Fuzbal

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [1:3]

Dobra stara šola

Ena skovanka bo podpisala ta derbi. Da je Darko Milanič pošolal Luko Elsnerja. Seveda ni nova in seveda se jo pretirano in ponavadi prehitro uporabi/zlorabi. Hm. Pa saj… Ni šlo toliko ali samo za šolanje. Tekma namreč ni bila lažja od pričakovanj, je izplen dostojanstveno pospremil Milanič. Maribor je moral garati, da je stisnil tri komade Olimpiji in sestavil precej celovito tekmo, kar mu v prvenstvu v tej sezoni še ni uspelo. In ne pozabimo: prvih deset, petnajst minut je bila učitelj Olimpija. No, bolj pripravnica, ki se preizkusi pred neusmiljenimi dijaki, ki komaj čakajo, da izkoristijo neizkušenost pripravnice. To ni bila tekma za pripravnike. To je bila dobra stara šola.

Kar se je zgodilo namreč nato, ko Benko iz obrata ni zmogel ukaniti Handanovića, diši na preobrat ne le te, ampak tudi prejšnje mariborske sezone. Prav to je ponudil Maribor, kar je lani krasilo Olimpijo. Ekipna zagnanost, borbenost, neprizanesljivost. Odpornost na kritike, napovedi, prepotentnost. Ni zaman Milanič pred tekmo spomnil na tekmi slovenske reprezentance s Slovaško in Anglijo. Nismo vajeni, da bi veliko govoril o reprezentanci, katere vidnejši član je (tudi) bil. Ampak pokadil je Srečku Katancu, ko je rekel, da bi se lahko naučili kaj od borbenosti na tekmi z Anglijo. In točno to je zmogel njegov kader. Če komu sprva ni šlo, kot bi sami najbolj želeli (najbolj očitno Marwanu Kabhi in Sintayehu Sallalichu), so pregrizli. Niso zanihali, kar je bila doslej ključna tema mariborske sezone na igrišču. Kabha je kraljeval na sredini – da, tudi s prekrški -, Sallalich je v nadaljevanju končno trpinčil tekmeca s hitrimi prodori iz boka v sredino (bolj mu uspevajo driblingi po širini kot dolžini igrišča).

Ravno na derbiju je Milanič našel kombinacijo, v katero je zaupal najprej sam, nato pa še vsi drugi – z igralci vred. Ni eksperimentiral, ni dvomil vase. Povlekel je v ozadju poteze, ki ne bodo šle zlahka mimo (Mitja Viler, Aleš Mertelj, Dino Hotić niso prišli niti na klop). Pustil je v uporabi svoj romb, s tem sicer tvegal, da se Aleks Pihler ne bi bil znašel na desni strani sredine, vloga, ki jo je v Zavrču navrgla fuzbal evolucija. Pa se je. O, ja. Raje kot Mateja Palčiča, katerega predložki sicer vedno prav pridejo, je v igro na desni bok poslal Denisa Šmeja. Ta je pospravil Blessinga Elekeja, nato še Juliusa Wobaya in Etiena Velikonjo. V nulo. Morda le menjava Vršič-Vrhovec ni imela pričakovanega učninka (strnjena sredina), saj so vijoličasti prejeli zadetek. Vendar tudi po njem niso padli, čeprav je 1:2 v Stožicah lahko zelo spolzkih. Tokrat se ni zgodil Andraž Šporar, pa ne zato, ker Šporarja ni več, pa bi zdaj prišel bolj prav kot kadarkoli prej, ker je bila Olimpija odrezana od gola. Vsekakor tekma, kjer je Milanič vnovčil vse svoje izkušnje. In to po Domžalah v Ljudskem vrtu, ko je nerodno pospremil zdaj še bolj nerodne žvižge. Mariborska specifičnost je, da bodo navijači najbrž sodili po sredini pokalni tekmi z Gorico, preden se bodo odločili za aplavz. A takšen Maribor je in prvič se zdi, da je Milanič to sprejel in se našel znotraj kritik. Kako? Kot pravi sam. Z delom. Prav pa pride tudi film Rock’n’Rolla, kjer je Guy Ritchie sijajno spisal: »Ni je tako dobre šole, kot je dobra stara šola. In jaz sem jebeni ravnatelj.« In tokrat je bil Milanič – ravnatelj.

