Fuzbal

Pet ugotovitev: Malta – Slovenija [0:1]

Dobra plat: Slovenija v 2016 še brez poraza

En gol, tri točke, to je to. Osem pik skupaj, drugo mesto, čeprav še ne vemo točno, kako in kdaj se bo (še) poznal uvodni remi v Litvi. Ampak za zdaj je ocena res solidna štirica. Slovenska izbrana vrsta je za zdaj še povsem v konkurenci za Rusijo. Ker je, kar ni malo, brez poraza. Zdaj dobivata dodatno težo tekmi z Anglijo in Slovaško.

Okej, Slovenija je šla po dveh remijih [Litva, Anglija] in zmagi proti Slovaški zdaj še na Malto, tako da je bil ta dosežek [brez poraza] vsaj zaželen, če ne pričakovan. Pa daleč od tega, da je bila Malta švoh, nedorasel ali nekonkurenčen tekmec. Glede na padec slovenske igre po zapravljenih zicerjih, kar je Maltežanom ponudilo njihova dva zicerja, je 0:1 realen in delno tudi/celo (po)srečen rezultat.

Glavna prednost, ki izhaja iz »pratekme« z Litvo, vira vsega dobrega in slabega, Katančevega moštva v novem ciklusu je ta, da – ne izgubi. Najprej glave, nato še številk na semaforju. Tisti zaostanek v Litvi utegne biti nemara res ključnega pomena, o čemer je Katanec vztrajno ponavljal [in ima zdaj, retrospektivno, tudi vse bolj prav], vendar vsaj mi ne bomo pozabili dejstva, da se je z nepovezano in brezglavo igro četudi na umetni travi v zaostanek spravila reprezentanca sama, najbolj pa njen selektor, ki je očitno precenil sposobnosti nekaterih. Še zlasti za sodelovanje.

Toda odločilni zadetek na Malti, ki morda nima take teže kot tisti proti Slovakom – ti so s 4:0 povozili Litvo in zrelativizirali Katančevo mnenje o tekmecu, s katerim ima naša reprezentanca očitne težave -, je vsekakor velik napredek, saj je pri njem sodelovala kar četverica: Skubic, Iličić, Kurtić in strelec Verbič. Uigrana akcija, pospremljena v posnetku s kamero iz posebnega zornega kota, je pokazala, da fantje na Brdu ne igrajo le pepčka. Ne. Imajo ideje, ne igrajo le na navdih, na »dajte Iličiću«. Še zdaleč ne. Tekma z Malto res, niti malo, ni bila presežek, nakazala je povrhu predvsem na težave Slovenije, ko mora vnovčiti svoj… Okej, če že ne ravno pozicijo na lestvici Fife, ob katero se je znova obregnil selektor, pa vsaj svoj renome. Tekmi z Makedonijo in Litvo sta vsekakor nakazali, da se reprezentanca ne znajde najbolje proti na papirju »slabšim« tekmecem.

fullsizerender-2

Slab(š)a plat: le pet golov v 2016 na osmih tekmah

Katanca gotovo lahko navdušuje, da ima Slovenija kar nekaj priložnosti. Res jih ni malo. Tekme Slovenije znajo biti tudi pestre, ampak bolj tiste, kjer igrajo vsaj z na papirju enakopravnimi. Imela je priložnosti proti Angliji in zapravila zicerja proti Malti. To se je vsekakor izboljšalo, toda učinkovitost reprezentance je sicer točkovno zadovoljiva, vendar je prav tukaj največ prostora za izboljšave. In sploh namreč ni nujno, da se bo vselej tako dobro izšlo, kot se je proti Angliji in Malti.

