»Ki te muzika je?« Gospod je vneto, začudeno in poželjivo nekaj kakor pogledal v prazno. Tja, proti kabini, kjer je špiker. Čakal ga je. Kje. Je. Muzika. Padel je peti gol na tekmi, tretji, zmagovalni za Zavrč. Tako se je zasukal, da smo vsi pogledali v tisto smer, levo. Še malo, še malo. Ta-ra-ta-raaaam. »Aaaa, tak’ je prav, ja,« je zadovoljno pripomnil. Evo ga, avizo. Na Golici. Brez klenega domačega aviza gola v Halozah pač ni. Gol, harmonika, pečenka.
Petič v tej sezoni sem bil že v Zavrču, po vseh treh spektakularno nemočnih gostovanjih Maribora in tekmi z Gorico, ko je Ofsajd naredil prvi večji intervju (hvala še enkrat, Miran Vuk!), zdaj še na tekmi dodatnih kvalifikacij za prvo ligo. Vsakič je tako presneto, iskreno, naravno fajn. Ko zaviješ z avtoceste in zavijaš tam od Borla naprej, kjer srne skačejo čez cesti. Prideš do zadnjega rondoja in do hrvaške meje je samo še… Pljunek. Zaviješ v hrib, po zaviti cesti in se pripelješ do stadiona v Zavrču. Sam grem vedno zadosti prej, ko je glavna tribuna, sveže zgrajena, še prazna. Spokojni čudež. Završki stadion je tujek v okolju. Ne zato, ker je porihtan, ampak ker se tam špila čudež od fuzbala. Malo gor, malo dol, vselej pa pestro. In kulisa! Vau! Sonce vselej lepo pada, tam, za vinogradi, ki dajo nek občutek Goriških brd. Čisto res. Brez heca.
Odložil sem stvari in šel na kavo. Kot vedno. Osebje v baru, kjer je tudi plastični model, oblečen v vse »Zavrčevo«, gigantsko prijazno. Raja se polagoma začne zbirati in kapljati na stadion. Kalibri vseh sort, taki, ki pač pridejo zaradi družbe, oni, ki jim brez fuzbala živeti ni, ogromno je mladih fuzbalerjev, ki pripeljejo svoje res v nulo zrihtane dekline. Da se tribuna kmalu in konkretno napolni. Malo manj kot jurja sprejme, novinarji pa vedno napišemo 1000 gledalcev. Ker ja.
Direkt pred mano se je včeraj vsedel gospod z velikim rogom. O, ne. Pomislim sem na tiste frdamane vuvuzuele, edino, kar bo ostalo po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kolega vodič mi je od tam prinesel tako trotl’ziher plastično in že tisto ti je res izprašilo rit, če ti je kdo podpihal izza hrbta. No, tale rog je bil nedolžen, plus imel je profi nastavek, taki ustnik, kakršnega imajo ta dobre trobente. Gospod je imel tudi šal in predvsem dobro voljo. Kot vsi. Čeprav, priznam, sem pričakoval, da bodo Haložani bolj glasni. Saj v kotu tribune, tja bolj proti južni strani, je vedno domača, mlada, zagnana grupica navijačev, ki vihti zastave. Ampak zdaj so prišli tudi Kidričani, ker pač to je borba za prvo ligo. Bo Zavrč, ki je spomladi komaj enkrat zmagal in mu je sezona potonila v podaljških polfinala pokala, ostal med prvoligaši ali se bo drugič tja uvrstil Aluminij, ki je trinajst tekem brez poraza pod Bojanom Špehonjo, stručkotom za mlade, iz katerih Simon Sešlar ni znal izvleči dovolj?
Ko si tam, v Halozah, kjer so iz zadnje lige prišli do prve in si postavili nov stadion, pripeljali Alberta Riero in Zlatana Muslimovića na igrišče, Petra Paculta in Milka Đurovskega pa ob zelenico… No, ko si tam, dobi prva liga neko svojo relativnost. Ni to bistvo fuzbala? Da prideš na tiskovno konferenco in vse duha po čebuli, ki so jo pomazali s pečenko, ko te pričakajo bolj ali manj prazne steklenice, ki jih polni kar gospod Vuk sam? Seveda je. To je… fuzbal. Prva liga? Ja, prva liga.
Okej, malo je tokrat v ušesa tolkla glasba, ki je bližje oni strani meji. Pa termin, v nedeljo ob osmih zvečer, bi tudi bil moral tolči na vest. Pa ni. Tribuna se je praktično povsem napolnila. Kot na vseh slovenskih stadionih sicer šele tam enkrat v deseti minuti, ampak ja. In ravno takrat se je vsipalo iz neba, potem ko je veter polagal korner zastavico in napovedoval ploho. Pa to ni zaustavilo top navijačev, ki so na oni strani, na bregu, na pol v šumi, iz hoste, na gmajni v dežju spremljali ta naš fuzbal. Pa je res svinjsko lilo in pihalo.
