Fuzbal

Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

Precej (bolj) navdušujoča igra…

Če je bila marčna akcija bolj toplo-mlačno preizpraševanje bolj “kaj zdaj” ne pa “s kom zdaj”, je bila ta pozno pomladna s Švedsko [0:0] in Turčijo [0:1] ne samo zelo koristna, temveč tudi vsebinsko konkretna in zdi se, da je Srečko Katanec vendarle popustil, poskušal in naredil nekaj potez, s katerimi smo se končno vsi lahko bolj posvetili fuzbalu, ne pa samo temu, zakaj nekdo (ne) igra. Seveda so nekaj k temu prispevale tudi poškodbe, zato je kljub zelo solidni igri proti Turkom in povrh tega še rezultatski uspeh proti Švedom [ti so, mimogrede, včeraj razmontirali Wales s 3:0] še vedno nad nami vprašanje, kaj bo, ko bodo vsi zdravi [ja, s tem mislim tudi na Andraža Kirma].

Prejeti prepoceni in prezgodnji zadetek bo zaslužil svojo ugotovitev, ampak po njem je Slovenija bila Turčiji vsaj enakovredna, delno tudi zato, ker so običajno vročekrvne Turke presenetili z bolj moško, trdo in grobo igro, ki pa so je vsi vajeni – razen italijanskega sodnika -, tako da je bila prava, konkretna tekma, prava generalka za jesenski začetek kvalifikacij za SP [zato pohvale NZS, da je izbrala takega tekmeca]. Slovenija zna zadržati žogo na sredini igrišča, če tega ne zna, ima tukaj Kevina Kampla, z naskokom najbolj suverenega, zagnanega in sposobnega nogometaša, ki vse bolj – že ob petju himne – postaja neuradni kapetan, na katerega se lahko vsi zanesejo. Kampl dokazuje, kakšna je razlika, če igraš za Bayer in resno konkuriraš za najvišja mesta v bundesligi ali če igraš v sredini ali spodnji polovici v Italiji. Žal. Tako je in to je vidno. Slovenija je, pavšalno gledano, znala sestaviti dve solidni tekmi, manjkal je le zadetek in malo več pazljivosti v obrambi [plavalo se je že proti Švedom, gol Turkov je bil tisto, česar Švedi niso zmogli]. Spodbudno za začetek kvalifikacij? Pa… Je.

FullSizeRender 11

… ampak letos so na štirih tekmah zabili le en gol

Slovenija ima, tu si ne moremo zatiskati oči, niti tega ne počne selektor, kronične težave z neučinkovitostjo. Lepe priložnosti, veliko držanje za glavo. Kar pa vsaj rojeva upanje. Hej, morda pa koga celo dobimo. Za zdaj še ne, ampak rojevajo se “mogoče”, “morebiti” in “morda”, namesto “eh”, “saj”, “itak”. Reklamam za glivice, luskavico in boleča kolena bi se lahko pridružila še ta: zabijte vendar ta gol. Okej, alarmantno resna kriza bi bila – in dovolj močan argument, da bi se selektorja lahko konkretno legitimno žagalo -, če priložnosti ne bi bilo, kot je bilo recimo na tekmi s Severno Irsko (0:1). Gol Romana Bezjaka proti Makedoniji je tako žal edino, kar je vknjižila reprezentanca na štirih prijateljskih tekmah in temu primeren je bil tudi izplen [zmaga, remi, dva poraza]. Če k temu dodamo še dejstvo, da je proti Ukrajini zabil samo Boštjan Cesar, ki je v minulih kvalifikacijah zabil še po en gol proti Švici (2:3) in San Marinu (2:0), je realizacija lahko resen problem. Sploh glede nato, da proti Švedom in Turkom ni bilo malo strelov.

