Fuzbal

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]

Ko ni dovolj samo brcati na gol

Morda je bil neposredni in glavni razlog, da je Maribor prvič letos izgubil resnično ta, da v napadu niso izkoristili več in bolje. Tako je vsaj po porazu razmišljal Darko Milanič. Preveč se je že pred tekmo – na katero so se podali v petek, da bi štedili z energijo bržkone za potovanje v Azerbajdžan (žal so z energijo štedili tudi na tekmi) – zanašal na lansko sezono, ko je Gorica trikrat bolj ali manj gladko padla, Jean-Philippe Mendy pa je imel strelske vaje. Mogoče res drži, da so Goričani ali izredno konkurenčni ali pa hitro položijo orožje (Milaničeve besede), toda nazadnje, v Ljudskem vrtu, je Gorica slavila z 2:3. S(m)o že pozabili? In že takrat je Gregor Sorčan, ki mu je ploskal cel stadion, pokazal, kje je Maribor šibek. V doseganju golov oziroma izkoriščanju priložnosti, ki jih ni toliko, da bi se jih tako zapravljalo.

Ampak… Vijoličasti so si do devete tekme lahko privoščili cincanje v napadu. Šlo je. Daleč od tega, da imajo slab napad [zabili ga niso le doma proti Levskemu in pogojno tudi proti Aberdeenu, ko si ga Škoti zabili sami], vendar doseganje zadetkov še zdaleč ni samoumevno. Točno gol na tekmo, pravi statistika… Ni veliko, ni varna zaloga, ni pa malo. Samoumevno je, da ima Maribor v prvenstvu žogo in da pride nekje 30 metrov do gola tekmeca. Je. Ta del je nastavljen na avtopilota oz. avtomatizem. Od tu naprej pa je stvar navdiha, improvizacije, invidualne kvalitete. Rotacija ni nujno le demokratično porazporejanje minut, Milanič še vedno išče tudi najboljšo kombinacijo v napadu. Jo je našel? Ne, našel je recimo temu najboljše pozicije za posamezne igralce, ki pa očitno spodkopavajo osnovno logiko njegovega sistema. Od gaženja tako še vedno ni veliko, Milanič pa išče ravnovesje, kako najti prave pozicije za posameznike, ne da bi ob tem dal vedeti, da trenutni sistem morda še zdaleč ni od najbolj primernega.

Prav individualni navdih sta pokazala Dare Vršič in Gregor Bajde za izenačujoči gol. Lep gol? O, ja. Prvi je nastavil s peto, drugi pa pomeril na polno. Dras! Na sredini, tam, kjer se v bistvu oba najbolje počutita. Bum in gol. Milanič je, sodeč po izjavi, verjel, da bo to dovolj in bodo vijoličasti tekmo nadzirali in obrnili. Niso je, ker za kaj takega še vedno ne sestavijo celovitih in manj nihanja polnih 90 minut. Serija osmih tekem poraza je bila, ko gledamo zdaj nazaj, dobra, ne pa tudi odlična, kot ocenjuje Milanič. Tekmi s Koprom (1:0) in Rudarjem (2:0) še zdaleč nista bili odlični kot celoti, v Domžalah (2:2) in proti Olimpiji (1:1) sta bila druga polčasa bleda senca prvega, Jasmin Handanović pa je vijoličaste reševal tako proti Levskemu kot zlasti proti Aberdeenu. Poraz ni torej nič kritičnega, saj je Maribor vseeno imel svoje priložnosti, ki pač niso šle v gol [Sunny, Bajde], in ne glede na zaostanek za Olimpijo in dejstvo, da je na vrhu lestvice trenutno gužva. Večja težava Maribora je, kako doseči zadetek. V tem oziru so spet bolj tekmec samemu sebi, kar je bil iz mariborske prizme ključni faktor, da je šel naslov lani v Ljubljano. Bodo tokrat napako najprej priznali sebi in, kar je pomembneje, našli rešitev?

FullSizeRender 16

Kvota” obrambe tokrat rezultatsko škodila

Kar je Maribor izboljšal od lani, da se je v derbi z Olimpijo lahko spustil precej bolj samozaverovano, je bila doslej zlasti igra v obrambi. Ne v celoti, ampak ja: bolje je. Dobra novica je, da tekmeci res stežka pridejo skozi (Eleke ni mogel nikamor na derbiju, Rooney in Stockley sta bila zaustavljena v Ljudskem vrtu) in da tudi rotacije niso naredile škode, čeravno se je pokazalo, da je brez Denisa Šmeja (in tudi Rodriga Defendija) stabilnosti precej manj.

