Urbano

Natoči(ta) že ta pir!

Samo še štiri dni! Še štiri dni in vedeli bomo, kdo pivo bo natočil! Noro, a? Sebastian ali Boris? Kdo? Napetost, ne? Pa saj… Na tej točki nam je itak že vseeno. Niti ne vem, ali bomo čez štiri dni res vedeli, kdo bo točil. Pač. Neki odštevalnik je na tisti strani. Itak pa ni pomembno. Natankaj, stegni in serbus. Prej ko se bo spokal ta njun »dvoboj«, boljše bo. Če bi v finalu stegnila gajbo pira in zrimala nekaj na eci-peci-pec… E, to bi bilo nekaj, ne? Pa ne samo za Pivovarno Laško, temveč za vse nas. Prosim. Čim prej. Kajti edino, kar lahko kvečjemu še reši Laško, še bolj pa dvojec Cavazza, v tem trenutku, ko se ti celo pir zagravža, bi bilo, da bi zmagovalec – v tem primeru sicer zmagovalcev itak ni – prišel pir natočit vsem nam, ki smo skužili, da je bila morebiti inovativna ideja ob tako agresivni kampanji na dolgi rok nadležno prešibka. Če mi torej pride Sebastian ali Boris natočit pir, bi vse skupaj še nekako… Spil. Pa ne samo jaz. Vsi mi.

Če je Pristop za Pivovarno Union raje uporabil že precej bolje spisani zgodbi Povodnega moža in Kralja Matjaža, je Luna/Tbwa očitno stavila na tisto pregovorno, da smo Slovenci narod pesnikov in pesnic. Pa… Smo, to najbrž res ni le šolska lajna iz beril ali nadrdran cuker za tujce. Ampak – tale bo zdaj pavšalna in preko palca – precej bolj iz nas dehti lirika, sploh ne nujno rimana, kot pa epika. Okej, okej, epe imamo seveda tudi mi, iz prve na pamet padeta seveda Krst pri Savici in v večih verzijah Veronika Deseniška, toda tega je že sto let in več. Romanov v verzih a la Jevgenij Onjegin nimamo, nenazadnje pa je Prešeren neposredne dialoge v Krstu, kjer se oblikovno približamo drami, dal bolj na konec, ker je tudi ali pa predvsem on poštekal, da Slovenci tudi v verzih bolje govorimo kot pa se pogovarjamo.

Zdaj… Osnovna ideja in koncept za Laško nista bila slaba. Kaj slaba. Pogumna sta. Vzeti igralski dvojec, fotra in sina, oba zelo prepoznavna… In jim vtakniti rime, ki jih bo pisalo še ljudstvo. Top! To manjka slovenskim oglasom, kjer prepogosto ne dobimo prve lige krativne scene glasbenikov in igralcev, goltamo pa marketinški besedni »zaklad«. Prej obratno, za manj prestižne izdelke (pa pivo seveda ni rolex ura ali pametni telefon) smo videli že Barbaro Cerar, igralko ljubljanske Drame, v vlogi Teje Stuša. Khm.

IMG_0111

Okej, Prešeren, Jurčič, Zupančič so živeli sto (in več ali manj) let tega. Malo morje sodobnih kantavtorjev imamo, ki so na takšen ali drugačen način pokazali, kako prožen in pregiben je slovenski jezik. Pa ne samo kantavtorjev, tudi reperjev, kar sta na svojevrsten način prav v komadu Reper pokazala Slon & Sadež. Skratka, rime nam niso tuje, pa naj bo naš relativno trd jezik še tako nabit s samostalniki, kot je denimo robustno nalezljiva verzologija Tomija Megliča. Ampak spet, tam je pogovarjanja bolj malo. Kaj šele v rimah.

