Urbano

Gravitacija mariborskega haikuja

Tega pa ne vidiš ravno vsak dan. Nak. Tega pa res ne. Da se lestenec suče, maje, ziblje, trga. In to od električnih kitar. Ha? O, ja. Razpaljotka in to kakšna. Ne se hecat, no. Sva z Žiga-Žaga že odseminarila, da bova šla raje štuk višje, ker je tako šrajala ta muzika. Ta… Šugejz. Če pa ne gor, pa ven, na trg, da si bo on zmotal še en čikec več. Pa ne. Sva na koncu, resda čisto tam na koncu za šankom, kjer se koncertov baje ne posluša, z veseljem pregrizla. Ma kaj pregrizla. Imela sva top debato ob top koncertu. Kar se za dva kritika sicer ne spodobi, seveda ne, ampak sva se pogovarjala samo med glasnimi refreni. Med verzi pač ne. Prav luštna finta, ker skrbno izbiraš besede.

Pa to ne na le enem koncertu. Dveh koncertih v bistvu. Skratka… Da ne odbluzim… Salon uporabnih umetnosti je v sklopu festivala Stop trik v petek, 28. oktobra 2016, pripravil koncert, za katerega bi vsi skupaj v en kitarski pedal rekli, da tja pa to že ne… No, ne da ne paše. Mogoče… Bolje… Da zapišem, da bi radi še kdaj šli v Salon. Ker shoegaze/dreampop – nič hudega, če omenjena žanra ne poznate, itak je treba to doživet v živo – ne gre na tiho, smo se bali, da bo Haiku Garden, ljubljanski cukrček od rock skupine, zdemoliral naš ljubi Salon. Pa ga ni. Pocartal ga je. Aha. Poljubi me glasno.

Naj kar takoj nakucam, kar sem uspel sinoči nakracati na facebook. Če bi tole bil koncert v pokojnem Stolpu 3 (lep pozdrav Mihi Lovšetu na tem mestu in topli pozdravi z ambicijo po obuditvi še kakšnega placa, ki si ga lahko naslikamo samo v Mariboru), bi imeli koncert, kakršnega vsaj od pustno sobotnega Repetitorja leta 2013 dalje Maribor ni imel. Okej, seveda je imel, vaš pisec je vmes pošteno manjkal, ampak ajde, toliko, da si narišete, o čem govorim. Ja, tako neverjetno je bilo. Ja. Tako. Neverjetno.

Pa ne, ne mislim, da je Salonu kaj manjkalo, ko pišem, da bi v Stolpu 3 bil koncert dekade. Samo pač v Salonu smo navajeni na akustiko, Jureta Drevenška, poezijo, pogovore, buse, Danajo Lorenčič, debate z Martino, šilt kapa Boruta Wenzela, ki mu vsi pravijo Wencl… Vajeni smo marsičesa, da ne zapišem vsega. Česar nismo, so električne kitare. Kar je logično. Stečajna masa, kar Salon je, nekako ni ravno za električne kitare. Ne vem, od kod ta stavek, še manj čemu. Ampak je vseeno delalo. Nazadnje sem taki špas od vizualne interumetnosti videl v Berlinu in Beogradu. Ono, ko video projekcija prezida stene v neskončno urbano sredino. Pa čeprav se vmes peljejo napisi Pekre, Tezno, Malečnik, Studenci, kot je kleno opazil Jure Drevenšek, ko je govoril o tem, zakaj je Salon tako top plac, ki presega vse zadane mu okvirje.

