Muzika

Ole, ole, ole, Noel, Noel!

To ne bi »smelo« biti tako… tako… tako… vrhunsko, dobro, sproščeno, lagano, na izi, prešvicano, odkričano, čustveno in predvsem nepozabno. Pa je bilo. Kaj si nor. Ne-po-zab-no. Ne spomnim se koncerta, ko bi se po špilu okrog prizorišča slišalo še petje. Ne klepetanje, čvek, zijanje v telefon, debate, ono ovo. Nak. So… Sally… Can… Wait… To si slišal okrog zagrebške Tvornice, ko je torek želel postati sreda, pa bo za vse nas ostal torek. Včasih, sicer pa vse redkeje, so najboljši koncerti tako preprosti, kar seveda zveni poceni in preveč preprosto in zlajnano. Ampak ja. O, ja. Da si mrmraš na poti domov pol špila in ko se zjutraj zbudiš, si mrmraš še dalje, še naprej, še in še in še. Ša-na-na.

Pa je bilo toliko razlogov, da tole ne bi bilo ratalo. Uf. Malo morje. Prvi je seveda ta, da sta brata Gallagher pač… No, brata Gallagher. Neločljivo skregana. Še v devetdesetih, ko ju povprečen poslušalec na oko ni mogel ločiti (vsekakor ne tako zelo kot denimo Spice Girls, ki so še bolj kot Oasis, Blur in brit pop pubeci britanski union jack dokončno naredile seksi), ni pa ju tudi mogel zaobiti, sta bila oni in ovi. Pat in Mat. Lolek in Bolek. Nisi vedel točno, kateri je kateri. Pa saj. Je bilo pomembno? Za medije mogoče že. Za vse ostal pa… Samo tak dalje, pubeca.

Ne bom zdaj na dolgo štancal razlogov, zakaj je Oasis (trenutno) razpadel. Je. Pika. Preveč let je že od takrat. Koliko… sedem? Je že? Ja, je. Sem pa vmes videl v Padovi leta 2011 skupino Beady Eye, s katero je Liam (pevec v Oasis) želel pokazati, da ne potrebuje nujno svojega starejšega brata za post-rock skulirane komade, ki bi vsi radi ratali novi The Beatles, pa seveda nikdar ne bodo. Liamu je to na tisti oktobrski psihadelični večer uspelo le delno. Kajti ko je svoje s High Flying Birds izdal Noel (kitarist in pevec v Oasis), se je nastop Beady Eye na zaključku londonskih olimpijskih iger pred skoraj natanko štirimi leti zdel kot… No, kriminal. Noelovi dve solo plošči sta bili… No, že skozi slušalke dokaz, kdo je bil »možgan« Oasis. O, ja. To je to. Ni to to, ampak je… To. Štekate? Ne? Jebiga.

IMG_0083

Drugi razlog, zakaj v torek vse skupaj ne bi smelo tako frdamano ratat, je dejstvo, da je bil šele v petek torkov koncert prestavljen iz čez palec vsaj dvakrat večje Šalate (zunaj) v Veliki pogon Tvornice kulture (noter). Hrvati – za razliko od naših organizatorjev – niso šli malat fasade na več kot očiten argument. Pomanjkanje interesa. In zdravo. Vendar odkritost gor, odkritost dol, ko prodaš »premalo« kart, premosorazmerno zraste verjetnost, da se bodo na koncertu vsi z izvajalcem držali bolj kislo. In da bi se vsi na poti domov praskali, zakaj ni prišlo več občestva, čemu to, čemu ono.

