Ko se je Mile Jovanović, urednik športnega programa, lani uprl Ljerki Bizilj, direktorici Televizije Slovenije, so bili njegovi argumenti za odstop več kot razumljivi. Glavni je bil pač takšen, kot ga lahko podpre in razume vsak gledalec: krčiti ekipo za olimpijske igre pod minimum v časih vsesplošnega krčenja… Nekje preprosto potegneš mejo. In Jovanović je storil prav. Tudi v imenu gledalcev. Je. Z manj ne moremo, ni prav, ne spodobi se, hvala lepa, ko vas jebe.
Dokler nismo videli, kje je težava Televizije Slovenije pri pripravi prenosov olimpijskih iger iz Ria de Janeira. Priznam, ko sem sam videl nekatere termine ob peturni časovni razliki… Te zvije. Zagotovo ne bo takšen bum in halo kot v Londonu in še zlasti v Sočiju (zima in to), sem pomislil. Posledično takšna, bombastična, ne bo niti gledanost, zakaj bi se potem nekdo napenjal, metal na zobe in zapravljal denar, če pa vsega skupaj na koncu skoraj nihče ne bo videl?
Narobe. Joj, kako narobe. Igre so seveda potegnile že prvi dan, ko je bilo na sporedu cestno kolesarstvo za moške. Tista športna panoga torej, v kateri Tomaž Kovšca in David Črmelj živita, dihata in delata vse za promocijo športa. Top-šit. V nulo! Po Dirki po Franciji še en presežek. Vau! In tam se je samo začelo. Z vsakim dnem so igre tudi iz drugega konca sveta pritegnile tudi k nam. Naši ali ne. Dela. Hej, če so lahko naši starši vstajali sredi noči, ko je bila slika bolj kot ne oranžna, kako ne bi spremljali vsega tega zdaj mi, ko imamo toliko informacij in HD sliko.
Ampak prav to vsak dan znova pokopava Televizijo Slovenija. Koncept, kako izbrati, oplemeniti in najboljše predstaviti vso to količino informacij in dogodkov. Ni kaj, Polona Bertoncelj, Boštjan Ogris, Gregor Peternel, Anže Bašelj na terenu pripravljajo kvalitetne, zanimive in predvsem vsebinske prispevke, ki so »dodana vrednost«, karkoli že naj bi to pomenilo. Ogris je, hej, dobil Novaka Djokovića, preden je Srb izgubil že v prvem krogu. Vrhunsko! Terenci so vredni vsakega evra. So.
Zato četudi bi nacionalka v Rio poslala še koga, kar zadeva komentiranje – še koga razen Andreja Stareta, ki je prav cinično v svojem stilu na zaključku otvoritve zinil svojemu uredniku Mihi Žibratu, češ, kakšna škoda, da ti ne greš, jaz pa bom tam, ko se začne atletika v drugi polovici iger -, bi to bil stran vržen denar. Skozi okno. Kurjenje keša. Ja.
Drzna izjava? Morebiti. Ne rečem, Aleš Potočnik in zlasti Marjan Fortin bi jokala, če bi Tino Trstenjak in Petra Kauzerja pospremila v živo. Bi. Ziher. Sploh Fortin. Pa saj sta dobro opravila svoje delo, kaj dobro, odlično, še posebej Potočnik, ki ga je kot čustvenega nasmejano opisala še Trstenjakova, ko ji je Bašel zelo iznajdljivo v roko potisnil tablico, na njej pa posnetek. Kul? Kul.