Tekma je bila… Šušljalo se je marsikaj. »Kaj te veš… Če šefa klubov kafe vkup pijeta pred tekmo, te ti nič ni jasno, veš…« mi je razložil gospod, ki rad in veliko hodi na fuzbal. Bližje mu je bil na tej tekmi Aluminij. Imel je enega tistih telefonov, ki mu baterija drži tako dolgo, da pozabiš, kje imaš polnilec. Nokia. Ki mu je kar lepo cinglala. »Kaj? Če ko sn bil doma, so še ovi vodili za devet golov? Zmagali? Nea ti verjamem,« je rekel, ko je izvedel za rezultat finala rokometne lige prvakov. »Ja, čuj, zaj je pa že 2:2… Dobro, se čujema, še ena šansa je,« se je zadovoljno zarežal ob polčasu, ko je javljal kolegu rezultat, »je hoto it’ poleg, pa je nekaj jamro in evo, zaj mu je pa žal! Haha!«
Jap. Lahko mu je bilo žal. Dež gor ali dol. Pet golov smo videli v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za popolnitev prve lige. Zavrč je šel v tekmo tako, da je Slavka Matića, trenerja, ki jeseni z Zavrčem ni znal izgubiti, zdaj, po povratku iz Kopra, ki je Haložane povrhu pahnil v ta dvoboj, pa skorajda ne zna zmagati, kmalu začela boleti glava. »Moji igralci so šele po drugem golu dojeli, da ne bo lahko. Vse, kar smo jim govorili pred tekmo, so do polčasa videli sami,« je jadikoval Matić. Seveda je bil tudi jezen, a je skušal to skriti. Kaj ne bi bil jezen. Kevin Ed Kokorović je zagrešil hud feler, nato branil z roko in Aluminij je imel penal, ki ga je Lovro Bizjak kresnil ziher zanalašč po sredini, da je še bolj bolelo. Tudi uradnega špikerja na stadionu. Ta je golmanov brat. E, to je ta… Majhnost, ki ima svojo štorijo. Še preden je Zavrč lahko pogruntal, da je Aluminij tekmo vzel prekleto zares, je bilo že 0:2. Zdaj je celo sezono suvereni Lovro Cvek nerazumno prepustil žogo ravno Bizjaku, ta jo je podaljšal do Roberta Kureža in dras! 0:2.
»Možnosti v tem dvoboju so 50:50. Če bomo mislili drugače, ne bomo ostali v prvi ligi,« je pribil Matić po tekmi, ki bi se lahko kaj kmalu končala kar v prvem polčasu, če bi Denis Topolovec zadel kaj drugega kot vratnico. Zavrč se je sestavil, Aluminij se je namestil in pričakovati je bilo, da golov do polčasa ne bo več. Ampak tu se je poznala razlika med prvo in drugo ligo. »Zavrč je vajen težkih tekem…« je izdavil trener Špehonja po tekmi. Jap. To je razlika. Kokorović, osmoljenec iz začetka tekme, je nabil na drugo štango, tam je pa čakal mladi reprezentant Aleks Pihler, ki se je odločil ostati za dodatne kvalifikacije, v katerih Matić boleče pogreša Josipa Golubarja in Jureta Matjašiča (ta upa na prve minute danes na Švedskem za člansko izbrano vrsto). In Pihler jo je z glavo ugural v mrežo. 1:2. Ni bilo časa, Zavrč je šel na polno, po bokih, še en prekršek sopihajočega Aluminija. Prosti strel, Kokorović. Dras! Gol, ki ga je v evrogol nadgradil prekratki, mladi, a zagnani vratar Dejan Janžekovič. Komadčina od gola.
Med polčasom so si bili nekako na tribuni enotni, da je rezultat pošten, ampak da nekako nihče ni pričakoval štirih golov. Tiste, da Aluminij šola Zavrč, so poniknile, bolj so na plano prišle spet tiste, da bi Zavrč z malo bolj stabilno ekipo, ki je bila celo sezono na petem mestu, ki so ga osvojili v svoji tako prvi kot drugi sezoni med prvoligaši, lahko resno ogrožal mesta za Evropo, ne pa da se skoraj junija daje za obstanek. Itak je večje vprašanje ob igrišču. Če si Vuk in Zavrč sploh želita prve lige…
No, v drugem polčasu se je pokazalo, da si je še kako želi. Zavrč je krenil na polno, mlel Aluminij, ki so mu povsem pošle moči, ne glede nato, da je Špehonja skušal pravočasno, hitro in učinkovito menjati. Šment, to je uspelo ravno Matiću. Zavrč je vse bolj ogrožal, pritiskal, gural in rinil v kazenski prostor, sploh prek bokov. In slej ko prej se je moralo kaj zgoditi. En odbitek, en Pihlerjev strel, sam Tišma, ki se je pošteno namučil na žogi, a jo vseeno porinil v mrežo. »Jah… 0:0 bi vsekakor bilo bolje kot 3:2,« je odgovoril Špehonja. Še pred tiskovko mu je Mladen Dabanović v šali pristavil, češ, idi, pa povej, da smo bili boljši. Bili so… Enakovredni. Dokler niso bili. Tu je težava, čeprav je pred povratno tekmo še vse odprto, ne glede nato, da je ena bizarnosti letošnje domače fuzbal sezone ta, da klubi raje in bolje igrajo v gosteh.
