Fuzbal

Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:0]

Zaviti v nebogljeni klobčič 

Karkoli že je bilo to na začetku tekme… Manjko energije, pritisk, trema, slab dan, spomladanska utrujenost / brezvoljnost, slaba pripravljenost, nasičenost… Karkoli že je to bilo, lahko Darka Milaniča resno skrbi. Vsaj moralo bi ga. Celje takega uvoda – kar je Milaničevo orožje, tisto, na kar stavi, a se mu doslej še ni tako obneslo, kot bi sam želel – ni kaznovalo. So klubi, tudi v tej ligi, ki bi ga. Namesto napadalne igre, ki jo je obetala intrigantno “leteča” postava Maribora, so se skorajda zvili v klobčič. Malo je manjkalo, pa bi se v obrambi prijeli za roke. Nebogljeni, nemočni, nekonkretni.

Še Celjani so bili, kot je rekel Matic Kotnik, presenečeni, kako zlahka se da mimo Erika Janže, kar je uspevalo zlasti Mateju Podlogarju. Žiga Kous je iz te strani poskusil presenetiti Jasmina Handanovića. Zakaj? Ker je to kdaj komu v ligi seveda že uspelo. In je stresel prečnik. Šele to, takšen horuk, je očitno dovolj šokiralo vijoličaste, da so se nekako sestavili. Janža, ki je dobil priložnost pred proti Kopru neprepoznavnim Vilerjem, je poskušal z višjo igro, pa ga je to spet stalo samozavesti, ki si jo je povrnil šele nekje proti koncu tekme. Željko Filipović se je dejansko izkazal na mestu štoperja ob Denisu Šmeju, ko je Rodrigo Defendi dobil zaslužen počitek [ob tem ko je začutil aduktor, a Šme pravi, da bo Defendi igral v soboto]. A prav tega bo proti Olimpiji imel tudi na koncu (strogo) izključeni Željko Filipović. Obrambi Maribora bi Celje lahko pripravilo še kaj več kot 15 minut. Že teh je bilo dovolj, da je Handanoviću od sile nenevarna žoga padla iz rok.

FullSizeRender 5

Kam z žogo?

Ključna težava Mariborčanov, če boste vprašali Darka Milaniča, v tem trenutku ni, da žogo podajajo nazaj. Večja težava je, da tudi ko jo podajo nazaj, ne vedo, kam bi jo podali naprej. Saj… Zato jo podajajo nazaj. Ergo. Sintayehu Sallalich in Marko Janković bi glede na videno pod Milaničem morala prikazati več ali, v teh okoliščinah, vsaj nekaj. Pa nista. Sallalich je trmasto poskušal na silo mimo Kousa, Janković se ob takem Travnerju raje ni zaletaval, prostora za prodore proti sredini pa ni bilo, zato je bil zlasti Novaković tako očitno odrezan od akcije.

Boleče se pozna odhod Petra Stojanovića, ki je na takih tekmah ponujal “vsaj nekaj”, pritekel je iz ozadja in vsaj poživil igro [takšne ne bi mogel niti Agim Ibraimi, ki pa mu je prav Celje nekako ponavadi ležalo], vse bolj pa se tudi poraja vprašanje, ali ne bo nemara usodno trmasto vztrajanje pri “edinih možnih rešitvah”, kakršne so Aleš Mertelj na desnem ter Erik Janža in Mitja Viler na levem boku. Maribor je imel cele priprave [sicer še z Jurčićem] in zdaj že celo pomlad čas, da pogleda, ali niso nemara dol po igralskem spisku [Adis Hodžić je vsaj sedel na klopi tokrat] še kakšne možnosti. Ni res namreč, da možnosti ni. So. Le Maribor jih noče/ne upa izkoristiti. Tiste, ki jih pa ima, pa ne zna postaviti naprej – mislimo na Marwana Kabho, ki ga Milanič ne zna izkoristiti, kot je to uspevalo Krunoslavu Jurčiću in celo Anteju Šimundži.

FullSizeRender 6

Tisto malo znova zapravljeno na veliko

Milivoje Novaković ni imel ravno idealnega predložka Marcosa Tavaresa, svojega vse bolj rednega asistenta. Ni lahko pospraviti polvisokega voleja v rašlje. Ampak… Ja. Ta “ampak”. Bila je priložnost, tisto malo, kar ima Maribor na takih tekmah, pa zapravi na veliko. Na vseh štirih remijih pod Milaničem je imel ravno Novaković na nogi zmago. Proti Olimpiji (0:0) uvodoma za las mimo leve vratnice, proti Zavrču (0:0) v Kovačića, proti Kopru (2:2) prav tako v Tomića, proti Celju pa mimo desne vratnice.

Če kaj, se Mariboru – poleg odhoda Stojanovića – vse bolj pozna poškodba Gregorja Bajdeta v Krškem. Marko Janković in Jean-Philippe Mendy skupaj morda še sestavita Bajdetove kvalitete na boku in v napadu, toda očitno po sistemu toplo-hladno, saj v eni tekmi navdušita, ponudita nekaj več, nato pa se že naslednjič sprašujemo, katera je tista “prava slika”. Streli Tavaresa in Vršiča od daleč so bili tokrat tisto “vsaj nekaj”, vendar bolj iz sile, nuje, na juriš, kot je temu rekel Milanič. Ampak če je moral na koncu staviti na Amirja Derviševića in morebitne visoke žoge… Še nikoli tako širok kader NK Maribora ni bil tako ozek. In ne, ne zaradi poškodb in odhodov. Prej zaradi trmastega upanja, da bo vse tako, kot je nekoč bilo. Pa ni. Že lep čas ne. Vsaj že od lanske pomladi.