Marko Šuler in Jasmin Handanović bi imela popoln štart v sezono in ga po svoje še imata, vendar oba sta še vedno preveč nagnjena, še zlasti nerazumljivo za izkušena igralca, k obveznemu momentu, ki mu na tribunah počasi lahko pravijo že »kvota«. Kar se jima je na srečo izšlo ob povratni podaji in ubranjenemu penalu proti Aberdeenu, se jima je maščevalo v Novi Gorici. Dvakrat. Če se nerodnost v najboljši veri pri avtogolu Šulerja v najslabšem možnem času še nekako razume s klasičnim saj-se-pač-zgodi pojasnilom (manj je razumljivo, da je Šuler spet po avtogolu kazal in mahal nekaj Handanoviću, ki tega pač ni mogel ne ubraniti niti predvideti), je bil drugi gol za resno grajo. Handanović bi moral posredovati bolje, a je očitno preslabo ocenil žogo (ali pa dolžino svojih rok in telesa), Šuler je pa zaspal ob Miranu Burgiču, ki mu ni bilo težko zadeti. Sicer sta Šuler in Handanović res zamenjala vlogi pri obeh zadetkih, toda takšna nepripravljenost bi se v drugih klubih kaznovala z zamenjavo na naslednji tekmi. Prej Šulerja kot Handanovića, da ne bo pomote.

Če Milanič namreč nekaterim igralcem pozorno gleda pod prste noge in jih ob že malo manj navdahnjeni predstavi posadi na klop (Bohar, Sunny, celo Tavares), imajo drugi neomejeno zalogo kiksov. Daleč od tega, da bi Šuler moral na klop in tam ždeti, ne trdimo tega. Pravimo samo, da Milanič in strokovni štab ne storijo nič glede teh napak, ko ekipa škodi sama sebi in naredi točno tisto, česar tekmec ne zmore. Upajo, da je to bilo to… do naslednjič. Kdaj, pa ne ve nihče. Do sedaj je bilo pa res že preveč primerov, da bi takšne situacije izginile kar »same od sebe«. In v primeru, kot je bil tokratni, resda ne usodni, to pokoplje celotno moštvo, ki še vedno nujno potrebuje psihološko stabilnost in občutek, da gradi, ne pa popravlja (lastne) napake.

FullSizeRender 15

Rotacija slab(š)a zlasti na klopi

Če je rotacija, ko gre za prvo enajsterico, doslej recimo temu dobro uspevala, je povsem drugače z globino klopi, ki je na voljo Milaniču. Sedem igralcev lahko posadi ob sebe, vendar to počne… Hm. Dokaj previdno in zadržano. Po nepotrebnem spet omejuje kader, ki je bil sprva razširjen na petnajst, šestnajst igralcev, ampak zdaj vidimo, da izbrane cementira za vsako ceno. Ko so bolj ali manj vsi zdravi, ga lahko boli glava, ravno kontra, kot verjame Mitja Viler, kot je na tiskovki pred Gorico spomnil Milanič. Če se moštvu zaenkrat začuda glede na Handanovićevo starost ni maščevalo, da tako mižijo ob (ne)kvaliteti rezervnega golmana (Obradović/Cotman), bo slej ko prej že na štoperski poziciji ob kartonih ali poškodbah treba krpati namesto graditi. Aleš Mertelj ne more biti rešitev, kdaj se vrača pa Aleksander Rajčević, ne ve nihče. Zakaj potem ne ponuditi možnosti (vsaj klopi) komu mlajšemu? Ni prav to lani spodbilo sodu dno in se je slačilo drese? Korak naprej je dajanje priložnosti Adisu Hodžiću, čeprav mu zadržani odmerki po dobrem štartu tokrat niso koristili in ni imel najboljše tekme.

Ampak nismo imeli tega v mislih, ko smo gledali na spisek rezervnih igralcev. Tudi ne dejstva, da Dina Hotića sploh ni bil na klopi, kar se v mestu pojasnjuje z njegovim poznanstvom z Damjanom in Zoranom in njegovo pretresenostjo ob tragičnem dogodku. Razumljivo in prav je, dati fantu čas. Da je bilo prezgodaj, se je pokazalo že proti Olimpiji. Toda precej manj razumemo, zakaj Sintayehu Sallalich na vsak način dobiva prednost pred Damjanom Boharjem? Proti Gorici je bil njegov vstop namesto že precej neopaznega in izgubljenega Sunnyja domala katastrofalen. Izgubil je vse dvoboje, podal nekaj netočnih podaj in povrhu zapravil dve zelo obetavni situaciji, resda taki, kjer pridejo na dan refleksi, toda prav takšne situacije so tiste, kjer Damjan Bohar zmore… Več. Izraelec je tu že dovolj časa, da bi moral kot tujec pokazati več. Sploh pa več kot domači fantje, v Ljudskem vrtu pa se logika zdi ravno obratna. Že res, da je šel Santi proti Olimpiji v tisti prodor, ampak je tudi res, da se na koncu ni znašel dovolj dobro in je nato nastal cirkus z ofsajdom.

