Urbano

Tu. Smo. Mi. Doma.

Luči so se polagoma ugašale. Čisto res. Ne nakladam. U-ga-ša-le. In jaz. Skoraj sam. 19:55. Četrtek, ko je odprto do osmih. Zunaj je škrebljal dež. Noter pa… Mi. Slovenci. Težko je opisati, da občutek. Ta šus. To klenost. Te mravljince. Si predstavljate? Da ste praktično sami v naši Narodni galeriji? V onem delu, kjer je najboljše, kar se je v Sloveniji namalalo v 19. in 20. stoletju? Ko vidite, kako gre Kofetarica spat, kako Sejalec seje v poltemi? Neverjetno. Res. Neverjetno. Da dobiš tisti iskreni občutek… Ko ti slike govorijo… Ko gledaš… Samega sebe. Nas.

Nikoli ne bom pozabil napisa in krikov v Bratislavi na fuzbalu. Slovaki, ki smo jih takrat sredi njihove prestolnice namahali, so tako na veliko kričali… Tu. Sme. Mi. Doma. Favš sem jim bil. O, ja. Ker je tako donelo, tako ponosno, domoljubno, prikupno. Ravno v pravi meri. Ne izključujoče, nikogar se ni naganjalo. Prijetni Slovaki so nam samo dali vedeti, hej, tu smo pa mi doma.

Velikokrat to nakracam. V kakšen tekst na tej strani, v kaki facebook post… Ampak nikoli me še ni tako frdamano poknilo to geslo, ta slogan, moto, klic… Kot… Minuli četrtek v Narodni galeriji. Saj vem… Obnovljena je, tisti sprednji del, narodni dom, če se ne motim. Tako da sta zdaj novi novi in novi stari del ali nekako tako. Vhod iz Cankarjeve je res vrhunski, čeprav tudi tisti iz Prešernove, ki sem ga uporabil jaz, ni švoh.

13413127_10154299587793944_8500921666396582334_n

Skratka, ko so januarja odprli prenovljeno galerijo, je bil to velik hit. O, ja. Pa saj, tudi impresionisti so bili iber šus, mega fantastična razstava, na kateri sem se nekje na sredini počutil kot v londonski National Gallery, amsterdamskem Rijksmuseumu ali madridskem Regina Sofia. Bil, bil, bil. In, ja, bil sem kar nekajkrat v Narodni galeriji. Muzeju, ki… Je več kot le muzej. Ko sem bil nekje na začetku faksa tam prvič, me je sezulo. Čeprav sem bil prvič v kaki večji galeriji v Londonu in sem tam spraševal fotra, če je tole res narisal Rembrandt, da se je stari prijemal za glavo, me je vse tisto prevzelo. Pač. Nekje si, slej ko prej, naletel na Kofetarico, na Sejalca, na Ivana Tavčarja, na Šubica na to na ono. V šolskem berilu Svet književnosti ali na semenih Semenarne. Ali pa dobro staro Kofetarico recimo v originalnem Skeletu, kjer ji manjkajo zobje, gleda zlovešče in je najbolj svetovna čarovnica sploh.

Ampak ta del, 19. in 20. stoletje, je bil pred obnovo, vsaj ko sem jaz bil tam nazadnje, v srednjem delu in je bila recimo ena soba, kjer so bili Rdeči parazol, Sejalec, Pomlad, Križanke v jeseni… Okej, lahko da sem zdaj kaj brcnil v temo, ampak…Evo. Vendarle. Kofetarica je špegala izza enega od ovinkov, Zamorka je bila ravno prav frontalno uperjena vate, da te je Anton Ažbe prav direktno napenalil.

Imel sem, ker sem pol zrinil še na Siddharto na dež, vsega uro in pol. Vem. Vsi umetnostni zgodovinarji, kustosi in oni, ki se jim voščenka Duga nikoli ni zlomila, se zdaj držijo za glavo. Jaz pa ne. Pač. Bolje ura in pol kot nič, ne? Zdaj… Dekle na informacijski točki je bila tako sladka, prikupna, iber prijazna, da bi kmalu raje pisal o pecanju, magari spodletelem kot o obisku stalne zbirke. Res. Kako krasna pupa, črtastega pulovra in toplih oči. Vau.

