Nerazvrščeno

Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.

Včasih se najboljši koncerti zgodijo ravno na ponedeljek. Zakaj? Nimam pojma. Ampak se. Nekaj je na ponedeljkih, kar jih naredi za… Drugačne. In, o.moj.bog, kako fejst drugačen je bil ta ponedeljek, ki je bil najdaljši vikend, vaše poletje, tvoj praznik, njen spomin, njegova prihodnost, ta včeraj, ta koncert, ta Zakk Wylde. Ljudje, niste še videli, da bi kdo tako imel rad svojo kitaro, po letih šprudlanja, svoj band, po letih menjav, svoj koncert, pred ne ravno zavidljivo nafilano dvorano. Ampak to? O. Moj. Bog. Kaj. Si. Ti. Nor. Malo. Fejst. Ko nekdo žvali lastno kitaro? Pri 49 letih? Kje še to vidite, a? Ste že jemali to? Adeeeejo.

Ta teden je Super Šiška Week. Teden za koncertne supermane. Zakk Wylde (ponedeljek), Liima + Garbage (torek), Biffy Clyro (sreda). Te tri sem tudi sam izbral, ful pozno sem se sicer spomnil, ker nisem vedel, ali ja ali ne ali kaj in… [hvala Šiški za hitro reakcijo!]. Sicer pa… Adeeejo, kaki teden! Ker še v četrtek Siddharta v razprodanih Križankah, pridejo pa še Battles in Marko Hatlak, če vas bo kaj zamajalo v Šiško. Priznam, v Kino Šiška že lep čas moja noga ni stopila. Pa… Načeloma iz različnih razlogov, ki na tem mestu niti niso tako pomembni – razen tistega, da je Kino Šiška, očitno, svoj vrhunec že doživel v prvi triletki, ko je bil res center urbane kulture, zdaj pa je že lep čas prostor urbane kulture, ki je še vedno ugledna, mikavna in prepoznavna lokacija, ne pa še tudi status, legenda, kult. 

FullSizeRender 21

Nekako mi, če sem iskren, Šiška nikoli ni povsem potegnila. Da ne bo pomote, bili so top koncerti, mega trenutki, ampak si si te moral vselej narediti sam, nikoli te ni nihče drug nažical, napeljal, nasmodil, da bi se vrgel na glavo in se ga fsipal v muziko. Ne vem točno, zakaj. Pa dobro. Vem. Kafič se nekako ni ujemal s sporočilom vsebine, programom, bitom. To. Šank je pač duša rock’n’roll placov. Ali pa hip-hop, razstavnih, urbanih. Kakor vam drago. Hvlaa bogu, da jo sploh imamo, ampak ko je Šiška prišla je Cvetličarna čisto okej laufala in čeravno je imela bolj kilave pogoje in tepihasti zvok, je imela povezanost in dušo. Vprašajte vse one, ki s(m)o tja lazili na redne koncerte Mi2. Pa okej. Kakorkoli. Ta teden sem rekel, ajmo, gremo pogledat. Eni grejo na dopust na morje, eni se bomo pač vozakali sem in tja v Šiško, Ljubljano. Ker si naša prestolnica to zasluži? Ne, ker si to zaslužimo vsi mi, čeprav je Kino Šiška seveda občinska, ne državna zadeva, tako da smo sploh mi prekotrojanci le gostje, mediji, obiskovalci.

Nemalokrat me kdo vpraša, tudi starejši, češ, kako to, da manj lazim po koncertih – tudi v Ljubljano. Zakaj? Ker se je nekje vse skupaj malo ustavilo, kar ne pomeni, da koncertov ni; eh, sploh ne, samo pač… Drugi tip špilov za drugi tip publike. Ampak ta trojček, ta teden? Uf. To je to. To je priložnost, da Kino Šiška in Ljubljana pokažeta, kako koncertno prestolnico imamo.

Hm. Koncert Zakka Wylda je bil… Fenomenalen. Zakaj? Zaradi Zakka. Zaradi štimunge kolesja, ki hodi gor in dol po svetu. Že predvozaču Jaredu Jamesu Nicholsu in njegovemu triu so navili feršterkerijo do onemoglosti. »Če je bilo to tak na glas, kako bo šele za Zakka,« mi je rekel mariborski kolega na hajzlu, gori, v štuku, ko se je še pisoar tresel. Že Nichols nas je spomnil, da so nekoč bili taki koncerti. Ne, to niso »mačoman« špili. Nak. Ampak visoki, mišičasti, predani dolgolasci v đinsu so pač… Izumirajoča vrsta. Tako. Zelo. Osemdeseta. Pa kaj, nič zato. Prav fino je bilo, sploh ko se je trio spustil v priredbo skupine Free in sekal, žagal, ropotuljil. Žagalo, da ti pete odnese.

