Jasmin Handanović 7/10
Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.
Mitja Viler 6/10
Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.
Denis Šme 8/10
Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.
Rodrigo Defendi 9/10
Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].
Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.
Aleš Mertelj 7/10
Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.
Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.
Dare Vršič 8/10
Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.
V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino, takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.
Marwan Kabha 7/10
Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.
Amir Dervišević 5/10
In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.
Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.
Damjan Bohar 6/10
Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.
Marcos Tavares 7/10
Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.
Milivoje Novaković 8/10
Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].
Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!
Marko Janković 8/10
V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.
Jean-Philippe Mendy 8/10
Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.
Sintayehu Sallalich 7/10
Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.
Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas
Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?