fullsizerender-4

Tavares nezaustavljiv, Novaković neusmiljen, Zahović pa tam

Molk. Niti pisnil ni nihče nič. Z zamikom je prišel »uuuu«. Ko je Tavares izprašil iz kolena, kmalu po tem, ko se je zdelo, da bo stožiška mokra in ugrezljiva zelenica pogoltnila a la živi pesek tudi njegove težke noge (kot Benkove in Wobayjeve), je pokazal, kakšen as je. Neverjetno. Samo spogledali smo se, Rok Vodišek bi lahko šel božati prečko. Dras! Prečka. Uf.

Če smo na začetku sezone – sploh v Evropi – dvomili, da lahko z Novakovićem tvorita tandem, ker se EMŠA ne da skriti, sta pokazala, da gre računati nanju tudi v tekmi visokega tempa. Protinapadi so bili smrtonosno orožje, ker je Olimpija za Darijanom Matićem puščala ogromno prostora in prejela vse tri zadetke po akcijah, ki so šle prek bokov. Tavaresova asistenca Novakoviću je bila poezija v prozi, Novakovićev gol pa tista poezija, ki je delala hit štikl v Kölnu. Neusmiljen gol z glavo. Tretji gol na štirih derbijih. Penal, noga, glava. Ena, dve, tri. Drži, da je tisti prvi zapravljeni zicer na začetku leta v Ljudskem vrtu (0:0) pustil slab vtis, ki se je vlekel in vlekel, toda Green Dragons z lucidnim napisom »Novakovića ste nam podvalili« tokrat niso tako zadeli, kot je zadel Novaković. Grize, kot je grizel proti Slovaški na istem igrišču. Sodeloval je tudi pri akciji za 0:2, ko je Tavares naredil nekaj, česar še v začetku sezone, še bolj pa v lanski, ne bi bil storil. Videl, opazil, pogruntal je Pihlerja. Kako preprost zna biti fuzbal, če znaš opaziti prostega igralca in ne poskušaš vsega sam. Dras! 0:2! Dve asistenci po tem, ko je dal dva gola Domžalam. Za še dvoletno pogodbo. 2+2+2 = Tava.

Da je z napadom lahko zadovoljen, je Milanič tudi sam poudaril po tekmi. Kako si drugače razlagati, če pa ima Luka Zahović štiri gole v 274 minutah. Od tega je dal tri gole v le peščici minut (Celje s prvim dotikom, Domžale, Olimpija, ali drugače, 88. minuta, 91. minuta, 95. minuta). Tam je. Nihče mu noče na glas prilepiti oznake joker s klopi, ampak prav to trenutno je. Dodatna doza, ki dela konkurenco še vedno prvemu strelcu ekipe Sunnyju Omoregieju. Milanič mora zdaj v treh tekmah z Gorico najti le pravi tajming za četverico napadalcev, ki jim z goli še vedno izdatno pomaga tudi sredina. Če ne Dare Vršič ali Marwan Kabha, pa tokrat Aleks Pihler.

fullsizerender-6

Katanec videl več od Elsnerja

Nekje sredi drugega polčasa sem se ozrl nazaj, proti VIP tribuni, in med vsemi obrazi gor po diagonali je iz množice štrlel nasmejani obraz Srečka Katanca. Kako se ne bi bil smejal. Če pa so na koncu trije od štirih reprezentantov iz večnih tekmecev zabili. Ampak ne gre se znebiti občutka, da je Maribor odnesel bolje in več po reprezentančnem premoru. Novaković je bil točno takšen, kot si neumorno prizadeva biti, Pihler pa ni fasal PRS-ja (posttravmatskega reprezentančnega sindroma), ki je tako očitno vplival na Blaža Vrhovca.

