Bog je Kino Šiška postavil za točno take špile. Ziher. Aham. Mhm. Walda! Oni, metafizični kjerkoli-že-je bog, ne oni v magistratu, da ne bo pomote. Itak! Kaj je bilo nafilano. Pa. Kaj. Si. Fsekan. To so tisti šišenski koncerti, ko se je pač treba obtačlat. Kljukice delat. Ja ja. To pridejo vsi. Direktor, šefica, pesnice, bivša punca. Vsi. »O, živjo!« te pozdravi še nekdo, ki ti med letom, ni šans, ne dvigne telefona. Ker so tako jebeno dobre volje, ker imajo karto za že zdavnaj razprodani koncert. Malo so žleht, privošljivi onim, ki so favš ostali zunaj. Pa saj. So imeli za kaj bit’ favš. Šljeka pac princip. Garbage je namreč naduvano nesramno pokazal, da se marketingarji ne bodo obesili, ko se osemdesetih ne bo več dalo (raz)prodajati. Brez skrbi. Pridejo devetdeseta. To nas bodo šele lupili. Kajti… Če bodo od mrtvih vstali tamagočiji… In če bo prišla taka naduvano gofljasta frajla, kot je pevka Shirley Manson. O, ja. Na gobec. Direkt. Špil, po katerem smo se dedi sami šlatali. Ne, ker bi se radi. Ampak ker smo preverili… Če je… Vse… Še… Tam.
Če je kdo prišel z namenom, da bo kaj upecal na takem špilu… Pozabi. A-a. Neo šlo. Na ta koncert so prišle dekline in iz njega odšle sufražetke. Stavim glavo, da ga je kaki tip, ki je še tako dobrohotno šel na koncert elektro, industrial, trip hop, grunge rocka, ki se ga legitimno še kar gre Garbage, no, stavim glavo, da ga je kaki tip resno nadrajsal. Živel feminizem? Pa recimo. Ampak nismo še tam. Ne ne.
Najprej smo zunaj. Na platoju. Kelnarji v Šiški so skužili, da se splača slalomirati med folkom, ki se sreča na takih stvareh. Vito, recimo, je taki kelnar. Točno ve, kdaj mora zagušit s pirom za 2,90 evra. Dobro so sfolgali, res dobro, kajti Šiška se je začela vse bolj in bolj filati. Kaj pa drugega, če so po živalskem Zakku Wyldeu v ponedeljek nato v torek postavili kar dva špila, poleg Garbage v zgornjeetažni Katedrali še Liima v spodnjeetažni Komuni. Nafilano? Sardelasto, ja. Da se je vrsta delala za vse – razen za hajzl, hvala bogu.
Neuradno, da ne bom koga zajebal, mi je na uho prišlo, da je Šiška prodala res čim več kart. Kar razumemo. Itak. Ti bandi, takšen teden… Ni poceni, niti za šiškarje ne, pa ne glede nato, koliko Zoki kapne v proračun. Zato se je obetal končno razprodani koncert, kar naj bi ta besedna zveza v osnovi pomenila. Ono, ko že na štengah gor, ko greš enkrat mimo varnostnika, ki ga bolj zanima, če imaš plastični glaž kot pravo karto, vidiš, da danes pa ne bo heca. A-a. Danes so prišli vsi. Aha.
»O…živ…jo!« mi je rekla Zarja P. Skoraj mi je telefon padel z roke. Bolj kot to, da bi se razbil ekran, bi ga najebal, ko bi skliznil po stopničkah in bi nato tavajoče šlatal med vsemi dobro oblečenimi bejbami. Ampak mi žal ni. Mislil sem, da bo to to. Z mano ni govorila sto let. »Kak je?« me je še vprašala. Mislil sem vprašat, kak’ to, da je prišla na špil, glede nato, da se je rodila tam nekje, ko so si trije ameriški modeli zaželeli pevko, pa so slučajno zijali televizijo in jo našli v neki vukojebini na Škotskem, pa se mi ni zdelo preveč smiselno vprašanje, preveč droljasto. Zato mi je raje oddrdrala, kaj počne v lajfu. Nasmejana, dobre volje, sveže opranih las, ki sicer niso sveže oprani, ziher ne, ampak ajde, vsaj videti so bili tako. Ja, to je bil večer sveže opranih las. Povedala mi je neko kratico organizacije, kjer dela… Pa… Bi si jezik in možgan zlomil, če bi se probal tega nadudlat.