Če je Bezjak dvakrat nastreljal Isakssona v Malmöju, se je tokrat v najlepši priložnosti, ironično, znašel Milivoje Novaković. Tisti penal v Belfastu in zdaj še ta refleksno odbojna priložnost… In bil bi le še dva gola do Zlatka Zahovića in bi vsi poškilili mimo, zakaj se ga tišči v igro in bi se s tem dejstvom ne samo sprijaznili, kdo ve, morda bi NZS izumila poleg #srcebije še bolj v oči vpadljiv hashtah #novinovarekord. Novaković je na stara leta postal postarani Gerd Müller tip napadalca, vendar ga je “killer instinct” očitno že nekje na Japonskem zapustil, kar smo lahko gledali to pomlad pri Mariboru, ko je takšne zicerje zapravljal enega za drugim. Lahko sicer pravi in se za Siol posipa s pepelom, da ni optimalno pripravljen, toda takšne zapravljene priložnosti imajo lahko tudi dolgoročne posledice – da ne omenjamo tiste v Lvovu, ko je prav tako zapravil zicer. Poleg dveh poskusov Jasmina Kurtića pa je to bilo to, Robert Berić in Roman Bezjak se še lovita, edina pozitivna uteha pa je tisti “če”, ko bo zraven znova Andraž Šporar. Ampak, ja, čeravno je na sredini bolje, je v napadu zdaj že resen problem. Sploh, ker bo prva tekma z Litvo, ko se pač pričakuje tri točke. Te pa prinaša vsaj en gol. In če Litva ne pade, gostovanje gor ali dol, se bo te zapravljene priložnosti vleklo na plano. Itak.

FullSizeRender 12

Prejeti gol posledica kombinacij v obrambi

Po odhodu Samirja Handanovića ima Slovenija nekaj težav s predložki, ko ni Boštjana Cesarja, pa s celotnim hišnim redom obrambe. Bodimo iskreni, vsaka turška akcija, ki je pokukala proti našemu golu, se je zazdela bolj nevarna od naših sveč in predolgih predložkov zlasti Josipa Iličića. Pa to ne gre na rovaš več kot le solidnega Vida Belca [ali Jana Oblaka, ki je v Belfastu preprečil še višji poraz], da je res škoda, ko imamo takšen presežek kvalitete ravno na vratarskem mestu. Pa dobro, saj tudi štoperji niso tako “švoh”: Miha Mevlja, ki bi lahko postal nova Katančeva tarča posmeha, je zelo solidno opravil svoje delo, če mene vprašate, je tekma s Turki pomaknila Aljaža Struno še mesto nazaj. Zakaj? Ker je Struna, ki sploh ni štoper po osnovnem poklicu, plaval že na Švedskem, tokrat pa ob povprečnem predložku kril bolj ali manj samega sebe, kar je hkrati počel še Jasmin Kurtić in Burak Yilmaz je naredil tisto, kar najboljše zna: stisnil nepričakovano komadčino.

Ko se bo vrnil Cesar, bo glavno vprašanje, koga dati obenj. Zelo se je izkazal Luka Krajnc [vprašanje, kakšni so načrti z U-21], tukaj je Miral Samardžić, odpisan ne bi smel biti niti Siniša Andjelković, pa zdaj še Miha Mevlja, poškodovan je Nemanja Mitrović… Tu nujnih težav ni. So pa, evidentne, na obeh bočnih pozicijah. Andraž Struna, ki ima težave z obvladovanjem žoge v reprezentanci, se je trudil v prvem polčasu, stal visoko, skušal kombinirati s Kamplom in imel dober polčas. Vendar na desni strani je konkurence veliko, ni pa še nihče ultimativno prepričal, še najmanj poškodovani Petar Stojanović, ki bi po neki fuzbalski logiki moral biti prva izbira, a je tu še Nejc Skubic, Katanec pa je videl, v kakšni formi je Boban Jović: za prvo postavo še ni.

Je pa kriza na levi strani, pa ne zato, ker bi Bojanu Jokiću, tokratnemu kapetanu, manjkalo kvalitete. Sploh ne. Jokić se je vnovič borbeno izkazal, za prav zelo solidno oceno, skušal je v prodore, dal dobro, kleno, fejst izjavo po tekmi o sposobnosti reprezentance, tako da bi veljalo še poskusiti z njim, sploh v trdih tekmah. Smo pa ob levi bok, če se odpre prostor. In tu bo štab moral najti kakšno rešitev, da ne bo potem tekla voda v grlo, če se Jokić poškoduje, dobi kartone ali si ne najde kluba. Vsekakor pa se bo moral Katanec odločiti za četverico, ki ji lahko zaupa, da ne bo prejela takšnih golov, kakršen je bil tisti fliper kičkuglasti v Belfastu in zdaj še to cincanje proti Turkom.

FullSizeRender 14

Koga na sredino?