Večja težava je bila pri Olimpiji. Da ne bo pomote, ne Rok Kronaveter ne Miha Zajc nista imela nujno slabe tekme. Imela sta pa slabo pozicijo v že tako slabi taktiki. Olimpija ima še vedno kvalitetne igralce in na nekaterih pozicijah bolj kvalitetne od vijoličastih. Ampak oba sta bila konkretno predaleč od gola, Elsnerjeva taktika pa je v napadu videla le Leona Benka, vse ostale pa daleč stran. Za pritisk potrebuješ dobro kombinacijo na celotni zelenici, tako pa sta imela Denis Klinar in Aljaž Krefl, ki sta bolj napadalno usmerjena od Erika Janže in Denisa Šmeja, bipolarne motnje, saj nista vedela, kje točno naj stojita.

Največji davek takšne taktike sta povsem iz pozicije plačala ravno Zajc in Kronaveter v vakumski sredini, zlasti prvemu so doslej derbiji še kako ležali, ker je imel bolj prosto vlogo in je Mariboru tudi zabil že kakšen gol. Škoda zanju, da nista imela vidnejše in primernejše vloge, ki bi si ju, glede na doslej prikazano, absolutno zaslužila. Enako velja za Elekeja, ki je ravno toliko krilni igralec, kot je bil pri Mariboru Gregor Bajde. Sta pa Pihler in Novaković gotovo potrdila Katančev tokratni izbor in zelo presenečeni bi bili, če ju ne bi bilo proti Malti in Poljski znova zraven. Enako velja za Kronavetra in Zajca, pri čemer slednji precej bolj potrebuje pravo pozicijo. Šme, Zahović, Krefl pa so pokazali, da bi Primož Gliha iz mlade izbrane vrste lahko povlekel več.

fullsizerender-5

Elsner ni mož velikih tekem

In pika. Za zdaj prav nič ne kaže, da bi v domačem prvenstvu znal najti recept za Maribor. Ali, kar je še huje, za Olimpijo, sploh zdaj, ko je njen trener. Nihče mu ne more odzveti statusa mladega, marljivega, umirjenega, pedantnega, všečnega in predvsem retorično suverenega trenerja. In predvsem mu nihče ne more odzveti priimka. Toda West Ham gor ali dol – ta je tako ali tako bil krona dolgoletnega dela – njegove Domžale so dobile lekcijo od Rodolfa Vanolija, ki je v 0:3 imel poleg derbija v Mariboru najboljšo tekmo ravno proti Elsnerju. In Elsner je prvič vodil domačo tekmo pred 13.770 gledalci. Edini, ki je podrl rekord v tem oziru.

Za navijače Olimpije bodo njegove iskrene in preudarne besede bolj malo vredne, če se bo Ljubljančanom vodstvo stopilo. Ni bil namreč toliko problem, da je Elsnerjeva Olimpija na derbiju delovala, kot vse nove Olimpije pred prihodom Milana Mandarića, ki so se z Mariborom mučile predvsem v Stožicah. Elsnerjev problem je, da je Olimpija delovala kot Domžale proti Mariboru. Blizu, pa daleč. Bi, pa ne bi. Ja, pa ne. Hvalevredno in za širši fuzbalski kontekst je odlično, če se zna trener posipati s pepelom. Kar se Elsner je. Če bi lahko, bi zamenjal sistem v drugem polčasu. Etiena Velikonjo bi poslal prej v igro. In precejšnji del krivde je na meni, je poudaril. To slišimo hudo redko v našem fuzbalu. Na. Meni.