Ampak to je bil, majke mi, najboljši možen obet za večer. No, to in debata tu in debata tam. Z dvema iz Vala 202 recimo. Hvala, Jernej, za pivo, se vidi, da Štajer’c še vedno ne more plačati pira Prekmurcu, pa magari niti v Ljubljani. Skratka. Obetal se je dober špil in vso to gledanje drug drugega, ko se je rolala čisto okej backround muzika v ozadju, je pomagalo, da nihče ni preveč škrtal z zobmi, vnetimi dlesnimi ali budilko s tremi dremeži, ker se je koncert splaniral za ob 22:30, ko gre še Slavko Bobovnik počasi spat. Ampak okej.
Ko je bila ura pol enajst, so vsi tisti, ki so videli napis, kdaj zadeva štarta, torej skoraj vsi, pririnili noter. Kar pomeni, da se je Šiška nafilala. Jurja in čez. Ne vem, koliko točno, ampak čez. Bil sem na »razprodanih« špilih tam in bil sem tudi na Megadeth, ko so prišli prvič, in se nas je naguzilo poldrugega jurja, da nam je švic riti umival. To včeraj je bilo bližje slednjemu, ker je to špil, na katerega bi prišli vsi. In tudi so prišli vsi. Jap. Vsi, ki še vejo, kaj se jim je zgodilo tam nekje leta 1998 in bi vam to znali razlagati vsaj tri pire dolgo. Jap.
In se je začelo… No… V… Bistvu… Skoraj končalo. Kakšen pogreb od začetka. Ojoj. Vsi pir kozarci so ratali žare, vsi objemi truge. Kak-šen po-greb! Sometimes, štikl iz sveže, nove, danes izdane plošče Strange Little Birds. Kaj te to je? Halo? Okej, zvok je bil še kar soliden, ampak kaj je to bilo? Halo?! »Včasih sem rada pretepena,« je prvi verz. Zdaj pa idi od tu dalje. Včasih bi rada uničevala, včasih ni tvoja krivda, ampak te vseeno krivim. In taki verzi. Ni ravno za objemanje, za stiskavac, za šlatanje, ne? Ne vem, zdelo se je, da to ni Garbage, pa naj so bile črke zadaj na platnu še tako gigantske. Ne vem, kdo to je, ampak… kaj… bi … lahko… prosim…
…. aaaaa! To je to! Ko je uletel Empty, smo bili naposled vsi na pravem špilu. Jap, jap. Zružilo, zbobnelo, zgomazelo je. Malo si ponucal, da si skužil, kaj gre kam, kje ena kitara, kje druga, kje bas in kako to razpoznati iz matrice, ki je tako zelo sekala ven. O, ja. Malo neugledno tiha je bila dobra stara Shirley v refrenih. Pa saj, kdo bi to opazil? Tri komade je še zdržala s spuščenimi lasmi. Za fotiče, ne? Itak. Potem si je pa naredila tako žgoljasto, poredno, nagajivo, saj bi napisal še kaj, pa moram biti politično korekten, figo usred glave. Da je bila Shirley Manson, kot jo poznamo. Gofljasta bejba, ki ve, da je gofljasta bejba in v tem neskončno uživa. Tam nekje pri četrtem, petek komadu, ko je band ravno prav padel not, je zajebala, kar je itak samo ona zajebala: »Opa, opa, opaaaa… Pardon, to je moj feler… Gremo še enkrat.«
In so šli. Še enkrat. Iskreno? Malo se mi je zdelo, da bo pač nekdo še enkrat stisnil play. »Saj noben ne bi opazil,« je rekel glasbeni urednik poleg mene. Jap. Ima prav. Saj je šlo za vajb in za dobro odpete kitice. Glasba Garbage je… Pa ja, naj se sliši klišejsko, boli me briga, ampak Garbage je res kot keson smeti. Ja ja. Dobri, stari keson. Iz časov, ko še nismo reciklirali, ločevali in si ubijali glavo s tem, ali je arašid, dobri stari kikiriki, biološki odpadek. Garbage ni iz teh sodobnih časov, se pa trudi biti po svoje del njih, kar je gotovo nova plata, ki pa je, bodimo iskreni, sprva malo morbidna. Ampak hej. Kdo smo mi, da bi bili pametni?
