Težka & nemogoča zelenica: bolj izgovor
Bojan Špehonja, trener Aluninija, je povedal zelo pošteno. Da igrišče ni bilo v dobrem stanju in da to tudi precej bolj koristi ekipi, ki se brani. Pri Mariboru niso čez zelenico ravno »šimfali« niso pa tudi štedili s kritikami. Darko Milanič, trener Maribora, jo je označil za nemogočo. Dejstvo? Niti ne. Kar ne gre tako lahko po grlu, saj Maribor ni bil brez priložnosti, enako velja za Aluminij. Ni bila »njiva«.
Je pa zato Erik Janža iskal in iskal in iskal besede. Dokler ni našel prispodobe: živo blato. Kar vendarle nekoliko preseneča, saj je še pred tremi leti igral za Muro. Pa ne pravimo, da imajo v Prekmurju same njive, niti slučajno: cel kup sijajnih terenov, ki pa se jeseni, hočeš nočeš, zmehčajo. Pravimo le, da igralce Maribora taka zelenica vseeno ne bi smela tako presenetiti. Saj so prišli uro prej na stadion in se sprehodili po njem. V bistvu se lahko zdaj vrnejo v sredino septembra in na stadion Matije Gubca, kjer drenaže sploh ni in smo gledali Umri pokončno, pa je vijoličastim proti Krškemu (1:2) vseeno uspelo zmagati. Zakaj? Ker je igral Dare Vršič in je Marwan Kabha tudi z malo sreče zadel iz – razdalje. Tokrat Mariboru ni uspelo, povrhu so zdaj v gosteh izgubili v Novi Gorici in remizirali v Domžalah, Velenju in Kidričevem. Ni morda tako res, da igrajo v gosteh (15 točk) lažje kot v Ljudskem vrtu (16 točk).
Na tem, vzhodnem koncu države nimamo toliko megle, vendar so nizke jutranje temperature vendarle nekoliko zmehčale teren, kot je potrdil tudi Špehonja. Čeprav je bilo vreme za fuzbal že skoraj optimalno, morda za zelenico že skoraj pretoplo. Ampak fuzbal in meteorologija nimata ravno veliko skupnega, vsaj ne, ko gre za razlaganje rezultatov – še posebej ne, ko sta moštvi izenačeni (46:54 posest žoge, 9:9 v strelih, 2:4 v kotih, le 21:8 v prekrških za Aluminij bi lahko kazalo na domače adute).
Lahko pa ob tem vendarle opomnimo, da so zelenice v prvi ligi vse slabše – kar velja tudi za ponižujoče slabo vzdrževane Stožice in vegetacijski Ljudski vrt, včasih pa celo za Areno Petrol (svetla točka sta Nova Gorica, pa tudi tam ne vedno, in jasno Bonifika). Klubom pri vsem žal najbrž zmanjka denarja prav za vzdrževanje terena. Nespoštljivo pa je, da sodniki v oblekah in rekelcih in čeveljcih stopajo po zelenicah in kažejo s prstom po njih. Mitja Viler je pred tekmo pogledal in rekel, da nič, da nekako že bomo.
Neprilagojena taktika: igrišču & tekmecu
Darku Milaniču je v rotaciji 2.0 (torej po Evropi) uspelo, kar mu v rotaciji 1.0 (med Evropo) ni. Ohraniti sistem igre, ki ima z rombom v nizu nepremaganosti, ki pa ima ob remijih v Velenju in Kidričevem vseeno dve kisli točki, več uspeha kot z dvema zadnjima vezistoma. Ni točno jasno, kam tukaj vtakniti Nicola Machiavellija, je pa jasno, da so Mariboru poškodbe vzele elan in pokazale, da kljub najbolj »globokemu« kadru v državi nimajo takšne globine, kot bi morda mislili, da jo ima. In to najbolj na sredini.
