Če sem oni petek prav razumel, pa najbrž nisem, si je na ftrgatev gor prišel kdo-pa-drug-kot Filip Flisar. No, tako vsaj pravijo čagi ob Flisarjevem rojstnem dnevu. Ftrgatev. Bešmumast, da se v nulo dobro čuje. Aha. Ker se ga gor ftrgamo. Al’ pa dol. Kakor vam paše. Ampak nekoliko drugače vseeno je, če to Filip naloži na Valu 202, drugo pa, če ta napis vidim na velikem jumbo plakatu. Ali na facebooku. Pač. Ftrgatev. 21. oktober 2016, točno tri petke pred velikim, pardon, največjim letošnjim petkom, 11. novembrom 2016.
Organizator? KMŠ. Ne, ne oni Klub KMŠ, ki gor drži mariborsko tržnico vsaki vikend (in bojda torek). To ni eno te isto, kot so me bili opozorili iz KMŠ-ja. In mi, ker sem zabrundal, da upam, da bo stvar ratala – ob opombi, da so morda tvegali z izbiro termina (petek) in glasbenim kolažem (Mambo Kings) – no, i mi podarili dve VIP karti. Ker sem vljudni dripec, sem jim, ko sem se na koncu spravil do UŠC Leona Štuklja, javil, naj mi dajo raje samo eno VIP karto. Jebiga, večina kolegov je rodila, bo rodila ali je izrodila. Pa nasploh se mi ne da več žicat folka, naj se majo fajn. Že sami dobro vejo, kako in kaj, ne?
No, enivej. »Klub mariborskih študentov letos prvič prireja edina pravo študentsko FTRGATEV, kjer se ga boste lahko ftrgali še pred začetkom ‘resnejših’ študijskih obveznosti!« je bila uradna fejsbuk razlaga, zakaj in od kod ftrgatev. Popoldanske športno-rekreacijske obveznosti sem izpustil, zato o njih ne morem pisat (lahko pa več o njih izveste tukaj), raje sem se sfokusiral na večerni del. In na postavo. Mineštra, kolaž, pomije. Kakor vam drago. Karneval Band. Magnifico. Happy Ol’ McWeasel. Kingston. Od devetih do četrt na štiri. Mimogrede, res pohvala KMŠ-ju, da so naprej napisali časovnico, ki jo večina organizatorjev običajno iber zakriva (bolj nezaupanje v lasten program kot karkoli drugega, ampak okej).
Sam sem se prikidal v UŠC Leona Štuklja nekje sredi Magnificovega špila. Šel sem peš na Štuka, kot v najboljših časih, ko smo s sošolci prepešačili od emsija do štuka&trusta in nazaj v center. Zdaj, UŠC Leona Štuklja je tisto prizorišče, kjer večina Mariborčanov rata zrelih osebkov. Maturantski ples in to. Ali pa študentski žuri, čeprav so ti bolj omejeni na Štuk ali pa kjerkoli že so Lampiončki. Dvorana se mi sama po sebi nikoli ni zdela kdo ve kako smiselna za koncerte. Še posebej, ko je tam žagala Siddharta cca. deset let tega.
Ko sta mi vljudna osebka nalimala tisti pašček, sem že pri prvih vratih mislil, da sem zalutal. Ono, konkretno. Nazaj. Na svoj maturantski ples. Kjer je bil vrhunec večera to, da je moj sošolec Ž. z bambusom (ja, z bambusom) polil bež obleko moje takratne punce. Vpričo njene mame, če se dobro spomnim. Hvala, Ž., mimogrede. To je bil mini proust magdalenica moment, ko sem slalomiral med z belimi prti ogrnjenimi mizami. Hm. Beli prt? In to ne samo v tistem predprostoru, kjer je bil včasih (je še?) šank, za katerim smo prebili večino maturantskega plesa, temveč tudi tik ob odru. Magnifico je s svojo ekipo žingal, zibkal in brundal, kakih pet metrov od folka, ki je plačal za karto. Te so vrednotili po 6 evrov, če veste, kako postati član KMŠ, in 10 evrov za vse ostale. Zdaj… Deset evrov za štiri izvajalce in celovečerni film niti ni tako švoh cena. Je kar okej. Tako… Relativno. Vsekakor ceneje kot maturantski ples, čeprv je res, da je tokrat hrana (bližnji kebab, drugi najboljši v Mariboru) doplačljiva (in se nanjo čaka približno ravno tako dolga). Je pa hkrati res, da se pri vstopnini poraja vprašanje, komu je bila ftrgatev namenjena?