Slovenija je v letošnjem koledarskem letu zabila na osmih tekmah le pet zadetkov. Na kar štirih prijateljskih tekmah so stresli le mrežo Makedoncev, ko je na Bonifiki zabil odkriti Roman Bezjak po »periferni vid« podaji Benjamina Verbiča. In ta gol je prišel po že itak petih prijateljskih tekmah, na katerih reprezentanca ni zabila. Tekme s Severno Irsko, Švedsko in Turčijo so sicer bolj krepile moči na sredini in v obrambi, pri čemer je Milivoje Novaković zastreljal enajstmetrovko v Belfastu. V kvalifikacijah se je reprezentanca pobrala po zaostanku v Litvi, a sta bila zato strelca Rene Krhin po podaji s kota in v sklepnem naletu Boštjan Cesar, šesti najboljši strelec reprezentance vseh časov z desetimi goli (enako jih imata Tim Matavž in Primož Gliha). Proti Slovaški je zablestel s hitrim zadetkom po vstopu Rok Kronaveter. Joe Hart je poskrbel, da Slovenija ni zabila proti Angležem, Andrew Hogg pa, da ni dala še kakšnega proti Malti.

No, resnici na ljubo, kakor koli obrnemo, ima Slovenija v napadu težave. Ko to začudi Josip Iličić, gre pogosto v solo akcije. Kar je dobro in slabo hkrati. Golov pa ni. Okej, tista podaja Iličića po solo akciji proti Angliji, pa njegovo zapravljeno darilo zdaj še na Malti… Mu dajo tuhtati, kaj naj stori naslednjič: naj poda, upajoče, da bo kdo sploh »tam«, ali na silo pomeri? Potem so tu zicer Novakovića v Litvi, zastreljani penal v Belfastu in zdaj še zapravljeni zicer proti Malti. Slabo. Ja. Slabo. Vsi njegovi prejšnji goli gor ali dol. Slabo. Premalo. Prdvšoh. Kar se je pokazalo ob iskrivi, lucidni, luštni dvojni podaji ravno z Iličićem, ko je Novakoviću pošlo tudi nekaj lufta ali pa sreče.

Vstop Andraža Šporarja je pokazal, kaj in koliko lahko prinese mladost, čeravno Novaković skuša vse to nadoknaditi z vidnim trudom. Katanec veteranu namenja zavidljivo število minut [132] – resda je specifičen moment zaradi poškodb Romana Bezjaka [270 minut v kvalifikacijah] in Roberta Beriča [45 minut], toda že njegovi vpoklici, kjer po našem mnenju manjka vsaj en pravi napadalec, Iličić to pač ni, kažejo, da na Novakovića resno računa. Slej ko prej bo zanimivo videti, kakšne poteze bosta povlekla Katanec in Zahović: da, z njim, Novakoviću namreč poleti poteče pogodba z Mariborom, kjer se je na derbiju oddolžil za lanske zapravljene zicerje. Vpoklici Eneja Jeleniča, ki najbrž reprezentance ne bo nikdar več videl, pa se zdaj namreč zdijo zapravljena priložnost, ko bi priložnost lahko dobili drugi, ki se jim zdaj očita prav to: pomanjkanje minut. Katanec pa bi lahko bil tudi bolj konsistenten pri menjavah, saj je Novakovića – takšen je zgolj občutek – pustil v igri dlje kot je v preteklosti zlasti Berića.

fullsizerender-4

Princip menjav, spremljanja igralcev, ponujanja priložnosti

Katanec in njegov strokovni štab sta imela doslej v kvalifikacijah nemalo (uspešnega) dela: nekaj zaradi poškodb, nekaj zaradi kartonov, nekaj zaradi šuma v komunikaciji. Katanec ima rešeno vsaj vratarsko pozicijo, čeprav je Janu Oblaku vnovič ena žoga nevarno ušla, Schembri pa je na njegovo srečo zgrešil, kot se je izrazil selektor, prazna vrata. Štoperski dvojec Cesar-Samardžić je počasi vse bolj uigran, čeprav je tokrat glavno vlogo moral prevzeti slednji (in to naredil z odliko), saj kapetan vse od tekme z Anglijo v klubu ni igral. Kar se je poznalo. Čeprav je Luka Krajnc navdušil proti Makedoniji, ga je Katanec zaradi pomanjkanja minut odpisal, in zanimivo bo videti [o tem beseda še kasneje], kako bo skombiniral štoperska para [najbrž dva?] proti Poljakom. Miha Mevlja je več kot le zanesljiva menjava, saj igra redno v ligi prvakov.

