Fuzbal

Pet ugotovitev: Poljska – Slovenija [1:1]

Dober vtis, zelo kompaktno in predvsem rezultat

Ko so prišla prva poročila, da bo stadion v Vroclavu razprodan (na koncu kar neverjetnih 40.119 gledalcev), smo se zbali za Srečka Katanca. Pa ne, ne v tistem ciničnem smislu, temveč dejansko. Zanj in za njegove fante. Da bodo tekmo podcenili. Poljaki so namreč tekmo vzeli hudo zares: najprej z obiskom na tribunah, nato pa z o(j)štrim pristopom, ki ga, kdo bi bil vedel zakaj, nizozemski sodnik Björn Kuipers ni ocenil za (pre)ostrega. Ampak nič zato, bolj so Poljaki grobo in na trenutke tudi nešportno tolkli po Slovencih, bolj so ti strnili vrste in pokazali najboljšo predstavo na prijateljskih tekmah po remiju brez golov na Švedskem.

V svoji oceni tekme s Poljsko na Malti se je namreč selektor (na koncu neusodno) uštel v tem oziru, da je to le »tekma za vas novinarje… lestvico Fife«. Bila je kar konkretno več od tega, saj je Katanec – poleg Poljakov, ki so se ornk potrudili, celo garali, da niso izgubili – lahko videl, kar smo opozarjali, namigovali ali pa spodbujali dalj časa. In ne, to nismo bili, ono, »mi novinarji«. Ne, želeli smo poudariti, da ima ta reprezentanca zelo globok kader, ker to ni več Slovenija 1.0.

Danes se ne čudimo več, ko Miha Mevlja podstavi nogo proti Poljakom, ko odloči Rok Kronaveter proti Slovaški, ko se v standardnega igralca prelevi Benjamin Verbič in odloči proti Malti. Slovenija nima le enega igralca, ki kreira, in ostale, ki garajo. Ni tako preprosto, čeprav bi posplošeno šlo tudi tako. Pa ni. Slovenija ima celovito reprezentanco, ki je končno sprejela, razumela in predvsem implementirala Katančeve želje – ta pa se je tudi nekoliko prilagodil po turbolentni jeseni

»Fantje so voljni, željni, imamo atmosfero v redu, to je najvažnejše. Upajo si igrati, tehniko imamo dobro in to je to, na kratko,« je Katanec povedal Anžetu Bašlju po tekmi v Vroclavu. Ni sicer mogel, da ne bi ob omembi turbolentnega leta (ki je bilo v tem kontekstu mišljena kot pregled ne zbadljivka) tudi medijev, vendar se je sam hitro preumeril tja, kamor vsi želimo, da bi šla slovenska izbrana vrsta. Najprej k napredku in nemara tudi/celo v Rusijo. Ta portal sicer še ne bi rad na to namigoval, toda po Litvi in Kamplu in vsem, kar se je dogajalo, se reprezentanca ni sesula. Ravno nasprotno. Strnila je vrste. Katanec največ prostora za napredek vidi v dobri fizični pripravi ne le za eno tekmo, temveč za dve v treh dneh, na kar poudarja od začetka in ga razumemo šele zdaj. Ko ima rezultat. In tega ima. O, ja.

fullsizerender-5

Prejeti gol? Vreden take rotacije

Še leto nazaj bi se sklepna postava v obrambi – Koprivec, Sikošek, Mevlja, Delamea Mlinar, Jović – zdela… No, nihče ne bi niti pomislil na take kadrovske rošade. Ki pa to niso v slabem, negativnem ali podcenjevalnem oziru. Nak. Niti malo. Strokovni štab je dal prestavo višje, upa si več in je na Poljskem zaigral tudi na dušo tistih, ki ne opozarjajo zaman, da imamo kvalitetno prvenstvo. Če je davek rotacije v obrambi prejeti gol, tudi prav. Nič zato.

Vid Belec je znova pokazal, da smo narod vratarjev. Že proti Švedski in Turčiji je deloval, kot da ga vidimo večkrat. Pa ga ne, šele četrtič je stal med vratnicama in se tik pred menjavo izkazal s pravočasnim tekom iz vrat. Nekoliko bizarna je bila morebiti menjava z Janom Koprivcem, vendar če jo pogledamo iz demokratičnih vzgibov naj vsi dobijo priložnost, jo lahko podpremo, čeravno je bil tajming zelo spolzek: Poljaki so poslali svoja prva orožja, a več od dveh poskusov proti Koprivcu niso zmogli. Skratka, Jan Oblak ostaja prvi golman, tu ni nobenega dvoma, vendar znova vemo, da če iz katerega koli razloga ne bi (z)mogel stati med vratnicama, imamo več kot le suvereno zamenjavo.

fullsizerender-11

Miha Mevlja absolutno, Boban Jović morda, Gregor Sikošek ne še

Štiri mesece časa je do prvega od treh najbrž odločilnih gostovanj v kvalifikacijski skupini. Prvi bo v Glasgowu. Da Škoti radi napadajo prek bokov, ve fuzbal zgodovina. Katanec bo imel gotovo nekaj dilem, saj je preizkusil zdaj neverjetno inflacijsko število bočnih igralcev. Pri čemer nihče ni »podbacil« ali resneje razočaral.

