Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor – Celje [2:0]

Milaničeva druge era počasi dobiva in poudarja svoje obrise

Darko Milanič (si) je – najbrž šele, ko je svojeglavo odšel v Sturm – priznal, da ne moreš imeti vsega v Ljudskem vrtu. Četudi imaš rezultat, pa igra ni kdo ve kako gledljiva, se drugo ne bo nalezlo prvega v tistem dobrem smislu. Ne deluje pa niti obratno: četudi zmagaš na derbiju, pa ne dobiš naslova… Ni dovolj. Še zdaleč ne. Da raje efekta Krunoslava »to ti je fuzbal« Jurčića sploh ne opisujemo.

Tekma s Celjem je pokazala, da zdaj Maribor igra suvereno, stabilno, nihanj v igri je počasi vse manj (lani so recimo za povrh vsega tekme, kot je bila ona z Aluminijem, izgubljali), čeprav so Celjani do konca prvega polčasa izenačili razmerje, na začetku drugega pa konkretno pritisnili na gol vijoličastih. Ampak počasi Maribor v tej sezoni vseeno ne le dobiva, temveč poudarja obrise Milaničeve druge ere, ki je prinesla pokalni naslov, play-off za evropsko ligo, gledljivo zmago na derbiju v Ljubljani, ampak se hkrati še ni povsem znebila lanskih post-Astana padcev. Zdaj se to, tako se vsaj zdi, počasi izboljšuje. Maribor kiksne zdaj le enkrat (okej, dvakrat, če štejemo zaporedna poraza z Gorico in Aluminijem). Nihanja imajo svoje dno in svoje rešitve.

Maribor je po prejšnjem reprezentančnem premoru tako navdušil proti Olimpiji ter se nato uspešno, ampak precej ubadal z očitno proti vijoličastim najbolj razpoloženo Gorico in iskal tudi stare ideje za nove zadetke (skoraj bi bil znova odgovor na vprašanje mariborskega napada – Marko Šuler), da je moštvo potem obtičalo v dobesednem živem blatu proti Aluminiju. Na vprašanje, kaj se je spremenilo v zadnjem tednu dni, je Milanič preprosto odvrnil: »To, da smo zadeli dvakrat.«

Drži, večino drugega se namreč ni, vsaj ne kar zadeva igro. Milaničeva vztrajnost pri določenem sistemu igre mu je v minulem mesecu dni prišla prav predvsem zato, ker je moral iskati že permutacije v hkrati vse bolj stabilni obrambi (Denis Šme je zadnji dve tekmi začel na boku in obe končal kot štoper, zamenjali so se kar štirje bočni ter štirje štoperji), še bolj pa je moral menjavati na sredini (Dino Hotić je šele na peti tekmi zaigral na »svoji« desni strani; Sintayehu Sallalich je proti Celju tekel, kot da ne bi igral vseh tekem; minute je dobil tudi Blaž Vrhovec), kjer se je vnovič pokazalo, kakšno razliko naredi navdih Dareta Vršiča, prvega asistenta v moštvu. Tudi vrnitev Aleksa Pihlerja, ki ga je naknadno (zasluženo) vnovič vpoklical tudi Srečko Katanec, je najbrž zelo obetavna.

Nauk minulega meseca? Da je včasih bolje vztrajati pri sistemu, čeprav se vrnitev k dvema zadnjima veznima na povratni pokalni tekmi z Gorico ni izkazala za ravno »gledljivo« variatno; Milaniča pa lahko nekoliko skrbi morda le posest žoge (vsakič so vijoličasti prevladovali, a so tekmeci zabeležili: Olimpija 46%, Gorica 49%, Aluminij 44%, Celje 49%), čeprav deluje suveren: zahvaljujoč stabilni obrambi, ki že (če štejemo še pokal) štiri tekme ni prejela zadetka. Vijoličastim se nekje sredi polčasov, sploh če ne dosežejo gola, še vedno vračajo sindromi lanske sezone, ko nekako upajo, da bosta rutina in izkušnje opravila svoje. Tekme, ko je Maribor odločil v drugih polčasih, kažejo, da je za naslov potrebno pošteno garati. To ugotavljata na novo tako moštvo kot publika.

fullsizerender-11

Luka »Pippo« Zahović + Milivoje »Zicer« Novaković = 5+5

Prvi, drugi, tretji, četrti, peti. V zgolj 346 prvenstvenih minutah. In ne samo to: Luka Zahovića ga je zabil (spet) takrat, ko je tekmec prišel najbližje svojemu golu. Tisti kot, ko je Novaković končno na glavo dobil žogo, vendar nekoliko oddaljen od celjskih vrat, sam po sebi najbrž ne bi bil prelomni trenutek tekme. Pa je nato kar naenkrat bil. Ker ga je Zahović zabil iz manj kot metra, da Matjaž Rozman ni niti dobro niti videl niti vedel, kako ga je prejel. Ker še Janez Pišek ni slutil, da bo nekdo… Tam.