Kajti ko je ura šla že k enajsti, ko se praviloma cela država spomni na ministra Kebra, približno takrat enkrat, ko zmanjka alkoholijade doma, kupiti pa se je ne da več, no, tam nekje dvorana ni bila niti blizu polna. Nekje pol polna? Pa sem sprva še počakal, šel za VIP šank in kot osebek, nevajen takšnih finoč, takoj vprašal po špricerju. Če pa ftrgatev, ne? Nak. Nimamo. Pivo in vino. Okej. Vino. Belo. Kul, hladno, dobro. Kolko košta? Valjda nič. Ne vem za vas, ampak meni je vedno nerodno, če je nekaj đabe. Ono, v tem kontekstu. Ne ne, to ni isto kot kasneje v Salonu uporabnih umetnosti, kjer je Borštnik res ornk žural še ob treh zjutraj, kjer mi je kelnarca Martina lepo častila drink (nisem dobro zažlubodral v možganih, zakaj točno sem si bil to prislužil, ampak v vsakem primeru, hvala lepa). Tisto je čisto regularno, legitimno, kot gol z roko recimo. To pa… Sem požlempal čimprej sicer res slastno vino, upajoč, da mi nihče iz plebejske publike ne bo pomahal. Pa mi je. M., bivši kelnar iz emsija. Idi v pizdo. Pa so me zalotili, kako se zastonj nacejam. Bemomast. Pa ne rečem, cel kup folka je ob solidno zasedenih mizah v VIP-u povsem kulturno in družabno đuskala. Ko si pa tako sam, pa…
Zato sem prebil ograjo. Varnostnika sem se malo bal, ker res ni imel dobrega večera (ova noč nije moj dan). In šel na fajrund, malo okoli in to. Kul. Štanti so bili lično opremljeni, cenik hvala bogu zaliman gor na šank. Osebki, ki so tokrat kelnarili, pa totalni presežek. Čisto res. Lepe, zale, klene dekline in niti najmanj prepotentni kelnarji. Ne vem, kje so jih našli in čigavi so, vendar končno spet neki dogodek, kjer ti kelnar reče, da mu pomagaj odviti kokakoli štopl, v bistvu pa je flaša brez štopla že kako uro in se potem lepo jebi, prdni noter v kozarec, če hočeš mehurčke. Ne ne. Tokrat pa ne. Nasmeh, dobra volja. Ali so bili plačani 12 evrov na uro ali pa, bolj verjetno, veseli, ker nimajo take iber gužve, kot se rade primerijo na tovrstnih masovkah. Ker ja. Ftrgatev je imela vse elemente masovke, ki je imela ključno prednost v: strehi. Pa je vseeno bilo pol folka zunaj dvorane, tam pri diksijih. Čik pavza in to.
Okej, razšetal sem se, izbral šank, pogledal na cenik in skoraj zaploskal. Špricer: 1 evro. Pa to je to, ne? Bum, ti samo sipaj. Kelnarca je bila vljudna, še posebej, ko sem ji rekel, naj je nič ne bo sram, ko je zijala, kako naj kocko ledu prenese iz notranje na zunanji del šanka. »Daj kar z roko, komot«! in je seveda nabasala kar z roko. Pljusk in evo. In ja, vem, špricer z ledom je tako zelo narobe, da bi že skoraj lahko bilo prav. Ampak če je radenska na luftu… Ni tako potem bolje?
In potem se je zgodil ringšpil, na katerega vedno upaš, pa ga redko pokasiraš. Ne toliko to, da je Magnifico kombiniral svoj stari rock z novodobno balkansko/latino/dalmatinsko melos kombinacijo. A-a. Ni bila v tem finta. Nak. Magnifico je imel sicer top zasedbo, vsi ostali člani ostalih bandov so gledali, kako jim je ratalo v pločevinasti dvorani izprašiti tako nadkvaliteten zvok. Žal je bila vsebina nekoliko prezahtevna za petkovo raznorodno populacijo. To ni bil »brother from another mother« tip masovke, ki se zgodi na medgenarijskih simpozijih, imenovanih Lampiončki in Škisova tržnica. Saj veste, kjer so večni študentje, nikoli študentje, skoraj študentje in pravi študentje. Ja, ogromno je bilo mularije, po spolu na oko skoraj več deklin kot deklinotov ali pa je bilo oko tolikanj bolj pozorno. Ono, inšpektorsko, ali so osemnajst ali ne. In ne, ne zaradi tega razloga, na katerega ste takoj pomislili.
