Fuzbal

Umivanje sodniških rok

Tako. Pa smo tam. Žalost. Živa žalost. Levo je sedel Miran Srebrnič, desno je sedel Darko Milanič. Že res, da so se tiskovne konference v slovenskem fuzbalu (govorimo o prvi ligi) v zadnjem letu, dveh nekoliko spremenile. Bolj sproščene so. In v sredo, po pokalni tekmi, bi bilo vse skupaj, čemur smo bili priča, pohvalno, skoraj že razvredilno, če ne bi bilo tako… Bomo raje rekli žalostno kot tragično. Levo je sedel Srebrnič, desno je sedel Milanič. In padlo je vprašanje o rokah. Za oba. Pa sta se dopolnjevala, kot dobra stara kolega, kar nenazadnje tudi sta, čeravno tekmeca po treh tekmah v tednu dni, kjer je Gorica pustila vtis, Maribor pa je nabral tri točke v prvenstvu in šel dalje v polfinale pokala.

In tako sta sedela. Šestinštiridesetletni Srebrnič in dve leti starejši Milanič. Primorca, en Goričan, drugi Izolan. Oba nekdanja reprezentanta, Srebrnič šest nastopov, Milanič dvainštirideset. Srebrnič je osvojil vse štiri naslove z Gorico še kot igralec. Odigral je 398 tekem med letoma 1993 in 2007, le pet nogometašev ima več nastopov v slovenski prvi ligi. Dal je nekaj skozi, ne? Milaniča ni potrebno posebej predstavljati. Bil je jugoslovanski prvak s Partizanom, dvakratni avstrijski prvak s Sturmom. Igral je v ligi prvakov, pa s slovensko izbrano vrsto, katere kapetan je bil na evropskem prvenstvu 2000. Še ni dovolj? Zbral je pet nastopov v jugoslovanski izbrani vrsti in bi bil v kadru za EP na Švedskem. Več trenerskih lovorik ima pri nas samo še Bojan Prašnikar.

Skratka, Miran Srebrnič in Darko Milanič sta dala (marsi)kaj skozi. Zdaj sta pa obsedela v Ljudskem vrtu, s trpkim izrazom na obrazih. Zakaj? Ker nimata več pojma, k(d)aj je igranje z roko penal in kdaj ne. Pa živita od fuzbala. Nimata. Pojma. Ni šlo kmalu niti več toliko za to, da je Miran Burgič tiščal žogo v roko Marka Šulerja, ta pa je nikakor ni umaknil (je pa sklenil potem roke kot na plaži za vratom), čeprav pravi osnovno nogometno pravilo (že v imenu »nogomet« se skriva), da se igranje z roko kaznuje (razen če ste golman ali Thierry Henry ali Maradona ali Tavares).

fullsizerender-10

»Meni še zdaj ni jasno, kako je s temi rokami. Kriteriji so različni. Ne morem komentirati, se pa iste situacije sodijo različno.« Ko to izjavi Miran Srebrnič, je res žalostno. Pa je padlo novo vprašanje. Kako vidita te situacije, te roke, to ruleto penalov? »Imamo seminarje, kjer nam zveza [Zveza nogometnih sodnikov Slovenije] vse lepo razloži. Sprašujemo za odgovore, ti pa so taki, da do potem celo pot nazaj domov razmišljamo… No, ne razumemo prav dosti,« se je pridružil Milanič in tako stopil v bran svojemu kolegu. Še bolj žalostno.

Srečo imamo, po svoje, da tako izkušena bivša nogometaša, uspešna trenerja ne izgubita živcev. No, vsaj ne povsem. Skušata ohraniti mirno kri. Kot jo je na tiskovni konferenci v Ljudskem vrtu tudi Simon Rožman, trener Domžal. Marcosu Tavaresu se je takrat žoga kotalila po roki, sodnik (spet) Damir Skomina pa nič. Domžalčani so mu protestirali, on pa je kazal, da je Tavares imel roke na plečih, kjer jih vsekakor ni imel. Kar lahko pomeni le dvoje: ali Skomina slabo vidi ali pa je lagal. Tretje opcije ni. Ko smo takrat vprašali Rožmana bolj podrobno, si je previdno zaželel samo, da bi javnih razprav o rokah lahko bilo več in da bi se takrat z veseljem pridružili tudi Domžalčani. Da vsi ne upajo reči skorajda ničesar čez sodnike, smo videli že v primeru pomočnikov ali novih trenerjev, ki so sami povedali, da se bojijo kazni. Radomlje, Krka, Krško. Čeprav te niso tako ostre kot v tujini. A vendar. Očitno trenerji, ko jih zasrbi jezik, pomislijo tudi na denarnico.

