Muzika

Cepetajoče nenadjebljivo

Mogoče si je mrmrala en refren. Tak. Na pol. Ker ni mogla niti pet poleg. Ono, ko poješ, pa v bistvu ne veš, da poješ. Ker itak cmok v grlu. Ajde. Mogoče je mrmala dva. Ha? Na tej točki, ko sem to štel, bi mi moralo biti vsaj nerodno. Iber nerodno. Pizda, da tako buljiš v nekoga? Tako nesramežljivo, direkt, dejansko. Buljil sem vanjo. Odprtih ust, kot predzadnji dripec. Ampak nisem se mogel zadržati. Buljil, zijal, špegal sem vanjo. Enajsta vrsta. Levo. Bež majica. Temni bernard. Zraven nje kolegica v očalih in s telefonom v roki. Tako sem zijal, da sem videl, da nekoga ta njena kolegica kliče. Kako kolegico, ampak, pri moji sreči, ziher fanta. Od te, druge. Pa ni bila v tem finta. Ne. Sploh ne. Kakorkoli. Obrnila je, očalasta kolegica, telefon, da bi oseba na drugi strani slišala… slišala… slišala… tole. Biffy Clyro. Ker ja. Taki špil, da moraš povedat, kako jebeno dobro je.

Saj vem… Ko novinar piše o sebi, je novinarstva konec, kot pravi Boštjan Videmšek. Dobri stari Boštjan ima seveda itak v nulo prav, glede nato, kje se on potika, raziskuje in popisuje… Štekam. Ampak pisati iz sebe, o sebi, s sabo, za sebe je tako prelestno in prekleto fajn. Drugače o tem špilu ne gre. Špil, na katerem bi se zaljubil. Ne bi. Se. Pismo. Da. Bi. Se. Čisto res. Ja, v ono, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica, očalasta kolegica.

Bil je tretji zaporedni večer moje “Ti. Samo. Spet. Špilaj. 2016” turneje. Tretji večer zapored v Kino Šiška, kar ti, če se greš prekotrojanski nočni hec, naflodra sinkope v bioritem. Malo sem že škilil, priznam. Ni še bilo na “kaj mi je tega treba” točki, ni bilo pa daleč. Sploh pa… Biffy Clyro? Dal sem jim, prav pogledat sem šel, obupnih 2/5, ko so pred dvema letoma zganjali svoje slečeno, nago, potetovirano, mojzasto žaganje na Dunaju. Priznam, nisem poštekal, kaj bi radi bili. Nickelback? Ki radi igrajo balade, zaradi katerih so slavni, še raje pa bi dvojna fusa, drop d, heavy metal razbijaštvo? Resno? In tako je bilo tisto na Dunaju. Ni bilo. Kar nekaj. Da sem si resno razbijal glavo z vprašanjem… Češ… Mogoče pa imajo res pravo ime, ki ga nihče ne šteka? Halo? Saj razumem, če prideš iz pripizdine na Škotskem, ni lahko… Nenazadnje, nihče od Guns N’ Roses ni iz Los Angelesa, Nirvana je prišla iz, če prevedemo v Slovenijo, iz sela, ki ga še kočevski medvedi ne najdejo… Ta dva banda sta pač pognala Biffy Clyro tam leta 1995, ko so najstniki začeli svoje.

FullSizeRender 26

Pa dobro. Ne bom zdaj tu flodral biografije banda, ker nima smisla. Imate vsi vse na Wikipedii in ne glede nato, kolikokrat boste kliknili, prehvalili, izustili ime tega banda, ga vaša mama/dedek/babica/teta ne bo znal/a izgovoriti. Sprijaznite se ali pa v jok in na drevo. Vaša stvar. Morda pa, hm, tega takrat na Dunaju nisem poštekal…? Da pač… Pa kaj, če folk z določenim EMŠO-m tega ne bo nikoli poštekal, kupil, vzel, navil?

