MuzikaUrbano

Kozarci vibrirajo!

Kozarci nam vibrirajo, jupajdi, jupajda. Kozarci nam vibrirajo, jupajdi, jupajda. In res so vibrirali, skakali, pohajkovali, ropotali, ko se je Mike Parker lotil svojega kontrabasa. Vse, kar je počel prej, je bilo kvečjemu naslanjanje. Zdaj pa… Objemal, šlatal, seksal je ta svoj kontrabas. Ampak solo sploh ni bil divji. Ne, ne. Bil je čustven, globok, čuteč. Da smo dobili vsaj malo predaha. Ker ja. Kajti to, kar je Parkerjev trio počel v Salonu uporabnih umetnosti na Jazz perspektivah.. Tu-mač. Ampak bi še. Tu-mač. Ampak bi še. Šu-bi-du-bi-daaa.

Včasih, pismo, koncert potrebuje samo enega zaljubljenega tipa. Brez skrbi, tokrat pa res to nisem jaz, ne bo tekst zavil… Tja. Ne ne, res ne, obljubim. Za nekaj drugega gre. Koliko šteje, če je že osebje vključeno v vse, ampak res prav vse povezano s koncertom. Daleč gre že en nasmeh, topla beseda ali hitri špricer, čaj, pivo. Tanajmlajši v ekipi je marljivo pobiral vstopnino, ampak ne osorno, naci pedantno in odganjajoče: vsakdo, ki je vstopil, se mu je namreč nasmejal nazaj. Veste, kakšen uspeh za Salon je to? Vstopnin v Mariboru nimamo radi. Kot nimamo radi davkov, Olimpije in gužve na avtocestah. Ampak v Salon pa pride vestna, zavidljiva, premetena kepica ljudi. Dovolj, da popolnijo prostor. Kakšen stol še ostane, kar te, če zamudiš, prisili, da se stisneš k ljudem, za katere pojma nimaš, kdo so. No, vaš pisec je ostal priliman tam pri šanku, ker se je prostora nekako privadil.

Pred mano je bil skratka ta zaljubljeni tip in je poplesaval, tu in tam zakričal in, hej, celo koketiral ne samo s kelnarco, njegovo punco, temveč tudi z bandom. Veste, kako redko je to? Evo, boste dobili primer. Po uvodnem doooolgem štiklu, ko bi se nereden obiskovalec jazz koncertov zbal, da so pubeci – Mike Parker (kontrabas), Frank Parker (bobni, nič v sorodu) in Slawek Pezda (tenor saksofon) – bili povedali že vse, kar se da povedati. Ampak pol ugotoviš ne samo, da je to jazz, kjer že začetka ni, kaj šele konca.

fullsizerender-4

»Tole je bil Thelonious Monk, njegov štikl, edina priredba nocoj, sledijo pa samo še originalne zadeve…« je rekel Mike Parker. Če bi bilo to vse, kar bi bil rekel v naslednji, kaj pa vem, dobri uri… Bi šel ta koncert mimo kot – to je zdaj že running gag- avtobus za… Dajmo tokrat napisat Grušovo. Ampak ni. Po naslednjem štiklu je namreč rekel, da bodo zdaj zaigrali skladbo z naslovom Cubra Kai. Na daleč, do mene in najbolj zaljubljenega tipa v Mariboru, je zazvenelo kot Kublaikaj. Ali sem preveč na dušek (prevod Pižame za bingewatch) gledal tv serijo Marco Polo, kjer so pač kani (po Đingiskanu še Kublajkan, natipkano povsem narobe, vem), ali pa slabo slišim ali pa oboje. Najbrž oboje, ja.

»Kublaj kaj…?« je vprašal oni pubec.

»Cobra Kai.. Cobra Kai…« je vljudno odgovoril Mike Parker.

In na tej točki smo vsi pokimali, da vemo, kaj to je. Ma, jaz sem si v beležko napisal KobraKai. Še dobro, da Google in Mike Parker ve, da nimam pojma o tem. Sploh pa nisem bil edini. Pogosto se pri nas na koncertih zleknemo nazaj v stole – posebnost Salona je, da si skorajda dva nista enaka – in naredimo tisto poznavalsko wikipedia faco, v bistvu pa lažemo sebi. Predvsem to, da je to vljudno, korajžno in družbeno sprejemljivo. Ja pa ja.

»A ne poznate? Nič hudega, Cobra Kai je bil oni tekmec Karate Kida… V filmu… Saj poznate, ne?«

Karate Kid? Ja seveda poznamo! In smo se narežali v spominu na film, ki smo ga videli v 90-ih na Kanalu A vsaj petkrat (nekaj podobnega so zadnjič ugotavljale punce v Film Flow epizodi, ko so gostile ameriškega veleposlanika). Pubeci pa so krenili. Raztrgati, zravsati, jihaaa-jihuuu namlatiti muzike. Nisem stručko za jazz, tako da bom zdaj naflodral kritiško priljubljene izraze in zapisal (prepisal, pssst), da so bili predvidljivo nepredvidljivi, lucidni, iskrivi, ravno prav eksperimentalni v okviru plošče, ki v jazzu seveda nikoli ni partitura. Na bobnih je bil Frank Parker itak orkester zase. Modelu se je pipalo in pipalo in pipalo. Ampak je puščal več kot dovolj prostora, da sta Mike in Slawek malo tekmovala, malo sodelovala, predvsem pa šrajala drug mimo drugega na tako inteligenten način, da je bila bipolarno dinamična glasba podobna tistemu efektu, ki ga je Miloš Forman uporabil v Amadeusu, ko je Mozarta za Kraljico noči navdahnilo žensko šrajanje.