Prav kriterij »igra v ligi prvakov« Katancu dela preglavice na bokih. O katerih je sam spregovoril in nekoliko kontradiktiral samega sebe. Kako naj razumemo njegove mesec dni stare izjave tako o Petru Stojanoviću (poimensko) kot Nejcu Skubicu (posredno), da sta preveč napadalno usmerjena, nato pa po tekmi z Malto opozarja, pogreša in namiguje prav na – višek v napadu, ki bi ga bolje lahko ustvarjala bočna igralca. Dejan Trajkovski je imel do nesrečne poškodbe, ki očitno kosi na levem boku, res izjemno tekmo. Pozna se, da redno igra v Twenteju [letos že tri asistence na enajstih tekmah] in da je iz Domžal [če že v Mariboru ni mogel, kar je poleg Matica Črnica ena vidnejših zgrešenih ocen Zlatka Zahovića] ohranil svojo preudarno zagnanost, trmo, voljo in energijo na levem boku. Čeravno Bojan Jokić ne samo, da ni razočaral proti Slovaški in Angliji, temveč borbeno zaustavljal nalete, se ob težavah pri prenosu žoge v napad zdaj Trajkovski ponuja kot dobra in vsaj srednjeročna rešitev. Boban Jović je logična menjava (precej bolj kot Gregor Sikošek) in prav na »svojem« Poljskem bo lahko pokazal, če je še takšen, kot se ga radi spominjajo v Ljubljani.

Drugače je z Nejcom Skubicem, za katerega se je med tekmo samo zazdelo, da so mu te izjave prišle do živega. Te o »napadalni usmerjenosti«. V Vilni je začel tekmo in jo tudi dokončal, vendar imel precejšnje težave in bil vidno izgubljen. Zdaj se to seveda ni zgodilo, ker je bila tekma drugačne narave, toda Katanec se bo moral odločiti, kaj bi raje imel. Stojanović je za Nogomanio lepo rekel, da pri Dinamu (kot so tudi pri Mariboru) od njega takšno igro zahtevajo. Napadalno. Če bi mu rekli, naj se brani… Bi se branil. Nogomet ni uresničevanje glasbenih želja in ni demokracija. Morda je s tem Stojanović posredno želel povedati, da Katanec ne ve, kaj točno bi rad? Dva za enega ima nemara res v Stojanoviću vsaj po našem mnenju. Ne ravno kuponko fuzbal, ampak nekaj takega. Le priložnost, tako pravo, naj mu da. In ne, tekme, kakršna je bila tista s Katarjem, ne štejejo. Za tekme s Škotsko, Anglijo in Slovaško ter tudi Litvo so na bokih seveda drugačne zahteve in potrebe kot za tekmo z Malto. Toda ne razumemo, zakaj Katanec ne verjame, da ima prav tako celovite lastnosti v nekaterih igralcih.