fullsizerender-26

Ampak večer se ni začel ravno obetavno. Saj… kateri pa se? Čeprav sem za obuditev spominov na gimnazijo, prvi letnik, prvo čago v avli II. gimnazije (28. oktober 2000) rolal iz slušalk do fula – od vseh bandov – Limp Bizkit, me je tam za Slomškovo cerkvijo, tam nekje med ono agencijo in fiščipsom, ki ga zdaj mora hrustati spomin Josipa Jurčiča na Slovenski narod, no, tam nekje me je zaprepadel krik enega od onih mestnih frisov, ki se jih zelo bojim(o), malo pa tudi čudim(o). Oni malo bolj krepki. Ne vem zakaj, ampak zakričal je. Na pune. Ono. Prek slušalk. Ker pač. Lik sam po sebi ne bi bil pomemben za to štorijo, če ne bi kasneje prišel na koncert v – Salona. Tja vsekakor ni sedel in pasal, varnostnik ga je ves čas pozorno spremljal s pogledom, ki je mejil na kinkanje pred tvjem. Ampak model, brezdomec ali kaj takega, je delal take koreografske gibe, da je očitno še najbolj poštekal bistvo shoegaza in Haiku Garden. Pokal je frise, štose. Moteč? Najprej malo, potem pa gotovo ne več. Bil je to, kar je bil Mark Berry, bolj znan kot Bez. Odfuran, odklopljen in odpeljan tip, ki je imel v rokah skupine Happy Mondays v Manchestru najprej samo marakase, ropotuljice, triangel in podobno, nato pa z odbitimi gibi postal ikonična maskota/simbol, ki je presegla le en band in mesto. No, ta naš tip teh kvalitet gotovo nima, je pa dokaz, da se nekatere stvari lahko res doživijo samo v Mariboru.

Nato sem – nismo še v Salonu – en prekmurski par v nabito polnem Living Roomu skušal prepričati, da ni pomembno, kako oblečen greš na pico v Rožmarin. Res ne. Ker o Mariboru vesta ravno dovolj, da vesta premalo, sem vse opisano preteral in jima skušal razložiti bistvo mesta, ki bistva v bistvu nima, nekako okorno, štorasto, iphone-po-štengal-padel nerodno. Ugotovil sem, da Janja Viher, šefica za jesen avstrijskih upokojencev in špricer, nima tako lahkega dela. Čeprav po drugi strani… Vidim, da je Dave v Living Roomu zamenjal praktično celotno osebje v roku zadnjega leta dni (vsekakor pa po poletju). Sami taki tipi. Kar fejst. Bolj okretni kot so videti, očitno dovolj, da je bil Living do konca nafilan, že skoraj hektično nabasan. Privočimo! Top! Saj je bilo vse puno. Ampak dobro. Saj potem vidiš, kako Marko Jakopanec lepo zleknjen v zic zunaj na luftu izpuhava dim modrosti. In je svet takšen, kot mora bit. Ker člani Happy Ol’McWeasel in Trash Candy skupaj treskajo pive. In to je prav. To je to.

Ne vem sicer zakaj, ampak ena gospa, taka, ki bi jo prej moral srečati na toaleti v gledališču, kjer grem vedno na ženskega, no, taka gospa me je, ko sem spet zbral v Salonu oni šank zic, ko se ti rit gor nalima, ker je preliman s trakom, vprašala, če je že zamudila špil Nina Bulatovix. Jaz sem pa komaj prilezel v Salon. Pogledal sem na svojo obtolčeno in počohano svočko. Ura je bila 21:27. Ne, gospa. Začne se ob desetih, pa še takrat so na vrsti predvozači Haiku Garden. Nasmejala se je, poprijela soproga za roko in sta jo očitno mahnila še kam. Iskreno? Zdelo se mi je, da gresta še na enega kratkega, pa ne mislim na štamperl.

Meni je bilo pa čisto vredu. Končno sem lahko med čakanjem na Žigo-Žaga počebljal z Martino, zame dokončno de facto prima sogovornico v Salonu. Razložila mi je, da so dobili razpis za Vetrinjski dvor, tisti nadkulski plac, ki baje ni tako velik, kot vsi mislimo da je in s katerim bo še ogromno dela, ampak ga bo ta ekipa, ki v Casinu Maribor ni videla mestnega poloma in avtogola, temveč priložnost, ziher poštimala, v to niti najmanj ne dvomimo. Martina me je nekje vmes, ko naju je mraz malo peglal, vprašala, če nemara preveč jamra, pa sem ji rekel, da ravno toliko, kot je potrebno. To ni klasično jamranje, ki je evfemizem za šimfanje in jadikovanje. Ne. To je kreativno jamranje, ker si se spustil v nekaj, kar je bila intrigantno luštkana ideja, ki pa kmalu rata velik zalogaj in, lepše, pizdarija. Zato sem samo migal in strigel z ušesi, ko sem poslušal, da bo Vetrinjc bolj klubski. Ali, kot pravi Wencl, če je Salon maksimal, bo Vetrinjc minimal. Ali pa obratno? Ne vem, zamešal najbrž. Ker je oni l tako prekleto seksi. Oni l. Češki, ki ga Martina skuša skrivati, pa je tako narobe, ker mluvi češkoslovensko prav prikupno.