14731295_765152520291893_5960496103588143616_n

Tu je bil navdih manj… Antropomorfni. »To sem pa napisal o svoji majici, svojem tišrtu,« je vnovič napovedal Mike in so vnovič krenili v nov komad. To so koncerti, kjer komadov praviloma ne šteješ, ker se jih ne da. Zakaj? Ker je še premor, petnajstminutni, ki je prišel prej kot ponavadi, pa se je koncert, pardon, večer vseeno ravno prav dramaturško potegnil do enajste (vaš pisec je kliznil pred bisom, ker če ostane po enajsti, postanejo pridevniki preveč očitni, samostalniki pa preredki), no, še premor je bil skorajda muzika. »Res imam rad svojo majico!« je sicer Mike pospremil kilometrski štiklc, ko je trio res bil to, kar pravi ime. Teorija. Teorija česa? Kar hočete. Četrti Newtonov zakon, zakaj pa ne. Kjer je sila humorja enaka sili kreativnosti.

»Veste, imam pa rad tudi ta svoj pulover. Ja.. Morda bom napisal skladbo tudi o tem,« je humor, ki te ne samo kupi, marveč pretvori večer v nekaj, česar nisi pričakoval, čeprav je postalo kmalu jasno, da Salon in pričakovanje ne gresta skupaj. To je bil glasen špil, kjer so tisti v prvih vrstah pokasirali žur decibelov, ampak gotovo pokasirali tudi kakšno kapljico švica. Ker ja. Ti pubeci so švicali. Pa je bobnar Frank dvakratni nominiranec za nagrado grammy. Saj vem, prikladno se poklopi, kako je udrihal, mimo pa je peljal avtobus za Tezno… Ampak to je to. Mike je prišel med odmorom do šanka in vprašal, če je zvok dober, nato pa rekel, kako dolgo je, kar ni igral direkt na mikrofon. Ker ga ni nucal tokrat, vsaj ne očitno v standardni verziji ali pa sta se z Wenclom pogovarjala o nečem, o čemer sem samo sklepal, da se mi kaj sanja. Pa se mi seveda ne.

Sva pa z Wenclom med odmorom, ko sem ga vprašal, kateri špil Jazz perspektiv je to bil (»Tam nekje do en na mesec, do zdaj jih je bilo… kakih osem?«), razdrla še o tem, kako gre Maribor skupaj s posameznimi žanri. Da je šel punk recimo mimo, ker je v Mariboru pivo ob pol desetih zjutraj. In da so No Border Jami pokazali Mariboru, kaj punk je in se je prepogosto izkazalo za kar prehard teorije. Kaj pa jazz? Imamo sijajno klet v Narodnem domu, imamo Satchmo, ki že dolgo ni več jazz klub, imamo KGB. In imamo Jazzlent. Kar za tako mesto, kot je Maribor, niti slučajno ni malo. Je že skoraj preveč, pa naj mi ljubitelji jazza ne zamerijo. Tudi frekvenca teh koncertov, ko pride res top iber liga prvakov v mesto (pa ne na vsakih petnajst let), je zavidljiva, včasih tempo pade na dva špila na večer.

fullsizerender-3

No, z Wenclom (jaz ga seveda tako ne kličem) sva dognala, no, bolj je on dognal, da je Maribor res odprto mesto, če to hoče bit. In evo, zlomka, v četrtek, 3. novembra 2016, je Maribor to spet bil. Ne samo zato, ker je tudi osebje uživalo v koncertu ali ker je folk gotovo vse bolj začutil povezanost. Sam sem koncert, njegovo drugo polovico, skušal videti skozi oči brhke mladenke, ki je nekje med polovico pristopicala do šanka in si naročila nesramno dobro rdeče vino, se prikupno nasmejala, ne da bi karkoli rekla, in nato sedla za edino prazno mizo. In kimala, cincala, trzala z glavo ob vsakem preudarnejšem ritmu. Punca je tako neverjetno uživala v špilu. Sama, ampak v družbi ljudi, ki so se koncertu pod(r)obno posvetili. In to je ta čar tovrstnih koncertov. Ko je jasno samo eno. Da Maribor te že je za jazz. Aha.

Ker je Mike Parker’s Trio Theory predstavil old school jazz teorijo v novodobni praksi. Ali kot so to bolje zapisali pri Salonu: Malenkost prevzetno vas vabimo na improvizacijski sprehod v vselej harmonično pestrost glasbenih barv in tekstur z reminiscenco zgodnjih avntgardnih jazz zasedb. In točno tako je bilo, pa vam iz izkušenj lahko povem, da so velikokrat take napovedi totalna nategancija, najprej besednih zvez, nato pa še folka. Ampak ja. Od takega koncerta odneseš veliko. Kljub dinamiki, ko ne veš, ali sta si saksofon in kontrabas kul ali ne, ali se imata rada ali ne in ali bi bobni najraje šli po svoje… No, kljub vsemu v tem »hrupu« slišiš sebe, tišino, mir.

Sploh pa, kot je rekel Wencl… Salon res prenese vse. V petek totalni postpunk. V četrtek totalni jazz. Ti. Samo. Špilaj.

P.S. Fotka, z roko narisana, ni moja, je od enega tamalega, ki je pridno risal v prvem delu koncerta. Naslov pripada Martini, ki je prva opazila vibracijo kozarcev. 

Komentarji

komentarjev