Na sredini skuša Rene Krhin delovati še naprej, kot da ima vse pod kontrolo. Vsaj eno akcijo je Maltežanom ponudil prav on. Brez Kevina Kampla je težišče slovenske igre na njem, kar je nezavidljiva naloga, poleg tega za Granado, ki tako ali tako zgolj sodeluje ne pa tudi tekmuje v primeri division, ni igral po tekmi z Anglijo. Njegovo poskakovanje, občasno tudi »šetanje«, če želite, morda na oko ponuja sigurnost, vendar včeraj ni zmogel povezati igre in ob protinapadih tekmecev ni točno vedel, kam naj se postavi. Podobno je sicer veljalo tudi za Valterja Birsa, da se je še enkrat več/spet potrdila tista, da z Josipom Iličićem ne moreta biti hkrati na igrišču. Odvisno od tekme, že res, toda te »svobodne« vloge so zgostile igro pred golom, zadaj pa puščale precejšnjo luknjo, ki jo je še najbolje zapolnjeval Benjamin Verbič. Ta fant počasi postaja redni, gotovi, ziher člen moštva, kar mu daje prepotrebno samozavest, grizenje in uspešneje kot Krhin pooseblja Katančevo borbeno filozofijo.

Enako velja za Nika Omladića, ki je dobil že drugo zaporedno priložnost za svoje marljive predstave v nemški drugi ligi. In Omladić je vnesel nekaj stabilnosti, ki bi jo sicer pri menjavi z Birso lahko vnesla tudi Rok Kronaveter ali Aleks Pihler. Prav višek igralcev na sredini je nekaj, kar lahko razreši tekma s Poljsko.

fullsizerender

Želje za tekmo s Poljsko

To bo najkrajša od vseh ugotovitev. Namesto resda povsem legitimnega pojasnjevanja (beri: jamranja) nad poškodbami (Bezjak, Berič, Kampl, Jokić, Trajkovski) in kartoni (Struna) se tekma s Poljsko ponuja kot nova priložnost za konec na koncu uspešnega leta, kjer se je zgodilo najbrž največ od leta 2010 in uvrstitve na SP. Ukrajina je pozabljena, četudi bolj zaradi odnosa selektor-mediji, uspešne kandidature Aleksandra Čeferina in – še najmanj zanemarljivo – zelo pestrega domačega klubskega dogajanja, toda obračun z vročo Poljsko, ki je v tem trenutku boljši tekmec od Slovenije, prinaša lepo priložnost za nove ugotovitve. In dobro popotnico za pestre volitve predsednika NZS, ki bodo 15. decembra. Kar ni nepomembno.

Andraž Šporar seveda za Katanca sploh ni bil izbira, temveč pomanjkanje le-te, toda na Malti je pokazal, da si kot član Basla, ki prav tako »igra v ligi prvakov«, zasluži večjo minutažo. Si. Pika. Da je Miha Zajc prerastel okvirje ne le Olimpije, temveč celotne slovenske lige, ponavljamo žal vnemar, ko gre za njegove minute v reprezetanci. Igralcu bi tako zrasla cena in možnost prestopa, od česar bi (pa pustimo zakulisje tega, kam dejansko naj bi bil šel denar od prestopov Olimpije) imel precej celoten slovenski nogomet. Za Roka Kronavetra se je že pokazalo, da lahko igranje v reprezentanci nanj dobro vpliva, poleg tega je zbobnal pravi evrogol prejšnji vikend proti Kopru in je povrhu – za razliko od Zajca – v letih, ko potrebuje še kako dobro tekmo za »zadnji veliki« prestop v karieri. Nasploh, to bi bila gladko ugotovitev sama zase, so lahko na svoje (preteklo) delo glede na prikazano zelo ponosni v Ljubljani (vstopa Jovića in Omladića) ter še posebej v Domžalah (začela sta Skubic in Trajkovski, ki je vnovič obudil tisti prestop Erika Janže, ki pa je začuda obvisel ob vpoklicu Sikoška).