Je to mojstrstvo? Pa… je. Kaj še zahtevati od napadalca – razen da zabija? Ni zaman rekel Milanič že v petek, da je Zahović zaradi bolezni precej manjkal v Kidričevem, kjer je manjkala ta njegova iznajdljivost, ki pa zdaj že res spominja na Filippa Inzaghija in njegove gole z obrvmi, trepalnicami, komolci, koleni, lopaticami, trticami, kolki. Kar ne zmanjšuje sposobnosti ne enega ne drugega, niti približno! Samo da je gol, ne? Je pa po drugi strani res, da Zahović cele faze tekem pospremi neopažen in delno neaktiven, upajoč na globinske žoge: kot je bila tista takoj na začetku, ko sta kombinirala z Novakovićem.

Tako se je Zahović (prvi) izenačil s Sunnyjem s petimi zadetki in po reprezentančnem premoru bo zanimivo videti, kakšne kombinacije bo v napadu izbiral Milanič. Ko sem ga v petek vprašal, kako izbira napadalce, je govoril skorajda izključno o formi. In v tej je očitno tudi Milivoje Novaković, ki je prek Rozmana (»končno«) pospravil zicer, ko je žogo preprosto prekucnil prek golmana. Tudi za Novakovića je to peti zadetek, Tavares je dodal še tri, tako da so napadalci v prvenstvu zabili 18 od 28 zadetkov. Zadovoljivo? Pa… Je. Če odštejemo tekmo z Aluminijem, ko bi bil zadetek kogarkoli zelo dragocen. Nekaj je jasno: zadetki Maribora slej ko prej pridejo, nekoliko je treba čakati nanje, ni nujno, da boste uganili, kdo ga bo zabil. A nekdo ga bo. Ko boste obupali nad Luko Zahovićem, pa ga bo najbrž res dal prav on.

fullsizerender-9

Je to bila Vrnitev ali vrnitev Rajčevića

Če smo dobro razumeli Darka Milaniča v petek, potem naj Aleksander Rajčević včeraj še ne bi zaigral za prvo ekipo Maribora. Pri B ekipi je stopnjeval vse tri predstave [nazadnje celotnih 90 minut], zato ga je Milanič že pred tekmo z Aluminijem vprašal, če bi bil že na voljo. Pa je raje rekel ne. Ni pa zaman trener Maribora ponavljal, kako je Rodrigo Defendi svojevrstni čudež, saj je po udarcu v Evropi stisnil zobe in poleg Jasmina Handanovića zbral največ minut. Defendi se je nato, karma, v Kidričevem poškodoval – kot že pred tem Matej Palčič – in v kolobarjenju, v katerem izstopata Denis Šme in Aleš Mertelj, je priložnost dobil Rajčević.

Prvič po 25. juliju 2015 v Domžalah je začel tekmo na svoji štoperski poziciji. Vrnil se je ob Mitjo Vilerja in Marka Šulerja, na desni se je moral privaditi na Denisa Šmeja. Rajčević je odigral le prvih 45 minut in po besedah Milaniča začutil »nelagodje«, zato je vstopil Aleš Mertelj, najbolj hvaležen igralec vseh časov. Kakšna naj bo ocena Rajčevića? Solidno, recimo. Dalibor Volaš je povzročal vse večje težave, ki jih je potem povzročal v nadaljevanju Elvedin Džinić, a to je že zgodba drugih. Aleksander Rajčević je bil nekoč reprezentant in še vedno kaže, da se to ni zgodilo po naključju. V trojici starejših Mertelj-Mezga-Viler deluje najbližje prvemu. Za zdaj. Vsekakor pa je jasno, da trenutno težko konkurira Defendiju in Šulerju.

fullsizerender-12

Forma globine kadra: Viler, Mertelj, Hotić

Začnimo, samo za trenutek, tokrat v vratih, kjer je Jasmin Handanović dvakrat mojstrsko ubranil strela z glavo Elvedina Džinića, ki je še v vijoličastem take strele praviloma spravil v mrežo. Paradi Handanovića sta res bili lepi. Pri nelagodnem strelu Gorana Cvijanovića mu žoga ni odskočila kot v trenutku nepazljivosti v prvem polčasu, ko mu je po kotu žoga spolzela iz rok v čelo in na tla, a jo je ukrotil. Nekoliko bi lahko z Mitjo Pirihom uskladili le še izmet žoge, saj Handanović praviloma hitro pogleda, če je kdo prost, nato pa žoge ne poda, kar kuri nekaj energije in živcev.