Ampak potem se zgodi tole, kar se je zgodilo v Šiški v sredo, 8. junija 2016. Dan, ko si ga zapomniš. Šiški manjka špilov, ki bi ti ločili koledar, češ, je to bilo pred tem-in-tem-koncertom, sva se dala dol, smo se ga napili, smo šli tja-in-tja pred ali po tistem koncertu? No, ta špil je prišel zeeeelo blizu temu. Po dveh večerih, ki sta bila res super, res top, res fajn… Pride tole. Da dobiš resnejši kontekst. Da ti Andrej Karoli reče, da te bo na gobec, če ne daš temu špilu sedem od pet, če si, kot me je dregnil Jernej Sobočan, dal Garbage 4.5. Evo, Jerry, nižam. Na štiri. Biffy Clyro pa višam. O, ja.

Kako se taki večeri zgodijo? Kako se lahko vse poklopi? Morda je bilo vse jasno že zjutraj, ko so Šiškarje presenetile tujerodne najstnice, čakale ves frdaman dan na pobe zrelih let, ki so zdaj že 20 let starejši od njih ali, bolje, one so se rodile, ko se je rodil njihov band. Ampak…. Ampak… Ampak… Hvala bogu za to mularijo, ki je pririnila na svoj, najbrž pa tudi naš koncert leta, ko gre za klubske špile, čeravno Šiška sama po sebi ni klub. Ampak e! V sredo je bila! Sreda, 8. junij 2016. Večer, dan, koncert, ki gre v anale. O, ja. Zakaj? Že zato, ker se je vse začelo KOOOOONČNOOOOOO ob normalni uri. Končno! O, ko bi se vsi koncerti tako začeli… O. Moj. Bog.

Najprej so točno ob osmih, ko smo morali iskati parking sem in tja, ker je kar nekaj mularije prišlo najbrž s ful iber navdušenimi starši [ja pa ja], začeli predvozači Jardier. Naše gore listi. Jardier so tisti band, ki ga zdaj moraš poznat, mu dati priliko, če ceniš svoja ušesa. Škoda le, da jih ne ceni tonski tehnik. Okej, štekamo, Jardier ne seksajo v đakuzijih, temveč v retro & echo & delay zvoku svojega melosa, ki tako prekleto dela in ga tako prekleto kupiš. Te premakne. Le pevca so tako naštimali, tako je pel v mikrofon, da je band zvenel, kot da se v jugecu pelje mimo z odprtim oknom in na pol priprtim šibedahom. Ampak okej. Pol urce. Ravno prav. Kakšen cuker.

FullSizeRender 25

Ne sicer taki, kot je bila vljudna bejba gori na šanku. Pustimo, da so ji joški skoraj padli ven, ampak to je rešitev, da se dedi ne pizdimo, ko čakamo na pir. Pa saj. Gužve na šanku kasneje ni bilo več. Ni imelo smisla it na pir. Nič ne prime tako, kot je prijel tale špil. O. Joj. Prejoj. Prmejdun. Forza.

Ko se je ob točno devetih začelo, je pripalilo kot seks po dveh letih, kot dve desetki na faksu, kot dve vespi za birmo… Katedrala, gornja različica Kina Šiška, je bila ravno prav polna. Ne tako nafilana kot večer prej. Ampak ni to poanta. Nak. Ni. Šteje folk. Veste… Kino Šiška ima še vedno sterilen okus, če resno vgrizneš v tiste štenge. Še vedno ima vonj po novem, ki bi zdaj, ko se stvar bliža desetletju, moral biti stari vonj. Ne vem. Meni ima še vedno vonj po novem. Saj se je vohalo švic (Megadeth), pivo (Flogging Molly) ali še več piva (Dropkick Murphys). Se je pritiskalo na ušesa, ko je My Bloody Valentine stvar skoraj podrl z jumbo jet feršterkerijo in napisom »čepke za ušesa najdete na šanku«, kar je itak čudež, glede nato, da vnovič prihajajoči Mudhoney niso s kitarami prežagali še sveže Šiške, ki jo je glomazno z decibelnim orgazmom, atomsko bombo hrupa opustošil hurikan Goodsped You! Black Emperor. In nihče ni tako kričal kot frocovje in bebasta bivša punca na Franku Turnerju ali mahal, krilil in škilil kot na The Kooks.