Osnovni problem Dvoboja… No, osnovni problem ni samo en. Več jih je. Prvi je ta, da noben pravzaprav ne ve, kaj je končna »nagrada« in kaj bo dosegel »zmagovalec«. Kdo bo točil pivo? Hm? Komu? Kaj? Ha? In kje smo potem tu mi… Če uspešno rimam jaz, grem na spletno stran, nakucam in potem dobim… majico? Ne bi vsaj gajbo ali cisterno piva? Ali izlet v Laško? Karkoli bolj… Pivskega? Tako imamo pa že v osnovi problem, ker ne vemo, ali igralca tekmujeta za pivo, za verze ali v pozerstvu. Saj to pride zraven, vemo. Nič narobe. Dobri, hvaležni, tv faci sta. Taki… Pravi. Tudi tehnika snemanja in scena… Dela.

Križ, jeba, narobe pa je zvok. V prvem dvoboju (epizoda dva) se ne razume ama nič. Nula. Neke besede, pa ni šans, da razbereš. Sploh na razdalji dva, tri, štiri metre od televizijskih zvočnikov. Še če bi imel domači kino… Bi komaj sledil. Kvečjemu s slušalkami? Ampak toliko dela za neko reklamo? Rimanje zaradi rimanja je tako itak le larpurlartizem, ki ga je začel zlorabljati marketing (imamo tudi sestanek bančnikov, kjer se modelu strga, ker so očitno vsi pesniki prifuknjeni, in ima svoj riman nagovor sredi sestanka). Ja, saj vem, rekli boste, da je cilj itak to, da se o reklami piše in je dosegla svoj namen, ko se je začel ta tekst. Mogoče. No, Laško vsaj ni telebnilo na nivo Mercatorja, kjer se slavi in stavi na polpismenost (in opozarjanje na le-to), ko se »tiskarski škrat« zdi kot pijani perkmandeljc, ki nas je vse, enkrat na leto, napizdil.

IMG_0108

Ampak ko se rime, tekst, poanto oglasa, ki gre vse dlje in dlje od osnovnega izdelka, komajda sliši, izgubi vse svoje namen. Potem gledamo, ker pač moramo. Že če bi bile rime v nulo napisane in kot take nalezljivo padle v nacionalni kodeks (saj še pomnite Petro pa Petra, (ki) potujeta po prašni poti… za Petrol?), ne bi imele šans, ker jih noben ne bi razumel. Morda bosta Cavazzi ostala v narodni zavesti. Najbrž bosta, predvajanj je več kot zadosti. Ampak je to res to, kar hoče neko resno podjetje?

Pa saj… Morda je celo bolje, da ne slišimo, ker je poanta, da reklamo bolj (prisiljeno) gledamo, ker komaj sledimo, kaj pravzaprav igralca počneta v »dvobojih«. Reklama te, kar je huda napaka, tako prisili, da na eni točki pomisliš, zakaj se Boris pogovarja z japonskimi turisti, kupuje srajco in zakaj kar naenkrat na strehi v Cityparku vidimo reperski dvoboj, ki ga v najboljšem primeru za lastne potrebe financira ZPIZ. Penzija fest. Nič narobe, ono, bolj star bolj nor, ampak… Zakaj potem mularija poleg dveh starcev? To so njuni »frendi«? Ha? Ampak zakaj sploh toliko razmišljam? Ob reklami, sploh pa za pivo, načeloma naj ne bi tuhtali, ne?

Aha! Bingo! Vem! Problem je, da to te točke in premisleka ne bi prišlo, če se ne bi Laško izprsilo in zakupilo glomazni prostor zlasti med olimpijskimi igrami, ko marketing Televizije Slovenija poklekne in odpre usta komurkoli, ki očitno pride mimo in mu da več, kot je ta najbrž plačal. Pustimo, ali je oglasov preveč, to bo, upam, seštela pristojna agencija. Ampak če je bil nemara skriti namen Laškega magari ta, da bomo šli na pivo in tam šimfali reklamo… Je morda uspelo, vendar tudi to v bistvu ni, saj dolgoročno takšen renome vsaki blagovni znamki škodi, ne glede nato, da je očitno šele Heineken želel ugotoviti ali pa sam razmejiti pivce uniona od pivcev laškega, ker ni nujno, da so ti samoumevni, ali kot pravijo mali pivovarji, da ne pridemo nikamor, ko najbolj prodajano pivo pade na nivo najmanj zahtevnega pivca, kot da je to nekaj plemenito »ljudskega«. Ni. Pa ne bomo zdaj o tem, ali sta laško in union dobra piva. Bolj kot stvar okusa na to odgovorijo podatki o malih pivovarjih, ki jim gre vse bolje in bolje.