Priznam, zaradi obnove in vsega sem se malo lovil. Najbrž, ker sem pričakoval, da bo vse tam, kjer je bilo. Kmalu sem nabasal na ono gospo, ki je očitno odgovorna, da prečekira, če imaš karto [hvala Narodni galeriji in Živi Rogelj za vstopnico!], kar je storila zelo nežno, nevpadljivo in dobrohotno. Ne vem, zakaj, ampak nisem upal vprašati direkt, kje so naši »greatest hits«, že zato, ker bi mi itak rekla, da je vse najboljše, kar imamo, in bržkone bi imela prav.

FullSizeRender (2)

Zato sem malo izgubljeno lutal, ta soba, ona soba, novi del, ki res diši po novem delu, tako da če imate radi sveže popleskani vonj, pojdite čimprej še v Narodno galerijo, predvidevam, da je na tisti strani nova stalna zbirka Zorana Mušiča, ki nam jo v Mariboru tako vneto oglašujejo, kot da bi postavili plakat »Hej, pridite ligo prvakov letos gledati v Ljubljano«, ampak, glej… Se zgodi, haha. Z Mušičem težje podjebavaš kot z Olimpijo, ne?

Nato sem gledal napise, table, usmeritev… Vmes nabasal na oni kultni pogled Marka Pernharta, ki na hodnikih zdaj kaže svoj pogled iz Šmarne gore, ko Vič, Šiška in ostalo še sploh ni bilo del Ljubljane. Ne vem, zakaj, ampak tako zelo sem želel do malo mlajših umetnin, da sem zgrešil Matevža Langusa, ki je naslikal Primičevo Julijo s kuro in bratom, ki je, mimogrede, bila naslikana na moji vstopnici. Pač. Kar trgalo me je. Nemir. Vihar. Nevihta. Samo da bi čimprej našel… Nek mir.

Veste, ko si tako sem-in-tja, facebook, twitter, fuzbal, koncerti, novinar, pisec, ono, ovo… Se je težko umiriti. Jaz sem potreboval kakih petnajst minut, da sem… Se predal. Priznam, imel sem glasbo v slušalkah, mislim da celo Siddharto, ampak bolj nežne ali pa bolj indie komade [forza Id!], pa bi dal muziko na off, izključil, ugonobil in prisluhnil slikam… Če ne bi, ko sem končno našel, kar sem iskal, tam dve študentki tako zagrizeno čebljali. Pa… Se ne bunim. Četrtek je zanje še posebej naporen dan. Dolg dan. Aja, kako sem našel… Nisem mogel verjeti, da je ta del zdaj na najbolj severni strani galerije, da moraš torej čez tisti nadhod, ki gleda, kako originalni Robbov vodnjak moli ven… In potem prideš tja.

Najprej sem bil razočaran, ker sem pač bil vajen, da je impresionizem in to… Tam, kjer je bil prej. Ni več. Uf. Dihaj. Dihaj. Dihaj. In sem dihal. O, ja. Prišel k sebi. Ugasnil muziko. In slišal… Študentki. Ne vem, o čem sta se pomenkovali, ziher ne o tem, kateri Šubic je večji car. Sta imeli pa obe all starke, nezlikani majici in skuštrane lase. Taki. Pravi študentki. Pa saj… Po svoje hvala bogu, da sta bili tam. Sicer bi bil povsem sam. No, nekje se je smukala še varnostnica. Ne vem, zakaj, ampak zalotil sem se v razmišljanju… Kaj če bi lepo pljunil in eno sliko odnesel domov? Kot so eno od Munchovih slik Krik v Oslu. Prišli sredi dneva, z lojtro, v delovnih oblekah. Seos, mi smo prišli po sliko, gre na restavracijo, smo zmenjeni, a niso javili, pa bi morali, skratka… Hvala lepa.

13394138_10154299587908944_1242030349387817057_n

Pa ne, da bi karkoli odnesel. Joj ne. Preveč cenim te slike. Me je tako jebeno strah, da bi kihnil ali da bi mi spodrsnilo ali da bi se mi preprosto zmešalo in bi padel v sliko, s ksihtom naprej. Pač. Skrbelo me je za slike, to je vse. In ko sem videl ti pupi in potem še varnostnico in enega modela, ki je očitno želel prej domov, pa je padel v debato s študentkama… Sem bil pomirjen. Dobro je. Vredu je. Nihče ne bo odnesel Ivane Kobilce domov.