Tekma s Turčijo je najprej pokazala, da reprezentanca ne stoji in pade z Renejem Krhinom. Iskreno? Blaž Vrhovec je po tak-tak predstavi s Švedsko odigral zelo solidno partijo v Stožicah, da je lahko še posebej Mariboru žal, ker ga ni pripeljal iz Celja. Kurtić ima še vedno preveč težav z napakami v obrambnih nalogah, da bi odtehtala njegova dva zelo solidna, še najbolj nevarna strela – sploh zato, ker ne gresta v gol. Zato je potem enačba jasna: Kampl = sredina. Da, pogrešan je bil Rok Kronaveter, ki bi raztegnil sredino, šel po levem krilu. Prav tako si še vedno nismo na jasnem, kam z Josipom Iličićem, ki po Švedski ni imel svojega večera, zato bi ga veljalo zamenjati z Miho Zajcem še prej. Ni namreč res, da je edina legitimna konkurenca Jojotu zgolj in samo Valter Birsa, katerega proste strele in predložke, bodimo iskreni, smo kar precej pogrešali v prvem polčasu, ko se je iskalo glavo Berića in Bezjaka.

Slovenija trenutno lažje igra z bolj gibljivimi napadalci a la Berić in Bezjak, ki sta, četudi manj nevarna [če odštejemo resno priložnost z glavo ravno Berića], imela več od igre kot Milivoje Novaković, zaradi katerega je moral Benjamin Verbič precej več teči, iskati prostor in je nepotrebno trošil energijo, medtem ko je Novaković čakal na priložnost, jo dočakal in zapravil. Slovenija lažje funkcionira s povezano igro, hitrimi preskoki, prodori in igro po tleh, ki jo zdaj Katanec tako čisla. Zato potrebuje takšno kombinacijo sredine in napada, pa naj bo to bolj prožni 4-3-3 ali centralno usmerjeni 4-2-3-1. Katanec je to pomlad uspel najti igralce, ki znajo zadržati posest. Zdaj bi bilo fino, če najde način, kako spraviti žogo do gola, pa ne samo tako, da se priložnost ponudi “slučajno” in se potem napadalcem zašibijo kolena. Dva tedna treningov sta se zelo poznala, reprezentanca je zadihala skupaj in dobila tudi podporo javnosti, ki zaploska, ko dobi priložnost Jure Matjašič, ki je do reprezentance prišel prek – Zavrča. Zasluženo? Ja.

FullSizeRender 10

Mediji 1 – 0 NZS

Že bentenje čez organizacijo tekme, ko je nekomu padlo na pamet, da je v nalivu predčasno zaprl polprazno garažo, kaže, da NZS še vedno ni prišlo v kri organiziranje tekem v Stožicah. Ki so bile, to moramo poudariti, tokrat zelo solidno zapolnjene: 7.209 gledalcev za začetek junija je sicer še daleč od odličnega [za to bi morale biti take tekme v petmestnih cifrah]. Toda kakršna koli številka, tudi če bi bila petmestna, bo vselej imela estetsko napako: za golom. Če so Turki imeli štiristotnijo zvestih privržencev, se NZS, ki tako rada govori o navijačih, še vedno ni resneje in z rezultati lotila izginulih združenih slovenskih navijačev, za katere očitno misli, da se bodo vrnili sami po sebi – da se niso niti, ko je šlo prekleto zares, je pokazala tekma v Ljudskem vrtu z Ukrajino.

Da se tudi mediji v našem fuzbalu spreminjajo, pa je poskrbel Urban Laurenčič, ko je direktno vprašal in, najbrž nevede, seznanil Katanca tudi z govoricami, da naj bi se NZS pogovarjala z Ediyem Reyo. Katanec, ki mu vidno neko svetuje glede medijskih nasvetov, je povedal zelo iskreno, da lahko mesto tudi odstopi ter se na ta račun tudi pošalil, kar je delna zmaga tudi za selektorja, ki je imel prav z mediji takšne težave [in jih pred tekmami še vedno ima, ta del še mora izboljšati]. Edina, ki je v tem izgubila, je NZS, ki ne zna skomunicirati želja svojega predsednika, predčasno utišati govoric o Reji, ima tiskovnega predstavnika, ki na elektronsko pošto odgovarja z veliko zamudo. Do sedaj so bili mediji do tega obzirni. Težava je, da ljudje niso.

 

Komentarji

komentarjev