Finta je v tem, da se je Shirley imela skoraj tako noro dobro kot večer pred njo Zakk Wylde. Še bolj noro je to, da sta skoraj generacija, 1966. in 1967. Skratka, Wylde se je v ponedeljek ikonično razmetaval kar med folkom in imel šestminutne kitarske ejakulacije. Mansonova pa… Videlo se je, da je bila v Ljubljani vsaj en večer. Kot mi je naložil Miro… Se je imela baje tako lepo gori na gradu. Pa saj, kdo se nima lepo na gradu, sploh če ve, da ga naslednji večer čaka razprodani špil? Ampak okej. Pri Shirley… Nikoli. Ne. Veš. To je bejba, ki reče javno, da ji je všeč njena oranžna kitara, ker je to barva njene… njene… njene… No, saj veste, česa. Shirley Manson je bila tudi v Šiški žleht Pika Nogavička. Ravno ko si se režal z njo, je prijavila, nadroljala, naložila kaj žleht. Bog nam vsem pomagaj, kakšen politični govor je imela pred Sex Is Not the Enemy. Mislim, da sem dejansko pošlatal sebe tam spodaj, da sem pogledal, kam so se mi jajca skrila. Uf. Kako žleht govor. Saj vem, saj ne misli, da smo vsi slabi, pač dala je primer, tako dolgo je lapala, da smo se eni, ki smo čakali raje nov štikl, vprašali, o kom sploh govori, žicali one poleg, pa so tudi oni samo mežikali in odkimavali.
Vendar to je njena stilistika, to je njen stil. Njen gobec je njen stilist. »Hvala slovenski vladi, da je vsaj kaj naredila prav in vas naučila angleščine, da me razumete!« je bil po(ne)srečen poskus nagovoriti nas. Da so tako veseli, ker so končno tukaj, da so tudi oni nas čakali. Ja pa ja. Vse lepo in prav, če ne bi nekdo v ekipi Garbage, nek zahojeni kreten, napisal Ljubljana – Slovakia na vrh setliste, ki jo je imela Shirley pod nogami. Slovakia. Še dobro, da so vedeli, kje so, kajti Shirley je rekla Slovenia tolikokrat, kot je pač treba. So naši, ampak so naši vsepovsod enako? Najbrž. Ne vem, zame je to bilo prvič. »Škoda, da z nami ni Butcha Viga, kako bi delal zadaj na bobnih, ampak nič zato, tukaj z nami je…« je člane banda predstavljala Shirley. Ja. Butch Vig. Manjkal? Kakopak. Ipak je Butch Vig… Butch Vig. Pustimo peh, da je hkrati prvič spoznal Mansonovo in izvedel, da Kurta Cobaina ni več med nami.
Setlista, program, repertoar je bil primerno razgiban, nabrano iz vseh plošč, med njimi štirje novi štikli, ki kažejo, potrjujejo in namigujejo, da ima Garbage še vedno svoj specifični zvok, ki se ga ne da prekopirati. Temu štofu je publika iber prisluhnila. Ne vem, še zdaj, po vseh teh letih, si nisem na jasnem, ali folk v Ljubljani, ta ljubljanska publika, dejansko tako v nulo prisluhne novemu štofu, ima tiste poduhovljene ksihte, ali pa tako dobro glumi. Ne vem. Vem pa, da je bila setlista ravno prav razporejena – edina resna pritožba; kje pri pizdi materini je Queer? -, da so dobri stari hiti bili točno to. Dobri stari hiti. Push It. Adeeeejo. Šele takrat sem si Shirley dobro ogledal. Prej sem iskal pravo pozicijo, da bi stal na štengi, ne bi zakrival pogleda kakšni gobčni fenici ali da ga meni ne bi zakrival sveže naseksani par, ki tako rad fotka selfieje sredi špila. Je pa to bil koncert, ko dedi niso stali za puncami in imeli roke okoli njih, očarano zehajoči, prislonjeni nanje, čakajoč Godota in sreditedenski fuk. Nope.
To je bil koncert, kjer si bil zraven ali pa te ni bilo. Ker si čakal, kam bo skočila Shirley. Raje je šla na našo levo, tja je lazila, se držala kot nek klasični hiphoper za rob svoje tigrasto vzorčene obleke, spodaj vrhunske fishnet najlonke, tiste poredne, cipaste, vražje, kar naredi Garbage za točno tisti band, ki ni hotel le ikonične pevke [dober dan, No Doubt], temveč tako, ki je noben ne bo mogel prekopirati, a da ne bi šli tako alter kot generacijski kolegi Skunk Anansie. Garbage je resen keson. »Vem, dobivam veliko pozornosti zaradi svoje goflje.. Ampak Garbage je to, kar je, tudi zaradi takšnih albumov kot je Garbage 2.0, še vedno ultimativni album, ki smo ga posneli,« ali nekaj takega je naložila bolj proti koncu, ko smo se sprijaznili, da bondovski band ne bo zaigral svojega Bond štikla The World Is Not Enough, da bi človek šel skoraj svečo prižgat sicer še kako živemu Pierceu Brosnanu. Ampak ko zdaj pomisliš, da so takemu bandu dali Bond štikl, ko pogledamo, da smo danes prisiljeni gledati, kako Sam Smith ne bo nikoli Adele [ali Shirley Bassey]… So bila devetdeseta toliko bolj kul? Da je Shirley Manson dobila priliko pokazati, da bi lahko bila Bond dekleta taka… pegasto žleht?