»Pa… Če ne bo deža bom šel na tekmo,« mi je povedal še gospod, preden je šel. Iz ptujskih koncev je, nekje na pol poti med Zavrčem in Kidričevim, bližje so mu rdečebeli kot rumenozeleni. »Dvakrat sem šel letos na tekmo Aluminija. Pa me je vsakič vreme doblo. Frdamano vreme! Prvič toča, drugič pa oni naliv, ko je Aluminij ptujsko Dravo nabasal 8:0! Ne bo me več dež dobo. Stalno gledam toto radarsko sliko padavin, pa me stalno zajebe!«
Ja. Sam sem šel na tekmo na začetku drugoligaške sezone v Kidričevo. Aluminij proti Tolminu. Vroče, čebele, ose, karta niti ne tako poceni. So pa bili tolminski navijači. Ampak v Kidričevem, ki ima tako sijajne pogoje za trening, toliko igrišč, je ravno glavno igrišče… No, to ni to. Saj je lepo igrišče, prijetno vzdušje, šuma za golom. Okej. Ampak brez strehe, razen tistega majhnega koščka na kontra strani… Bolj švoh. Kot v Novem mestu na Portovalu, recimo.
In o tem smo kakšno še rekli. No, bolj oni. Da… Kako nepošteno je, da Nogometna zveza Slovenije, ki je tako visokopotezno odprla novi nacionalni center na Brdu, zajebava klube z licenciranjem, pa pogoji temi in onimi… Nato pa dopusti, da grejo v prvo ligo klubi, ki sploh, za začetek, ne igrajo na svojem stadionu, kot se to dogaja z Radomljami. Da ima Aluminij fine dečke, ki se res borijo, je ena krat ena. Res so se borili, v Bizjaku imajo več kot le 23-letnega talentiranega napadalca. Imajo dušo, srce, voljo. In navijače, ki so skorajda preglasili domače, zato komaj že čakam na povratno tekmo v četrtek v Kidričevem. Ne glede nato, kaki stadion je tam. Važen je, najprej, fuzbal. Vendar ob takem pogrebu, kakršna je slovenska druga liga, ki je ena sama muka, s katero očitno nihče ne ve, kaj bi… Se človek resno vpraša, če je NS mar za celoten slovenski fuzbal. Saj razumem, toliko vsega je, najprej vseh reprezentanc, nato vseh lig. Se nabere. Štekamo.
Ampak tisoč gledalcev, ki je prišlo v nedeljo ob osmih zvečer v Zavrč… Je kompliment, je ponos, je bistvo tega našega fuzbala. Srečanje prve lige, ki je letos zgodba o uspehu, z drugo ligo, ki sploh ni zgodba. Seveda nekaj pomaga, da sta si kluba tako blizu, kaj, petnajst, dvajset minut vožnje od enega do drugega stadiona? Še petega in šestega sodnika je NZS poslala v Haloze, za vsak slučaj, čeprav jih na odločilnih tekmah Maribora in Olimpije včasih niso.
Nekje sredi tekme je tisti gospod končno pihnil v svoj rog/trubo. »Hehe,« se mu je zarežal sosed, ko je prvi zmogel zaigrati prve tone Na Golici. »Pa veš… Mogoče pa bom vseeno šel,« je rekel pa oni drugi, ki navija, v svojem bistvu, za Aluminij. Gospod zrelih let je vedel o fuzbalu toliko, da bi ga poslušal in poslušal. Vse ve o lokalnih štorijah, o tem, onem, devetem. Njegov opis štoperjev Aluminija… Je bil epski. To je slovenski fuzbal. Ta gospod, vneti oboževalec športa. Kukal mi je v računalnik, vmes pisnil »tehnologija, a?«, ko je crknil internet, ki si vsakič vzame malo lufta na tekmah Zavrča. E, to so ljudje, poleg katerih je fuzbal… Živa stvar. Živahna. Saj ne rečem, so lige prvakov, je angleška liga, so evropska in svetovna prvenstva. Ampak ko sem vonjal čebulo ob odhodu iz Zavrča v nedeljo ob desetih zvečer… Sem nekako začutil tisto bistvo fuzbala. Ki te pelje, kot pojejo navijači Maribora, na tisoč(e) kilometrov. »Štiri tekme Aluminija smo gledali, takšen rešpekt imamo pred njimi,« je poudaril Matić in dal lep kompliment ne samo tekmecu, ampak drugi ligi. »Športno je upati na najboljše,« je za povratno tekmo pribil Špehonja.
Zato pa. Se gre. Tudi v Kidričevo. Ker bo borba. Na igrišču ziher.