vsi niso tako iber navdušeni. Pa jih razumem. Pa kaj. Calvi je vse, kar morate vedeti o Siddharti, če ste jo izpustili, kaj pa vem, v zadnjih petih letih. Lega, ki Tomiju paše še bolj kot klobuk, ki si ga nadene ob točno takšnih štiklih. Je pa hec, da v živo za moment pomisliš celo, da bodo, pa je ne, zašpilali Dviga Slovenija zastave. Calvi je komad, kjer bi radi peli zraven v živo, pa si besedila ne zapomniš, pa da ga jebeš. Zato poslušaš, vpijaš, grickaš, goltaš, žlempaš. To. To. To… Kdo je nazadnje preveril seznam, komu pripada svet, dvomim da nam… Uf. Dajte to v mol, nažgite kitaro in imate B Mashino 2. Ja. Sploh v živo. Ko se še efekti poigrajo s Tomijevim vokalom na resda iber glasne klaviature… Se koncert kar naenkrat… Pozabiš na vse, kar si vedel o Siddharti. Kaki stadion, kaki Id, kaki Nord, kaki to, kaki tisto.
In ko misliš, da bo zdaj, zdaj, zdaj… Aha. Zdaj bo, zdaj bo, zdaaaaj booooo pa pripaaaaalilooooo. Ne. Pride še – Ledena. Zebe? O, ja. Zebe. Pa je bilo vse manj kisika v dvorani, čeravno ni bilo sardinaste gužve. Kar si spil, si spil. Kar si objel, si objel. V tistem momentu, ko pride tista kitara… Ko se čas zarola nazaj. Ko gremo vsi nazaj na začetek. V Gunclje, v gimnazijo. Tisto poigravanje s čustvi, spomini, zgodovino, samim sabo. O, ja. Spet čas, da narod zapoje. Tako mlad, tako star komad. Ledena je vse, kar je bil Id. Le da z bolj izrazitim basom in produkcijo, ki zdaj ve, kaj hoče [Id je imel to prednost, da je mislil, da to ve]. Ledena tudi pošteno zaziblje, ampak bolj solo. Ni komad za objemanje. Je tisto, ko dvigneš obe roki v zrak. In se šele nato, ko ugotoviš, kaj komad sporoča, objameš. Štikl, ki v živo dela zato, ker smo malo starejši [oni od začetka] spet mladi, mladi pa lahko pogledajo naprej. Štikl, kjer se srečata SPIZ in dijaška organizacija. Refren, himna, šus.
Vse, kar dobiš po takem rednem delu, ni bis. Je darilo. Muziki, nam, kreativnosti, želji, energiji, ljubezni, objemom. Platina v tej svoji Silikon Delta remiks verziji dela. Seveda dela. In veeeem, da laaaaahko. Se pa vidi, da je bila Platina tako mlada, tako golobrada. Platini se sanjalo ni, da bo nekoč… Piknik. Spet si je Tomi nadel klobuk, band je bil spet star toliko, kot dejansko je. Namesto 2001 smo skočili naravnost v 2016. Siddharta je band z več otroki kot člani. Hud preskok. Se kar malo zaveš, ko Tomiju škripa, poka, hrešči, reže glas. Pa se trudi. In od kod to hreščanje? Klinik. Stran. Glejte. Vsi. Kako se je narodu spipalo, odrolalo, sfižilo, odpeljalo. Noro. Spet smo pogrešali vsaj malo bolj danes-bomo-podrli-Štuk kitare. Prav poznalo se je, da je Siddharta tole igrala na najbrž čisto vseh prejšnjih desetih koncertih na Štuku. Ki ga band vidno ceni. Štuk pa band. Maribor in Siddharta je res posebna kombinacija. Drug drugega nekako… Kupimo. Naj se ne bi, ampak se. O, ja. Klinik ima ta šus, ki se je zgodil še pred Bežigradom. Kdor ni nesel cot v garderobo do te točke, mu je zdaj bilo že pošteno žal. Hica, vročina, švic, hropenje. Dras! In ta greh. Kako smo grešili. Stran. Glejte. Vsiiiii!