Ravno obratno kot slovenski sodniki. Ti radi govorijo. Več na jeziku, več v denarnici? Morda. Damir Skomina je – tu se najbrž strinjamo na obeh straneh Trojan – naš najboljši sodnik, ki »ga ni potrebno posebej predstavljati«, kot so na svojem facebook profilu pred pokalno tekmo zapisali prav Goričani. Po tekmi je njihov kompliment najbrž izpadel povsem drugače. Nam godi uspeh Skomine? Da. Mu privoščimo? Še bolj da, če sploh gre. Ampak ali to pomeni, da moramo požreti prav vse, kar dosodi? Ne. Ali je zato, ker je sodil penal na Santiagu Bernabeu, »boljši« od cele ekipe Domžal ali Gorice? Niti slučajno, se pa prepogosto s stanovskim kolegom Jugom prav tako obnaša.

fullsizerender-9

Da je vsaka tekma nova zgodba, ponavljajo tako igralci kot trenerji. Vsi – razen sodnikov. Oni bi očitno najraje videli, da se »šlepajo« na starih lovorikah. Že res, kot sta poudarila Srebrnič in Milanič, da je rok nekoliko več kot jih je bilo v preteklosti. Najbrž res ali pa smo nemara toliko bolj pozorni nanje? Zdaj gotovo. Ko nekoga žoga zdaj zadane v roko, vsi pogledamo takoj v sodnika. Kaj bo zdaj? Bo? Ne bo? Ha?

Narava nogometne igre se pač spreminja. Vseskozi. Fuzbal je hitrejši in vsaka tekma je specifična. Najbrž rešitev v oziru igranja z roko ni tista poteza Johna Terryja, ko se je vrgel kot pingvin na žogo, z rokami za hrbtom. Obratno je storil Marcos Tavares lani v Krškem, ko je refleksno zaščitil ob silnem šusu svoj nos, ličnico, zobe in možgane ter bil za to nagrajen z rdečim kartonom od sodnika Radeta Obrenovića. Tudi to po mnenju sodnikov ni rešitev.

Ampak iskreno mnenje? Sodniki so se spravili v to situacijo sami. Izključno sami. Ker ne znajo »spucat« v svojih vrstah oziroma je vprašanje, ali bi pod Vladom Šajnom, ki ima po odhodu Aleksandra Čeferina največji vpliv izven igrišča pri nas, sploh radi razščistili v svojih vrstah. Zakaj bi? Ker jih je spravil v to zagato Nejc Kajtazović. Jap. On sam. Ne, ni kriv Andrej Kotnik. Nak. Ni.

Ko se je Kajtazović namreč odločil v Stožicah letos, da bo dosodil enajstmetrovko, ko je nerodno posredoval Andrej Kotnik, se je vse začelo. Kranjski sodnik je opustil dejstvo, da je bila žoga petnajst metrov od gola. Da je šla bolj stran od goriškega gola kot proti njemu. Da ni bilo v radiusu petih metrov nobenega igralca Olimpije. Nak. Penal. Na samem koncu tekme. Etien Velikonja je pomeril in zadel. Olimpija je premagala Gorico. Ena nula. Okej. Torej po novem se to sodi penal. Dobro, zdaj vemo. Ne, ni problem v tem, da je gol dala Olimpija. Ne. Zdaj pač vemo. Če z roko nerodno posreduješ.. Penal. Okej. Najbrž so taka navodila Uefe? Okej.

Ampak kaj, ko gre potem Olimpija v Kidričevo, tam Darijan Matić ubrani nevaren strel, ki je šel močno in naravnost proti golu, z roko. Oziroma ga je žoga vanjo zadela. Kot je Kotnika, ampak še bolj. Pa ni penala. Zakaj? Ne vemo. Sodnik? Andrej Žnidaršič. On je sprejel izvršno odločitev, pri 0:1 za Olimpijo, ko je Aluminij najbolj pritiskal v začetku drugega polčasa. Ni penala. Ne za vas. Nato se Skomini zgodi v Ljudskem vrtu kotaljenje žoge po Tavaresovi roki, ko so Domžalčani še imeli aktiven rezultat. In kaže nekaj, kar se je zgodilo le v njegovi glavi, vsekakor ne na igrišču. Potem pride pokal v Stožicah. Tekmeca vnovič Olimpija in Aluminij. Sodnik Miran Bukovec se je pri 1:1 odločil, da je Mateo Damiš igral z roko pri preigravanju Zajca v taki maniri, da je Olimpiji pripadel penal. Damiš je bolj padel, Zajc je bolj podal… Ampak ja. Penal. In smo tam. Penal Velikonje in zmaga.