Ja pa ja. Ne pri Noelu. A-a. Nak. Ne. In ne in ne in ne. Malo smo preko palca ugibali, koliko ljudi bi se recimo nabralo v Ljubljani, če/ko bodo Oasis šli na reunion turnejo (trenutno se noben ni pripravljen še tako skeširat, kot bi to rad zlasti Liam). Moja konservativno pazljiva ocena je bila, da bi pri ceni karte 35 evrov (Zagreb je za polovico tandema terjal cca. 200 kun), kar je za Ljubljano še najbrž prenizka ocena, Križanke težko šle skozi. Ker je res, da ima brit pop ornk fene in fenice, ne pa toliko kot tisto, kar je eno z zamikom, drugo ažurno udarilo takoj v začetku devetdesetih (Nirvana, Pearl Jam, Metallica, Guns N’ Roses). Nenazadnje, na koncertu v Trevisu, februarja 2009, je bila dvorana napolnjena precej, ne pa do konca. In to ne neka ravno gigantska dvorana. Ampak okej, reunion bi itak imel svoj nostalgični pridih, ampak itak to za ta tekst ni pomembno.

Skratka… Manjše, povrhu pa vsi noter na topel avgustovski večer… Bi lahko bila kisla, ne? Ampak ne. O, ne. Ni bilo predskupine. Koncert sicer šele ob 21:45, ampak že par minut prej je začela muzika iz zvočnikov rasti. Kolaž Noelovih solo štiklov. Raste in raste in raste. Bum. Samo da se je narisal gor na odru. Adijo. Fertig. Odpeglalo se je folku. AaAaAAaaaAaA. Pogledal si na balkon. Nafilano. Pogledal si za šank. Nabasano. Pogledal si kamorkoli. Sardele.

To bi lahko bil tretji in dokončni raztur razlog, da bi bil koncert lahko relativna polomija, gravž od sardel, res pa odvisno, ob kom ste stali. Za mano sta dva – sodeč po naglasu Dalmatinca – konkretna modela prvih nekaj komadov še na veliko debatirala, a sta potem še onadva poslušala in imela brado do podna. Itak je bilo pa tako nabasano, pravo morje folka, da si redkodkje stal, ne da bi se dotikal totalnega neznanca. Švicali smo, da je teklo po tleh. Po pivo si lahko normalno šel nekje po sedmem, osmem komadu. Tako nafilano. Da je to tumač, da ti uniči koncert…? Ja, na kakem drugem špilu precej verjetno. Bi rekel hvala lepa, ko vas jebe. Tu pa ne. Narodu se je, ne pretiravam, kmalu odpeglalo. Med komadi – pa so bili prvi štirje štikli iz njegovih dveh solo plošč, od dvajsetih songov pa jih je bilo natanko polovica od Oasis, a večinoma iz b plate The Masterplan – so začeli vse bolj in bolj gobcati, prepevati, skandirati. Noel je bil pričakovano sprva zadržan, nič golfjanja skorajda, pa še tisto, kar je odgobcal, je bilo bolj zamrmrano, da so bolje slišali oni v prvih vrstah kot mi kanček bolj zadaj. Da je njegov prihod na Hrvaško trajal (pre)dolgo, je ponovil večkrat.

Ampak saj itak ni mogel nič povedat. Tudi če bi hotel imeti stand-up jebanja v glavo. Ker folk. Ker skandiranje. Ker »ole, ole, ole, noel, noel«. Kar sem doslej v podobni verziji doživel le v Italiji. Na metalskih špilih in Brucu Springsteenu. Vedno znova si lažem, kako bom nekega dne šel v Argentino ali Čile na špile, ker vsi veliki bandi pravijo, da se tam šele definira pojem »nora publika«. No, tokratna ni bila čisto evforično odpenaljena. Ne. Bila je… Ravno prav… Luda, fakat. Roke v luft, pozibavanje, piva, ded dedu na ramena in podobno. Stadionsko? Pa ja. Ampak tudi ne. Bolj klubsko. Kakršni so koncerti nekoč bili. Ko je folk res nekaj čakal in čakal in čakal. Prišel tja z enim samim razlogom: muzike. Čeprav se danes lahko vidi vsaka setlista že vnaprej, čeprav se da vsak koncert videti na youtubeu in čeprav Noel – kot večina velikih izvajalcev – repertoarja kaj prida na turneji ne spreminja… Je to bilo unikatno, edinstveno, morda celo neponovljivo. Ker je bilo… Prvič za marsikoga v živo, saj Oasis v te kraje pač niso zahajali.