FullSizeRender 19

Nato smo malo počakali, da so vse naštimali za Zakka. Priznam, ko sem pridrvel na parking Šiške, sem si obetal boljši obisk. Videl sem cel kup italijanskih avtov, mariborsko druščino in polni plato pred Šiško, kjer pa nekako pivo ne teče ravno v potokih, tudi na šankih ni bila ravno gužva. Pač, pivo za 2,90 evra ni baš rock’n’roll.

Ko so postavljali oder, platna, podeste in ostalo… Si nisi bil čisto na jasnem, kaj bo. Zakk Wylde. Okej, najbolj poznan po črnobeli hipnotični a la film vertigo kitari, ki pa jo zdaj zamenjuje warhammer tudi prečnato porisane kitare. Pa po metalskem videzu. Ustanovitelj heavy metal šusa Black Label Society in, še bolj opazno, nekdanji kitarist Ozzyja Osbourna. Prva metalska liga, torej. In tako je gor vletel. Ampak vendarle bolj rockersko. To ni metal. To je rock. Pa, dobro, saj vem, itak je na koncu vseeno, samo da žaga. Ampak prvi komad? Sold My Soul? O, ja. Duša prodana. Mojster, prefrigani. Vse trike, štose, vragolije… Vse je razkazal takoj na začetku. Evo, fotoreporterji, izvolite. Naslikajte se. Zdaj na levi, zdaj na desni strani odra. Zdaj za glavo, zdaj z zobmi. O, ja. Z zobmi, Jimi Hendrix style. Ti. Samo. Šprudlaj.

Ni čudno, prav res ni niti malo presenetljivo, da je nekdo spredaj, v prvih vrstah nekje po treh, štirih komadih vprašal: »Kaj misliš, da nam bo še pripravil?« Kolega mu ni odgovoril, ker smo vsi odprtih ust čakali. Kaj mislim z »vsi«? Kaj pa vem. V najboljšem primeru pol polna Katedrala, kaj pa vem, 400, 500 ljudi? Saj številka kmalu ni bila pomembna, na to nas je Zakk Wylde tako korenito in plemenito spomnil. Kdor je prišel, ne bo pozabil, kaj se je zgodilo… Ne toliko to, da je težko razumeti, razbrati besedilo v Wyldeovem petju, ko je brundajoče kombiniral southern rock iz plošč Book of Shadows (1996) in Book of Shadows II (2016), in da se je koncert kmalu zazdel kot neskončno dolga pesem. Ena. Sama. Pesem. Pa saj… Ni to bistvo southern rocka? O, ja. Lynyrd Skynyrd, baby!

FullSizeRender 20

Ampak ne, ne bomo si špila zapomnili toliko po tem, niti po solaži na tretjini špila, ko je Wldea zaneslo v wah-wah pedal, nagibal je kitaro sem, tja, gori, doli, naokoli, trije preostali spremljevalni člani pa so mu zvesto sledili, niti najmanj zdolgočaseno, temveč celovito, kompaktno in zvočno perfektno… Ampak ne… Tudi po tem si ne bomo zapomnili špila. O, ne. Najbolj odbiti moment, največji kompliment za prišleke, za Šiško, za Ljubljano… Je bil komad Throwin’ It All Away, ki ga je pred dvajsetimi leti posvetil nekdanjemu cimru Shannonu Hoonu [iz Blind Melon, pel je backvokale na Don’t Cry od Guns N’ Roses]. Dobri stari Zakk je skočil iz odra. Dol. Na štenge, šel mimo ograje. In se sprehodil. S kitaro. In ves ta čas pičil in pičil in pičil. In šprudlal in šprudlal in šprudlal. Lahko si mislite… Vsakdo je vzel telefon iz žepa. Vsi smo obupali pred njim. On je padel noter. Sredi dvorane, v krogu ljudi, je soliral. Do onemoglosti. In še prek. Drr-drrr-drrr-šprudl-šprudl-šprudl. Mi smo slikali, stali, ga trepljali po njegovem thorovskem telesu. Ja, ded je res nabit, res je v formi, ampak to ni nič v primerjavi z njegovo željo po žaganju. Težko boste bližje kakšni rock zvezdi tega kova. Slash tega več ne sme početi, ker bi ga narod pohrustal. Zato je Zakk Wylde spomnil, kakšen je prepoteni, zašvicani, s pivom politi kitarski rock. In, pazite, komad Throwin’ It All Away, je molovski. To ni dur, to ni ringaraja. Nope, nak, nada. Tole so gola čustva. V publiki, kjer je bil testosteron vsaj 75% prevladujoč, se nam je milo storilo. Ker ni nehal. Nak. Še kar je drajsal kitaro. Drr, drr, drr. Preostala trojica je čakala, kdaj bo prišel iz ritualnega kroga. Ampak ni igrala zdolgočaseno. Nope. Špilalo jim je, špilali so.

