Fuzbal

Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

Mladi vs. Stari = Boljši vs. Slabši

Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

FullSizeRender 12

 

Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

FullSizeRender 15

Staroselci. Veterani. Zacementirani.

Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

FullSizeRender 10

Boljši PR, boljša energija

Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

FullSizeRender 11

(Ne)pripravljenost TV Slovenije

Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

FullSizeRender 14

Komentarji

komentarjev