Torej, ja. Ko greš tako, čez palec, kaj smo v Šiški že videli… Ni poanta v tem, kaj smo videli. Šiška je vsakič drugačna, vsak dan, z vsakim koncertom. Tu je point. Tu je finta. Tu je fora. Folk naredi plac. Saj vem, ravnokar sem povedal, da Avstrija nima morja. Ampak v Šiški to tolikanj bolj velja. Vsak prišlek nastavi ton, barvo in okus večera. Ker je ljubjanska scena pač takšna… Zadržano intrigantna. Firbci, sami faking firbci. In iber ljubitelji in poznavatelji muzike. Res. Samo pač… Ko se v treh dneh zamenjajo trije tipi publike… Vidiš, kaj je bistvo Kina Šiška. Druženje, folk, koncert. V tem vrstnem redu.

V ponedeljek smo tako videli folk s Slash majicami, dobre stare rockerje, ki so nekoč pivo grizli iz piksen, zdaj pa gledajo, katerega pira še niso kresnili [in spisek je vse krajši, ne glede na pestro šišensko ponudbo]. Zakk Wylde je dal točno to, kar je folk želel. Kitaro, zdaj soliraj, zdaj porini, zdaj ti gre. In potem je po ponedeljku, d’oh, prišel torek. In Garbage. Keson. Koncert za vse, ki so feministi in za tiste, ki bi to radi postali. Shirley Manson je gofljala, gobcala, nizala, je pa res, da je zvok bil… No… Če imate cdje, niste veliko zamudili. Ja, Sobočan, prav imaš. Ni bilo za 4.5. »Jaško, se ti vidi, da nekaj časa nisi bil na koncertih,« mi je sredi sredinega večera podjebantsko pljunil Boštjan Tušek, novinarski kolega. Tušo, vem, da si dobro mislil, štekam. Ampak ni šlo zato. Malo pavze in distance je prišlo prav. Ker potem vidiš, preveriš, lažje opaziš, če ti stvar prime, če te zgrabi, če bi, iskreno povedal, fukal na tole.

FullSizeRender 27

O, ja. Kdo pa ne bi? Saj je pa Simon Neil, ikonični frontman, kitarist, pevec, takšen prišel na oder. Neodoljivo, droljasto, tetovažasto šekasto, nenadjebljivo poseksan. To je bil seks od koncerta. Libido? Navit prek deset. Tako kot zvok. In kakšen zvok. V Šiški se še vedno najdejo talenti, ki resno zajebejo koncert. Pridejo bandi, ki vzamejo stvar z levo roko [še pomnite Florence and the Machine?] in ne izkoristijo ponujenega. Biffy Clyro so po White Lies, bandu, s katerim smo nekateri špilali pingpong po špilu, prvi band, ki ni prišel samo obujati spominov in je tako željan igranja. Vsaj tako kot fuka. O, ja. Kako je priružilo, prihrumelo, priropotalo!!!! Adeeeeejo!