Ampak ključne besede se skrivajo v njegovi oceni, ali je še prezelen (ali pa premalo, kakor vzamete) za takšne tekme: »Večina fantov je že odigrala take tekme, derbije v svoji karieri. Odigrali smo daleč od tega, kar smo sposobni.« Tisti prvi del je pomemben. Igralci so takšne tekme igrali, da. So Olimpija, so nenazadnje aktualni državni prvak. Z Elsnerjem so tako delovali tudi na šestih zaporednih tekmah, ki so jih dobili. Ampak proti Mariboru se je videlo, da so se vsi poslušno podredili njegovi ideji presinga, ki pa ne more delovati kot v Domžalah, kjer je bil tekmec (Maribor/Olimpija) zafrustriran, ker ni mogel najti svoje igre. Ta Olimpija pa ima predobre igralce, ki so, ja, dali nekaj skozi, da bi našla svojo igro tako, da je tekmec ne najde. Najbolj opazno je to bilo pri povsem izgubljenem Matiću, da sistema dobro ne pogruntajo, pa je pokazal tudi njegova zamenjava Danijel Miškić, ki ga je pri Elsnerju kar poskralo.

Kruto bi bilo po svoje zapisati brez razlage ali iz prve, da je bil Elsner pošolan. Če pa še dobro ni v šoli. Sam to najboljše ve, navrgel je, da je poraz treba sprejeti moško. Sliši se dobro. Da. Izgleda tudi, tako, na prvi pogled. Vendar njegov manjko gestikulacij je vendarle opazen. In ne, nihče si ne želi San Remo plastenk, ki so prepevale z Vanolijem. Prej tisto, kar je počel Marijan Pušnik v svoji kultni fluorescentni bundi. Elsner je pa prekrižanih rok v lepi srajci in obleki doslej še vedno aktivnega Sebastijana Cimerotića prilimal na sedež. Zato morda ni bil Elsner toliko pošolan. Prej je dobil od tekmeca tisto, kar rečejo v ZDA: »Welcome to the NFL, kid.«

fullsizerender-8

Jug (p)ostal hit, a le v pesmi

Ko sodnik dobi svoj song, je zadnji, ki bi si lahko mrmral popevko. Pa da ne bo narobe… Matej Jug si je song zaslužil. Nesporno in nedvomno. Njegov edini dosežek je, da so mu precej enodimenzionalno sporočilo zapeli Green Dragons. Sodeč po odsojenem, bi mu prej lahko robantile viole, to pa pomeni, da ga ne »marajo« ne v Mariboru ne v Ljubljani. Kar je baje v slovenskem nogometu najboljši kompliment. A to ima dve plati. Če te ne marajo tako v Ljubljani kot Mariboru, lahko res pomeni, da nekaj delaš prav. Lahko pa pomeni, da delaš nekaj tudi zelo narobe.

Glavna težava Mateja Juga, ki je ob Nejcu Kajtazoviću, Davorju Drečniku, Robertu Ponisu in še kom zdaj že očiten sindrom, da je zelo selektiven in da sodi na podlagi rekcije. Ne njegove, temveč okolice. Drži se Newtonovega zakona, da ima vsaka akcija tudi reakcijo. Ampak ko je sodnik reakcija, je slabo. Pa je skušal biti on pobudnik, skušal je imeti »akcijo«. Kabhi je gladko pritisnil karton zgodaj v obračunu za trd nalet in ko ga je Marcos Tavares želel povprašati po zdravju razlogih, ga je pritisnil še njemu. Mihi Zajcu ga za podoben štart ni. Trajalo je globoko v drugi polčas, da je Aljaž Krefl dobil karton za enega od podobnih naletov. Vmes bi Kabha do konca prvega polčasa lahko videl, doživel in odšepal rdeče. Pa ni. Jasmin Handanović in Milivoje Novaković sta vnovčila veteranski status in kričala nad Jugom, precej manj kot je to storil Tavares, ta pa nič. Handanoviću je naposled le pokazal rumeni karton za ukradenih debelih 40 sekund [zanimivo, da Elsner takrat niti trznil ni]. Ko kričijo starejši, se Jug poskrije. Ko je čas za reakcijo… Ga ni nikjer. In potem čaka na kompenzacijom. Sojenje po sistemu kuponkotov.