Začel sem gledati slike. Ampak ono. Gledat, kot gledamo danes. Mimo, skozi, okrog slike. Ker nucamo. Težko je gledati leta 2016 nekaj, kar je staro skoraj dvesto let. In bi se težko pomiril, ko sem gledal Janeza in Jurija Šubica… Če ne bi.. Videl… Ivana Tavčarja. O. Moj. Bog. Dobri stari Ivan. Saj je bil narisan v učbenikih, ja ja, pa kaki portret na magistratu ziher kje sloni. To me je premaknilo. To me je prevzelo. To me je sezulo. Da sem sedel. Na tisto edino, majhno klop, ki je v bistvu malo višja pručka. Preden padem v opis slik… Naj povem, da v galeriji s klopmi res šparajo, povsem po nepotrebnem, saj so sobe zelo prostorne, težko kdo komu zastira pogled in klopi so res maloštevilne in še tiste, ki so, v najboljšem primeru stisnejo tri otroške riti.

Ampak… Kakorkoli že… Zastrmel sem se. In zijal. V Ivana. Zdaj… Ivan Tavčar je bil v svojih književnih delih… No, George R. R. Martin ravno ne, ampak… Baje je pobil pet tisoč likov, plus minus. Tu pa… Pač, njegove fotke nimamo, vsaj ne v Galeriji, hehe, imamo pa ga takega… Kakršen je očitno bil za Jurija Šubica. Nežen? Ne vem, vsekakor pa zamišljen, skorajda nežen, pomirjen sam s seboj, nekako toplo-hladno. Sploh, ko zraven vidiš soprogo Franjo Tavčar. Prej bi potem pomislil, da bi srce – kot Meti v Cvetju v jeseni – počilo njemu, ne njej. Tavčar ni takšen hrust, vsaj ne v tej sliki.

Toda ne glede na vse me je to spravilo v tisti najboljši možni občutek, ki ga lahko pokasiraš samo v galeriji. Kar naenkrat so slike gledale mene, ne jaz njih. In slik je… Uf. Malo morje. Ko sem se pomiril, sem ocenil, koliko je sob v tem delu galerije v obliki črke u. Hodil sem in hodil… In nabasal na Petkovška. Bam! Direkt v fris! Bum! Kakšne obraze, ksihte je risal Jožef Petkovšek. Mož, ki ima nabrežje in lokal ob Ljubljanici, poimenovan po njem, tam smo viseli večer za večerom, ne da bi se nam malo sanjalo, kakšni umetnini sta Doma in Beneška kuhinja. Vaaau! Kot da sedim tam za mizo. Tam. Tam. Tam. Niti klasiki slovenskega realizma te ne povlečejo tako za roko v stare čase…

Screen Shot 2016-06-13 at 14.19.18
Foto: Narodna galerija

Pa moraš dalje. Seveda moraš. In greš, tavaš, skoraj blodiš. In prideš. V tisto sobo. The sobo. Takoj je tam desno Kofetarica. In ti je ono… Ne boš šel najprej tega zijat, nisi neki dripec, ki bo šel najprej tja. In odločitev je bila več kot krasna. Ker sem šele nato ugotovil, da Kofetarica ni taki šus, kot bi bil pričakoval. Ne. Iskal sem pravo točko pogleda v največji sobi, ki raztira pogled še v ostale sobe… Nisem je našel, ker je ne moreš najti. Niti nimaš miru. Ne zaradi študentk, ki sta čebljali z onim modelom. Ne. Šunder je. Tako klepetajo, gofljajo in lopetajo te slike. O, ja. Bratranec Ivan me je gledal. Ko te jebe, gledam te nazaj. Ne, vražjih rokic si ni izmislil Ronni James Dio, tisti metalski kazalec in mezinec. Nope. Janez Šubic, brate!

Pa nimaš časa, da bi se ustavil, da bi postal, premislil. Nak. Odkril sem nova presežka stalne zbirke. Moj bog! Henrika Šantel in njeni dve nadumetnini: Deček z oranžami in Rdečelasa deklica. Kakšna zgodba, štorija, štof! Deklica sedi naveličano, deček ravno tako, vendar sta si tako jebeno različna. Pokjen sem bil. Čisto pokjen. A greš dalje. Vidiš, kako te Anton Ažbe, najbolj napredni med vsemi, mož, h kateremu se je v Monakovo [beri: München] šlo na šolanje, pa jih je vse našolal, scat peljal. Njegov avtoportret je prav drkanje v glavo, kakšno muzanje, skoraj parodija. Tisti čikec? Halo? Kaj je to? Rizla fest? Hahahaha. Prav na glas sem se režal, pa kako se ne bi, ko je pa njegova Zamorka tako resna, mogočna, slavna, skoraj kot Nefreteta. Da ne omenjam njegovo delo v haremu, ki ga najdeš sicer v naslednji sobi. Adeeejo pamet. Jim Morrison bi si ga roko vrgel ob tem. Kakšen presežek!