fullsizerender-24

Končno je prišel moj frend Žiga-Žaga, s kolegom, sedli smo in krenili nad pive in špricer. Zdaj… Ker so to festivalski Stop trik dnevi, je za pultom pomagalo novo/sveže/dodatno osebje. Mlajši, visok model, taki, ki so nam v gimnaziji speljali vse sošolke, se je sprva res nekoliko lovil, česar mu ne gre zamerit, ker »itak samo pomaga in je dober v vsem drugem«, kot sem slišal kasneje. In je ziher res dober, pa še obrnil se je vedno bolje in bolje. Zraven je imel pa to malo bitje, žverco, bolhico, biser od kelnarce, ki se je, bolj kot je bila gužva, bolj sukala. Njeno kelnarjenje je na eni točki postalo umetnost, vrtela se je, ono, gaudeamus igitur. Vrtalka. Toplega obraza, klenega nasmeha niti enkrat ni fehtala za drobiž ali zavila z očmi, ker sem fehtal kocko ledu v špricer. Zakaj opisujem kelnarijo? Ker je to tako pomembno za vsak lokal, ki se gre program. Živijo namreč pretežno (ma, kaj lažem, skoraj izključno) od šanka. In če na šanku delajo nemotivirani osebki… To bi Salon nedvomno ugonobilo in pregazilo. Tako pa so našli sijajno kombinacijo izkušenih in svežih kadrov, praviloma nežnejšega spola, ki so pogruntale, kakšno klientelo imajo in se ji sijajno prilagodijo. Pa še neskončno lepe so. Dobrodošli v Salon, prizorišče top programa na odru in v očeh.

Vse bolj in bolj se je filalo in da bo dober špil, sem vedel, ko je vletel dobri stari Irenej. Vi mu lahko rečete Ira. To je tip, ki se zadere čez šank, ali si poslušal zadnje Jimmy Eat World. E, taki. Lik, vam pravim. Pa povrhu top kitarist in muzičar in tip, ki je v Piafu na kvizu imel tri (in ne pet) zale dekline v torek ob sebi. Mojster. Visoki mojster.

In folk je kapljal in kapljal, vse bolj in bolj znani obrazi. In ko je ljubljanski četverec Haiku Garden začel žagati svoje kitare, bi bilo povsem razumljivo, če bi narod po enem štiklu, ajde, dveh pa roka, kar je »dajanje priložnosti« po naše, skidal in zradiral. Ker je bilo res na glas, ker so treble zvoki na ferših na trenutke rezali bobniče, ker je nesramno zapiskalo in ker je bilo tako našopano s hrupom. Ampak sčasoma si imel to meglenost, razpršenost, koprenasto muziko vse raje in raje. Oblikovani hrup. My Bloody Valentine in to, ki so v Kinu Šiška par let tega na vratih ponudili napis: »Štople za uhe dobite za šankom.«

Narod je – najbrž brez štoplov – šel vse bližje odru in plac, ki se je najprej zdel prevelik, nato premajhen, nato pa največji naokoli, je zato vse bolj spominjal na pokojni (minuta molka, prosim) Stolp 3, kjer bi tole šlo v anale. In še dlje. Dvakrat po 45 minut je izpadlo kot glavni adut večera, saj sta obe skupini v svoj repertoar nafopali vse, kar premoreta za taki večer. Vrhunsko zazipani set-listi. Ni čudno, da so Luka, Klemen, Matevž in Anže tako uživali in postregli z lepim komplimentom publiki in prizorišču. Njihova skladba Mercury je nadfilmska, je že bolj za season finale kake res dobre tv serije. To ni glasba za navaden petek. To je glasba za petek, ki je lahko spet karkoli, kar je že bil in še bo. Usklajeni, zapakirani, celoviti. Niso spadali po defaultu v Salon, pa se je potem zdelo, da je bil plac narejen zanje. Folk jim je dal priložnost in to je tisto, kar najbolj šteje, ne? Resda to ni glasba za medvedke na oder ciljat. Ni. Ti pa odpre oči, te premakne, četudi stojiš pri miru. In prišel je folk iz vseh vetrov, to je bilo najlepše, kozmopolitsko in kozmočudsko.