Mon the fucking Biff. Kdor je bil, ve. Prvi komad? Nova komadčina, Wolves of Winter. In krik… Kako se počutiš, ko ni nikogar, ki bi te podprl, kako je, hej, pizda ti materna, ko ni nikogar, ko si tako jebeno sam… Pogledal sem po ksihtih folka. Mulariji se je odpeglalo. Preprosto… Pozabi. Padli so noter za naslednjo poldrugo urco. Ni drugega. To je to. Ko pozabiš na vse drugo. Si tam. Zaliman. Zaprepadno te prilima na tla. Zijali smo, čitali tetovaže iz Neila, kot da bi brali Prousta. Basist James Johnston, nekdanji profi alkoholik, zdaj pa profi muzičar, je v črni majici deloval kot idealni kontrast. Zdaj Biffy Clyro končno ve, kaj bi rad. Špilal svoje. Se predal. Delal, kar mu paše. Saj so, še dve leti tega, v Gasometru tudi. Za tri tavžnt faking folka. Jamesov bruder Ben je pa udrihal, tolkel, glomazel, šodral, razbijal, uničeval vse pred sabo.

Ni čudno, da so po treh komadih pohvalili publiko. Sploh ženski del je znal na pamet, nazaj vse. Še tekste, ki so sveži. Po moje. Ja, pretiravam, ampak za to je šlo. Za pretiravanje občutkov. Da, špil si tako frdamano začutil, pičil ti je, prilimal focn, hej, zaj te bomo hiptnozirali. Neki trije dedi pred mano so se objemali in skakali skupaj. Ko vidiš Mančka, Klančarja, Karolija, Majcna, ljudi, ki so vsak od njih doslej videli sedemnajst giljonov špilov, kako migajo z glavo. Med Bubbles je nekdo pihal milne mehurčke. Pazi, da se to spomniš prinesti s sabo? Te veš. Za en song… pa saj. Že v prvem so povedali vse. Dosegli smo toliko več, kot ste sploh mislili, da bi lahko. Dosežeš lahko vse. Poceni verzi? Pa… Dve leti tega, na Opposites, plati, ki je bila tako nagnjena kot je nagnjeno drevo na njeni naslovnici. Pa saj… Jih razumeš. To je band, ki s tremi platami ni prišel nikamor, eno te isto, vukojebina, tema, anonimnost, podn, alternativa, luknja. Potem pa posname plato s par dobrimi štikli in ti enega spiči Simon Cowell in ga nek lepi poba lepo odpoje za najlepši angleški božič. Love Actually? Pravzaprav… Bolezen.

FullSizeRender 26

Biffy Clyro je nastavil špil v Ljubljani tako, da so to res gigantska jajca, ki se lahko izpraznijo le na en način. Z odfukanim špilom. O, ja. Jajca pa zato, ker so odšpilali lep kos novih štiklov, jih pritaknili preverjenim hitičem, ki imajo resda podobno finto, ampak vsakič znova dela. Biffy Clyro je punca, ki jo nategneš še sedeminpetdesetič in se ti smeji. Simon Neil je vmes od vzhičenosti skočil kar ob zaveso, na podest, skakal neumorno, faking Tarzan, kitara mu je mlahedrala ob žilavem telesu, basista je peglalo, še oba spremljevalna glasbenika, ki sta pač na turneji poleg, da je zvok pravi, še njiju je ubrisalo. Ne vem, ali je bil Mike ali Richard, en od njiju je kar za glavo šprudlal. Tako zelo so bili navdušeni nad publiko, ta pa nad njimi. Vzajemni orgazem. To je bil špil, kjer je ded dvignil deda na rame. Ker pač. Se ti odpegla, sfuzla, odkadi, odrola. Novo, staro, prastaro. Nima veze. Še Spanish Radio je tokrat, čeravno je žanrsko shizofren štikl, delala. Za Mountains, Bubbles, Black Chandelier, Sounds Like Balloons, Different People.. Pa… Pozabite. ne mravljinci. Tole je bila droga. Koka, eks, hors, pivo, trava, žvaljenje, oralni seks, zadetek na lotu, nova služba, rojstvo prvega otroka… Vse v enem. Nič drugega ni bilo. Samo muzika.