Vendar ne. Ne. Ne. Ne. Najbolj me je oprala Ivana Kobilca. Najprej, njen avtoportret je vse, kar pet jurjev tolarjev ni bilo. Niti malo. O, ne. Nak. Ni šans. Nada. A-a. Ne vem, frisi njenih slik so… Tako različni, ampak po svoje malo mogoče, kaj pa vem, predvidljivi? Če je vse, kar poznaš, Kofetarica, potem… Morda Bosanska deklica, Mira Pintar, Dekle v naslonjaču, Gosja pastirica niti niso tako odstopanje, šok ali prevrat. Celo Poletje ali Parižanka s pismom… Saj so dih jemajoče slike, đizs, totalni fultrefer!

Ampak… Ampak… Ampak… Za eno sliko sem pa šel, oprosti Saša Lendero, na kolena. Ja. Dejansko. Na. Kolena. Obklečal sem, obtičal, obnemel… Pred… Mico Čop, rojena Kessler, kar ti daje vedeti, idi na kolena, ampak to je to. Ne bo to tvoje. Kakšna… Se res opravičujem… Ampak… Kakšna pička. Adeeeeejo! Zrl sem. Se zaljubil. Hlastal sem, si oblizoval ustnice in bil cel mehak medo. Mehak, ja. Ne trd. Ne, to ni pornografija, čeprav je dobra stara Mica imela lip gloss preden so vedeli, kaj je lip gloss. Kakšne ustnice! Prve ustnice Narodne galerije! Prve ustnice države! Ne samo smejalo… Čutil sem, bil sem. O, ja. Še dobro, da nimam punce, ker če bi jo imel, bi ji rekel, nisi Mica Čop. Jebiga, nisi.

Screen Shot 2016-06-13 at 14.51.14
Mica Čop. Foto: Narodna galerija

In tako vznesen sem končno stopil do Kofetarice. Tam je. Nagiba tisti kafe in je carica. Ja. Je. Ampak zraven so zdaj dali – najbrž je bil že prej – Dečka v mornarski obleki. Mali pubec, deček, dripec, gizdalin. Ubogi poba. Zraven Kofetarice se drži tako, kot bi se vsakdo držal zraven Kofetarice. Ampak je tako dober! Tako se ti zasmili, da bi… da bi… ne vem… Zdi se mi, da je njegova mama stala direkt za Kobilco in gledala, če bo mali razprl roke, dlani, komolce… Ampak ne. On sedi. Nemo. Milo. Nežno.

In e! Kako ne bi bil povožen, vznesen, napolnjen že na tej točki? In to še preden sploh prideš do impresionistov. In naprej. Tam nekje sem pomislil, da bi pa mogoče le kaj pofotkal, ampak… Kaj če me bodo po prstih? In takrat prideta edina druga gosta med mojim obiskom. Punca lahkotna, svobodna, ded pa otovorjen z rorom, gigantsko bazuko od fotoaparata! Ha! Če lahko s tem fotka, lahko pa tudi jaz, ne? Ampak še bolj so me zamikale tiste QR kode ob očitno najbolj znanih in zgodbenih slikah. Zamaknjen sem si upal. Mira bi si želela, da bi. Moja Mira. In Župančičeva mira.

Pa saj… Na tej točki sem bil malo pa tudi besen. Gledal sem, skoraj šlatal [beri: nisem, bog ne daj] kipe Ivana Zajca in Alojza Gangla in Franca Bernekerja, treh kiparjev, ko slovenstvo postane meso. Požar me je sesul v prakoščke. Zdenka Vidic in Mira Ban ter Ženska glava sta čisto tumač, Berneker je delal tako nežne kipe, da se ti milo stori. Ampak kipi so tako… Sredi sobane, da… Je bilo prej bolje, ko so bili posebej na parketu na južni strani galerije… Ampak tudi tako… Saj ne rečem, edino preveril sem, ali dobri stari Ivan Cankar v izvedbi Alojzija Repiča res škili, bulji, zija naravnost v Sternenov dekle z Rdečim parazolom. Kar bi bil problem. Kot mi je povedala QR koda, je to Sternenovo dekle, tako da… Bi imel razlog za ljubosumje in pol.