Niti Gregor Sikošek, ki je dobil celotnih 90 minut. No, ni pa tudi kdo ve kako navdušil. V prvi vrsti zato, ker ni zaustavil poljskega napada, ki se je zgodil zato, ker je bila leva stran na vrhu prazna in je Jasmin Kurtić izgubil žogo. Že Josip Iličić je parkrat lucidno pogledal, če »bo kaj prišlo iz leve«. Ni, Sikošek je morda dvakrat pokukal prek polovice. Sicer se po naši levi/poljski desni praktično ni igralo: do prejetega zadetka. Tam se je pokazalo, da Sikošek še nima izkušenj, kar je legitimni argument v njegov prid. In niti najmanj izgovor. Vprašanje, ki se poraja, je, zakaj se Katanec ni odločil za Erika Janžo, nekoč že reprezentanca (sicer kot člana Domžal), ki je letos igral na vseh šestih evropskih tekmah Maribora, pripravil, če se dobro spomnim, vsaj eno asistenco, in zbral 540 evropskih minut.

Prav leva stran obrambe bo pozicija, kjer se utegnejo lomiti Katančeve izjave. Dejan Trajkovski je proti Malti več kot le pokazal suvereno predstavo do nesrečne poškodbe ključnice. Odkrito je konkuriral za mesto z Bojanom Jokićem, katerega prednost so izkušnje in dobre obrambne predstave proti Slovaški in Angliji, toda Katanec sam črta tiste, ki ne uredijo klubskega statusa. In tega Jokić nima. Še eno leto tvegati… Trajkovski se je izkazal dovolj, vprašanje je le, ali mu Katanec po eni tekmi z Malto lahko zaupa.

fullsizerender-9

Na desni strani je Boban Jović imel morebiti premalo prometa, a je zato večkrat upal čez polovico in skušal kombinirati, kolikor se je dalo, z Nikom Omladićem. Nejc Skubic gotovo nima zagotovljenega mesta, še posebej ne, ko se bo vrnil Struna, ki je zdaj manjkal zavoljo kartona. Če bo težava na bokih takšna, kot je bila tokrat – pomanjkanje prodorov in prejeti zadetek -, bo im Petar Stojanović, hočeš nočeš, še naprej nerodno štrlelo iz seznama redkih, ki bi nemara lahko bili v konkurenci, pa niso.

Miral Samardžić in Miha Mevlja sta poskrbela, da si je Boštjan Cesar dejansko lahko oddahnil. Imamo drugi štoperski par, kar se je po odhodu najprej Marka Šulerja, nato še Branka Ilića, zdelo zelo spolzko. Oba sta zdaj drugi in tretji štoper (poskusi z drugim Struno se zdaj zdijo kot zgolj to: poskusi), pri čemer se Mevlji pozna, kaj prestaja z Rostovom v ligi prvakov. Veliko. Njegov zadetek je bil iznajdljiv, borben in nekaj, čeasr od štoperjev nismo videli (izvzemški Cesarja) vsaj od časov Milinovića in Knavsa. Mevlja je sicer imel tam nekaj sreče, saj bi za tisto posredovanje z roko vsaj v Sloveniji dosodili penal.

Vstop Antonie Delamea Mlinarja bi lahko bil tvegan, toda Samardžić je potreboval počitek. Prejeti zadetek gre na dušo najprej Sikoška, nato pa Mevlje in Delamee Mlinarja, saj je Lukasz Teodorcyzk preveč zlahka prišel do žoge in strela. Resda je po golu v vroclavski megli in mrazu vse bolj dišalo, vendar zadetek je bil vendarle nekoliko poceni.

Vendar po drugi plati: čeravno so Poljaki pogrešali Lewandovskega, so imeli v konici napada precejšnje težave prebiti žilavo slovensko obrambo. In to je velik kompliment proti reprezentanci, ki je v velikem naletu in je za vikend pohrustala Romunijo ter poslala močna orožja za izenačujoči zadetek. Za slovensko igro je to lahko samo kompliment.

fullsizerender-4

Sredina, čakajoč Kevina Kampla

Težko se je odločiti, kako oceniti predstave Reneja Krhina. Katanec (in njegovi zagovorniki) v njem vidijo DNK selektorja. Drži, gotovo, ampak vsaj nas Krhinov lahkotni videz nekoliko vara. Krhin nemalokrat nevarno (p)od(d)a žogo naravnost tekmecu, kar še ni tako usodno kot nato njegovo izpadanje pri branjenju, ko pogosto zaluta, zamuja ali dela prekrške v nevarni coni za strele proti vratom. Za svetovno prvenstvo Slovenija potrebuje več stabilnosti in gibljivosti na igrišču takrat, ko ima tak igralec žogo v nogah. Krhin boljše deluje brez žoge kot z njo.