fullsizerender-25

Mogoče je zato imel Gregor Kosi, ki je oni dan nafilal isti Salon s svojo prvo knjigo, z Nino Bulatovix nekoliko večji zalogaj. Namreč zadovoljiti publiko, ki je prišla tja zaradi prvenstveno (tudi) njega, pa je pokasirala en fuzbalski polčas galaktične izkušnje, imenovane Haiku Garden. Ne hvalim nekaj v tri krasne, ker bi zdaj bil občutek, da je vse naenkrat dobro. Od kod ta misel? Pa ena skravžlana, ki je spet nisem znal umestiti lokacijsko, zagotovo pa sem jo lahko časovno, nekje v meglenem prebolevanju šank sezone 2014/15, no, ta skravžalana mi je dobacila, kako to, da že dolgo nisem na fejsu zapisal ničesar res osebnega. Hm? Od kod te to zdaj… Aja… Saj res! Ko sem jo vprašal, kako je, je rekla, da ne pove, ker bom to ziher zapisal. In če bi poprosila, res ne bi. Niti poprositi ne bi nucala. Pač. Ne bi. No, nato sva zapadla v debato, njeno premiso, kako vsi nosimo svoje poraze v sebi, ampak da jih prebolevamo na različne načine. Kar ostro lucidna misel, ne? Dejansko sem se ozrl okoli in pomislil, da vsak – kot jaz – misli, kako je njegov poraz, karkoli že je, največji v tem prostoru. Nekolikanj temne misli. Zato sem ji želel reči, da bo vsak kanaliziral svoj gnev v pač svoj kanal, ki ga bo izbral. Nauki psihoterapije za šankom, ne? In da bo moj način podoben večini, le da bom na koncu primaknil »tako je življenje, gospod Bobovnik«. Filmi v glavi in to.

Ampak večer je šel dalje. Nina Bulatovix je imela bolj dinamičen koncert, kar zadeva crescende in decrescende, kar občutiš, ko padeš v debato o slovenskem novinarstvu, kulturi, znanosti in predvsem Mariboru, ki sva jih razdirala z Žiga-Žaga vse bolje in bolje. Marsikaj dorekla. Dejansko dorekla. Ne šank dorekla. Do-rek-la. Kosi je s svojo skupino na koncu odkričal, da je petek lahko postal sobota in za moj okus je Bulatovixka težko dosegla, kaj šele presegla tisto, kar je ponudil Haiku Garden. Ni bilo pa švoh. Bil je večer, ki si mu moral dati priložnost in si bil nagrajen. Salon je pa pokazal, da ima lahko tudi punk špil, če hočete. In to dober punk, post punk, šugejz špil.

Nato sva z Žiga-Žaga za veliki finale šla še v Isabelo. Mislim, da sem jo jaz predlagal. Ne vem, zakaj. Oziroma vem. Rad opazujem ljudi, ki ostanejo na dejtu po polnoči, ker ne vejo točno, kaj želijo. Cincajo, posledično pijejo in so to, kar sicer (ni)so. Prosti plac je bil spet ravno za šankom, ki je v Isabeli prekrasen. Krasno! Prideva tja in mene je zasrbelo, da bi pihnil nekaj, no, srbečega. Obrnil sem se, zasukal skupaj s stolom, in dobil občutek, da z Žiga-Žaga res edina nisva na dejtu. Kar je laž. In kar sem oni kelnarci, ki ima tako lepo popolnjen obraz, da se kar potopiš vanj, tudi povedal. »Pa sej… To je doubrou, gne?« je vtaknila noter svoj ikonični naglas. »Je, je, ne me narobe razumet, samo…« sem s prsti ponazoril money, money, money. In je prikimala. Dejti ne kidajo keša. Zraven je imela tudi ona pomoč v naočaljeni mladi dami. Predal sem se in vseeno naročil pivo, ker smo oni dan po fuzbalu treskali tako slastnega, hladnega in zgovornega taka. Punca nama je dala pir. Okej. Nagneva. Hm. Pogledal sem Žiga-Žago. On je pogledal mene. Pogledala sva oba v pivo. Toplo. »Agregat nas nekaj heca, ja, žal… Saj lahko…« No, ker sva vljudna pezdeta, sva poprosila za led. Tamala je vrgla let iz pol metra (pretiravam), da naju je kar malo pošpricalo. Čeprav ima Žiga-Žaga doma periodni sistem na dveh nogah, sva se čudila, zakaj se kocka ledu v relativno toplem pivu ne stopi nič prej. Evo, toliko o tem, koliko te šola nauči. Sam sem potem prvo kelnarco Isabele poprosil, če bi šla stornacija skozi, ko je videla tudi ona, da bo jutri nalgesin zaman skušal popraviti tole izkušnjo. In je vljudno prikamala in se celo nasmejala: »Seveda!« Saj sta res garali, odkar je Isabela večja, imajo najbrž zelo različne večere. Od festivala dejtov do festivala piva. Pa špricer imajo res dober. In muziko. To pa to. Čeprav se jim Florence and the Machine res veliko rola in so edini lokal daleč naokoli, ki ne samo, da suče The Black Keys, temveč njuno zadnjo plato, ki se začne s sedemminutnim prebolevanjem bivše…