Največja težava tokratnega obračuna z Aluminijem je bila ta, da je zavladala nekoliko samoumevna, naveličana, domala prepotentna nemoč, da se bosta tako Aluminij kot njegova zelenica pač prilagodili Mariboru kar sami od sebe. Ne samo, da se nista. Ni čudno, da je Erik Janža rekel, kako je še dobro v vsem skupaj, da so odnesli točko. Ker bi lahko tudi manj, saj so bili Kidričani enakovreden tekmec. Morda ne povsem, saj jim je pošla sapa, bližje kot so prišli golu, kar se je pokazalo ob podaji Matica Vrbanca, ko je bil Blaž Kramer blizu, a hkrati daleč, Jasmin Handanović pa je ob vseh poskusih na mestu in je vzel Aluminiju tisto prepotrebno samozavest, ki pa je načela tako prodore Janže kot, še bolj, Denisa Šmeja, ki ga je ob poškodbi Rodriga Defendija na desni strani zamenjal Adis Hodžić, še en, ki komaj čaka, da nabere minute.
Nepravilna bi bila ocena, da je Maribor igral preveč ležerno. Ker ni, borbenosti ni manjkalo, je pa preprosto zmanjkalo ideje, kako dati gol. Tista najlepša priložnost Sintayehuja Sallalicha je bil dober moment, a je žogo dobil na nogo fant, ki je v petek dobil vprašanje, če kaj pogreša zadetke (in če je kaj utrujen, saj igra praktično neprekinjeno). Da Maribor ne najde načina, kako zabiti gol, ni prvič, še manj ni to nova stvar, že na sedmi tekmi letos napad ni zabil. Maribor je po derbiju, kjer se je vsekakor zgodil vrhunec dosedanje sezone, Gorici zabil dva gola v treh tekmah, enega iznajdljivega in za napredovanje v polfinale v pokalu odločilnega Luka Zahović, ki je bil tokrat bolehen, in drugega po kotu Marko Šuler. Kar je odkrito premalo in dokaz, da teorija vedno v praksi ne bo delovala.
Mezga, Hotić, Sunny: minuta na minuto
Če pogosto slišimo od Milaniča, kako omenjeni igralci potrebujejo minute… Sta jih Dejan Mezga in Dino Hotić zdaj dobila, medtem ko Sunny, še naprej prvi strelec kluba, dobiva še manj minut kot Luka Zahović (po prihodu slednjega). Tako Hotić in Mezga premoreta nogometno znanje, ki bi v drugi sredini v prvoligaški konkurenci uspevalo, zadihalo in domala očaralo. Maribor pa je zdaj dokončno ugotovil, da pač nujno potrebuje Dareta Vršiča in Aleksa Pihlerja precej bolj, kot bi to morda delovalo na prvi pogled. Okej, Vršič je kreator in igralec dodatne poteze, vsekakor, medtem ko se je Pihler moral najprej »otresti« Blaža Vrhovca na sredini, nato pa se prilagoditi še na desni strani sredine. Oboje je storil bolje od pričakovanega. Tam ni »šikal«, temveč potiskal globinske žoge, obenem pa znal držati ravnotežje naprej-nazaj ter puščal nekoliko več prostora tudi desnemu bočnemu (Šme, Palčič).
Mezga te gibljivosti pri 31 letih nima, čeravno je s kako potezo že znal sodelovati v protinapadu, toda hkrati se pozna, da nima kondicije za 90 minut in da na trenutke vrhunski nogomet spoznava na novo. Zato je njegova funkcija v tem moštvu bolj vprašanje za Zlatka Zahovića, ki ga je vrnil v Ljudski vrt, saj Maribor ob rezultatski dirki z Olimpijo nima ne časa ne prostora, da bi preverjal, če bi kdo še lahko ali če se bo prebudil, kar je bilo usodno (že) lani.
Pri Hotiću gre vse lepo in prav, sploh tisti plasirani strel je navdušil, dokler ne gre kaj narobe. Njegove poteze so mladostne, kreativne in gibljive. Res gibkega pubeca ima mariborska sredina z njim, vendar Hotić v Mariboru od tekmecev že na oko ne dobi toliko prostora, kot ga je dobival pri Krškem. In to mu izčrpa energijo ter eksplozivnost, ki je trenutno nima v takšni meri, da bi sploh v drugih polčasih lagodno preigraval in kombiniral. Ker Novaković in Tavares čakata ali na hitro globinsko podajo ali pa na lastno kombinacijo, jima povrhu odžira še čas in prostor. In čeprav je pustil dober vtis, je to tudi vse, kar je pustil ob izostanku Pihlerja, Vršiča in Boharja. Dobil je priložnost na poziciji, ki se zdi narejena zanj – pa ne samo zaradi številke na hrbtu, ampak tudi. Izkoristil jo je solidno, ne pa tako, da bi Maribor v njem imel takšen individualni biser, kakršnega upa, da ima. In bi ga na teh tekmah, ko se proti Aluminiju ni izšlo kot proti Gorici, kar pošteno potreboval. Morda rešitev ni čas, temveč prestopni rok.
