Nerazvrščeno

Bolje samski kot nikoli

Stari ludi smo samo zijali. In čakali. In še malo čakali. Hvala bogu za slušalke. Če ne bi bil ravno Mitja Okorn, bi lagano spakiral domov. Ko te jebe, dragi Cineplexx. Že itak me vedno zaščemi, kadarkoli se spravim v kino, kar je v povprečju do dvakrat na leto, od tega potem vsaj dvakrat ne grem. Nazadnje sem bil v kinu, ko sem se vrgel v Star Wars svet. In mi niti ni bilo tako žal.

Zdaj pa… Deževna nedelja, ki je sredino junija premaknila na konec oktobra, tisti čas v letu, ko ga samski, ne vem zakaj, najbolj nadrajsamo. Ampak dobro. Kakorkoli. Ker je to ravno Mitja Okorn in ker sem sploh bil začuden, da je Planet samskih [Planeta Singli] sploh še na sporedu… Sem… Ne ravno potrpel. Trpel sem. Pa sem doma še imel kurzor miške na »Nakup vstopnice«. Lepo bi jo nabavil s kreditno kartico, ki jo imam itak samo zaradi letalskih vozovnic, pa itak nikamor ne letim, pokazal QR kodo onemu zdolgočaseno sitnemu modelu, ki raje kaže gor na utripajoče številke dvoran, ta kruti orwellowski način ogleda kina. Čakati moraš, da te spustijo noter oni. Zakaj? Logično. Itak. Vsakič znova vem, da me hočejo napizditi, da bi kupil nacho čipse in vprašal še, če imajo pico, čevape, kalamare in ostale pizdarije. Zato je šlo kino, dragi multipleksi, v kurac. Zato vam obisk pada.

Ravno zato, ker sem v kino recimo temu zamudil. No, bili so še predfilmi, vrata odprta. Ampak počutil sem se neprijetno. Ne ker bi bil neki pedantni zategnjeni šilček, ampak ker sem bil pač tako vzgojen. Da je kino nekaj med gledališčem in fuzbal stadionom? Ne. Niti ne. Kino je pač kino…

maxresdefault

No, o tem sem razmišljal, ko sem čakal v vrsti. Oni. Cik-cak, ko moraš mimo trakov. Kot na letališču ali v gardalandu. Nič narobe, pač… Malo gužve. Nič zato. Ampak potem sem videl, že vnaprej, da so na čelu vrste sami froci. Pa dobro, sem si rekel, nič hudega. Naj naročijo, da se naučijo osnovnih fint in tega. Ampak kaka kurac zrelostna izkušnja naj bi to bila? Stari so tamalim dali kartice, na katero nafehtajo keš in potem grejo vsaj malo na oddih, pustijo frocovje, ki še niti v zadnji triadi osnovne šole ni, da gredo sami v nakup. Krasno. Ko froci vidijo, kaj vse lahko nabavijo, pri čemer je nakup same vstopnice, goli razlog, zaradi katerega so sploh tam, se jim itak skeglja. Zmaga marketinga. V nulo. Froci so na trdi drugi. Slušiji, gigakokice, nachočips… Ni čudno, da se je začela delati gigavrsta, ko so froci v družbi po štiri, kjer je motiv »nea upaš probat totega slušijaaaaa«, nabavljali živež za konec sveta, jebo vas Independence Day 2. Starejši smo stali, pri čemer sem bil jaz še med mlajšimi. Valda nihče ni upal ničesar reči. Frocovje pač mora biti samostojno in permisivno vzgojeno. Zato se je začelo vse zamikati. Številka 8 za našo kinodvorano je začela utripati šele po 18. uri, ko bi se film itak moral že začeti. Kako mi gre to na kurac. Ne, ne. Kako sem šel sam sebi na ološ. Jezus kristus, bog pomagaj, prmejdun.