Da smo si zaslužili še šesti (!) štikl iz Norda. Na Soncu. Jasno. Tomi je skočil dol z odra in mikrofon v sklepnem ponavljanju refrena, ki ga kar ni in ni in ni nikoli dovolj, pomolil pred nos puncam, ki so že od leta 1999 enako stare, enako vznesene, enako norčave, enako delirijčne. Nima veze, da ima Tomi dva otroka, pobrito glavo. Samo da so nohti črni in energija nepopisno. Glasbena sposobnost Štuk fanic? Zelo solidno. Ker ne verjamem v telo. Rada bi te videla v srce.
In kaj še za konec? Vojna idej. Nima smisla niti pisat. Morali bi biti tam. Dras, kabum, šus, če ne bomo rekli ne, kam naj grem naprej… Šus, dras, kabum, štrbunk, udri, bamf! Saj res. Kam? Siddharta gre naprej. Njen deseti in enajsti špil na Štuku? Ja, EMŠO se pozna. Bilo bi nekaj fejst narobe, če se ne bi. Siddharta je vseeno najboljši kustos, restavrator, skrbnik, varnostnik, redar, minister, ravnatelj lastnega repertoarja. Obudili so daleč najbolj, če kaj, Nord. Zanimivo. Ne bi pričakoval. Nord? Ne Rh-, ne Infra, ne Ultra, niti Saga ne. Morda ker je bil Nord narejen za štuke oziroma štuki za Nord? Morda. Ampak Siddharta ni bila band ene plošče, enega momenta, ene zgodbe. Ne. Infra in Ultra sta se predstavila zelo solidno. Bolje kot VI, ki bo očitno povsem pozabljen. Aja, saj res, tudi Petrolea je zgrmeal iz repertoarja. Uf.
Peterica niti za trenutek ne jemlje vsega skupaj z levo roko. Niti za sekundo. Vse je v nulo naštudirano, včasih, vsaj zame, morda celo za odtenek preveč, zato je dušek dal trenutek, ko so štirje spakirali iz odra in pustili Tomaža, da je imel svoj solo na klavirju in skušal – med čvekanjem folka – nastaviti vse za Samo Edini.
Že res, da je Siddharta najbrž najbolj profi rock band pri nas. Mora biti, ker sicer bi – kot bi gotovo rekli sami – dali vsem nam premalo. Ker so pričakovanja od Siddharte vedno… Najvišja. V čemer uživajo, a hkrati igrajo tisto, kar sami želijo, ker vedo, da če bi ratali glasbena želja band… Ne bi prišli daleč. Poleg tega tokrat cena ni bila (pre)visoka [15 EUR na dan koncerta]. In je Siddharta še vedno band, ki lahko pride v petek in soboto na Štuk in ga zelo spodobno napolni. Odšpila nove komade, katerega koli. Se slika s fani, spije pivo in gre dalje. Sobotni špil gre tako nekam v zlato sredino, saj skupina trenutno nima medijskega boom efekta. Ki ga pa seveda ne nuca. Kdor pride, pride. Seveda bi lahko band igral tudi v helikopterju ali s Francem Kanglerjem ali Zlatkom Zahovičem Ne rabi tega. Ker ima tisto, kar je najpomembneje. Svojo dobro voljo in energijo. Ter publiko, ki niti za moment ni razočarana. Vsak bi še slišal ta ali oni komad. Le Mavrico, recimo.
Zato pa so taki trenutki posebni. Ker čakaš. Kaj bo tokrat na setlisti. In ker veš, da bo sicer, ja, vedno naslednjič. Ampak… Saj tu in zdaj. Je življenje. In ni nič narobe, če zamudiš špil, kjer ti je posvečen komad. Greš naslednji dan. In pokasiraš. Tole. Ker je iskren, klubski, rockerski, nepopustljiv in čustven koncert daleč najboljše posvetilo.
Siddharta • Štuk • 19. marec 2016
1. Volk Q Ovce
2. B Mashina
3. T.H.O.R.
4. Japan
5. Dios
6. Rave
7. Baroko
8. Do Konca
9. Pot v X
10. Samo Edini
11. Neon
12. Flip
13. Nastalo bo
14. Ring
15. Od višine se zvrti
16. Strele v maju
17. Calvi
18. Ledena
Bis
19. Platina
20. Piknik
21. Klinik
22. Na Soncu
Bis 2
23. Vojna idej