Mitja Viler je imel (dajmo najprej pozitivno plat) eno solidno podajo in na koncu tekme še nevaren strel z desnico. Ponudil pa je tudi dva predložka, ki sta končala tam nekje pri tabli za Radio City. Za korner zastavico. Za ponovitev v drugem polčasu mu je za trud Novaković vsaj zaploskal. Publika mu ni. Davek za Vilerjevo vse manj konkurenčno kondicijo je plačeval Sallalich, ki se je zaganjal po levi strani, kolikor so ga le noge nesle. In nesle so ga konkretno, le da soigralci niso točno vedeli, kdaj bo naposled podal, ko da glavo med ramena in se spusti v dribling. Če bi Sallalichu na takih tekmah uspevala še zadnja podaja, kaj šele taki streli, kot sta bila tista zapravljena proti Aluminiju, najbrž ne bi več igral za Maribor. Tako pa igra tukaj, kjer se vsekakor bolje ujame z Erikom Janžo, ki je kar precej manjkal.

Aleš Mertelj se je spet znašel na desnem boku, Denis Šme pa znova na štoperju, poziciji, ki mu nemara bolje leži, vendar nimamo veliko priložnosti za resnejšo oceno. Za zdaj se zdi Šme prva izbira za »konkretne« tekme na boku, čeprav nima napadalnih aspiracij (aka Milec aka Stojanović). Mertelj je letos v štirih ligaških tekmah odigral trikrat na štoperju (Koper, Domžale, Aluminij) in zdaj še na desnem bočnem, le v pokalu pa je prvič letos odigral na svoji matični poziciji zadnjega veznega – in nalogo opravil za Milaničevo pohvalo. Mertelj se vsakič zdi enako pripravljen in je bil uspešen Milaničev gembl, ko je zgolj njega uvrstil na klop kot »branilca« v še eni tekmi poškodb.

Dino Hotić je imel zdaj nekoliko manj žogo v nogah, ko se je znašel na desni strani. Vrnitev tako Pihlerja kot Vršiča ga bo – če ne bo novih poškodb – najbrž vrnila na klop in bo vstopal ob rotacijah. Milanič najbrž še ni dobil dokončnega odgovora, ali si Hotić poleg desetice zasluži tudi mesto v prvi postavi.

fullsizerender-10

Ekspert bi moral biti Jovičević [ne novinar]

Igor Jovičević bi lahko Tadeju Vidrihu [Kanal A] prišparal cinično, kako smo »mi eksperti in strokovnjaki«. Ne, gospod Jovičević, mi nimamo Uefa PRO licenc. Nismo mi »eksperti«. Vprašanja o igri Celja so namreč povsem na mestu: zakaj grofi iz imensko izkušenega in močnega kadra ne iztržijo več. Ekipa je tako izkušena, da se v vseh kolobocijah ne bi zdela nora niti ideja, da bi moštvo treniral kar kateri od igralcev, saj je celjska igra slonela precej na organiziranem navdihu.

Dalibor Volaš je bil preveč odmaknjen in odrezan, saj sta si bila z Amarjem Rahmanovićem predaleč. Celjani bi lahko bolje izkoristili negibljivost Vilerja na levi in previdnost Šmeja na desni strani, vendar Lovre Čirjak očitno nima kvalitet za takšne tekme, zato ni presenečalo, da je žogo naprej peljal Goran Cvijanović, Jasmina Handanovića pa je v dve ornk paradi prisilil Elvedin Džinić. Jovičević iz izkušenj Travnerja in zagnanosti Pungarška in Piška ni izvlekel praktično nič, čeprav so Celjani imeli praktično enakovredno posest (to je proti Mariboru sicer vse lažje očitno) in kar devet kotov. Ni kaj, nekateri zelo pogrešamo Roberta Pevnika, ki je imel premalo časa, da bi pokazal, ali ima Celje »evropsko« moštvo. Na papirju ga gotovo ima, toda pod Jovičevićem nikakor ne sestavijo dveh dobrih predstav. Škoda.

fullsizerender-7

Komentarji

komentarjev