Da bi Maribor moral ali zamenjati sistem (vse bolj se v napadu na trenutke izrisuje 4-3-3, ki je odnesel Jurčića, ali pa se ponuja vrnitev k 4-4-2, s katerim se Milanič očitno nikomur noče zameriti) ali pa pripeljati še kakšnega igralca v napadu, se pokaže v tekmah, ko se lovi rezultat. Letos jih ni bilo veliko, po gostovanju v Sofiji je to bila šele druga in pokazalo se je, da Marcos Tavares ne more biti joker. Ne more. Pika. V tem trenutku, s takšno pripravljenostjo pač ne, še posebej pa škodi, ko da glavo med ramena in gre dokazovati ob vsaki najmanjši priložnosti, kdo je. Saj to se vendar ve. Prav je, da je Tavares ambiciozen, vendar tega ne gre zamenjevati s soliranjem.

Ko je treba hitro odigrati in preskakovati igro z osvajanjem prostora, kapetan preprosto nima dovolj energije in hitrosti, da bi počel to, kar je počel še recimo dve sezoni nazaj. Kaj s Tavaresom, je nasploh veliko vprašanje te dni, saj tu sloni celotna miselnost kluba, ki se lani ni odrekel tistim členom, ki se jih je zdaj dalo nadomestiti. Če tega Milanič ne bo storil dovolj hitro oziroma preudarno, se mu utegne primeriti, da bo spet lovil samega sebe in skušal nato nekako noter spraviti zamujeno. Gorica je bila prva takšna tekma, kar seveda niti slučajno ni usodno ali razlog za resno kritiko, kaj šele paniko. Ni. Se bo pa kmalu pokazalo, kako bodo reagirali. Trmasto vztrajati pri nečem samo zato, ker sami v to verjamejo? Ali bodo dejansko storili spremembe, o katerih se je pred sezono govorilo? Maribor je letos, kot zapisano, rezultat lovil komaj drugič, v Gorici povrhu dvakrat. Prvič se je izšlo, komaj, drugič pač ne in to očitno. Zato vprašanje, ke sta tu Valon Ahmedi in Amar Rahmanović (ko bosta nared), kje mladi talenti (Žan Celar, Luka Štor), kmalu ne bo več retorično, temveč zelo konkretno. Maribor v minulih letih pač po globini kadra ni kazal pretiranega potrpljenja (Hotić, Črnic).

FullSizeRender 17

Kriterij odločitev Damirja Skomine in slab teden ZNSS

Ko se je tekma začela lomiti, se iskreno Damir Skomina ni ravno izkazal. Pregovorno naš najboljši sodnik, ki je imel v zadnji sezoni kvalitetne tekme tudi doma in je pokazal več razumevanja za domačo igro, ne pa še tako liberalnega, kot ga kaže po Evropi, bi lahko gladko pokazal na enajstmetrovko za Goričane, ko je žoga zadela Marka Šulerja v roko. Pa ni. Dobro, za eno odločitev si pač ne bi prislužil tako očitnih žvižgov, kot jih je pokasiral na koncu v Športnem parku, ne glede nato, da imajo v Gorici sodeč po ocenah najmanj radi sodnike.

Zakaj? Zato ker je Mariborčanom vsaj še dvakrat pogledal skozi prste, še zlasti ko je šlo za rumene kartone in tako kot Nejc Kajtazović dopustil Milivoju Novakoviću, da se ni zdiral le nad njim, temveč tudi nad tekmecem, ko ga je lopnil s komolcem (res pa ne tako močno). To je v nasprotju s pravili, o katerih toliko slišimo in jih po copy-paste metodi naknadno lepi tudi Zveza nogometnih sodnikov Slovenije, ki je imela katastrofalen teden. Če se imajo čas buniti nad novinarji, ki ocenijo, da je težko zmagati, če daš tri gole, a ti priznajo le enega, bi ga lahko imeli tudi za boljše nastope v javnosti, kot pa to, čemur smo bili priča. Pojasnilo v sporočilu za javnost za tisto situacijo iz derbija ni bilo ne tič ne miš. Nula koma josef. Je bil ofsajd ali ne? ZNSS pač ne reče nič. Ne bodo priznali ne napake ne odgovorjali… Bolje rečeno… Njih se to ne tiče. Da pač še zdaj ne vemo, kaj in kako. Bojazen je, da tega ne vedo niti sodniki. Izjave Milovana Nikolića, ki je lani, dokler je bil v studiu Kanala A, branil čisto vse odločitve sodnikov, zdaj pa je gladko podal subjektivno oceno v časopisju, kažejo, kako rigidna inštitucija je ZNSS. V škodo sebi, najbolj pa igri, ki jo imamo vsi radi – s sodniki vred.