fullsizerender-12

Nihče ne pravi, da to zveni znano. Ali da je vzorec. Ne. Je pa res, da sta največkrat omenjena Maribor in Olimpija. Razlika je letos za zdaj ta, da so Olimpiji penali dosojeni, medtem ko tekmecu Maribora niso. Ni ravno ista stvar, ne? Je pa blizu. Zato so manjši klubi, ki ga najbolj nadrajsajo, raje tiho, čeprav jih jezik najbrž že pošteno srbi. Ne upajo. Nimajo platforme. Kanal A je skoraj docela ukinil sodniško strokovno mnenje, ki pa itak ni bilo takšno, kakršno vidimo v tujini.

Slovenski nogomet ima – čeprav se o tem ne govori uradno, vsekakor pa ne tako v medijih, kot bi se lahko – trenutno resen problem z rokami. Penalov v Sloveniji resda letos ni kdo ve kako veliko. So se pa tekme že odločale tako, da so sodniki neposredno odločali in vplivali na rezultat. Vse pa se je začelo s tisto roko Kotnika. No, za Kajtazovića se je začelo že prej. Iz aviona je vidno, da ZNSS očitno vidi v njem nujnega naslednika Damirja Skomine, toda Katjazovićeve odločitve v Velenju, ko je dosodil Olimpiji penal v 93. minuti za posledični naslov, in nato še burleska na letošnjem prvem derbiju v Mariboru… Vse to ga je spravilo v ta položaj. In na koncu daje intervju, kjer mora pojasnjevati, zakaj je na facebooku pritisnil »všeč mi je« za Olimpijo oziroma Green Dragons. Kar je boljše kot nič, da ne bo pomote. Slovenski sodniki se namreč delajo, obnašajo in vedejo, kot da se njih vse skupaj ne tiče. Oni niso dolžni nikomur pojasnjevati ničesar. ZNSS molči. Milan Mitrovič, ki so ga začasa kariere spoštovali tudi nekateri navijači v Mariboru, čeprav prihaja iz Ljubljane, je še najbolj aktiven na facebooku. Ampak pred mikrofon – denimo Ofsajda – ne bo stopil. Nihče ne bo. Okej, Vlado Šajn bo, je aktiven, ampak pogovarjanje o konkretnih situacijah? Kaj šele, da bi se sodnik opravičil, kot se je najboljši italijanski sodnik Nicola Rizzoli, ko je oškodoval Juventus, razveljavil regularen gol, Milan pa je zmagal. Tega pri nas v doglednem roku ne bomo dočakali. Ker so sodniki razred zase.

Miran Srebrnič je denimo tekmo mirno spremljal in zapustil v trenirki. Damir Skomina in njegova četa so tekmo zapustili v ličnih oblekah. Ne bi »moralo« biti ravno obratno? Miran Srebrnič je namreč profesionalec (pa da ne bo pomote, povsem vseeno je kako je oblečen, gre za poudarjeno simboliko). Slovenski sodniki po defaultu niso. Imajo s.p.-je, kamor se jim (glavnim sodnikom) nakaže 545 evrov bruto za tekmo. Bili so časi, ko so bili sodniki vzgojitelji, policisti, gasilci in še kaj. Ko je to bil bolj nedeljski hobi. Ko so bili približno tam, kjer so bili slovenski nogometaši. Zdaj je na kakšni tekmi tudi v prvi ligi sodnik najbolje plačan mož na igrišču. In ja, to je narobe. Zelo narobe. Ker je logika igre potem ta, da se igra – finančno gledano – za sodnika. Te plačujejo klubi po tarifi, ki so jo določili sodniki sami v sodelovanju s pristojnimi zvezami.

fullsizerender-13

Sodniki ne sodijo tako malo tekem na leto, tisti, ki pridejo v Evropo, pa zaslužijo še precej več. Nihče jim tega zneska (v tujini) ne oporeka. So pa sporne (pre)visoke tarife, sploh po ligah navzdol. Sodniki koštajo še nižje dol po ligah tistih konkretnih nekaj sto evrov, ki se nabirajo vsaki drugi vikend ob vseh stroških organizacije odžirajo za opremo, infrastrukturo, potovanja, logistiko. Nič namreč ni hujšega v slovenskem nogometu, kot če ne plačaš sodnikov. Radomlje igrajo v Domžalah, Aluminij nima reflektorjev. Ni panike, dokler so sodniki plačani. Prav. Ampak zakaj potem tiste, ki ponavljajo napake, gledamo še naprej? Jure Praprotnik je denimo v soboto v Ljudskem vrtu kot prvi pomočnik vsaj dvakrat vidno ugibal, kdo je zadnji igral z žogo. Za 273 evrov bruto. Če mu ni, kot je bilo videti, naj delo prepusti komu drugemu.