FullSizeRender 4

Predfilm za derbi

Zadnjih deset minut je v smislu konkretno napadalne saj-nimamo-česa-izgubiti igre lahko morda model za derbi, se je strinjal Denis Šme. Toda ne za deset minut. Vsaj za šestdeset. A kaj, ko so si vijoličasti sami naložili več pritiska in še več vprašanj. Bosta Mitja Viler in Aleš Mertelj zmogla na bokih? Kdo bo krmaril na sredini? Kako žogo spraviti v napad? In kako poskrbeti, da bo Novaković osredotočen na svoje strele, ne pa na to, zakaj igra v drugačnem moštvu, kot je pričakoval, moštvo pa, da bo imelo drugačnega Novakovića?

Če je bila prva spomladanska generalka s Celjem pred derbijem totalni polom, ki je odnesel Jurčića, utegne biti tokratna generalka s Celjem, še ena, kjer je vijoličastim manjkalo prav tisto samumevno (energija, želja, iskrivost, dominanca), na koncu še kje res tista, kjer je Mariboru zmanjkalo energije za naslov. Ker se ne borijo več samo za naslov. Borijo se z navijači, ki jih skušajo na (ne)prave načine spomniti, kje sploh živijo, tremi trenerji, ki jih je bilo treba prepričati [ali pa trenerji njih], svojimi inflacijskimi karierami, ki so zdaj v večji meri na prelomni točki, zdaj močno zdaj nemočno Olimpijo, dejstvom, da bi si sami morali biti počasni na jasnem, kako proti Astani ni zmanjkalo “sreče”, temveč kaj drugega, in predvsem ogledalom, v katerega se mora vsak pogledati. Kaj tam vidijo, bo morda odločilno za derbi.

Pod Milaničem vijoličasti z izjemo tekme v Novi Gorici niso sestavili zares prepričljive predstave, predvsem pa ne táko, da bi bilo vsaj na oko dominantno kot pod Jurčićem. Glede na doslej videno, je malo argumentov, ki bi Maribor postavili v vlogo dominantega favorita proti Olimpiji, s katero so letos enkrat prepričljivo izgubili in dvakrat enakovredno remizirali. Če je bilo še lani več front in čim več tekem privilegij, letos to vsekakor ni več, ker ima Maribor odprto fronto prek Trojan in tudi v Ljudskem vrtu. Bo pa derbi v vsakem primeru dokončno dal odgovor, ali (še) ima to moštvo zmagovalni karakter. Oziroma kakšen karakter sploh ima. Astana [kvalifikacije za ligo prvakov], lansko Celje [pokal] ter letošnji superpokal [Koper] in na trenutke tudi pokalni polfinale z Zavrčem kažejo, da ga nimajo. Če bi ga imeli, ne bi, za začetek, zamenjali treh trenerjev v eni sami sezoni. Kar se zdaj kaže za vse manj uporabno, sploh ko je očitno pomembno to, da igralci sprejmejo trenerja [ne pa obratno], vse bolj pa je tudi jasno, zakaj igralci niso “sprejeli Krunotovega sistema”. Ker ga niso bili sposobni. Kot niso bili sposobni premagati Kopra in Celja. Deveto in osmouvrščeni moštvi PLTS. Maribor bi rad bil takšen, kakršen je bil. Da bi vse bilo, kot je nekoč bilo. Ne bo. Ampak da se to zgodi… Se ne zamenja zgolj kolekcije dresov ali trenerjev.

FullSizeRender 3

(Še) Celje bolj z mislimi pri lestvici

Nenavadno, toda celo Celjani so igrali bolj tako, da je bilo videti, kako imajo ves čas nekje zadaj v mislih stanje na lestvici PLTS. Borijo se za vsako točko, je povedal Robert Pevnik. Borijo se s tekmeci. Ne sami s sabo, kot Maribor. Da bo to žilava in zgolj surova borba za obstanek, smo komentirali nekateri. Toda Pevnik daje Celju vse tisto, česar ne Kapušin in niti Rožman pred njim več nista mogla. Fuzbal. Igro. Upanje. Celjani igrajo na navdih, njim je bilo 4.100 gledalcev ne samo v čast, temveč radost, še najmanj pritisk. Kar uspeva grofom spomladi, je res hvalevredno. Prišli so prek anemičnih Domžal do finala pokala in so zdaj v vse bolj varni coni, ki bi bila manj varna, če ne bi bil na devetem mestu Koper, medtem ko Krka še kar brca.

Morda tokrat ni bilo tako videti, toda sredina z Blažem Vrhovcem je bila vsaj enakovredna mariborski, z Matejem Podlogarjem v napadu pa se sprašujemo, kaj neki so v napadu impotentne Domžale mislile, ko so predale Podlogarja v Celje. In medtem ko imata na kakšnih drugih tekmah Marko Pajač in Janez Pišek več prostora, so Celjani povsem legitimno moštvo za Evropo – glede na videno to pomlad. In če koga, je taka tekma najbrž zadovoljila Srečka Katanca, ki je videl v Vrhovcu igralca, ki lahko tako krmili kot zaustavi.

Komentarji

komentarjev