Fuzbal

Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:3]

Prvič tri za mirn(ejš)i reprezentančni premor

Pa je le uspelo, kar ni samo spodletelo le proti Gabali, temveč doslej v celotni sezoni. Maribor je zabil tri gole na eni tekmi! No, khm, zabili so (sami) drugega in tretjega, prvega je ipak pomagal »uvaliti« Janez Pišek z avtogolom. In to v trenutku – še pomnite Aberdeen? – ko so to najbolj potrebovali Darko Milanič in njegovi fantje (v tem vrstnem redu, se razume).

Še v prvem polčasu, ko je Marwan Kabha za las meril mimo, ko je kresnil po materialu iz razdalje, ker je bil tudi on besen nad Sunnyjem Omoregijem, saj je ta zgrešil čisti zicer po prekrasni podaji Erika Janže, no, še v prvem delu je kazalo, da imajo vijoličasti tekmo resda pod nadzorom, a da bo gol padel ali po napaki ali pa po sreči. Padel je po simbozi napake in sreče, ko je Sintayehu Sallalich poslal predložek, ki najbrž ne bi imel kdo ve kakšnega efekta. A ker je glavo podstavil Pišek in povsem iz ritma vrgel dokaj nezanesljivega Matica Kotnika (še Stane Bevc je v studiu priznal, da bi si Kotnik morda vpoklic v reprezentanco zaslužil v preteklosti, ko je bil v boljši formi, ne pa zdaj, ko je Sorčan šel v mlado reprezentanco), je Maribor imel vodstvo. Spet v času, ko so živci že konkretno delali. Še en taki zicer… Uf.

Preostala dva zadetka sta bila nato tudi posledica precej moralno strtih Celjanov, ne pa povsem. Če že, se je bolj(e) poznalo, kako lažje gre ekipi, ko enkrat premagajo lastne težave. Pišek je bil tokrat Tavares. Še Milivoje Novaković se je sprostil, sodeloval, vtekal in bil čisto drugačen Novagol, čeprav ga ni zabil. Celjani so Sunnyju dali še drugo priložnost, ko sta bila s Šmejem povsem sama ob prekrasni podaji Aleksa Pihlerja iz kota (definitivno jih izvaja bolje od Dina Hotića, ki žogo iz kota ne spravi do prve vratnice). Te ni zapravil, stisnil ga je z glavo. Še svojega tretjega. Prvi strelec kluba, (deljeni) tretji strelec lige. Hm. Pa razumi, kdor lahko. Še manj pa tretji zadetek… In enako izjavo Milaniča, da je v tej zmagi zmanjkalo le to, da bi zabili še kakšen… gol?

FullSizeRender 6

En dotik, en gol, trinajst sekund
Sodeč po izjavah Tadeja Vidriha, letečega reporterja, si je Luka Zahović tako zelo želel igranja, da si je oblekel celo dres Marcosa Tavaresa, ko je Milanič v svojem stilu cincal z menjavami (73. minuta Bohar, 80. minuta Vrhovec, 86. minuta Zahović). Če bi pripisovali temu posebno simboliko… Je ne rabimo. Luka Zahović ima svoj stil igranja, ki ga ne podreja za vsako ceno klubski mentaliteti. Zelo svojeglav je. Ne kravža si možganov, kako biti a la Tavares.

Biser akcije za 0:3, ki je spomnila na najboljše iz časov Krunoslava Jurčića, ni bil ne Zahovićev gol niti lucidna kombinacija Kabhe in Novakovića. Ne. Biser in bistvo je oboje + v Zahovićeme spremljanju atraktivne in hitre akcije. Pretekel je skoraj 50 metrov, šel je do konca. Kot da bi vedel, da bo ratalo. Ni že to – sprememba? Kajti bil je tam, kjer letos ponavadi ni bilo nikogar, kar je pač davek sistema 4-2-3-1, kjer bi sicer vsaj en iz sredine rad bil napadalec, ker to sicer tudi je (Sunny, Tavares).

Zahović je tako pokazal, da ne samo, da ni pozabil igrati fuzbala (d’oh), temveč morda v nulo razume Milaničevo idejo, za katero se sicer še vedno zdi, da še sama ne ve, kaj točno želi. Glede nato, da sta bila Dare Vršič in Gregor Bajde na tribuni, utegne biti do konca prestopnega roka konkurence v napadu manj, kot bi je bilo, če bi bila omenjena v kadru. Ampak vsekakor bo Zahović lahko računal na večjo minutažo kot v Heerenveenu (v prvi ligi zbral 139 minut, v drugi ligi pa za b ekipo 1.397). Križ je ob njegovem povratku ta, da se zdi, kako vsi skupaj – z nami vred – začenjamo na novo, le leto dni kasneje. Heerenveen naj bi bil (poleg mlade reprezentance) pač dokončni poligon, da pokaže, kaj zna in se razvije v… Luko Zahovića, kakršnega smo videli sedaj.

FullSizeRender 3

Težava mariborskih bokov
Ko smo pisali prej o Milaničevi ideji, smo imeli v mislih prav igro prek bokov. Pri Milaniču gre sicer zavoljo njegovih odločitev nekako za domino efekt. Zdi se, da najprej izbere štoperja in napadalca ter zadnja vezna, nato pa izbere vse ostalo. Nič narobe, če ne bi bilo »vse ostalo« tisto, kjer Maribor gradi svoje napadalne akcije, ki prepogosto ostanejo 50 metrov od gola, žoga pa pri – Šulerju. Tudi v Celju je bil uvod levo-desno-daj-Šulerju, kar prisili Kabho, da se povleče na svojo polovico, nadalje pa to pomeni, da ima nedosegljivi Novaković preveč časa za razmišljanje o tem in onem. In enako velja za navijače, ki imajo preprosto preveč časa za tuhtanje, zakaj žoga ne gre hitreje.

