Nerazvrščeno

Hotel sem prijeti… Partljiča.

Gostiteljici sta vzorno, umirjeno, ampak tudi neizogibno nasmejano sedeli. Ena poleg druge. Komorno, previdno, vseeno rahlo zadržano. Takšni pač so literarni večeri, vsaj kolikor imam sam izkušenj z njimi. Pa saj sta se hihitali, drobceno, v kulturnih okvirih, karkoli naj bi že to pomenilo. Bolj sami pri sebi. Sledil je relativno dolg uvod. Nič ne rečem. Pač. Mora bit’. In ni lahko pač… Če… Sledi… On.

Kajti ko je nato on vstal. Pri petinsedemdesetih letih. Ne, v roko ni vzel mikrofona, kot voditeljici, kar je vedno tvegano, saj itak stvar zatem ponavadi šumi, poka ali pa je, kot v tem primeru, nastavljen občutno preveč na glas, da izgubi večer na šarmu in ti zuji v ušesih. Ampak dobro.

Tam je stal, v ponedeljek, v Salonu uporabnih umetnosti. Brez mikrofona. le takšen, kot je. Vsake toliko je sunkovito nagnil nazaj svoje sive lase, pa so itak zlezli nazaj. Tam je stal. Vsaj eno uro. Za svoj… Šov. On.

Tone. Partljič.

Dobro se spomnim njegovega govora, ko je letos februarja naposled dobil veliko Prešernovo nagrado. Zasluž(e)no, itak. Ampak tam je Partljič, ki sam rad govori, da rad govori in ga v tem zanosu vselej skrbno zgrajenega pripovedovanja resnično težko kaj ustavi (»Na šoli tvaršicam ne pustim niti dihat!«), med drugim rahlo ošvkrnil stand-up, češ, če in kakšna umetnost je to. Pa saj, ne gre mu zameriti, približno mislim, da vem, kaj je želel takrat povedati. Kaj o skrbi za jezik in to. Pa okej. Ni to poanta tega teksta.

Skratka, Tone Partljič je vstal. Brez mikrofona. »Saj se slišimo, ne?« je najprej rekel in premeril prostor. Skorajda povsem nabito, dobro, pretiravam, kakšen zic je še bil prost, nekaj zamudnikov je še našlo prostor, pa še bi kakšen stol razstavilo ustrežljivo osebje Salona, ki, mimogrede, med prireditvami načeloma ne hodi okrog po runde, kar je v takih primerih pravzaprav zelo lep in smiseln bonton. »Vidim, da niste oni, kaj so stalno… Bom lahko povedal tisto, kaj stalno povem… No, razen vi, gospa,« je pomežiknil gospe v predzadnji vrsti, »vi ste stalno tu, moja občudovalka!«

FullSizeRender 6

Večer je bil svojevrstno slavnosten. Ponovna izdaja legendarne – ja, legendarne – knjige Hotel sem prijeti sonce. Ena tistih, ob kateri se samoumevno nostalgično zavzdihne. Pa ja, kdo je ne bi bral? Partljič je prišel v moje življenje – kot najbrž v vsako, ki mu je posvetilo pozornost – ravno v pravem času, ko sta starša omedlevela nad vsemi »zakaj pa to, zakaj pa tisto« vprašanji in še bolj, ko sem bil že starejši, ko sem se preizpraševal vse tisto, česar se mora vsakdo naučiti v življenju. Pri Partljiču imaš, ko čitaš te knjige – poleg Hotel sem prijeti sonce sta se v moj spomin vtisnili še Slišal sem, kako trava raste in še posebej kultna Dupleška mornarica, ker je foter pač iz Sp. Dupleka – končno tisti občutek, da nimaš edini teh misli. Partljič je in, upam, bo tisti navihani kolega vsakega radovednega, a tudi rahlo nesigurnega otroka. Američani imajo Marka Twaina, mi imamo pa njega.