Zato ni čudno, da ko se je po solaži, ki se je zdela dolga sto let, vrnil na oder, posvetil tudi bandu. Klaviaturist je lahko vstal in še on šprudlal po kitari, ne tako predano kot Wylde, a je delalo. Bobnar in basist sta najboljši možni ritem paket. »Devetkratni oskarjevski nagrajenec!« je Wylde kričal, ko je predstavljal basista in vsakemu nadel krajevno poglavje, skladno z naslovom plošče Book of Shadows. »Bobnar ima devet življenj in dvanajst otrok in nesramno reven!« in »Klaviaturist, ki vam bo opral perilo in vaše davke in vam povrnil denar!« sta morda naučeni predstavitvi, toda ko se še člani banda režijo Zakku Wyldeu… Potem veš. Kako je tip predan. Metallica se takih hecov ne more it’. Ker so preveliki, ker korporacija. Res, vsi smo se mu režali, nemalo nas je bilo takih, ko je po dveh urah prišel do konca in odšel brez bisa, ker bi ta bil v njegovem primeru povsem nesmiseln, ki smo se spraševali, pismo, kako se mu da, iz večera v večer.

FullSizeRender 15

Toda to je to! To! Ta razlika, o kateri je Scott Ian iz Anthrax pisal v svoji knjigi. Kakšna je razlika med ameriškimi bandi in evropskimi. Ameriški igrajo in igrajo in igrajo, ker je država pač tako velika. In to se vidi. Ne to, da se nadrkaš za en, dva, morda tri špile in temu rečeš turneja. Šiška je bila četrti zaporedni špil na že itak dolgi turneji. Lodž, Plzen, Dunaj, Ljubljana. In pride take volje. V ponedeljek. Tu-di-tu-di. Jap. Včasih ne rabiš stadionov, ne rabiš niti polne Šiške. Da ugotoviš. Kaj je tisto bistvo. Bilo je skoraj filmsko. Videli smo, kako v južnih državah ZDA izgledajo najbrž žuri. Vsaj v filmu so takšni. Saj veste, tisti topli kitarski akordi, razkavi glas in zdaj objet parček, zdaj prepir, zdaj pretep, zdaj zaljubljenost, zdaj…

To je bil maturantski ples delte. Škoda le, da publika v Ljubljani prepogosto skriva čustva, stoji skoraj okamenelo in čaka, kdo se bo prvi spustil s ketne [tokrat je to storil raje Zakk sam], če odštejemo klasične zanesenjake v prvi vrsti. Bil je koncert, ko se ti zazdi, da nisi vreden nastopajočega. Ko te pregazi, povozi, premami. Spomni. Pizda, stari, to je rock’n’roll. S koncertnim lokom, pismo, Wylde je za The King proti koncu sam sedel za orgle in odtipkal presunljivo balado, preden se je vrnil za kitaro. To. Je. To.

In na koncu, po šestnajstih komadih, ko je bilo vsega fertig in ti je šlo na jok od lepega… Od komadov, ki bi jih rad snemal Kid Rock, od komadov, ki bi jih rad še slišal od originalne postave Lynyrd Skynynrd. Na koncu… Po vsem… Je Zakk Wylde mogočno stopil na podest, na katerega se je postavljal in nizal svoje solaže. Še poslednjič. Mogočno, s svojimi gigantskimi rokami… Je dvignil kitaro. Nad nas. »Hvala, ljubljansko poglavje!« In zažvalil kitaro. Čisto res. Jo lizal in ljubil. Kako ima ta tip rad kitare. To je… To.

Hvala, Zakk Wylde. Res… Hvala.

FullSizeRender 18

Komentarji

komentarjev