Ni torej problemov pri golih prenosih naših športnikov. Prav je, da vidimo čim več, če ne kar vse nastope naših. Prav. Podpišemo. Toda naših športnikov je manj kot v Londonu in bi jih bilo konkretno manj, če se ne bi tja uvrstili še rokometaši (mimogrede, malo nepošteno je, da se pri športnikih šteje tudi člane ekipnih športov, pri medaljah pa se potem zabeleži le kot celota). Zato ostane cel kup programa, ki ga je treba zapolniti. Zdaj, marketing nacionalke je že zdavnaj splezal na kolena in odprl usta, ko gre za športne dogodke in prodajo oglasnega prostora. Naši daljinci, ki so skorajda riknili že med Planico in celotno zimsko skakalno sezono, ko smo tišali oglase in nastavljali glasnost nazaj ob vključitvi prenos, bodo do konca iger obupali. Koliko oglasov, to skorajda ni več normalno. Ubija duh iger, kjer reklam na prizoriščih seveda ni, prav tako ne na majicah.
Če bi od prenafilanega komposta oglasov na koncu kaj imeli športniki, dobro, bi še nekako rekli. Tako pa, kdo ima na koncu kaj od tega? Športni program že ne, glede nato, da imajo vsako leto manjši ali pa uboren proračun, ko grejo drago prodani oglasi v skupno malho. V razvedrilnem programu se prav nič ne zdi, da bi šparali, glede na količino novih (zelo slabo gledanih in še slabše ocenjenih) oddaj.
Ampak kot rečeno, tudi če bi se nacionalka skeširala in poslala številčno ekipo v Rio… Bi bilo samo še slabše. Mile Jovanović razvoju projekta že v štartu očitno ni dal možnosti. Koledar dogodkov, za katere so se odločili, je ne samo slab, ampak shizofren in vanj komajda verjamejo še nekateri člani uredništva, sodeč po njihovih všečkih in ritvitih. Če se čez dan (po našem času) komaj kaj dogaja in so tu pač ekipni športi, še razumemo. Ampak pozno popoldan in zvečer je dogodkov kolikor hočeš. V toliko športih, ki tvorijo nenazadnje glavni duh in pozornost javnosti. Če se Peter Kavčič še muči držati pri življenju pestro gimnastiko, se lahko vprašamo, kje je tu plavanje, kje dvigovanje uteži, kje boks, kje sabljanje, kje rokoborba, kje lokostrelstvo, kje hokej na travi…
Saj vemo, športov je toliko, kanal pa samo en. No, dva, poleg drugega programa televizije še MMC TV. Toda paradni in ključni je vendarle tv in tam dela uredništvo nepopustljive napake. Gotovo so te povezane z manjšim kadrom in vsesplošnim že omenjenim šparanjem. Okej. Ampak to ne more pojasniti ali ublažiti kislega dejstva, da gledalci opozarjajo v komentarjih na MMC, kako gledajo Vasilija Žbogarja na HTV, večerne vrhunce najbolj zanimivega dogajanja pa na ORF. In še in še in še. Nekaj torej nacionalka dela narobe, če v času posnetkov njeni gledalci iščejo bolj zanimive vsebine drugje. Že res, da se vseh gledalcev nikoli ne da zadovoljiti, kar poudari še vsak urednik športnega programa na Kolodvorski, kar samo kaže nato, da je teh, ki jih ne uspejo zadovoljiti, vedno (pre)več.
Bistvo iger, presežke, vrhunce, zanimivosti bi moral opraviti in približati gledalcem studijski del. Že popoldanski, kjer tega dobimo še največ, in še zlasti večerni. Miha Mišič se je izoblikoval v privlačnega, doživetega in samozavestnega voditelja, ki je tukaj zaradi športa, ampak je dovolj sproščen, ne da bi ob tem bil že kičast in turbo komercialen. Podobno velja za Tomaža Hudomalja, ki se je vendarle v zadnjih letih – vsaj za moj okus -bolje dokazal kot komentator (smučanje in celo nogomet). Pa tudi če bi bila oba popolna in Walterja Lipmana, ne bi pomagalo. Koncept je povsem zgrešen, da se najbolj splača še vedno pri vsem gledati tako ali tako obvezna večerna športna poročila po Dnevniku in Slovenski kroniki, kjer dobimo točno vse tisto, česar ne vidimo v studiu, namenjenem olimpijskim igram. Zgodbo Michaela Phelpsa skozi njegovo plavanje in ne skozi rdeče pike na njegovem hrbtu. To. Vidimo neke zanimivosti športnikov, za katere komajda vemo, v kateri disciplini so nastopali in kaj so dosegli. To so elementi, ki niso vredni nacionalke. To ni njeno poslanstvo. Rdeče pike Pheplsa niso. Pika.