In podobno je v nekaj situacijah ravnal v soboto tudi Skomina, ki je skušal tekmo pospremiti v smeri, v katero se na koncu ni razvila. Maribor pač ni zmogel preobrata, ampak za to pač ne bi potreboval njegove pomoči. Če je to bila kompenzacija za slabo sojenje na derbiju, pa še toliko slabše, da se lahko resno vprašamo, če so sodniki povsem izgubili moralni kompas. Da Goričani najslabše (o)cenijo sodnike, pa po lanski sezoni res ni čudno, ko so jim prepovedali uporabo škarjic ipd, sploh ne preseneča.

Skomina ni sodil slabo, res ne, je pa v ključnih momentih – tako kot Kajtazović v soboto – sprejel izvršno odločitev, ki je dala prednost enemu klubu na škodo drugega. S tako logiko daleč ne bomo prišli, ljudem pa se bo nogomet povsem razumljivo priskutil. ZNSS bo morala nekaj spremeniti v naravi svojega dela in pristopu do javnosti, sodniki pa bodo morali počasi že enkrat stopiti iz piedestala ter priznati napake in za začetek soditi bolje in se temu primerno tudi obnašati. Ponavljamo, zadnje, za kaj gremo vsi skupaj na tekme, so sodniki. Zadnje. Pred njimi je hamburger, pivo, debata in še marsikaj drugega.

FullSizeRender 19

Odlike Mirana Srebrniča in njegovih “fajterjev”

Gorica je lani res hitro polagala orožje pred Mariborom. In tudi Olimpijo, vendar je spomladi zadržala državne prvake doma (0:0) in slavila v Ljudskem vrtu (2:3). Daleč se zdaj zdijo, skoraj nedosegljivo daleč, kvalifikacije za obstanek v ligi izpred dveh sezon, ko je Miran Srebrnič prišel reševati klub, ki poleg Celja in Maribora od prve sezone dalje tekmuje (da, tekmuje, ne igra) v prvi ligi.

Čeprav se je moral znajti po odhodu Blessinga Elekeja in sprijazniti s težko poškodbo Amela Džuzdanovića, ki se je povrhu še povrnila, je bila Gorica lani dalj časa prva in je krenila tudi v novo sezono – dva poraza z Maccabijem gor ali dol – zelo prepričljivo. Dovolj, da Terror Boys pridno spodbujajo svoje moštvo še naprej, čeprav Srebrnič rad poudari, da je goriška publika zelo zahtevna in je tokrat z obiskom (le 1.000 gledalcev ali pa še to ne) precej razočarala. Vendarle je to mesto, ki je zbralo štiri državne naslove, le enega manj od Ljubljane.

V Tilnu Nagodetu, Gregorju Sorčanu in Miranu Burgiču ima ekipa ogrodje, ki ga naprej potiska iznajdljivost Rifeta Kapića in učinkovitost Sandija Arčona, tako da je Gorica zasluženo tam, kjer je. Med najboljšimi štirimi. Zanimivo bo videti, če se bo izboljšala njihova forma v gosteh (poraza 1:0 v Krškem in Celju) in kako bo mlado moštvo ohranjalo formo (padec vidimo recimo v teh dneh pri Celju, ki je obetavno začelo), po lanskem hitrem porazu z Muro v pokalu pa si najbrž več obetajo tudi v pokalu. Srebrnič pametno, zadržano in suvereno vodi svoje fante, ki so proti Mariboru pokazali izredno zrelost, potrpežljivost in se niso tako zaleteli, kar kaže, da so se od lani veliko naučili (Jogan, Celcer, Kavčič). Zdaj se znajo “fajtati”, kot je povedal po tekmi Miran Srebrnič. Več kot zasluženo zadovoljen.

FullSizeRender 18

 

 

 

Komentarji

komentarjev