V tistem trenutku, ko sem skušal poslušati podcast, pa so mi še Tomić, Nachbar in Conde dojadili, ker jih itak nisem mogel zbrano poslušati, ker je vse šumelo od tistih slušijev… Frdamana Dory, ziher so to šli gledat. Pa dobro… Skušal sem se zbrati, pomiriti, sestaviti. Kaj če bi to bil moj otrok? Okej. Ne odpiraj te teme. Ampak dobro, saj je hipotetično, teslo… Okej… Če bi bil… Bi…Bi… Ma kurac bi. Saj punce nimaš. Planet samskih greš gledati sam. Romantično komedijo, za katero sem si po vseh recenzijah, ki so vse po vrsti vnovič hvalile Mitjo Okorna [več kot upravičeno], zabičal, da če jo grem zijat v kino, se ne bom cmeril, hihital ali metal na čustvene zobe.

In tako sem tam stal. Čakali smo. Bilo je kar nekaj starejših parov, za katere se ne spodobi ugibati, ali so že v penziji ali še ne, ampak vsem je na facah pisalo, kako težko skrivajo tisto, kar se nam je vsem po glavi podilo. Da je šlo kino v kurac, z njo pa naše največje bogastvo, naši otroci. Ko vidiš, kako je deca vesela, ko cuza tisti cuker, s katerim bi Amerika rada nazaj izvozila sladkorno in pobrala dobiček, si nekako… Ma kaj pa vem. Jaz sem bil nekako vesel, da sem samski. Da še to ni moj problem. Kar problema seveda ne bo rešilo. Če sem jaz v evolucijski enačbi A in je otrok C, mi itak manjka B. Te teme pa raje ne bi odpiral.

Počutil sem se nekako tesnobno v tisti vrsti. Najprej sem seveda skušal najti milijon argumentov, da so itak krivi prepočasni in leni uslužbenci… Pa jim je ob vseh naročilih otrok tako tekel švic dol do riti, da… Se mi je skoraj milo storilo.

In tako sem končno prišel na vrsto tudi jaz.

»Zdravo!«

»Em… Rezerviral sem, saj ne vem, zakaj, karto za Planet samskih ob šestih. Vrsta 7, sedež 12.«

»Aha… Ok. Izvoliš še srečko.«

»Kako srečko?«

»Ja našo, morda kaj zadeneš.«

»Močno dvomim, pa tudi nimate tistega, kar bi jaz rad trofil.«

»Kaj pa?«

»Ni pomembno…« sem naredil žgoljavi ksiht.

»Okej. Izvoliš. Šest evrov petdeset.«

Ker sem tako vljudna drolja, sem seveda nabacil drobiž. Točno. Ampak držal in mencal sem s tisto srečko, da sem dva evra pobasal v svojo roko.

»Em… To bi pa jaz mela…?«

»Kaj?« sem jo pogledal. Bil sem ziher, da bi imela mene.

»Em… Denar…«

»Aja…« sem razočarano dahnil in se odpravil proti kinu.

8d223ed2045a2219cfe02f992dc6.1000

Ko sem rezerviral vstopnico, sta bila zasedena le dva zica, tista na sredini dvorane, ki sta, mislim da, zasedena po defaultu. Zdaj je bila pa dvorana kar lepo popolnjena, no, lepo popolnjena… Glede nato, da film igra od aprila, sem bil ziher, da bomo v kinu jaz in vse moje bivše punce s svojimi iber tipi, kar še vedno pomeni, da ne bi bilo ama nobene gužve. Tako pa… Sem bil pri svojih tridesetih najbrž celo najmlajši v kinu. Kar je… Ko enkrat skužiš, da gledaš sebe na platnu, rahlo okorno. Torej… Starejše pare zanima, kako in zakaj smo mladi singl? Uf. Dobro, saj v filmu je tudi mama glavne junakinje, ampak v njej se seveda starejši niso prepoznali, ker so se nam, našim telefonom, našim aplikacijam, našim fejsbukom pač prevež krohotali in valjali in kikotali.