Kaj pa dobimo mi? Če smo nekako še razumeli, da je Kanal A želel z opico napovedovalko približati nogometno ligo prvakov mamkam, ki tega pač ne bi spremljali, ali mulariji, ki živi in umre z resničnostnimi šovi… Preden je nato ugotovil, da se niti to ne splača, ker je liga prvakov večji produkt pa če bi nagci vodili studio… Okej. Komercialna televizija. Lahko počne, kar hoče. Njihov denar, njihova stvar. Pri nacionalki je pač drugače. Ni samo njihov denar, s katerim bi lahko delali, kar bi hoteli. Najprej, plaža pač ne sodi v studio nacionalke, kot tudi sir in vino in harmonika niso začasa evropskega fuzbalskega prvenstva v Franciji. Tudi kratke hlače Matica Osovnikarja… Poglejte na druge televizije. So tam v kratkih hlačah? Zleknjeni v stol? Ne.
Športno uredništvo se je zelo »porazvedrilo«. Raje stavi na sceno, na mivko, na sirčke in na tako kostumografijo, ki v primeru Matica Osovnikarja ne meji samo na plažo, temveč že na jebivetrstvo in pomanjkanje spoštovanja do inštituta iger in RTV. Predvidevam, da seveda ni bila Osovnikarjeva ideja, da bo sodeloval v takšnem studiu na takšen način. Prepustil se je nekim tipom in tipicam, ki take ideje pač uspejo prodati.
Kdo ve, kdo je prišel na tak koncept, ki potisne šport, vsebino in vse, zaradi česar sploh gledamo zadevo, nekam daleč v ozadje. Po tem si iger pač ne zapomniš. To ni bistvo ne športa ne televizije. Samo da se smejimo, da lepo zgleda in da ni zahtevno? Adijo pamet. Matic Osovnikar je bil seveda dober atlet, bronast ne evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov, ki mu sicer nikoli ni uspelo teči pod desetimi sekundami. Torej bi »moral« zdaj nadoknaditi z javnim nastopanjem. V tem je bil kot športnik zelo dober, ni imel ravno turboego karizme, značilne za šprinterje, imel pa je bel nasmeh in dobro, privlačno zgodbo najhitrejšega zobošiltarja. Zdaj bi pa moralo biti obratno, njegova glavna kvaliteta strokovnega ali kakršnegakoli sodelavca bi morala biti prva stvar, ki bi jo prepoznali. Pa je ne. To je bistvo športnikov-voditeljev. To. Da znajo govoriti, ampak ne da so vedno potisnjeni v vlogo športnikov, ki baje itak ne znajo ničesar povedati – razen to, kakšni so njihovi občutki.
Osovnikar je vidno nepripravljen na olimpijske igre. Da ne bo pomote, športov je toliko, pravil ravno tako, imen nešteto in ni lahko. Vsak od nas bi zmrznil. Ampak Osovnikarja niso pripeljali iz kavča ali ulice v studio, niti tega ne počne zastonj. Zato ne prepriča, ne da mi občutka, da zna našteti pet naših rokometašev, prijem juko ali koliko sekund se pribije za dotik protitočnih vratic. To bi pač moral vedeti, če se je nacionalka odločila zanj. Itak pa o tem ne govori. Nekaj navrže, domala koketira, da potem beremo neokusne komentarje, ki niso prišli sami od sebe, temveč je zanje poskrbel koncept. Če vidimo nasmejanega tipa na plaži, kako vsak večer debatira z nasmejano lepo žensko… To je pač premisa. To je osnovna scena.