Aluminij (za Maribor) novi Zavrč: ja & ne
Rezultatsko gledano je temu nemara blizu, da bi postal na igrišču (ne mislimo na vse peripetije okrog njega). Pa saj… Tri igralce Zavrča premorejo v svojih vrstah (Cvek, Rogina, Jakšič), ne premorejo pa tistega občutka, ki si ga dobil, ko si prišel na stadion Mirana Vuka. Ko je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med polčasom lokalnega veljaka vprašal, zakaj imajo reflektorje na stadionu zraven, kjer je umetna trava, odgovor niti ni bil pomemben niti nisem več vlekel na ušesa. V Zavrču bi bilo namreč obratno, tam nam je Vuk kar sam megalomansko kazal, kaj vse še bo gor postavil. In, najbolj noro pri vsem je bilo to, da je potem marsikaj dejansko uresničil.
Pri Aluminiju je bil edini občutek, da bi se lahko dvignili iz devetega mesta, kar rezultatsko še zdaleč ni nemogoče, pa tudi kadrovsko ne, ko je občinstvo, med katerim so prevladovali navijači Maribora, vendarle glasno in navdušeno pozdravilo 0:0. To je tretji 0:0 za Kidričane na domačem igrišču (Koper, Gorica, Maribor) ob dveh zmagah (Krško 3:0, Radomlje 2:1) in treh porazih (Celje, Rudar, Olimpija). Daleč je prišel Špehonja od tiste junijske tekme dodatnih kvalifikacij, ki tako ali tako na koncu niso štele za nič, ko je Aluminij na prvi tekmi vodil 2:0 in zapravil vodstvo proti Zavrču (3:2) in nato po dobrem uvodu (1:1) zadel dve vratnici na povratni tekmi. Takrat se je zdelo, da bi Aluminij lahko zmogel več.
Neverjetno je to, da je Aluminij lani bolj ali manj gladko izgubljal proti Radomljam (6:1 v gosteh, 0:4 doma, 1:1 v Radomljah) ter proti tekmecu, ki je lani slavil v drugi ligi za pet točk, na prvi tekmi v prvoligaški konkurenci iztržil le remi (2:2) v Domžalah in se mučil tudi doma (2:1). Podoben sindrom je mučil tudi Haložane, vendar šumarji seveda nimajo (pre)visokih ambicij. Imajo pa zdaj plejado tujcev in igralcev, ki izkoriščajo možnost igranja v prvi ligi, s čimer pa mesto odžirajo domačemu, preverjeno interesantnemu kadru, ki je v preteklosti bil tudi precej več kot le opcija b za tiste nogometaše Maribora, ki jim v Ljudskem vrtu ni uspelo. Se pa lahko ponaša Aluminij z dejstvom, da ostajajo edina ekipa, ki jim vijoličasti letos še niso zabili. V treh urah fuzbala.
Termini tekem: raje prej kot kasneje
Odgovora, kakšen bi bil obisk, če po nedelji ne bi bila dva prosta dneva, ne bomo dobili. Ugibamo le, da ne tako prijeten, kot je bil (če odštejemo kitajske pikapolonice, ki so nam delale družbo). Tisoč dvesto gledalcev je lepa cifra. Vidimo pa, da Kanal A vztraja pri trenutni terminski shemi: sobotni prenos ob 20.15 in nedeljski ob 16:55, kar pri Aluminiju ne gre skozi, saj žal nimajo reflektorjev.
Še zlasti sobotni termin, ki je bil tokrat specifičen zaradi praznikov, bi veljalo v prihodnje, sploh zdaj, ko se je premaknila ura, premakniti znova raje bolj zgodaj na 16:55, ki je precej bolj všečen termin za vse tiste, ki se odpravljamo na stadione. Zmrzovati na stadionih ni ravno reklama. Morda je večerni termin res boljši za gledalce na kavčih, toda če je lanska sezona kaj potrdila, je to, da dober obisk na tribunah in dobra gledanost sobivata precej bolje, če je drugo posledica prvega – obratne verzije še nismo dočakali.
Igralec tekme: Luka Janžekovič [Aluminij]