Pilo se je pivo, kričalo, deklinam se je trgalo. O, ja. Po moje jim je bilo, vsaj onim tam ob steni, ki so se naslanjale, naslajale, poplesavale, se trkale ob kolegice in stegovale vratove za po moje onim visokim igralcem, ki igra Povodnega moža v novi reklami za uniončke, no, po moje jim je bilo… To – to. Dogajalo? Dogajalo! Staaaari. Push It. Vow. Only Happy When It Rains. Lahko bi bilo konec takrat in tam. Bum! Mislil sem, da bo dobra stara Shirley raztrgala svojo obleko in oranžno skakljala naga in nam tako lepo jebala mater, da bi potočili kakšno solzo za čase, ko so taki bandi še žagali na veliko. Pustimo, da je Garbage praviloma band, ki ga poslušaš sam, jezen na cel pofukani svet, na bivšo bejbo, na šefa, na vremensko napoved. Skupinsko to dela. Si tam. Vsak obiskovalec je bil delček, ko je lapala Shirley, je lapala vsakemu od nas. Pa okej, pustimo, da je to malo razbijalo dinamiko špila, ampak pač… Naj te lapa, če že more. Sem seksist, šovinist, ker take pišem? Ne. Itak sem se sprijaznil nekje na pol špila, sploh pa na koncu, da ne živimo v eri moškega. Pa kaj. Naj imajo punce svoj večer.
In imele so ga, svoj večer. Okej, seveda je prišel tridelni bis. Konec je bil taka šamarčina, pljuska, obisk spletne platforme direkt.na.gobec.si. Shirley ni mogla, da ne bi. Povedala je, kako je tekst napisan po inspiraciji avtorice Laure Albert, ki je morala pisati pod moškim psevdonimom JT LeRoy. O jebote harry potter da te jebo. Da se ti Lovro Kuhar prav smili. Ker nima zgodbe. »Žalostno, da se morajo ženske pretvarjati, da so moški, še vedno, dandanes… Zato je ta komad… Tudi zanjo.« Dum-dum-dum, wah-wah pedal, ki ga ne spraviš iz uh. A-a. To pride v ušesa leta 2001 in ostane tam. To je štikl – poleg Queer – h kateremu se sam najraje vržem. Ker je oni »go baby go-go« del tako…. tako……. takoo……….. Ne vem, kaj. Ampak je. In ko potem vidiš, kako tako luštne punce, da grizeš ustnico, pesti, jajca in volan na poti domov, uživajo, vse bi bile Shirley Manson, pismo. Vse. To je dala Shirley, ki smo jo toliko bolj slišali v kiticah in manj v navitih matricah, da je koncertu čisto malo zmanjkalo do petice. Shirley Manson je dala občutek, da se lahko vedno razfukaš, samopokoplješ, zabrišeš v keson… Če ti paše, daj. Bodi, karkoli hočeš bit. Bodi najboljša verzija samega sebe, ampak bodi prekleto prepričan, da boš to naložil vsem okrog sebe. Garbage je tako še vedno enako močan band, stoji za prave stvari, ima tole-se-ne-da-prekopirati zvočno sliko in je bil primeren, oster, feminističen, glasen, razprodan svojevrstni presežek Šiške. Kajti kaj kmalu bi to lahko bil en tistih večerov, ko greš gledat v nedeljo ali kdaj je že na sporedu oni Pop In, če te je kamera slučajno ujela, zdaj, ko si si glavo opral z onim šamponom, ki si ga dobil za božič, ki je tako visoko na polici v DM-u, da ga ne doseže tvoja fsrana roka. Pa ni bil. Tole je bil večer, kjer ti je bilo marsikaj (do)povedano. In pa pisan folk je bil, ni bilo tiste generičnosti, kot da je SOF skočil za en dan na koncert.
Koncert Garbage je bil oglas le za eno samo stvar. Za tisti žleht filing. Glejte mene, kako mi gre, kako verjamem vase, pizda vam materna. Razlika med nami in Garbage? Ko to počnejo Garbage, jim piha ventilator in jih napihnjeni veter naduvano zmajsko spušča skozi lajf. Morda je pa to sporočilo skoraj dvournega špila dvaindvajsetih štiklov. Idi, najdi svoj ventilator, obleči se v šekasto progasti tepih ali zaveso ali prt in ajmooo. Z vetrom, v katerega je nekdo še malo prej špargljasto scal ali pa fižolasto prdnil, v laseh. Svoboda, baby! Včasih je pač treba prdnit skozi usta. Go baby, go go.
Ocena. 4.5/5
P.S. Posvečeno Zarji P za prikupen pozdrav, Jerneju S. za pivo in Viteju Č. za kelnarijo.