Bistvo ftrgatve zame je bila ta, da sem tam videl ljudi, ki jih ne samo da nisem videl tristotavžnt let, marveč da sem jih nazadnje videl ali pa mislil, da sem jih bil videl, ravno na takih zadevah. Ki so in niso. Kelnarje, ki so mi razlagali, da je »stari, to Enter Sandman od Metallice, pa kam smo šli mi v kurac ob taki mladini«, in točili pamet v jetra v emsiju. Starejše dijake, ki so mi odkrivali vso tisto muziko, izkušnje, nasvete, tralala. Na točno ta folk. Ki seveda ni prevladoval, najdeš pač neko svojo generacijsko strukturo in držiš z njo. M. mi je razlagal in kazal slike nekega bolgarskega ali romunskega grafitarja/slikarja, ki se je samo veselo smejal in žlempal svoj pirček. Nasploh se mi je zdelo, da večina pije pirček, kar sem opazil šele, ko je na odru skakala uradna maskota (?) večera, neki veliki grozd, za katerega sva s Teosonom nekaj grupno ugotavljala, pa se ne spomnim več točno, kaj. Saj vem, najbrž smo se mlajšim zdeli tako, kot so se nam zdeli oni (pre)stari, ki so šankirali in obujali prehitro spomine na prestare čase.
Okej, ko smo sestavili prvo postavo predzadnje lige, smo se fokusirali na finiš Magnifica. Zdaj, Magnifico je res car. Tu nimaš kaj. Ima tisti šmek. Fuzbalerski, trubadurski, bardski, kelnarski, terasasti. Ob sebi ima take top muzičarje, da se ti solza nariše v ušesih. Res. Zvok ravno pravi. Ampak je to bil res pravi moment? Saj ja, neke bejbike so prilaufale na pol nage iz diksija, ko smo slišali sodobno verzijo Samo ljubezen. Pa Halo, Gospodična in Ubiću te ja. To vse še vedno dela, kot je delalo v dvorani zraven, na Štuku, še z Magnificovim prejšnjim bandom – Pismejkers, če se dobro spomnim -, septembra 2000, tisti petek ali soboto, ko smo potem ponoči dobili prvi zlati olimpijski kolajni. Meni bo tisto vedno bolj »masovkasto« kot vse, kar zdaj slišimo na vrhunski profi zajebanciji Charlatan de Balkan, katerega melos, zibanje, objemanje, cartanje morda sodi bolj na konec ali zgodnji začetek večera, ne pa ravno vmes. Magnifico je svoje res top oddelal, ampak manjkalo je tisto kričanje, šrajanje, ki ponavadi zaznamuje take dogodke. Ampak po drugi strani pa… Hvala bogu. Smo se naposlušali kvalitetne glasbe, sploh tako razdriblanega Gdo je Ćefur. To. Mi. Delaj.
Potem je seveda sledil obvezni vmesni del, ko se tip in tipica delata, da nista voditelja, povezovalca ali animatorja prireditve. Se ne bi rabila niti delati. Ker nista. Tega dela programa ne šljivi skoraj noben. Če bi delili droge, avto, nage ženske, milijone… Bi še vedno tričetrt folka to gladko zamudilo. Moodkiler, da crkneš. In ko potem še neka muzika tumba ven iz zvočnikov so te pavze, ki so seveda razumljive, zaradi zamenjave opreme na odru in testisov tonskih tehnikov, je mudkiler že na ravni holokavsta.
Ampak nič zato. Ko je priletela gor grupa Happy Ol’ McWeasel… Je to bilo to. Čeprav bomo starejši, generacijski vrstniki, vedno opazili, da so samo še trije originalni člani… Ni skupina nič manj originalno štajersko-irska kombinacija razpaljotke. Grega Jančič te dni skače bolj kot cela gimnastična zveza. Pa Aleš Pišotek tudi. Charlieja Wattsa v nulo s preudarnostjo piči Aleš na bobnih, potem je pa tu seveda še Ufo, ki razteguje tisti meh in je, če bi moral izbrati enega člana banda, v bistvu ponazoritev, kaj Vizli dejansko so. Čisti šus. Nič druga. Ti. Samo. Špilaj. Ko sem se s pubeci pogovarjal potem, so kazali na svoje rane, odrgnine. In najboljšo sliko najdete na fejsu, kjer Pišotek drma po kitari, zdravniško osebje pa drma po njegovi goleni ali kjerkoli pač že. Ampak špilal pa je dalje. To pa to. Zdaj, nekoliko jih je drmalo tudi to, da je bil oder kar precej oddaljen od publike, ampak Mooni je vseeno skočil med folk. In pa po odru. »Iz laminata, stari, iz la-mi-na-ta!!!« so poudarjali potem in skupaj šteli, koliko lukenj so udrli. Bojda tri. Pa še bi. To je ta predanost. Kombinacija obeh plat seveda zdaj že nesramno želi rigniti po še tretji plošči. Ne zato, ker bi bil starejši material znucan. Ker ni. Ampak ker verjamem, da ima ta band v sebi še nove himne, ob kateri lahko mlada generacija pokasira dozo punka, rocka in štajerske angleščine. Ker ja.