Nihče ne pravi, da moramo imeti popolne sodnike. Nikomur ni lahko, ko se zmotijo. Ampak vsi, čisto vsi, delamo napake. Očitno pa vsi zanje ne odgovarjajo tako, kot bi morali. ZNSS ima, mimogrede, kar 942 sodnikov in pomočnikov, od tega 22 mednarodnih [strategija NZS 2020], 452 sodnikov sodi v državnih ligah. Imamo pa 308 klubov in 1.448 ekip [na 1.1.2015].

Vprašanje za ZNSS torej je, ali naplavi skozi svoj sistem res najboljše? Je Nejc Kajtazović prihodnost, ko gre za sojenje? Je to Davor Drečnik? Je to Rade Obrenović? Je to Andrej Žnidaršič? Samo zato, ker Matej Jug, Damir Skomina in Slavko Vinčič dobro sodijo v Evropi, lahko potem v domačem prvenstvu sodijo na tak način, kot ga lahko vidimo v zadnjih dveh sezonah, odkar so kamere toplo sprejeli vsi – razen sodnikov?

fullsizerender-11

Občutek trenutno namreč je, da pridejo slovenski sodniki v PLTS na vsako tekmo razlagati za lep denar slovenskim nogometašem, kako se v bistvu nogomet igra. Dragi fantje, sodniki in sodnice, hvala bogu, da poznate vsa pravila (čeprav ne vedno v praksi). Ampak vi skrbite za regularnost igre. To je vse. Razumemo, da ni lahko priti od U-14 pa od MNZ lig navzgor. Garate. Ste fizično dobro pripravljeni. Imate seminarje, izobraževanja, notranjo komisijo, ocenjevanje. Ampak navzlic temu… Niste takšen del igre, kot mislite, da ste. Ne morete biti. Fuzbal se ne igra zaradi vas. Nihče ne pride gledati vaših frizur, čeprav delate intenzivno tudi na njih. Vi ste tam, da skrbite za regularnost igre. To. Je. Vse.

Zato spodaj prilagam še enkrat izjavi Darka Milaniča in Mirana Srebrniča. Ki jima je nogomet veliko dal, a sta veliko dala tudi ona njemu. In naj se vsak sodnik vpraša, če ni žalostno, ko tako izkušena nogometaša in trenerja izjavita sledeče.

Miran Srebrnič: »Še vedno mi ni jasno, kakšna so pravila pri igranju z roko. Letos je veliko takšnih situacij, enkrat sodijo tako, drugič drugače.«

Darko Milanič: »Pri vsakem trenerju se pojavljajo dvomi, da ne ve več, kdaj se dosodi igranje z roko in kdaj ne. Trenerji imamo seminarje, na katerih nam vodja sodniške organizacije vse lepo razloži, in ga potem tudi sprašujemo. Ti odgovori pa so največkrat taki, da ne razumemo prav veliko in si po navadi vso pot do doma zastavljamo nova vprašanja. Dobimo diplomatske odgovore in si potem sami ustvarimo neko mišljenje.«

V to situacijo ste slovenski nogomet spravili sodniki sami. Vabimo vas, da se začnete odzivati tudi vi. Pa ne z alinejami pravil. Ker ne bi pomagalo niti, če bi jih napisali na majice svojih sodnikov. Ne bi. Fuzbal je živa stvar. Ni zaman športr, kjer se ure ne ustavlja. Kar je njegova romantična draž. In tudi vi znate biti takšni. Romantični. Trenutno niste. Niti blizu. Nekateri se obnašajo neprimerno do igralcev, trenerjev, publike, osebja. Oholo, vzvišeno in osorno. Tega si nihče ne zasluži, najmanj tisti, ki imamo radi ta šport in hodimo na stadione v taki ali drugačni vlogi. Če ste tako suvereni na igrišču, zakaj potem ne stopite pred medije? Če se Rizzoli, ki je sodil finale lige prvakov (2013) in svetovnega prvenstva (2014) lahko opraviči in mu krona ne pade iz glave in to v Italiji, kjer mediji trgajo vse po dolgem in po čez… Zakaj potem vaša tišina? Moja razlagaje, ker se vam to izplača. Ker vam je luštno. No, nam prepogosto ni. In je žalostno videti, ko Miran Srebrnič in Darko Milanič nimata pojma o igri, ki jo prekleto dobro poznata. Bolje od mene. In včasih tudi od marsikaterega sodnika. Žalostno.

Komentarji

komentarjev