In ko pride potem še bis… Ko vidiš, pod božajočimi rumenimi lučmi, vse ožarčene obraze, nasmejane, romantične, pizda, ti je šlo na jok. Saj… Many of Horror, ki jo bolje poznamo pod When We Collide, je lepa pesmica. Taka. Za iMDB filme, ocena 3.7. Ko veš, da se bosta na koncu v dežju žvalila. In zakaj je tako prijelo? Zakaj tega ne more naflodrat noben radio, noben Denis Avdič, noben džingl, noben prastari vic…? Zakaj? Ker je Šiška komaj še obstajala. Cepetalo se je z nogami za bis. In verjemite, to se sliši do backstegea. Kaj sliši. Treslo jih je, stavim glavo. Zato je bil bis res… Bis. Vreden vsega tega in dasiravno bi bis moral biti nekaj nepripravljenega… Je šlo za to. Nepripravljeni smo bili. Na to… to… to… to… Ljubezen muzike. Ni bilo kot v filmu. Bilo je kot v res dobri tv seriji, s katero vztrajaš nekaj let, pičkariš čez torrente, ker ne grejo hitreje.

Many Of Horror ni bil presežek, ker presežkov ni moglo biti. Ko napiše član Happy Ol’ McWeasel, da je to najboljši faking ever špil. E, te veš. Pogledal sem ono punco, ki sem jo omenjal na začetku. Ne vem. Zgledalo je, kot da je sredi špila ratala noseča. Tisti ožarčeni ksiht, topla lica, prijazen pogled, ki te poboža in ti reče, da vedeti, te objame z vedenjem, da bo še vse vredu, da je svet lahko tako presneto lep, fajn, krasen. Za zjokat, vam pravim.

Ampak ker Biffy Clyro niso sisiji, je Stingin’ Belle pripalil še za veliki konec. Ura je bila pol enajst, ko so končali, prišli do konca, ejakulirali. Ravno prav. Ne nucaš več. Lahko greš še samo domov. Saj vem, moral bi to do one punce, ji rečt, napisat, sporočit, da je bil cel koncert pospravljen v njen obraz, njen pogled, njene nasmejane oči. Nisem, ker ni bilo potrebe. Ker je to sama vedela. Ker je to vedel vsakdo, ki je prišel.

FullSizeRender 24

Ja. Tole je bilo od ena do pet… Za sedem. Karkoli manj in bi sam sebe na gobec. Kar se bom itak moral, da pridem k sebi. Kako te lahko nek band v drugo obrne. Samo še Arctic Monkeys je to uspelo. Ampak tole zdaj… Na Dunaju sem si želel, da bi bil spet srednješolec, magari nesrečno zaljubljen in magari spet sedem haklov pri matematiki do novembra. Zdaj pa si tega ne rabim želet. Ker še kar drži. OoooooooOOooOooOoOooooo. Še enkrat? OooOoOoOooooOooOOo. Ja. Pridejo koncerti, ko verjameš. Da je glasba… Ljubezen. Da se lahko spet zaljubiš. Da se lahko spustiš s ketne. Da se lahko objemaš sam, v družbi, v dvoje… Ampak s tako glasbo. Cuker? Ja. V kockah. Fuck me, kako nenadjebljiv koncert. Iber! To je Kino Šiška. In upam, da se bodo kaj naučili. Biffy Clyro so končali pet minut zatem, ko so večer prej Garbage začeli. In je bolje delalo tudi zato? Ja. Ja. Ja. Še bi. Ampak dvomim, da je tak večer ponovljiv. Po White Lies drugi taki koncert. Svež. Ne samo za obujanje spominov. Biffyje čaka nova plata, ki so jo suvereno predstavili. Ko veš, pizda, ta band bo pa še nekaj dosegel. Pa ne, ne rabi bit’ One Republic. Ne. Lahko je slečen, potetoviran in piči svoje.

Koncert… Tedna ziher, najbrž pa še kaj.

Hvala punci, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica. Ti si. Mon the Biff.

Komentarji

komentarjev