Katanec je še na Malti povedal, da so prijateljske tekme bolj za nas novinarje, ker gre za lestvico Fife. Takšne izjave so tiste, ki so zanj spolzke in ki lahko predvsem škodujejo vsem tistim fantom, o katerih je našel tako lepe in izbrane besede po zadnji akciji, ko so vsi, tudi tisti, ki so vedeli, da ne bodo igrali, trenirali na polno. Tekma s Poljsko je priložnost za vse, hej, še za oba rezervna vratarja, zakaj pa ne, Robert Lewandowski gor ali dol. Prav na prijateljskih tekmah bi lahko Katanec zgradil celovito ekipo, vzdušje, podporo, timski duh. Pa ne zato, da bi potem peli nazaj grede Sivo pot. Ne. To pride prav v tistih trenutkih, ko vztraja pri nekaterih odločitvah (četudi za vsako ceno ali predolgo), pa ga na klopi soigralci vseeno spoštujejo, soigralce pa spodbujajo. Tako se zgradijo klima, dobro vzdušje, sodelovanje. Tekma s Poljaki je možnost, da se Slovenija prikaže v široki, razviti in kvalitetni luči, saj ima – če je Katancu to še tako težko priznati – sodeč po videnem v klubih kvalitetno zasedbo, vse tja do triindvajsetega igralca. In še čez.

fullsizerender-8

Čas je za menjavo, tu ni nobenega dvoma

Tehnične težave, ki so poskrbele, da je morala Televizija Slovenija opraviti začasno menjavo, ko je Aleš Potočnik vse tja do 32. minute zamenjal Iva Milovanoviča, so pokazale dvoje. Prvič, kakšna razlika je, če komentator v živo, na stadionu spremlja tekmo ali če komentira iz studia. Preprosto ni in ne more biti enako: ne glede nato, kdo komentira. Ponudi se celo tista primerjava z lizanjem sladoleda čez »šajbo«. Tu ni nobenega dvoma.

No, drugič pa se je pokazalo, da bi bil čas za menjavo na komentatorskem mestu počasi že nujen. Javno se je namigovalo, da se bo Ivo Milovanovič, kar so potrjevali neuradno tudi njegovi sodelavci, po Euru 2016 upokojil. Kar ne pomeni (nujno), da Milovanoviča pošiljamo v penzijo. Sploh ne, denimo komentiranje tekme Srbije in Avstrije v prejšnji reprezentančni akciji mu je dodobra uspelo. Fajn tekma. Vendar ko je na Malti v živo ocenil, da zadetek Verbiča »ni sodil ravno med lepše«, se je zmotil. Se. je. Zmotil. Že res, da je estetika v bistvu okus in da so ti pri zadetkih seveda različnih, vendar zadetki s peto v fuzbalu praviloma (in če ima kdo rad dobra stara pravila, je to gospod Milovanovič) veljalo za presežek, prefinjenost, skratka Potezo z velikim p. Ne samo to, Poteza Verbiča je najprej presekala, nato pa še odločila tekmo. Evrogol morda res ne, lep gol pa vsekakor. Tu ni nobenega dvoma.

Televizija Slovenija se pri pokrivanju slovenske reprezentance meče na zobe konkretno pripravi in vse skupaj tako tudi izpelje. Finala lige prvakov gotovo ne pokrije tako, pa ne samo zato, ker nima tv pravic zanj. Iz reprezentance delajo produkt in jim to, v dobrem in slabem, uspeva. Se pa na trenutke zazna, da ekipa uredniško ni vodena celovito in da konkretnih notranjih debat morebiti ni. Nič ni narobe, da so mnenja o selektorju, igri, igralcih, menjavah različna. Hvala bogu, da so, toda težko se je znebiti občutka, da je precej samocenzure pri tistih, ki so na koncu – leteči reporterji – vrženi pod vlak. Veliki intervju Anžeta Bašlja s Katancem po tekmah s Slovaško in Anglijo, kjer ni bilo konec slovenskega fuzbal novinarstva, je namreč pokazal, da vlada zanimanje za kritično, poglobljeno vsebino, ki je lahko prestavljane na nov način. Če se na nacionalki govori že o pomlajevanju vrst in menjavi generacij, bi lahko to počasi storila tudi na komentatorskem mestu. Tu ni nobenega dvoma.

fullsizerender-5

Komentarji

komentarjev