Osovnikar ima sicer obratno težavo kot Branko Zupan pri fuzbalu, ki dobro govori, a to slabo pove. Naš atlet pa se samo reži, sedi zleknjen v stol, kot da čaka, da mu bo nekdo prinesel pivo ali limonado. Kar je potem vrglo iz koncepta še Sanjo Modrić.
Če koga, mi je žal Modrićeve. V košarki je z Jako Daneuom že na domačem Eurobasketu harala in postavila nove standarde. Njeno vodenje večernih športnih poročil je vselej na nivoju, višjem od nekaterih njenih sodelavcev. Ja, pomaga, če imaš lep stas, nasmeh in obilo dobre volje, ampak to je le dodatek. Šteje prvo in to je predvsem vsebina, s čimer je Modrićeva nadgradila denimo Saša Jerkovića, ki je dotlej predstavljal pojem studijskega športnega voditelja (ki svoje delo zelo dobro, skrbno in z leti vse bolj vehementno opravlja, da ne bo pomote).
Zdaj pa je v posuto mivko Modrićeva reducirana na – se opravičujem za seksistično opazko že kar vnaprej – svetlolaso bimbo, ki se tam smeji, nekaj govori, Osovnikar ji dobaciva nazaj in to je to. Opomba, poudarek, prošnja: Modrićevi se vidi, da te vloge ne samo, da noče, temveč se z njo komajda spoprijema. Ona to ni. Nepošteno je. Nepravično. Neprofesionalno. Zgrešeno. Dobro novinarko in voditeljico zreducirati na… To. To je približno tako, kot če bi nekdo Manici Janežič Ambrožič rekel, naj na koncu Dnevnika, tako, za mimogrede, še pove, kako se sama loti peke štrudla. Ali Rosviti Pesek, da bi kakšno zažvrgolela, po možnosti s svojim partnerjem. Slovenija od kod lepote tvoje ob kakšni oddaji ob kakšnem državnem prazniku, recimo. Narobe. To je tako narobe, da sem vsaj malo srečen, ker sem odraščal v devetdesetih, ko sem še izvedel več o športih, športnikih, svetu. Morda Andreja Stareta zanaša in ima svoje težave, že, ampak sem izvedel o svetu, o daljnih državah, navadah, dosežkih, zgodovini skozi njegove prenose. In tudi nekoč skozi studijske dele. O športu in ljudeh.
Zdaj ne moremo izvedeti ničesar. Zdaj gledamo. Samo zijamo. Poslušanje je v drugem planu. No… Dokler ni v studio včeraj (sreda) prišla Lucija Polavder. Izšolala je celotno uredništvo, kako se nastopa v javnosti. Ne samo kot dobitnica olimpijske kolajne, kar je v globoko v stol prizemljilo zlasti Osovnikarja, ki je ostal kar besed in je komaj kakšno izustil (v tem oziru bi bil Primož Kozmus nemara boljši gost ali pa vsaj Mitja Petkovšek, ki govori kot navit in to dobro). Polavderjeva je poosebljala olimpijski duh, nam približala občutke judoistke, ki se je borila in verjela in delala z Marjanom Fabjanom. Skratka, povedala in prinesla nam je nekaj več. Nekaj, kar dela in kar si zapomnimo. Vrhunsko!
Ampak bil je le kratek preblisk, kakršni so tudi vsi strokovni sokomentatorji, ki tako obogatijo prenose juda, plavanja, kolesarstva (zato je morebiti doslej manjkal zlasti strokovni sokomentator pri kajaku in kanuju). Seveda so prispevki, kakršno je komentiranje naših (nekdanjih) olimpijcev, dobrodošli. Toda če se je nacionalka že odločila, da bo poslala bivše športnike v komentirnico, bi jim dala celotni posnetek, ne pa nek kolaž, ki ga ne more nihče pri zdravi pameti niti solidno odkomentirati. Spet na pol, na silo, nekaj, kjer šteje samo oblika, za vsebino pa je vsem gladko vseeno. Še dobro, da na dajmo-nekaj-na-hitro-posnet finto ni padel Marcos Tavares, ki je s karizmo pokazal, kako se presežno prilagoditi mediju.