Enako pa sta se poskrila oba stranska sodnika, ki sta se, milo rečeno, blamirala. Pri zadetku Olimpije je bil Leon Benko, preden je žoga prišla do Roka Kronavetra, v najbolj preprostem ofsajdu, kar jih je. Pa nič. Matej Žunič ni dvignil zastavice. Megla? Ni videl? Okej. Kupimo, še nekako. Ampak da je Robert Vukan tako neučakano in diehardovsko dvignil zastavico, ko je Kabha podal, em, em, em, Kabhi, ta pa potem Luki Zahoviću za 1:3, kaže nato, pod kakšnim stresom živijo ti sodniki. Velikim. Saj, ne rečemo, za vso psihopatologijo dobijo denarno nadomestilo, honorar, ki je na derbiju morebiti res skromen, na vseh ostalih tekem pa je ima-se-može-se razkošje. Vendar zanje to ni dovolj. Že ko so stopili na zelenico, je Jug kazal s prstom na luknje v zelenici. Tega niso počeli ne nogometaši Olimpije ne nogometaši Maribora, ko so se segrevali. Zelenico so označili za slabo, če že, po tekmi. Niso kazali s prstom, češ, glej njivo. Ker ja, zelenica je res bila na nekaterih predelih njiva (pa da ne bo pomote, tudi v Ljudskem vrtu smo že videli »vegetacijo«). Pa kaj. Za oboje enako. Za vse razen za – Juga. On si pač zasluži tepih, ker sodi ligo prvakov. Do katere pa lahko pride samo preko… Naših »njiv«. Žal, tako je.

Ponavljam se, vendar slovenski sodniki imajo največje težave z narcisoidnostjo. In to veliko. Imajo razloge za samozavest, za samoponos? Seveda ga imajo, Vlado Šajn jih je daleč spravil in tam so praviloma odsodili dobro, čeprav bo Skomini v življenjepisu vedno ostala tekma Francije in Ukrajine. Tokrat narcisoidnost ni bila usodna, toda Jug se je gotovo moral vprašati pri situaciji z Antonijem Delameo Mlinarjem, ki ga žoga najbrž res ni zadela v roko (jo je pa imel nevarno iztegnjeno in je to rodilo cirkus), kako smo prišli tako daleč in kdo je kriv, da bi imeli penale vsi levo in desno. Igralci so še najmanj krivi. Televizija vse vidi, a televizija žal še vsega ne ve.

Ker sodniki pač ne pridejo na vrsto, ker ne znajo razčistiti v svojih vrstah, ker ne poznajo samorefleksije in ker se jim posledično dogaja eno-te-isto. Hvala bogu tokrat glavni igralec ni bil sodnik. Se pa sprašujemo, kaj se je spraševal Damir Skomina, ko je sodil v Kidričevem tekmo Aluminija in Radomelj. Pa z dolžnim spoštovanjem, tam je šlo še mogoče bolj za res, sploh glede na rezultat. Morda to, da Jug pač ni njegov samoumevni naslednik, kot bi si vsi želeli. Najbolj Matej Jug. Tekma je bila na evropskem nivoju, sojenje pa gotovo ne. Argument, češ, če piskajo Ronaldom in Messijem, potem pa že vejo… Ne zdrži. Vsaka nogometna tekma je nova zgodba. Kar vedo očitno vsi… Razen, spet, sodnikov. Zato se vsi legitimno sprašujemo, kdaj bo spet derbi sodil Damir Skomina? ZNSS odkrito iz derbija dela poligon za sodnike, ki nucajo take tekme za evropski nivo, ampak dela to na škodo domačega nogometa, od katerega živijo tudi sami. Drečniki in Kajtazovići pač nimajo nivoja za derbi. Jug očitno ni rešitev po Skomini. In, še bolj, kdaj bodo sodniki odgovarjali za svoje napake (ker, da, Skomina je na svojem zadnjem derbiju v Stožicah piskal penal za Maribor, čeprav tista roka najbrž ni bila v kazenskem prostoru). Ošabnosti je pač dovolj. Ne hodimo na fuzbal zaradi sodnikov.

fullsizerender-7

 

Komentarji

komentarjev