Tudi zato, ker je moštvo oskubljeno na igri po bokih. V tem kontekstu je zaman gledati na lestvico in rezultate Olimpije (in Domžal in Gorice). Milanič se – tako se zdi – za zdaj ne trudi najti naslednika Martina Milca in Petra Stojanovića. Zakaj je to čudno? Ker je Adisu Hodžiću najprej ponujal tudi evropske minute, preden se je proti Aberdeenu spomnil, da lahko Denis Šme na svoji osnovni poziciji dobro zapira prodore. V redu, če bi Maribor igral 4-4-2. Maribor pa tega ne igra, ravno nasprotno, v 4-2-3-1 stremu ravno k prodornim bokom. Erik Janža je v tem pogledu napredoval za 100 odstotkov od lani, ko nikakor ni znal ujeti naprej-nazaj ritma. Ko bodo napadalci zabili več, bo imel tudi on več asistenc. Na desni strani je Šme dober v obrambnih nalogah, vendar računati, da bo skozi eno sezono napredoval v »Stojanovića«… Je preveč trdoglavo in celo naivno. Igra po bokih se bo za več točk morala izboljšati ali pa bo Milanič proti bolj razpoloženim tekmecem moral popustiti in zamenjati sistem. Trenutno se slednje zdi še vedno manj verjetna opcija.

FullSizeRender 2

Vpoklici v reprezentanco, prestopni rok
Maribor bo v obe (člansko in mlado) reprezentanco poslal sedem nogometašev. Blaža Vrhovca in Milivoja Novakovića je izbral Srečko Katanec, Luko Zahovića, Aleksa Pihlerja, Gregorja Bajdeta, Denisa Šmeja in Dina Hotića pa Primož Gliha.

Vprašanje, za koga je »premor« od vijoličastega boljši: morda bolj za Vrhovca, ki bi utegnil dobiti proti Litvi spet občutek, kakšen nogometaš je in potrditev, da Maribor ni prevelik klub zanj, občutek, ki ga je – tudi zavoljo nekoliko slabše priprave – vidno izgubil (izkoristil pa je to Pihler). Pri Novakoviću pa… Severna Irska je spomladi pokazala, da lovljenje rekorda Zahovića ne koristi nikomur. Ker je šel penal… Mimo. Katanec bo zdaj, ko Bezjak podpisuje pogodbo za Darmstad, imel dober izgovor, zakaj uporabiti Novakovića, ki je prigarano proti Olimpiji in Aberdeenu grdo zapravil proti Gabali.

Glede nato, da ima mlada reprezentanca še vedno lepe možnosti za vsaj drugo mesto, bo peterica mladih željna dokazovanja v generaciji, ki veliko obeta in se – po prikazanem letos – legitimno lahko ponaša z dosežki, na katerih tudi sloni igra Maribora. Še najbolj si boljših iger od vseh verjetno želi Hotić, ki mu desetica na hrbtu predstavlja breme, ne sicer tako veliko kot dojemanje sistema Maribora, ki igra drugače kot Krško.

Ko se bo v pogon vključil še Dejan Mezga, bo imelo moštvo dovolj veliko konkurenco, da bi bili odhodi pravzaprav dobrodošli, sploh pa zdaj, ko (spet) ni Evrope in se takšen nabor zdi domala razkošen. Namig o Vršiču in Bajdetu bi utegnil biti resen, kot bo tudi njun odhod, saj je okrog Vršiča, ki mu je v drugih polčasih praviloma pošla moč, Milanič gradil upanje proti Gabali. Maribor zdaj potrebuje predvsem, če že, drugega vratarja in resen razmislek, kaj bo naredil na desnem boku na dolgi rok (čaka se povratek Palčiča).

FullSizeRender 4

Pevnik iskreno o Celju
Robert Pevnik je faca. Je. Trenerski poklic jemlje z zdravo logiko. Ne poveličuje svoje vloge in predvsem ne naklada s frazami v izjavah, kjer želijo biti nekateri trenerji (Vanoli, Milanič, Elsner) nekaj, kar na igrišču vsekakor niso, ko se enkrat potegne črto. Zato je neposredno povedal, da si je Maribor zaslužil zmago in da bi njegovo moštvo potrebovalo tri, štiri okrepitve, s katerimi bodo vsaj malo bolj konkurenčni.

Več kot očitno je uvodni zanos, prikazan v Stožicah, ko je Pevnik glasno (in prehitro) napovedal, da bo Celje poseglo v dvoboj Maribora in Olimpija, pošel, a hkrati Pevnik ne deluje kot nekdo, ki bi jamral. Ne. Razbrati je bilo, da trenutno ne Mourinho ne Guardiola ne bi mogla spraviti več iz ekipe, ki je Mariboru dala Bajdeta, Vrhovca, Sunnya in Ahmedija, Olimpiji pa še Miškića.

Če je obramba še delovala do prvega gola, ko je vse skupaj precej padlo, je tokrat zmanjkalo v napaku, kjer je bil Matej Podlogar vidno utrujen, tako da Celjani niso uspeli znova držati vijoličaste v šahu na svojem stadionu.

FullSizeRender 5

Komentarji

komentarjev