S Partljičem sem lani delal prvi intervju in me je… Tako navdušil. Koliko ta človek ve. To je neverjetno. In njegova raba jezika. Pravopis na fračo in dras! Zato pa ima polne literarne večere, model pa je v taki formi, da se zdi, kot da je vsaj petnajst let mlajši. Ampak hkrati ni postal senilen starec, pa tudi če bi, bi se najprej opravičil, da je – senilen.

»Ti se bori, kol’ko se spodobi in me discipliniraj,« je namenil eni od dveh voditeljic, ko je postalo jasno, da bo večer trajal krepko čez eno uro in da bosta onidve komaj kaj rekli. Saj… Partljič je zvito povedal, kako se profesorice slovenščine vneto in marljivo in temeljito in krčevito pripravijo na njegova šolska gostovanja, potem pa komaj kakšno izustijo, ker Partljič drdra in drdra in drdra.

Toda Partljič govori tako… Ne vem. Tako blizu ti je kot pisatelj. Na eni strani čitaš njegov Sebastjan in most, markantno skorajda remek delo, na drugi ga vidiš, kako s psičkom hodi čez most in se reži in je točno takšen, kakršnega ga doživite v živo. Nima te avre, privzdignjenosti, larpurlatistične drže. Saj veste… Kot so nas gledali duhamorni pisatelji in pesniki na stenah šolskih učilnic. Cankar s tistimi mrkimi brki. Gradnik kot nek pariški boem. Kosovel kot mož, ki bo vedno fante. Prešeren? Eh, za njega niti vemo ne, kako je videti. Na ljubljanskem trgu kot neki revež, ki ne ve, ali bi pesnil, pil ali prodajal rože, na tolarju je bil narisan dejansko kot zadnji klošar ipd.

Morda je pri Partljiču drugače, ker je… »Naš«. Pardon, mi njihovi. Mi, Štajerci. Veliko čitam zadnje dni Edvarda Kocbeka in morda ni naključje, da tudi iz njega veje, še danes, vedrina, okej, bolj upanje. Kakorkoli. Ne verjamem pa, da bi Kocbek rekel, kako je, ko doma pogleda polico svojih knjig, ki jih Partljič nikoli ne jemlje v roke: »Da bi bil kot frdamani Miško Kranjec, ki je pisal knjige na metre.« Tone Partljič pove, tak’ kot je. Zlatan Ibrahimović slovenskega pisateljevanja. Tu in zdaj je. Tako gajštno oprijemljiv. Ko je za uvod razložil zgodbo, kako je prvič videl na pol prerezan buhtelj od Verice, ki je želela videti tudi njegovega pinzla, pa je spičil, kolikor so ga noge nesle. »Skorajda natanko tako povedano, kakor je napisano v knjigi,« je dahnila voditeljica večera.

FullSizeRender

Ja. Partljič govori, kar drugi tipkamo. Lupeta s takimi pridevniki, da te sezuje. Na dah, kar je bilo včasih, kot bi najbrž rekel sam, na eks. Da te butne! Bum. Bum. Bum! »Ti butl’, preden bi tja prišo, bo sonce že drugje!« je slišal lekcijo, kako bi lahko lazil po celem svetu, ne samo okoli in mimo Pesnice, pa se ne bi dotaknil sonca. Ampak ravno v tem je finta. Partljič se morda nikoli ni dotaknil, se je pa sonce dotaknilo njega. Saj vem. Kliše. Ampak če tako jebeno drži! Partljič zna vrhunsko nizati svojo zgodbo, ironično, podobno, kot to počne stand-up. Dobro ve, kdaj bo prišel punch line in da se bodo režali tisti, ki so štof slišali prvič, in tudi oni, ki so ga slišali že sedemnajstkrat. »Saj isto kot s soncem in dotikanjem je tudi z ženskami,« pa smo spet planili v smeh, sploh, ko je spet pogledal gospo iz začetka in nadgradil, »’mate potrpljenje al’ vam grem na živce?«

Njegova sposobnost ubesedenje je bila, predvidevam, toliko močnejša, ker je zaobšel tiste postulate socialnega realizma, zaradi katerih sem sam že trikrat skušal prebrati Strici so mi povedali, pa mi Kranjec nikakor ne sede. Ne vem, morda bi moral resno prečitati Maksima Gorkega? Kaj pa vem. Ni pomembno. Partljič je socializem in realizem združil na malo drugačen način, pa saj ne razlagam, pišem ali ugotavljam karkoli novega. Nak.