Česar mu ne moremo zameriti, saj je ostal na sredini brez tistega, ki je imel rad žogo – Kevina Kampla. To vlogo je nekoliko, se zdi, prevzel Jasmin Kurtić, ki ima žogo precej raje, vendar še vedno točno ne ve (ali on ali selektor), kako globoko naj se brani in kako visoko naj napada. Proste vloge v sicer kompaktnem, na trenutke rigidnem Katančevem sistemu, načeloma ne delujejo – razen, nemara, pri Josipu Iličiću.

Še najmanj smo morebiti pogrešali Valterja Birso, saj je Nik Omladić dobro, garaško in z vidnim napredkom po odhodu iz Olimpije za to raven zapolnil njegovo mesto. Morda ni imel tako natančnih podaj ali prodornosti, je pa utrujal Poljake in zapiral mesto na svoji strani in je blizu tistemu, kar je v reprezentanci ohranjalo Andraža Kirma. Katanec ima, če nam je to všeč ali ne, takšne igralce raje. Reprezentančni nogomet se namreč od klubskega ločuje v tem, kar je prikazal Rok Kronaveter. Daleč od predstave proti Slovaški, ki se zdaj zdi bolj izjema kot pravilo, saj ni pokazal konsistentne predstave in se je začuda slabše znašel kot klubski soigralec Miha Zajc, ki je znova pokazal, da mu manjka tekem na takih nivoju. V Olimpiji si evropskih izkušenj letos ni mogel nabrati za več kot dveh bizarnih obračunov s Trenčinom. Vstop Aleksa Pihlerja, ki je bil tako kot Šporar vpoklican naknadno, bo, upamo, mariborskemu vezistu služil kot krona za njegovo noro leto, ki se je začelo v Zavrču in mladi izbrani vrsti.

fullsizerender-7

 4-6-0 ob takem Iličiću sploh ni napačna ideja

Da še kakega napadalca pogrešamo na spiskih pred zbori na Brdu, smo se že navadili. Da pa ni nobenega »pravega« napadalca v postavi, pa je relativna novost. Josip Iličić seveda ni in ne bo napadalec, a se je zdaj znašel sam na vrhu postavitve. Slovenija seveda ni »tista« Španija, da bi s 4-6-0 prihajala v navalih do zadetkov. Toda Katancu in njegovemu štabu sta se postavitev in osnovna ideja precej posrečila. Iličić je dobro pritiskal, sodeloval pri redkih protinapadih, se je pa poznalo, ko je želel spraviti žogo naprej, česaj prav ni imel več komu podati, kar je davek takega sistema. Toda za tovrstne izenačene tekme, kjer je posest zgoščena na sredini, se ta sistem sploh ne zdi napačen. In kot pravi Andrej Miljković v zadnjem Ofsajdu: saj tudi Roman Bezjak ni igral v napadu, prej Benjamin Verbič. Zato ni čudno, da je Katanec še posebej med tistimi, ki zavijejo z očmi pri vprašanjih o 4-4-2, sistemih in taktiki.

Zadetek, spet zgolj enega, a tokrat to ne more biti kritizirano, je Slovenija dosegla po prekinitvi in po še eni podaji Josipa Iličića. Kdo je bolj zaslužen za zadetek, se bolj sprašujejo na Poljskem, saj je Branko Zupan med polčasom v studiu Televizije Slovenija tokrat razumljivo, zgovorno in nazorno pokazal, koliko prostora je izkoristil prav Mevlja.

Andraž Šporar je dobil skoraj celoten polčas v konici, vendar je imela Slovenija takrat že lep čas vodstvo in nekoliko drugačno idejo (od Šporarjevih želja), ki pa je vendarle dopuščala odigravanja po bokih in prek protinapadov. Tu se je Šporar zdel nekoliko odrezan in nepovezan. Ta portal upa, da bo Šporar dobil vpoklic tudi v naslednji akciji, ko se bosta, upajmo, vrnila tudi Roman Bezjak in Robert Berič. Presežek napadalcev je nekaj, kar je Katanca »jezilo« le v Litvi, vprašanje pa ostaja, kakšen bo status Milivoja Novakovića, ki bi se, kar je najbolj ironično v vseh teh permutacijah in kombinacijah, nemara celo bolje znašel v konici napada: sploh ob predložkih, na kar so Slovence omejili strnjeni Poljaki.

Predvsem pa upamo, da bo v letu 2017 prostora za štiri napadalce na seznamu in da bo Josip Iličić padel v kvoto igralcev na sredini. Slovenijo bodo namreč v Rusijo pripeljale zmage, te prinašajo zadetki, te pa praviloma pogosteje zabijajo napadalci. Trenutno se po videnem spisek štirih imen zdi Bezjak, Berić, Šporar, Novaković. V vsakem primeru pa je obračun s Poljsko, v katerem ni bilo Oblaka, Cesarja, Jokića, Skubica, Birse, Berića, Kampla, Bezjaka, Trajkovskega, Črnica in zagotovo še koga, pokazal, kako širok bazen ima slovenski nogomet. In na to smo – poleg rezultat – lahko vsi zelo ponosni. Še posebej po takem letu.

fullsizerender-2

Komentarji

komentarjev