Dobra plat: stabilnost v igri
Dve lastnosti sta tokrat priromali v ospredje. Dve, ki sta letos Mariboru (z)manjkali. Prva je stabilnost v igri, druga je reakcija po zapravljenih priložnostih. Načeloma gre za eno-te-isto zadevo, vendar je prva ponavadi posledica druge, ne pa nujno. Tokrat je bila takšna tekma. Vsakič enako drugačna. Prava prvenstvena, karkoli že to pomeni, čeprav najbrž pri tej besedni zvezi vsi mislimo podobno.
Prava prvenstvena nemara pomeni, da ni bilo nič odločeno takoj, na hitro, mahoma in preprosto. Gorica ni več tekmec, ki bi jo Maribor še dvajsetič zapored preprosto odpihnil. Tisti avgustovski poraz v Novi Gorici – resda sredi evropske sezone – ima zdaj vendarle nekaj več teže; še posebej po remiju v prvi tekmi četrtfinala pokala, čeprav je Milanič zamenjal osem igralcev po derbiju, zdaj pa znova osem. Če kaj, so tokratne rotacije – za razliko od tistih med Evropo – pokazale, da imajo vijoličasti stabilna štoperja in vse bolj korajžna bočna branilca.
Maribor je zmogel kar petnajst strelov (osem v okvir), poskušal je na vse možne oziroma dovoljene načine, kolikor je strnjen tekmec pač dopuščal. In čeprav v prvem delu ni šlo nič v gol in bi lahko bil Novakovićev zicer ravno tisto, kar vrže moštvo iz ritma, so v nadaljevanju vijoličasti še bolj pritiskali. Ko so hitro zabili – po seriji treh kotov, kar je bilo edino, kjer Gorica ni mogla parirati, kot je navrgel Miran Srebrnič -, so se vijoličasti nekoliko povlekli nazaj, dokončno pa po menjavi Hotić-Vrhovec.
Ni res, da je Maribor s to menjavo dobil toliko kompaktnosti na sredini, kot je povedal Milanič, ki se mu tokrat ne more oporekati var(č)ne igre na 1:0. Bolj je dobil psihološko kompaktnost v smislu, češ, saj nam ga Gorica že ne bo zabila. In ga res ni, več od strela Andreja Kotnika in Sandija Arčona z razdalje niso zmogli. In to je ta stabilnost, ki se je predstavila na najboljši način na derbiju, ko Maribor po golu Olimpije ni kolapsiral, temveč je tekmo suvereno pripeljal do konca. In zdaj znova. Kakšna sprememba v primerjavi z lani, kajne? Ni kaj, to je bila predstava, vredna naslova prvaka.
Slabša plat: Novakovićevi zicerji, rotacije napada
Ko je zgrešil z glavo po prelestnem predložku Erika Janže, mu tega tako zgodaj, v šesti minuti, nihče ni zameril. Ko je zgrešil podobno, le da z nogo in malo bolj stran od gola, mu na koncu polčasa, ko bi gol nagradil trdo delo, prav tako ni. Prav tako ne, ko je imel na nogi 2:0 po krasnem protinapadu Luke Zahovića in Dejana Mezge. Ker finta je ravno v tem. Novakoviću težko človek kaj zameri, ker se ves čas tako trudi. Resda za vsako ceno in soigralcem z rokami dopoveduje, kam naj mu naslednjič podajo. Nekaj, kar smo videli letos tudi v reprezentanci (v Litvi, recimo).
Novaković je dober v tem, da se znajde v dobri situaciji. Ker gara, vteka in se ponuja. Na oko je težava le ta, da bolj kot je sam – sploh če je ena-na-ena z golmanom -, manj verjeten je končni uspeh. Ti zicerji se nabirajo, a nabirajo se tudi njegovi goli. Olimpiji je na štirih derbijih zabil tri. Skupaj ima po prihodu v Ljudski vrt na 31 tekmah v vseh tekmovanjih doslej 12 zadetkov (lani 14/7, letos 17/5). In kdo ve, koliko še priložnosti.
Tokrat s Tavaresom nista sestavila tandema, ki je pripravil tako lep zadetek v Stožicah, saj je bil ob igri podaj v globino in predložkov Tavares precej odrezan od igre. Boljša se je zdela vnovična (pozna) menjava Tavares-Zahović, ko je slednji vnovič poživil igro dovolj, da je tekmecu pošlo upanje. In kje je ob tem Sunny Omoregie? Milanič pravi, da je začel zelo dobro, zabijal, ampak da je konkurenca postajala vse večja, vendar to še ne pomeni, da ne bo dobil priložnosti. Nekoliko kočljivo namreč je, da Sunny ostaja prvi strelec Maribora. In da je to bila spet tekma, kjer mariborski napad ni zabil, temveč je tri točke priboril Marko Šuler ob kar precejšnji pomoči Mirana Burgiča.
Hotićeva nova priložnost: solidno
Dino Hotić je z desetico na hrbrtu začel komaj četrto tekmo v tem prvenstvu. To sam po sebi ne bi bil kdo ve kako izstopajoč podatek, če ne bi bil začel prvih treh tekem v Evropi (obe proti Levskemu, v gosteh proti Aberdeenu). Zato ni ostalo neopaženo, da ni igral na nobeni od naslednjih treh evropskih tekem in da na derbiju sploh ni bil v kadru. Že res, da naj bi bil prišel iz mlade reprezentance, ki mu je lani jeseni proti Srbiji ponudila največjo priložnost, ki jo je sijajno izkoristil, nekoliko poškodovan, vendar že tekma v Gorici je pokazala, kako željan je igre.