Pa dobro. Moral bi sedeti poleg enega para, seveda poleg deda, kar je… Ne hvala. Je bilo čisto preveč zicov. Najraje bi vedno itak sedel čisto na robu, pa potem folk itak zamuja, ker kokice, ker froci, ker slušiji, in si se duplo zajebal. Tako da… Sem se pač zicnil malo stran. Rad imam ta svoj mir. Saj vem… kaj… Boste… Pomislili… Tip ima resno obsesivno kompulzivno motnjo. Pa… Niti ne. Pač… Ko enkrat najdem svoj zic, se predam in sprostim in to.

Razen če, kot v tem primeru, pred mano ne sede mama s premajhnim otrokom za tak film. Punčka je bila stara, kaj pa vem, mogoče devet let. Znala je čitat podnapise boljše kot poljsko, predvidevam. In tamala je kakšnih osem minut še gledala film, potem pa je stvar postala kmalu dolgočasna in ker so Okornu dopustili 132 minut filma, je tamala proti koncu že skakala po zicu, sedla na rob zaprtega zica in raztegnila roke kot Jezus na križu ter mlahedrala z lasmi. Sedem sem skoraj direkt za njo. In spet. Strah me je bilo reči karkoli. Čisto res. Ker pač… Starši znajo biti resno kolerični dandanes, kino je bil za to mamo očitno oddih, tako da sem spet bil uvidevna drolja in sem najprej počakal.

»Alo…« je rekla mama.

Punčka ni rekla nič, sedla je kao nazaj dol. Za kakih pol sekunde. Potem pa znova. Skok, hop, cup, tip, tap, top. Hvala lepa. Presedel sem se, tiho kolikor je šlo vrsto nazaj in skoraj povsem na rob. Aaaa. Pa sem končno zadihal.

Ko si tako na robu in ko padeš v tak film, kjer je scenarij tako sijajno popeglan, naštudiran in natupiran, si… Cukrast. Si sam kot jebeni sluši. Itak da so mi stopile solze v oči nekje proti koncu. Če pa je glavna igralka tako jebeno ujeta v svoji lepoti izgubljeno-najdenega. Okorn pa itak briljira kot najboljše rock solaže. Ja, saj glavna solaža mora biti iber top. Ampak šele res dobra ritem kitara jo lahko povzdigne do klasike. In tako njemu ratuje, da pod glavno zgodbo zapakira mojstrske podzgodbe. Ja, glavno zgodbo bi kdo med nami še napisal in posnel. Toda toliko likov, tako povezanih, jebeni omnibus?

Z glavno junakinjo Anjo nisem sočustvoval ali karkoli, bi se pa iber žvalil z njo, ker je tako nepopisno lepa, da bi šel s peciklom magari v Gdansk. Glavni junak Tomek mi je morda malo bližje, ker bi seveda tudi jaz moral enkrat imeti tv oddajo, čeprav bi kvečjemu lahko nastopil kot lutka. Ni pomembno. Kar me je zabrisalo v film, je ta občutek, da je Okornu ratalo. Pismo, še sredi junija je kinodvorana lepo zapolnjena, folk je bil pripravljen stati v vrsti in čakati, da frocovje faše diabetes, film je v faking poljščini in ne nazadnje se dela norca iz nas samih, čeprav mene ni šans, da spravite na dejte prek interneta in to. Pa dobro… Ne bom zdaj tu flodral recenzije, ker pač ne, ampak že ko sem gledal Tu pa tam v Koloseju in so kokice letele po celi dvorani in smo vsi ploskali, ko je Okorn z animacijo lepo prečrtal filmski center in jim tako lepo rekel, naj se lepo jebejo, sem videl, da me nagovarja nekdo, ki se ni predal, porinil glave v pečico ali šel nabavljat šmarnico za pol evra na hektoliter.

Okorn tega filma pri nas ne bi mogel nikoli posneti. Že zaradi predragih scenaristov in predvsem predobrih, ki jih pri nas s svetlimi izjemami ni. Lahko bi mu dali keson, šajtrgo in bager denarja, pa ne bi dobil takšnih igralcev, ker jih pri nas praktično ne delamo. Igralci pri nas stežka igrajo nas, neke vrste e-realizem, ker ne živijo »našega« življenja. Pa saj vem, pavšalno vsepovprek je zdrisasto šalabajzerstvo, ampak ni šans, da bi to lahko posneli pri nas. Že zato, ker vse od Poletja v školjki in Sreče na vrvici nismo imeli top mladih junakinj v naših filmih, ker bi pri nas 16-letno hčerko itak igrala 28-letna igralka. In tako naprej.