IMG_0109

Če ne bi Televizija Slovenija zarolala toliko (plačanih) dvobojev, tega teksta seveda ne bi bilo. In morda bi oglas res bil presežek, kot se je sprva nakazovalo. Tako pa smo jih videli toliko (čez štiri dni sledi še zadnja epizoda, ko bomo dobili zmagovalca, hvala bogu), da bi morali rime znati že na pamet. Pa jih – in v tem je hec – seveda ne. Niti enega verza najbrž. Razen tisti uvod, pat in to. Okej. To edino. Če že.

Kolikor se spomnim oddaje Od blizu z Vesno Milek, je Boris Cavazza povedal, da v oglasih pri nas ravno ni veliko denarja. Zdaj mu je ali pa bi mu lahko bilo žal. Ne moremo reči, da si je z eno tako reklamo uničil dober sloves. To ne, za kaj takega je Cavazza pač… Cavazza. Bi mu pa moral Laško plačati precej več, če bi bil vedel, da se ga bodo gledalci po državi prenajedli. Nekaj podobnega, kot je Matjaž Jelen iz Šank rock rekel o štiklu Laško pivo, ki je ratal velik hit in bi band lahko pokasiral tudi več.

Tako smo dvoboj gledali v lepih trenutkih, ko smo številčno sedeli na kavčih in proslavljali uspeh športnikov v stilu: »To Tina/Ana/Pero/Vasilij…. e, zdaj pa spet ta dva…« Gotovo je njima najbolj žal (ali pa tudi ne, njuna stvar), ampak ne tako kot nam, ki moramo trpeti oglas, ki je na »pitchu« gotovo izpadel bolje kot pa zdaj v 657. ponovitvi. Pa da ne bo pomote, doslej je bilo že več kot 100 tisoč glasov in precej več kot 1000 rim. Morda pa je poanta pač ta: kupi pivo, stegni in pojdi rimat. Ni to nekaj, kar bi naredil ravno Prešeren?

IMG_0110

Samo praskamo se lahko po glavi, ali je Heineken vse to načrtoval – s tem tekstom vred. Neko sporočilo novih lastnikov gotovo je, da vidimo toliko oglasov za obe naši največji pivi, ki se bosta počasi morali bolj boriti za svoj tržni delež, ki ga najeda generacija z drugačnimi pivskimi navadami in željami. Začuda pa je na Hrvaškem prav Laško, uradni sponzor, posnelo povsem preprosto in učinkovito reklamo za košarkarsko reprezentanco. Kjer nihče ne tuhta, zakaj bi se nekdo boril za zadnjo steklenico piva? Ker kaj naj bi točno to pomenilo? Itak preveč vprašanj. Samo pivo in samo reklama je. Ampak tolikokrat videna, da… Bo to imelo posledice. Takšne in drugačne. Pa ne toliko to, kdo pivo točil bo, ker bo nekdo avtomatsko luzer v tej zgodbi… Sploh pa… Zakaj nekdo pivo točil bi (pustimo gostilne ob strani, tu ne gre za to)? Raje si ga sam, spijem, se sprostim in grem potem rimat? Ne bom reklamiral popivanja – tudi oglas ga ne. Ampak… Naj bo dvoboja čimprej konec in naj gresta Boris in Sebastian čimprej na pivo. Kdo bo točil, mi je čisto vseeno. Na zdravje!

Komentarji

komentarjev