Fuzbal

Junaki s šihta

Pa pravijo, da je futsal… No. Najprej pravijo, da je mali fuzbal. Pa seveda ni. Je, kot se lepo kleno reče, dvoranski nogomet. No. Pa pravijo… No, pravimo. Da je to stacionarni fuzbal. Ročni fuzbal, le da v merilu 1:1. Futsal je bojda kot poletni skoki, dvoranska atletika, plavanje v prekratkih bazenih. Je in ni. Blizu, a daleč. Original kopija. Adiads štiri črte. Nak. Nič več. Dokončno ne več. Futsal je včeraj v Mariboru doživel… Pa naj bo. Orgazem. Zgodovino. Senzacijo. Sanje. Da, legitimno lahko rečemo, da je to eden največjih uspehov slovenskega nogometa. Padli so Španci. Še enkrat. Padli. So. Španci.

Ne pretiravam, res ne. Španci že osem let niso poraženi. Osem. Let. Izgubili so baje komaj deseto tekmo. Od stopetdesetih. Slovenijo so na štirinajstih prejšnjih tekmah dvanajstkrat premagali, dvakrat pa se je remi [3:3 – 2004, 5:5 2014] slavilo skoraj kot zmago. Ti Španci so… Kot mi je lepo povedal novinarski kolega Simon Šparavec. Imajo štirinajst igralcev in trinajst članov spremljevalnega osebja. Trenerja za kondicijsko pripravo. Dva, ki pobirata žoge. Najbrž počneta še kaj, ampak ja. Vseh štirinajst reprezentantov je profesionalcev. Dobro plačanih profičev. Pri naših pa štirje igrajo v tujini, ostali doma v naši futsal ligi, ki pogosto še za s.p. nima. “To ni zgolj ena zmaga,” je povedal slovenski selektor Andrej Dobovičnik. Ne. Na 142. tekmi je dočakal… Vse. Mož, ki mu ni lahko. Ko je žreb Sloveniji, ki še ni igrala na svetovnem prvenstvu, namenil Španijo, sedemkratnega evropskega in dvakratnega svetovnega prvaka, bi lahko storil… Kaj vem kaj. Ne ravno obupal, ampak ono… Vzel tekmi s Španijo kot nagrado in zdravo. Bomo malo brcali. Sodelovali, ne pa tekmovali. Nak. Ne. A-a.

Tako freh, dvoriščnega, uličarskega fuzbala s toliko želje, ognja, borbenosti nisem že doooolgo videl. Res. Čisto res. Alen Fetić je bil tisti, ki je proti koncu prvega polčasa, kjer se je vse bolj videlo, da ne bomo videli tistega, kar smo vsi mislili, da bomo videli, prvi skočil v Špance. Videl je, da niso pri stvari, da niso pri pravi, da to ni to. Tako zagnan, da je fasal kasneje rumeni karton in ostal brez povratne tekme. Je bilo vredno? Itak. “Srca, kot ga imamo mi, oni ne bodo imeli nikoli,” je izjava, ki je res v navdih. Skočil je v Španca, se skorajda zravsal. Nato pa počakal, da se je Rok Mordej umaknil, preskočil žogo, on pa je priletel. In kresnil. Z enajstih, dvanajstih metrov. Po materialu. Iz prostega strela. Dras. Evrogol. Pod prečko. Kristjan Čujec je ravno toliko oviral visokega Paca Sedana, da je španski golman le pomahal. Bajbaj, hvala lepa, nasvidenje in premoč furije. Taka fora. Ki jo sicer naštudiraš, ampak moraš imeti ogromna jajca za kaj takega. Da tako kresneš po materialu? Gigantska jajca.