IMG_0084

Glavna finta njegove poze in njegovega muziciranja je, da je komot ušunjal celo plejado svojih solo, novih štiklov, pa ti komadi – s kakšno izjemo ali dveh – niso bili mašilo, štancanje ali poceni štof. Ne. Koncert je samo šel. Laufal, tekel. Kot pivo, ki ti teče in teče in teče. Od uvodne Everybody’s on the Run, ki je šele pri tretji In the Heat of the Moment dobila legitimni status legitimnega štikla, je bil to špil posebne sorte. Punce so se zibale, pubeci so peli, vsi pa smo uživali. Do konca. Pa da ne bo pomote, Noel Gallagher je star 49 let, ne bi »smel« nakuriti takšne evforije. Ni ravno mladi pubec, ni več hit in kakorkoli obrnemo, kar sam najraje prizna, ni več glas upora, ker to z milijoni na računu pač ne moreš biti. Delavska klasa iz njegovih časov danes ne obstaja več. Manchester nima več najvišje brezpolnosti v Evropi. Oče ju z bratom ne pretepa. Laburisti se ne zdijo kot moderni bog. Tony Blair ni upanje.

Za nas, ki nismo iz Otoka, pa imajo Oasis itak manj socialne konotacije, upora in predvsem kazanja fakiča skupini Blur in Londonu. Ne da mi tega ne poštekamo, ampak ja, ne poštekamo. Ker pač ne. Tole ni bila zamišljena kot muzika prestolnic, čeprav je Noel igral ravno v prestolnici. Morda pa sploh ni bila finta njegovih štiklov – še posebej na prvencu Definitely Maybe (1994) – brezizhodna fešta sanj, kako se bom z avtom odpeljal (Noel ne vozi) po božji poti (Noel ni veren), ker sicer je vse, kar imam, čik in alkohol. Saj veste, vprašajte Britance, Live Forever je pa itak štikl, ki je povedal vse. Mi vidimo stvari, ki jih »oni« itak nikoli ne bojo. Živeli bomo večno, četudi je to komaj kaj od lajfa. Noel hodi nevarno po robu, ko se rad pojavlja v medijih s kontra mnenji (da ne mara Adele, recimo), vendar mu nikakor ne more več uspeti, da bi bil alternativa čemerkoli, ker je danes vse to že v sekundi mainstream. Karkoli zine, je mainstream. Pika.

Zato ima lahko njegova glasba, ker ne more biti fuck you, kvečjemu tisti na nek način direktni na drugi pa posredni šus. Čustva. Pecanje. Balade. Sanjanje. Drkanje. In žur. In tu je tako neponovljivo močen, tudi cukrast, popeglan, ampak hkrati udaren, rockerski, nasmojen, čeprav fantje/možje v High Flying Birds niso ravno neki turbo rockerji, še posebej ritem kitarist Tim Smith. Ampak podpirali so ga ravno prav, ozvočenje je nakurilo ravno prav, da niso električni štikli zasenčili cel kup elektroakustičnih, kjer se je Noel vintidž postaral, kot se je postarati najbolje. Čeprav to nikakor ni muzika za stare niti se ni postarala, ima pridih zrelosti. O, ja.

Kot rečeno, solo štikli – zlasti The Death of You and Me – so bili vsi po vrsti dokaz, da Oasis supersongi niso ratali samo v enem obdobju. To je Noel. Tip, ki ima dober okus za ljudi, od katerih »krade«, kot ga je v nulo opisal Pete Townshend iz The Who. Saj je pa Noel itak sam lepo povedal v dokumentarcu… Nikoli ni bil tisti tip glasbofila, ki bi iskal raritetne b strani Pink Floyd. Ne. On je raje šestnajstkrat zapored poslušal I Am the Walrus od The Beatles. Ker ja. In itak je primerjav z Beatli nešteto, čeprav jih je brez brata nekoliko manj, moj občutek pa je, da je Liam prej John, Noel pa kvečjemu Paul.