Razumemo, da so olimpijske igre velik zalogaj, toda ne more se TV Slovenija v eni minuti hvaliti z dolgoletnimi izkušnjami, ko jih nato preseneti jadranje in mora ljudstvo iskati alternative, da bi videlo svojega športnika, ki se povrhu bori še očitno za visoke uvrstitve. In enako velja za večerne preglede, ki jih zmorejo denimo na ORF. Enako velja za MMC, ki se nikakor ne znajde niti pri kopiranju preverjenih modelov, da gredo posebne zgodbe, presežki in ikone mimo njih vsaj za en dan in beremo prevode dan, dva kasneje.
Zato nas ni malo takih, ki imamo prižgan radio. Isti javni zavod, le čez cesto so. Ne razumem, zakaj Televizija Slovenija in MMC ne stopita samo čez cesto, na Tavčarjevo, pokukati, kako vse to uspeva Valu 202, ki ima ne samo boljši osnovni koncept in bolj predane, predvsem pa manj če-vam-ne-paše-pa-preklopite kadre, temveč nasploh boljše vzdušje, klimo, pristop. Poslušati Val 202 je balzam za ušesa, takšen balzam, da skorajda vidiš Rio in dogodke. Naj bo to sicer za moj okus preveč pocukran pristop Aleša Smrekarja, osebne zgodbe Anje Hlača Ferjančič ali preverjenih reporterjev Francija Pavšerja, Boštjana Reberšaka in Dareta Ruparja in ekipe. Val 202 je hitrejši od Televizije Slovenija, kar je seveda ena krat ena. Toda hitrejši je s Soundcloud posnetki tudi od MMC-ja, kar je še posebej kočljivo za eno hišo, ki ji pravimo RTV Slovenija. Enako velja za tvite, ki so na Valu 202 svetolobna leta pred televizijci in celo MMC.
Ne verjamem, da bo nacionalka odstopila od zastavljenega koncepta, čeprav se vidi v programu in studijskem delu, da berejo komentarje in se jih zavedajo, kar je počasi korak naprej, saj vidijo, da morda anonimni komentatorji pretiravajo in sikajo in so preveč ostri, vendar to počnejo z razlogom, zakaj si želijo več in bolje. Miha Žibrat mi je v intervjuju rekel, da tovrstnih komentarjev ne upošteva, raje vidi, da sta tu ime in priimek. Se strinjam, ne verjamem pa, da bodo tovrstni komentarji upoštevani ali da bodo imeli efekt. Ni vse slabo, še zdaleč ne, prispevek o konjih, intervju s Tino Trstenjak ali Petrom Kauzerjem… Bodo postali del slovenske (tv/športne) zgodovine, ker so narejeni v nulo in si zaslužijo čestitke.
Si pa čisti šus, hakl, enko zasluži osnovni koncept in studijski del, kjer so si očitno zaželeli pogovor manekenke in dalmatinskega galeba. Škoda, saj bi v bolj vsebinski, manj mivkasti varianti Sanja Modrić in Matic Osovnikar gotovo blestela. Bi. Zato se lahko zaman sprašujemo, zakaj je celo pri olimpijskih igrah, kjer težko stvar zajebeš, še posebej ob uspehih, kakršne ima Slovenija, nacionalka padla še pod nivo komercialne televizije. Nepotrebno, saj se olimpijske igre gleda zaradi športnikov. Delati šov, plažo in cirkus… Tega ne potrebujeta ne TV Slovenija ne olimpijski duh.