Toda ko je povedal, kako je njegova mama jokala, ko je popisoval res okrutno zgodbo ubogega otroka, ki je odraščal brez očeta, obrcan in zavržen… »Točno tak’ je bilo, točno tak’…« je hlipala njegova mama, Partljič je pa bolj ali manj na blef sestavljal drobce, slišane skozi dolga leta, ker so to bili pač časi, ko se je človeške tegobe zadrževalo v sebi in zalivalo, po možnosti z dobro staro šmarjolo. »To je za pisatelja odgovornost, moraš pazit’«, je sijajni napotek za prihodnje generacije, ki bi raje pisali o sebi in skozi sebe skušali iz okolice narediti Disneyland. »O meni bi morali napisati roman. Jaz s’n se na britofu rodil!« se je za štof ponudil, po golem naključju, nek ribič v Izoli, ko je Partljič tam vandral še kot presednik pisateljskega društva. Kakšne zgodbe, ha? Tega si ne moreš zmislit. A prav s tem, s prekleto prepričljivo fikcijo je imal Partljič take težave, da ga je kdo kdaj tudi na zid naslonil, trdno prepričan, da piše o njem. »Ste prišli po gradivo, ne, Partljič?« je slišal, ko je bil med osmimi na pogrebu dobre stare Karoline Žašler, ja, one Žašlerce. Pa je bil pogreb res tragikomedija, padla je truga, se odprla… Nobene poroke, en pogreb. Kontra.

FullSizeRender 4

Ko je tako razlagal, kakšen vpliv je imela Žašlerca, najbrž še bolj osebno kot Moj ata socialistični kulak… Nisem mogel mimo prepričanja, da bodo te njegove zgodbe o(b)stale, ne glede nato, da so že zdaj iz polpreteklega časa. Partljič se v svoji osnovi sploh ne loči tako veliko od, kaj pa vem, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika ali celo Ivana Tavčarja. Češ, narava, mali ljudje z velikimi zgodbami, veselimi ali žalostnimi. Ampak to pač pove na tak način, da … da … da… »Veste, kaj se je nekaj časa govorilo, da je mož siknil ženi? Češ, stara, ti si še trikrat večja kurba kot Žašlerca!« Hudo, ne? Še huje je tisto, ko je neka profesorica učila hči Žašlerce in je v zbornici rekla Partljiču: »Ta bo še hujša kot njena mama!« In se je Partljič, iz krvi, mesa, stoječki, pač spozabil: »Pa jebemomater, jaz jo bom prijavil, to sem si mislil… Joj, pardon… Samo kaj naj…«

Preden sem skliznil po eni uri, ker se mi je, kot se nam pač v teh časih, mudilo, sem pokasiral še lekcijo iz Aberta Camusa. O, ja. Ta velika, klasična imena. O katerih kao nekaj veš, pa v bistvu ne veš nič. No, Partljič je okoli, po dolgem in počez, naposled povedal eno bolj ključnih sporočil – preden je, predvidevam, zavil v še eno zgodbo iz Hotel sem prijeti sonce -, in sicer, da ni naloga pisatelja, da sodi, temveč da skuša razumeti svoje like in zgodbe.

Največja zmaga, vsaj tako sam menim po tej nepozabni uri, pa je, če liki in zgodbe razumejo tudi pisatelja. Hotel sem prijeti Partljiča… Pa je Partljič prijel mene. In me bo težko spustil. Če sploh… Kdaj.

Komentarji

komentarjev