Itak ne bi to čudilo. Te doriangrayovsko povozi že Ivan Vavpotič z dvojno lastno podobo. Kaki šmeker, kaki car, kaki blefer, skoraj kvartopirec, Freud, filmski superstar. Ubije te. Finta je ravno v tem. Zato tako dela stalna zbirka 19. in 20. stoletje. Ker so podobe tako prekleto pristne, doživete in skoraj naduvane. Ene bolj, no, druge precej manj, ampak vse dela. Nato se začne film kar naenkrat vse hitreje vrteti, slike so se mi nizale vse hitreje, skorajda že 24 sličic na sekundo, kakor gre v filmu… Še malo prej, sobo prej, sem bil v Škofji Loki, pa Brdu pri Lukovici, pa v Križankah… Tja so me, v sneg, v zimo, v pomlad, na polje, njivo, popeljali Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič. Kako dobra je tista QR koda! Najprej sem še kliknil in mi je dalo spletno stran, ampak potem ti oni model iz RTV dokumentarcev [oni drugi, ne Ivan Lotrič] prečita tekst, ti pa gledaš sliko in vpijaš in padaš noter in si polje in si sejalec in si zima. Neverjetno je, kako so Cezanne in oni slikali pomlad, lokvanje, drevorede… Pri nas pa tako frdamano dela dooolga bela zima. Večja reklama za sneg kot faking božič, dame in gospodje! In ko slišiš v slušalke, za đabe, prek qr kode, da je Sternen preslikaval prve akt fotke, ker je težko dobil modele, kako je Ivan Cankar hvalil Pomlad in to…

13412866_10154299588023944_1335670193798424808_n

Si tam. Si not. Ostane trenutek. To pišem štiri dni kasneje, pa se spomnim svojih občutenj. To. To mi daje Narodna galerija, kadarkoli jo obiščem. Menjavala se je svetloba, zunaj je škropilo, mudilo se je, hitro je šlo, ko so prišli Veno Pilon in njegova vrhunska vas Sv. Križ, Tone Kralj te z nevihto ubije, pripelje v grozote, a tudi naprednost 20. stoletja, Gojmir Anton Kos ima tako tihožitje, da se prav vidi, kaj je prinesel socializem, Stanetu Kregarju se odfuzla v Fantaziji na terasi, Dalmatinski konjički so najboljša kombinacija Picassa in Don Kihota, ki jo je lahko naredil samo Mušič, potem najbolj prikupen froc v celi zbirki dobra stara Lucija, prvorojenka Gabrijela Stupice… Vrteti se ti začne, vrtoglavica, Hitchock stil.

Tam sem šele naletel na varnostnico. Ura je šla, tekla, šprintala. Bal sem se, da bom predolg, da bom tvegal preveč. A sem prav upal, da bom čim bolj sam s temi slikami. Da bom imel mir. Da bom… Slišal, kar bi radi, da bi videl. Hotel sem prijeti zvok, sliko, zgodovino.

Sprehodil sem se torej še v kontra smer, nazaj, koder sem prišel. Luči so počasi ugašali. Študentki sta spakirali. Varnostnica se je preoblekla. Videl sem, kako bo noč padla na Mico Čop. Kako bo glavni junak Požarja imel še bolj odprta usta, še bolj kričal. Šlo mi je nekaj kakor na jok. Od sile. Od slovenstva. Od umetnosti. Od tega… Ko vidiš, v sobanah na črko u, v uri in pol, kako smo postajali narod, kako smo bili klasični, pa napredni, pa njivasti, pa nravni, pa socialistični, pa kritični, pa nežni, pa čuteči…

Ko sem šel dol po štengah, sem stopicljal. Bojazljivo in nežno. Slišal sem svoje lastne korake. Kako so doneli. Si lahko predstavljate? Jaz si nisem in si še zdaj ne. Vsak trenutek gre fiksno v spomin. Hodil sem stran od slik, pa so slike lazile za mano. Ne, ne samo našobljene, roza, seksi ustnice Mice Čop. Zdelo se mi je, da ima Ivan Vavpotič tri odseve. Da Tavčar hodi za mano. Da me Sejalec čaka v gostilni za rundo. Da so Bernekerjevi kipi oživeli, se postarali in postali… Mi.

Nežno sem rekel pupi na informacijski točki hvala. Vzel knjigo sto umetnin Narodne galerije. Šel proti ulici. Nerad. A moraš. Ven. V trenutek. V naravo. V svet.

Ko sem porinil vrteča se vrata Narodne galorije, sem zajel sapo, dih, moment, slovenstvo. In prišel ven.

Naredil sem nekaj korakov in se ozrl.

Pomislil. Zaprl oči.

Hm.

Hm. Hm. Hm.

Tu. Smo. Mi. Doma.

O, ja.

Mi. Slovenci.

Komentarji

komentarjev