In potem pride drugi polčas. Vsi smo vedeli, da bodo Španci skušali pojesti Slovence. A kaj, ko so ti pojedli parket, kot je pravilno napovedal slovenski kapetan, frotman, sidro, libero, varovalka in presežek te generacije Igor Osredkar. Devetnajst strelov so v štiridesetih minutah izpucali, nakantali in izprašili Španci. De-vet-najst! In vse je ubranil Damir Puškar. Vse. No. Dobro. Dva mu je rešila vratnica. Zakaj? Zato, ker sreča spremlja hrabre. Točno to. Hrabre. Slovenci so spomnili na tisto najboljše. Recimo na NK Maribor, ki se je sestavil po dnevu odprtih vrat na Stamford Bridgeu in Joseju Mourinhu v Ljudskem vrtu nato ponosno, željno in borbeno odščipnil dve točki. Saj se je slovenska futsal reprezentanca dobro predstavila na januarskem evropskem prvenstvu v Srbiji, a je zmanjkalo pri rotaciji, da sta Srbija in Portugalska naposled gladko zmagali. In potem taka tekma. Takšna zagnanost, volja, želja, srboritost, predanost. Tega se ne da naučiti, plačati, naročiti. Nak. Se ne da.

Pa ni bilo lahko v Dvorani Tabor, kjer se je tokrat zbralo dobrih 2.000 gledalcev. Mogoče 2.500. Prvič, da se je za futsal plačalo. Pet evrov. Preveč? Niti približno. Vsak, ki je dal pet evrov za tole, si bo tekmo zapomnil. Ker ja. Ker ja. Ker ja. Videti, kaj vse je nesel, sparadiral, ubranil in zmaličil Damir Puškar. Ne-ver-jet-no! Miguelin ni imel le strelskih vaj. A-a. To je bil mitraljez, težko topništvo, kanonada. Ampak bolj je Španec streljal, slabše je bilo. Da so Španci zgrešili še nemogoče, magari iz pol metra.

Foto: Futsal.si
Foto: Futsal.si

Selektor Jose Venancio Lopez ni pretirano povzdigoval glasu, se je pa španski klopi, ki je skušala z rotacijo zakuriti slovenski gol, ki je – tako selektor Dobovičnik – gorel šest minut – poznalo, da take tekme nikakor niso pričakovali. Kot da jih slovenski fantje niso dovolj spoštovali. Ne, ni šlo za podcenjevanje evropskih mojstrov tega športa. Niso tekme vzeli z levo roko, so pa stavili na saj-ga-bomo-slej-ko-prej-dali rutino. Ura je bila, na oko, bolj na njihovi strani. Kot je rekel Fetić: “Sedem, osem minut ura ni šla nikamor, saj smo bili z močmi že pri koncu.”

Čeravno se zna futsal tekma pošteno zavleči – včeraj se je 40 minut raztegnilo v dobrih 90 minut -, je na koncu prav časa Špancem zmanjkalo. Pa saj. Slovenci so imeli še energije in želje za še kakšno minuto. Tudi publika se je najprej zbudila, nato zakričala in naposled ponesla. Izcuzala zadnje atome moči, kot so rekli igralci. Veste, tekma je bila kot tekma članske reprzentance. Miha Penko je kot špiker pripomogel, kolikor je šlo, čeprav se ga višje na tribunah ni tako dobro slišalo. Publika je vendarle po golu eksplodirala, vendar tudi oni niso šli na glavo v drugi polčas. Ne. Do konca se je dvomilo… Kaj pa če?

FullSizeRender (1)

Ampak ne. Španci so igrali preveč taktično in premalo… Uličarsko. Niso dali svojega prefinjenega stila. Moško, trdo, a športno. Saj so naši fantje tudi tako igrali, Dobovičniku je ratala taktika kariere, saj so Slovenci držali žogo, ko so jo imeli, in marljivo čakali, ko so jo imeli Španci, toda vseeno so se morali “stepsti” za zmago. In to se jim je več kot le obrestovalo. Seveda je 1:0 zgodovinska zmaga. A 12. aprila bo v Melilli, tam, v španski enklavi v Maroku, tesno. Fetića ne bo zraven, vrača se Gašper Vrhovec. Večji del ekipe si bo moral vzeti dopuste. Ali, kot je vse skupaj najbolje povzel junak Puškar: “Morda se bom tega začel zavedati šele ob sedmih zjutraj v službi, ko bom začel delati.”

Če bi Slovenija šla v Kolumbijo namesto Španije, bi to bilo… Kot da bi Maribor premagal Barcelono in Real skupaj. Ja. Skupaj. Bravo in kapo dol, slovenska futsal reprezentanca.

Foto: futsal.si
Foto: futsal.si

Komentarji

komentarjev

2871 views