fullsizerender-27

Tam sva marsikaj dognala in se tudi zmenila. O, ja. In tudi ta tekst je nedvomno posledica tega. Na koncu sva šla še po Koroški, ker sem jaz upal, da je najboljši kebab v mestu še odprt. Je! To mi delaj. Delala sta modela, ki sem ju redno srečeval še na Partizanski, kjer je zdaj Pekarna Evropa. Tam naj bi tudi začeli zdaj rezati kebab, sta me vprašala. Odkimal sem, kaj te vem, najbrž že, rad imam kebab, ampak tako rad pa spet ne.

»Mešanega? Samo da je čim bolj polno, ne?« me je vprašal tamlajši in mi med smehom nabasal toliko mesa, da je kruh komaj zaprl skupaj. Malo smo še čebljali o tem in onem. S kebabmojstri so debate praviloma vrhunske. Ura je bila tam nekje okrog dveh zjutraj. Čeprav mi je Žiga-Žaga rekel, da pogreša Maribor, sem rekel, da ga Maribor pogreša še bolj. Tak, ono, sluzasto, prekomerno, ker taki smo. Ja, marsikaj me je Žiga-Žaga naučil v tem večeru.

Da je pomembno sodelovanje in da če misliš samo nase, ubijaš družbo, skupnost, odnose. In da nas jamranje ne bo daleč pripeljalo. Pomislil sem na Martino iz Salona in ugotovil, da niti najmanj ni jamrala in da bi ji to moral takrat, par ur nazaj, tudi povedati. In da bi prekmurskemu paru moral reči, da če v Mariboru ne greš tja, kamor sploh nisi imel namena zalutat oziroma sploh ne poznaš, potem Maribora ne štekaš. Maribor ima zelo preprosto filozofijo. Te pa gremo, ne. To je ta filozofija. Te pa gremo, ne. Nato sem, ko sem na poti domov preverjal, če se mi kebab še greje v žepu bunde, razmišljal še o Janji Viher. Da je blizu martinovo, ki je tako lep in naš praznik, pa za njega živ bog ne ve niti v Sloveniji. Pa saj… Martinovo je čisto okej, kaj okej, top čaga, ampak… Kaj vse bi lahko bil. To so tista sanjarjenja sredi noči. Ko sanjaš Janjo Viher.

Maribor ima, to sem si posebej zapomnil, tako posebno privlačnost, gravitacijo, mi je rekel Žiga-Žaga. Gravitacija sicer, kot smo se učili v šoli, nekoliko spremeni svojo cifro šele na obeh polih planeta, sicer je konstantna. Ampak v Mariboru je vseeno drugačna. Bolj kot te vleče dol, bolj se ti zdi, da lebdiš. Ali pa je to zaradi špricerjev in pira. Po moje ni. Po moje je zaradi vsega tega, zaradi česar sem pravkar sedel na tipkovnico, da sem nakracal novo petkovo izkušnjo. In bilo je top. Neuvoženo. Svetsko, a naše. 

Komentarji

komentarjev