Tri poškodbe so se morale primeriti (Pihler, Bohar, Vršič), da je dobil priložnost in to na mestu, kjer bi mu marsikdo rad dal priložnost. Marsikdo iz publike, se razume. Za razliko od Aleksa Pihlerja, ki mu sprva desna stran sredine ni ležala, se Hotić na mariborski desni (še) ni znašel tako kot spomladi na krški, kjer je kar letel po igrišču, kreiral, prodiral v sredino in se po aferi Ibraimi znašel z desetico na hrbtu.
Ocena njegove igre je težka, ker je na sredini igral tudi Dejan Mezga, kar je bolj povleklo igro Maribor, priložnosti pa so prihajale zlasti po bokih (Janža) ali pa s streli z razdalje, gol je padel pa po prekinitvi. Hotić je bil na vrhu romba zelo gibljiv, želel si je dvojnih podaj z enim dotikom, iskal prostor, kar je bolj ugajalo Novakoviću kot Tavaresu.
Zaradi poškodbe Vršiča, ki je z razlogom na vrhu in ne več na boku, je bila ta tekma res specifična (kot bo tudi v sredo), še vedno pa velja vprašanje, koliko kondicije ima v nogah mlad fant, ki ga drugi polčas zdaj že skoraj tradicionalno poskrba (skorajda bolj kot Mezgo). Predvsem potrebuje minute in nekoliko več zaupanja, toda ta tekma ni dala ravno jasnega odgovora, ali mu bo Milanič zaupal vidn(ejš)o vlogo.
Srebrnič ima prav: to je nogomet
»Prišli smo igrati nogomet in mislim, da nam je to uspelo.« Da, Miran Srebrnič je imel kar prav. Gorica je igrala nogomet. Čeprav je to lahko zelo subjektivna debata, bi kot objektivno lahko vzeli že posest žoge (zgolj 54:46 v korist Maribora). Ali pa komplimente Darka Milaniča, da je Gorica kvaliteten tekmec. Najbrž bi podpisal tudi oceno, da so se morali vijoličasti konkretno potruditi, garati in grizti za sploh prvo zmago v že tretji letošnji tekmi.
Največ vprašanj pri trilogiji dvobojev v tednu dni se nanaša na »tekaško sposobnost« Goričanov, kar je evfemizem za »Gorica nima toliko lufta in pubecov kot Maribor«. Srebrnič se s tem, zanimivo, niti malo ne strinja in v bistvu ima kar prav. Maribor ni »pretekel« Gorice, saj ni izkoristil nobenega od protinapadov, ki so se mu bili ponudili, ko so gostje po prejetem golu odzveli žogo, a predaleč od gola.
Srebrnič je opravil tri menjave v primerjavi s sredino tekmo, tako da so Osuji, Tilen Nagode in Sandi Arčon vstopili v nadaljevanju, vsi igralci, ki so nekoliko bolj nevarni za mariborska vrata. Jasmin Handanović je moral dvakrat konkretno posredovati, obakrat proti Andreju Kotniku, ki kaže, kakšen top ima v svoji desni nogi. Srebrnič opozarja, da je »fant star komaj 21 let, igra prvo sezono v prvi ligi« ter da ga čaka še veliko učenja. Njegovi soigralci nad njegovimi podajami vsekakor niso tako navdušeni kot nad njegovimi streli. V vratih pa ima še naprej Gregorja Sorčana, ki pri zadetku ni mogel rešiti svoje ekipe – že zato ne, ker ga je premagal Miran Burgič, kot so zapisali pri Gorici in gol raje pripisali sebi. To in topel aplavz si vsekakor zaslužijo, čeprav so na lestvici trenutno nekoliko nižje.
Ko sodniki spet ugibajo
Ne bomo na dolgo in široko, ker je tema znana in prežvečena. Lahko le dodamo v peto ugotovitev nove poteze slovenskih sodnikov. Te so v Ljudskem vrtu, kar samo po sebi ni nič neobičajnega, pospremili z žvižgi in to v fair tekmi, kjer ni bilo niti enega rumenega kartona. Zato so žvižgi nekoliko neobičajni, saj ponavadi prav kartoni dvigujejo pritisk občestva.
Dejan Balažič je bil v situaciji, ko je Novaković žogo poslal v roko nekoliko nerodnega Uroša Celcerja, sicer že nekoliko bolj suveren, vendar če se vsi že tako držijo pravil, bi moral Novakoviću za šrajanje potem pokazati rumeni karton. Pustimo, da Novaković marljivo in precej dobro izkorišča svoj veteranski status pri sodnikih. Balažič se je odločil, da to pač ni penal. In okej. Ni. Težava je, da smo penale videli že za precej manj. Recimo roko Kotnika, stran od gola, ko ga je žoga v Stožicah nerodno zadela. Ja, saj vemo, proti Olimpiji. Z rokami je res velika težava v našem prvenstvu, ampak v to situacijo so se spravili sodniki sami – najbolj v Kidričevem.
Pa to ni edina stvar. Četrti sodniki so zelo aktivni, ko gre za pedantno pošiljanje osebja znotraj označenega prostora. Manj aktivni so, denimo, ko je treba preveriti, če tabla za rezerve sploh dobro dela. Ker tokrat ni. Ali pa imamo potem pomočnika Jureta Praprotnika, ki je dvakrat vidno omahoval, na koncu pa ugibal, kdo je zadnji igral z roko. Ne toliko odločitve same, publiko na naših stadionih vse bolj jezijo načini, s katerimi dokaj dobro plačani sodniki posegajo v igro. In tu ni prav nobenega napredka ali vsaj prilagajanja specifiki slovenske igre. Še vedno pa prepogosto vlada občutek, ko sodniki s poskoki in retoričnimi prijemi želijo dopovedati nogometašem, kako naj bi se bil nogomet dejansko igral.