Na Ftrgatvi se je tako vnovič pokazalo, koliko šteje, če imaš dober domači band. To bo vedno daleč najbolj delalo. Aha. Ker lahko s prstom pokažeš na nekoga in poveš neki štos, anekdoto, nekaj. In ker poznaš komade, če jih pa ne, pa upaš, da bi jih. To je ta finta. To je ta dribling. Vizli ponazarjajo totalni petkov odklop. Če Repetitor pridejo iz Srbije in celi slovenski alter sceni pokažejo, kaj je to predanost in sporočilo znotraj tega, grejo Vizli samo malo gor in dol po državi. Po svoje celo morda v stilu Mi2, le da sporočilo ni v tekstu, temveč v pristopu. Skoči, žlempaj, eksaj to frdamano muziko. Kitare, ki so se boljše slišale ob robu in na koncu dvorane. Kitare, stari, kitare. In harmonika, pa benđo pa ovo in ono. Zato je njihov koncert – ob resda številnih debatah – tako hitro minil. Pa še M. me je naučil najboljši trik, če želiš nadriblat kelnarco. Naročil je špricer in vodo. Pa držal v luft tri prste. »Kaj? Špricer in vodo in…?« je vprašala ona. »Ne, špricer in vodo in ja,« je čisto resno pisnil on. »Ha? Kaj?« – »Ja, Ja.«. Da crkneš od smeha. Pa saj je ona tudi skoraj riknila od smeha, ni zamerila, ker ni imela več toliko dela, čeprav ob dveh vjutro še ni bilo masovnega eksodusa.
Ko je oni grozd od maskote spet skočil gor na oder, takrat je počasi šlo za eksodus. Še koga od KMŠ-ja sem videl, kako je čakal že na kebab pri rondoju. Kingston so seveda najbrž, i guess, idealna opcija, če želiš produžiti večer. Ampak na plaži, Kreti in to. Tako pa… Smo malo še podebatirali z Vizli (o prošnjah za službo, od vseh tem) in ajde nazaj v mesto. Oni kebab na Koroški, ki je zame najboljši v mestu, je seveda imel že zaprta vrata (ampak še prižgane luči), zato sem šel mimo Salona, pokazal kar zapestnico iz Ftrgatve, redarja sta pokimala, Martina je častila tisti špricer, padel sem v debato z modelom, ki mi je razlagal, kako je fajn delati v Švici, ampak da bi prišel takoj nazaj. Nato sem pa spizdil Adi bobipalčke. Ne zato, kot je menila ona, ker bi iskal pozornost, temveč ker so bile dobre in ker se ne bi spodobilo, da bi jemal še bobipalčke iz šanka, če sem dobil pa že špricer.
E, tak. Torej, to je bila prva ftrgatev. Ima potencial za tradicionalno stvar? Pa kaj pa vem. Bolj ne kot ja. Prvič, ker petek res ni dober termin, saj gre študentarija, ki študira v Mariboru (kar še zdaleč ni enako kot mariborska študentarija, saj je velik del te v Ljubljani, Avstriji in še kje), k mamici na govejo juho nazaj na podeželje. Kar je škoda. Velika škoda. In drugič, ker bi taka prireditev sedla na martinovo kot ata na mamo, ko Janja Viher reče ravno ko je najbolj fajn marš domov. No, hvala vseeno Janji, ki bo letos martinovo sicer podaljšala za eno uro, ker pade štajersko novo leto na petek. Takrat se bi veliko mularije družilo ravno na taki zadevi. O, ja. Vprašanje je le – in to je moj »tretjič« -, kaj bi porekli na ceno karte, deset evrov po glavi. In ja, saj vem, lahko meni, dripcu, ko sem imel đabe… Finta je samo, kot sva debatirala s Teosonom (pod »debatirala« mislim na to, da sem jaz lupetal, on pa je na vsake kvatre kaj prikimal), da na takih prideditvah na odru (Vizle tu ne štejem) ne vidiš mariborskih fac, s katerimi bi se folk identificiral. Tudi plakat ni bil nič kaj mladosten.
Je bila pa ideja res dobra. Če bi bil ambasador Flisar, kdo ve, kaj vse bi nas nahecal, da bi še počeli. Zato… Ftrgatev je bil zanimiv poskus, ki pa mu manjka več ubadanja s publiko, katero koli že. Bližje martinovemu, z več lokalnih fac in je tale prireditev res totalna zmaga. Nekaj, s čimer bi Maribor postal res prestolnica špricerfesta in martinovanja in juhuhubruhuhu. Ker samo v Mariboru naletiš na modela, ki gre, kot vsi drugi, zadaj za diksije, scat po ograji, drži telefon v roki, reče bejbi, ej, mala, samo malo, se skozla, in reče »okej, sem nazaj, kaj zaj, kdaj se vidiva?«.
Forza Maribor.