Ampak kar je zmaga filma… Je to, da je predolg. Ampak je to fajn. Prav to. Da bi še malo. Da veš, da bo na koncu srečen konec, jasno, vmes te sicer Okorn lepo napizdi, ker misliš, da veš, da te bo napizdil, pa napizdiš samega sebe, ko ugibaš, da bo Anjo itak na koncu ruknil oni učitelj športne ali pa, še bolje, ravnatelj, ki z Anjo sicer nima nič… Vedel si, da bo konec srečen, ampak konec romantičnih komedij ni več… Mamljiv. Pa naj bo še tako pocukrano ironičen s princem na belem konju. Mitja Okorn ne nuca več šiltkape na glavi, pa nam še vedno na svoj ikoničen način zasuče stereotipe in pokaže, da bi se z belim konjem ne samo zajebali, ampak da v tej štoriji itak nikoli ni bil bistvo princ temveč beli konj in prav ta te lahko potem zajaha.

Na koncu sem kar ornk skrival solze, si brisal topla lica. Nisem se cmeril ali cmizdakal, ker, kaj pa vem, nimam punce že dve leti in ker sem počasi začel razmišljati, da bi bilo spet fajn, če bi šli na kaki dejt. Pa da magari reče ne. Samo naj malo počaka, da rata neka štorija. Ker to je bistvo, ne? Da se družimo, da poskusimo, da se zajebemo. Ker samo tako lahko ratujejo neke zgodbe, spomini in ne nazadnje tisti trenutki, ko nam življenje skrene v neko drugo smer, na katero prej ne bi niti pomislili.

Predvsem pa sem novodobno, torej mamljivo in ponosno favš Okornu, ker mu rata nekaj, česar Slovenci načeloma nismo zmožni. Smejati se samim sebi, pa ne glede nato, ali smo čefurji, Prekmurci, Štajerci, brezposelni, vodovodarji ali karkoli devetega, v kar bi nas predalčkalo. Pa ja, saj so liki v njegovem filmu precej plastično stereotipni, vendar to ne pomeni, da niso večplastni. Ne samo, da imajo lok, temveč imajo tisti filing, da se lahko vsakemu od nas kaj zgodi in da zgodba Anje ni prav nič boljša od zgodbe njene top kolegice. Zgodbe niso večje ali manjše. Eh. Najmanjši v celi zgodbi je itak največji, torej Tomek, ki bi mu resni psihoterapevti šli z geotrikotnikom meriti tamalega in mu povedali, da ima hude mommy išjus.

Najboljše pa je, da mu je za dve uri uspelo, da sem v kinu tako užival, da bi še šel. Pa ne samo njegovega filma. Šel bi v kino. Sam, itak. Ker če ne morem sam, kaj bom te hodil potem v paru. Morda bom naslednjič kupil magari karto vnaprej in pokazal qr kodo… Ampak ne gre zato. Planet samskih mi je dal tisti prepotreben pogum, ki te natera, da greš in se magari resno zajebeš. Ampak če nič drugega… Dve uri sem gledal lepe ljudi na platnu, z lepim scenarijem, lepo zgodbo in se ob tem imel lepo. Preprosto, ampak vseeno tako, da sem se vmes kar nekajkrat zamislil in preizprašal in te zen jajce. Nisem nič pametnega nagruntal, ker je itak bila največja akcija, do katere me je film spravil, ta, da sem si šel po kebab in da sem si doma ob ogledu fuzbala naredil kokice. No, zase in za fotra.

Dejti pa bodo že še prišli, ne Mitja?

P.S.: Zjutraj sem odprl tisto srečko. Ni je bilo treba počohat, ker so me takoj pogledale gigantske črke z napisom VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Itak. Komaj čakam!

FullSizeRender 2

Komentarji

komentarjev