IMG_0092

In potem smo pri tistem, zakaj je tole tako neverjetno upalilo. Zato ker so Champagne Supernova (bolj akustična izvedba, manj opazen solo), The Masterplan (s pozavno, trobento in saksom v živo, da violine niso prav nič manjkale), Wonderwall (Noel je v stilu Boba Dylana namenoma izbiral nekoliko drugačno vokalno linijo od brata, kar pa publike ni odvrnilo od kričanja) in Don’t Look Back in Anger (v original verziji!) vsi skupaj pokazali, da Oasis nikoli ne bodo The Beatles, so pa, kot je priznal Paul, najbližje, kar jim je po angleški biti prišlo. Itak! Lahko vam opišem, kako se je kričalo Champagne Supernova verz in kako navijalo tik pred refrenom v Don’t Look Back in Anger, ki je z leti bolje v živo sprejeta kot Wonderwall. Pogosto pišemo glasbeniki kritiki o publiki in kako je ponesla kak komad. Že. Ampak tokrat… Noel ni rabil niti pet. Brezveze. Pozabi. Zakaj pa bi? Če pa ga je narod preglasil? Kdo je sploh imel koncert, hihi?

Muzika.hr je zapisala, da je bil Noel sprejet kot kralj. Točno. Pa še premalo. Kaj je rekel oni dan Zlatan Ibrahimović sicer za Manchester United (brata Gallagher navijata za City, Oasis in Old Trafford nista ravno kolega)? O legendah in kraljih? Le da Noel tega ne rabi ziniti. No, itak zine, slej ko prej, kako velik nadcar je. In veste kaj? Je. Ko ti 21 let kasneje objet in ganjen narod odkriči Don’t Look Back in Anger… Si nadcar, si kralj, si legenda. Vedno sicer vse deluje preračunano, nenazadnje tudi dejstvo, da je bivša Juga na Oasis pač predolgo čakala, vendar ni pomembno. Tudi če imaš občutek, da te je kdo nategnil. Naj me. Noel Gallagher me lahko nategne kadarkoli, pa četudi so si komadi vse bolj podobni in je ugotovil, da nima smisla na silo eksperimentirati samo zato, da se boš na koncu itak vrnil k… Wonderwall.

Marsikdaj si lahko, še posebej pa v glasbi, razočaran, ko vidiš, kaj šele spoznaš svoje idole. Kliše, itak. Noela so končno dočakali tisti, ki so ga videli preveč let nazaj in sploh prvič. Ampak so ga več kot le dočakali. Začutili, videli v oči, zapeli z njim in pokasirali točno tisti šus, zaradi katerega je bila What’s the Story Morning Glory plata, ki jo je imela skorajda vsaka (druga) bajta tudi pri nas v devetdesetih. In ni pomembno, zakaj je Oasis potem zavil, skrenil in zakaj ga je premagala glasbena industrija – kolikor se ni band sam.

Noel Gallagher je dobil koncert. To. On. Ker mu ga je dala publika. Bila je dobra ura in pol, dvajset štiklov, še kakšnega bi komot kresnil, tudi še kakšnega, ki ga je v originalu trabunjal Liam. Pa je bilo to več kot zadosti. Ravno prav. Kaki šmeker, kaki pozer, ampak kaki rocker. In mi z njim. Ko bi bilo takih špilov še več, bi… Bila Šalata še premajhna. Najbrž bi šel Noel v Areno, če bi bili vsi vedeli, kakšno publiko ima. Pa… Je bilo tudi tako. Nepozabno. Zares nepozabno. In ne glej nazaj z jezo. Ker ne.

Komentarji

komentarjev